Jedro

Realizacija rizika pri obveznem avtomobilskem zavarovanju pomeni, da je lastnik vozila (oziroma oseba, ki po njegovi volji uporablja vozilo) odgovoren za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, ki je bila z uporabo vozila povzročena tretjim osebam.

Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera je na tožniku, tožena stranka pa s trditvijo, da ni nastal zavarovalni primer, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Zato mora tožnik dokazati, da je škoda nastala v pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje. Ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevan zavarovalni primer.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 545,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 3.571,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 1994 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za vso tožnikovo škodo, zadevo pa zaradi odločitve o višini vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na predlog tožene stranke je bila s sklepom II DoR 280/2010 z dne 8. 9. 2010 revizija dopuščena v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti stališča sodišča druge stopnje o vprašanju obstoja zavarovalnega primera kot pogoja za nastanek toženkine obveznosti plačila odškodnine iz naslova zavarovanja.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, da za temelj odškodninske odgovornosti zadostuje, da sta oba udeleženca nesreče izpovedala, da je do trčenja prišlo, da to izhaja iz policijskega zapisnika in da je izvedenec dopustil možnost, da sta bili vozili v stiku. Splošno znano je, da v primerih ti. prirejenih prometnih nesreč udeleženci že prej poškodovana vozila namerno rahlo trčijo, saj sicer ne bi mogli utemeljevati nezgode. Višje sodišče je v številnih drugih primerih zavzelo stališče, da mora tedaj, ko tožena stranka ugovarja zatrjevanemu načinu nastanka prometne nezgode, tožnik dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo točno na takšen način, kot zatrjuje. Konkretna odločitev je tako v nasprotju s sodno prakso istega višjega sodišča. Tožnik bi moral dokazati, da obseg in oblika poškodb na obeh vozilih potrjujeta zatrjevani potek škodnega dogodka. Tožena stranka v primerih fingiranih prometnih nesreč nima druge možnosti, kot da ugovarja, zatrjevanemu nastanku nezgode. Če bi zadostovalo, da udeleženci dokažejo le kontakt med voziloma, tožena stranka z ničemer ne bi mogla utemeljevati svojega ugovora. Čeprav se niti zatrjevani potek nezgode niti večina poškodb na vozilih ne bi ujemala z navedbami o nastanku nesreče, bi zgolj obstoj rahlega kontakta med vozili zadoščal, za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženke. To je pravno nevzdržno in življenjsko nelogično. Tožnik ni dokazal obstoja škodnega dogodka, še manj pa vzročno zvezo med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Odločitev višjega sodišča je tako v nasprotju z osnovnimi načeli odškodninskega prava in pravili o dokaznem bremenu. Tožena stranka zato predlaga, da vrhovno sodišče sodbo druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo prve stopnje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo vrhovno sodišče zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Zavarovalni primer pomeni realizacijo rizika, glede katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba – pomeni, da je nastopil bodoč, negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek, glede na katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (prvi odstavek 898. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Realizacija rizika pri ti. obveznem avtomobilskem zavarovanju (zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam) tako pomeni, da je lastnik vozila (oziroma oseba, ki po njegovi volji uporablja vozilo) odgovoren za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, ki je bila z uporabo vozila povzročena tretjim osebam.

8. Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera je na tožniku, tožena stranka pa s trditvijo, da ni nastal zavarovalni primer, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Zato mora tožnik dokazati, da je škoda nastala v pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje. Ker je zavarovalni primer v konkretnem primeru zavarovančeva odgovornost za škodo, nastalo v nesreči dveh motornih vozil, mora tožnik dokazati, da je prišlo do nesreče, da je v njej nastala škoda in vzročno zvezo med nesrečo in škodo, medtem ko se odgovornost presoja po 178. členu ZOR, konkretno prvem odstavku tega določila, ker naj bi bila nesreča povzročena po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke. V bistvu je dokazno breme med stranki porazdeljeno na podoben način kot pri predpostavkah odškodninske terjatve nasploh. Odločilna dejstva mora stranka dokazati tako, da bo izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek in bodo argumenti ustvarili prepričanje, da bi razumni ljudje ob upoštevanju istih kriterijev prišli do istega zaključka.(1) Sporno pravno vprašanje, ki je bilo v sklepu o dopustitvi revizije opredeljeno kot materialnopravno vprašanje obstoja zavarovalnega primera kot pogoja za nastanek toženkine obveznosti plačila odškodnine iz naslova zavarovanja, se tako v ožjem obsegu kaže kot vprašanje (ne)pravilne uporabe pravil o dokaznem bremenu glede nastanka zavarovalnega primera. Pravila o materialnem dokaznem bremenu imajo namreč materialnopravno naravo, zato njihova pravilna uporaba sodi v sfero pravilne uporabe materialnega prava.

9. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist.(2) Tudi po tem principu torej dokazno breme nastanka zavarovalnega primera, ki ga predstavlja zatrjevan škodni dogodek, nosi tožnik. V postopku je bil postavljen izvedenec cestnoprometne stroke, katerega mnenje sta sprejeli obe sodišči in zaključili, da do škode na tožnikovem avtomobilu ni prišlo na način, ki ga zatrjuje tožnik, ker se poškodbe na vozilih po nobeni od štirih predpostavk (višina, širina, obseg in intenzivnost) ne ujemajo oziroma ujemanje v eni kategoriji izključuje ujemanje po ostalih kategorijah; nadaljnje pomembno (nesporno) ugotovljeno dejstvo je, da tožnikovo vozilo (za katerega poškodbe je bila potrebna bistveno večja energija od tiste, ki jo je lahko pri naletu posredovalo drugo v nesreči udeleženo vozilo) pred obravnavano nesrečo ni bilo poškodovano, tožnik pa zatrjuje, da je celotna škoda nastala v obravnavani nesreči. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera, saj bi moral dokazati tudi, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevan način, medtem ko je sodišče druge stopnje glede na to, da je izvedenec sicer dopustil možnost, da sta bili vozili v stiku in da so na vozilih nastale nekatere od poškodb, presodilo, da za presojo temelja (nastanka zavarovalnega primera) zadostuje že trčenje, škoda pa se bo ugotovila v nadaljevanju postopka, pri čemer obstaja možnost, da vsa zatrjevana škoda ni nastala v tej nezgodi. Vendar pa je presoja sodišča druge stopnje napačna. Ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je namreč dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevan zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo „na drugačen način“, torej nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode. Vendar pa to ne pomeni, da se v primeru, kot je obravnavani, ko bi lahko zatrjevani dogodek pripeljal (le) do manjše škode, o tem vprašanju odloči v okviru vprašanja višine škode, pač pa to pomeni negacijo vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in (zatrjevano) škodo. Čim je tako, pa ni enega od potrebnih elementov odškodninske terjatve in s tem zavarovalnega primera.(3)

10. Sodišče druge stopnje je ob spremembi sodbe prve stopnje v smeri ugotovitve utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi v obrazložitvi sodbe zapisalo, da ni bilo zatrjevano in dokazovano, da do nesreče sploh ni prišlo. Izrecno taka trditev res ni bila postavljena, vendar pa trditve, da v škodnem dogodku niso mogle nastati zatrjevane poškodbe, vsebinsko predstavljajo trditve o neobstoju vzročne zveze in s tem izključitve škodnega dogodka kot zavarovalnega primera. Zato je preozko tako pojmovanje trditvene podlage, kot izhaja iz sodbe druge stopnje.

11. Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na to je vrhovno sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

12. S potrditvijo sodbe prve stopnje je potrjena tudi odločitev o stroških, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremembo sodbe druge stopnje je moralo vrhovno sodišče odločiti še o nadaljnjih (pritožbenih in revizijskih) stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora te stroške tožnik povrniti toženi stranki. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mu revizijsko sodišče teh stroškov ni priznalo, toženi stranki pa pritožbeni stroški niso nastali, saj odgovora na pritožbo ni vložila. Po enakem načelu tožniku ni priznalo stroškov odgovora na revizijo, medtem ko mora toženi stranki povrniti revizijske stroške (stroški sodne takse za predlog za revizijo in revizijo, sestava predloga za revizijo in revizije, materialne stroške in DDV; podrobnejša odmera je razvidna iz priglasitve teh stroškov). Pri tem je v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 3. točki tar. št. 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev. Tudi materialni stroški so odmerjeni v skladu z dosedanjo OT v višini 2% od skupne vrednosti storitve.

Op. št. (1): Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 330. Op. št. (2): Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 384. Op. št. (3): Implicitno je Vrhovno sodišče tako stališče že izrazilo v več odločbah, tako npr. II Ips 381/2009, II Ips 352/2006, II Ips 758/2009, II Ips 338/2009.