Jedro

Za sam obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti tožniku ni treba dokazati vse zatrjevane škode. Zadostuje dokaz, da je do škode prišlo. Določen način nesreče in s tem povezane poškodbe avtomobila pa so predmet dokazovanja v zvezi z višino odškodnine.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za vso tožnikovo škodo.

2. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o pravdnih stroških skupaj s pritožbenimi stroški se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 3.571,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.1994 dalje. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki plačati 919,50 EUR pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo premoženjske škode, ki naj bi bila tožniku nastala 14.5.1994 ob trčenju z vozilom zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da naj bi do nesreče prišlo na način, kakršnega je v tožbi zatrjeval. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno; podrejeno predlaga spremembo sodbe. Navaja, da je napačno stališče sodišča, ki je absolutno prednost pred vsemi dokazi dalo mnenju izvedenca. Slednji si vozil ni ogledal. Mnenje je podal izključno na podlagi nekaj fotografij. Oba udeleženca prometne nesreče, D. B. in Z. K., sta izpovedala, da se je prometna nesreča zgodila skladno s trditvami tožeče stranke v tožbi. Nihče nikoli ni izrazil suma, da bi se udeleženca v nesreči poznala in da bi bil njun obojestranski interes fingirati prometno nesrečo. Še posebej ni imel interesa D. B., ki je bil spoznan za odgovornega za prekršek in je moral plačati tudi kazen. Ne strinja se s stališčem sodišča v zvezi z listinami, ki so jih sestavili policisti, in ki se nanašajo na delovanje semaforja. Če bi šlo za zavarovalno prevaro, je dolžnost policistov, da zadevo preiščejo. Iz podatkov javnih listin, torej predloga za uvedbo prekrška in zapisnika o ogledu prometne nesreče, izhaja, da je na kraju in v času, kot to navaja tožeča stranka, prišlo do nesreče, katere posledica je bila škoda, ki je nastala na vozilu tožeče stranke. Vzrok je bila neustrezna varnostna razdalja voznika B.. Sodišče je storilo tudi več absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki so že prej navedene. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo, saj je vsaj deloma sodišče ugotovilo nastanek škode iz škodnega dogodka, vendar je zahtevek zavrnilo v celoti. S tem je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, saj so predpostavke odškodninske odgovornosti vsaj za del škode izkazane. Zmotno je stališče, da bi tožeča stranka morala nedvomno dokazati celotno škodo. Če bi sodišče ocenilo, da je odškodnino mogoče določiti samo z nesorazmernimi težavami, bi jo lahko določilo tudi po prostem preudarku po 216. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz tega, da za uspeh dokaza v konkretni zadevi ne zadostuje, da je do dogodka prišlo; dokazati je treba tudi način.

Sodišče druge stopnje se s tem ne strinja. Ali se je prometna nesreča v konkretnem primeru zgodil na točno določen način in ali so ob tem nastale vse zatrjevane poškodbe, je lahko pomembno v zvezi z vprašanjem višine škode, ne pa v zvezi z vprašanjem, ali je do škode sploh prišlo.

Tožena stranka v dolgoletni pravdi ni trdila in dokazovala, češ da do nesreče sploh ni prišlo. Trdila je, da ni moglo priti do nesreče na zatrjevani način, ker se poškodbe ne ujemajo in niso mogle nastati na način, kakršnega zatrjuje tožnik. Škoda naj bi bila previsoka. Tudi sicer v celotnem postopku nikoli ni bilo zatrjevano ali dokazovano, da do nesreče sploh ni prišlo, ali da sta brez podlage tako policijski zapisnik kot tudi predlog za uvedbo postopka zoper D. B., ki je vozil vozilo zavarovanca tožene stranke. Da je do trčenja prišlo, sta izpovedovala oba udeleženca (D. B. in Z. K.). Oba sta tudi izpovedala, da je do nesreče prišlo tako, da je D. B. trčil v zadnji del tožnikovega avta. Sodišče prve stopnje se do teh izpovedb ni opredelilo oziroma jih je zanemarilo zato, ker je štelo za pomembno ne samo to, ali je do nesreče prišlo, pač tudi sam način nesreče. Sodišče prve stopnje ne pravi, da izpovedbama D. B. in Z. K. ne verjame, niti ne ugotavlja, da bi šlo za lažno prikazovanje nesreče glede dejstva, da je do stika vozil sploh prišlo. Tožnik bi sicer res moral dokazovati, da je v nesreči prišlo do vseh poškodb, ki jih zatrjuje, če bi hotel dobiti izplačano vso zahtevano škodo. Vendar pa se to nanaša le na vprašanje višine škode, ne pa na vprašanje, ali je do škodnega dogodka sploh prišlo. O tem, da je določena škoda tožniku nastala, pa je tako v trditvah, kot v dokaznem postopku zadosti podatkov. Samo sodišče ugotavlja, da je izvedenec dopustil možnost, da sta bili vozili v stiku in da so pri tem nastale na tožnikovem vozilu določene poškodbe. Tudi policisti so po ugotovitvah sodišča prve stopnje to ugotovili (list. št. 302). Oba udeleženca sta izpovedala, da je do trčenja prišlo tako, da je voznik zavarovanca tožene stranke trčil v vozilo, ki je stalo pred njim. To izhaja tudi iz predloga za uvedbo postopka o prekršku, iz policijskega zapisnika, posredno pa tudi iz mnenja D. T. (priloga B2), kar vse je sodišče prve stopnje vpogledalo. Do trčenja med avtomobiloma je torej prišlo tako, da je D. B. trčil v tožnikov avto. Za sam temelj odškodninske odgovornosti to zadostuje. Tožnik je s tem dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo, da ga je povzročil voznik zavarovanca tožene stranke, ki je od zadaj trčil v tožnikovo vozilo. Določena škoda je tožniku nedvomno nastala, zanjo pa je odgovorna tožena stranka oziroma zavarovanec slednje, ker ni pravočasno ustavil pred ustavljenim vozilom. Tožnik je tako po 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika, dokazal, da je nastala škoda in da jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Po navedeni določbi se krivda toženca domneva. Možnost, da vsa zatrjevana škoda ni nastala v tej nezgodi, ni izključena. Vendar pa sodišče druge stopnje ne dvomi, da je določena škoda nastala, torej vsaj tista, kot jo izkazuje policijski zapisnik. Ni pa nobene podlage ne v trditvah in tudi ne v dokaznem gradivu, za ugotovitev, da bi tožniku ob obravnavani nezgodi ne nastala prav nikakršna škoda, oziroma, da 14.5.1994 ni prišlo do škodnega dogodka.

Po vsem povedanem torej sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar pritožba zatrjuje in da je tudi dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Prav pa ima pritožba, da je materialno pravo napačno uporabljeno, ker je sodišče prve stopnje napačno štelo, da mora za sam obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti tožnik dokazati vso zatrjevano škodo.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za vso tožnikovo škodo.

Sodišče prve stopnje se bo torej moralo v nadaljevanju ukvarjati z višino škodo in jo, če ne bo mogoče drugače, določiti ob upoštevanju 1. odstavka 216. člena ZPP, na kar pravilno nakazuje tudi pritožba.

Odločitev sodišča druge stopnje o spremembi sodbe z vmesno sodbo temelji na 5. alineji 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 315. člena ZPP.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, in ker bo sodišče prve stopnje o višini zahtevka moralo še odločati, je sprejelo tudi odločitev o tem, da bo o vseh pravdnih stroških, vključno s pritožbenimi, odločalo o sodišče prve stopnje (analogna uporaba 3. odstavka 165. člena ZPP).