Jedro

Materialno pravno zmotno je torej stališče, da je zaradi zastaranja terjatve in zaradi neiztožljivosti le-te, terjatev, s tem pa tudi poslovno razmerje med pravdnima strankama, prenehalo. Naturalna terjatev ne preneha, dolžnik jo lahko veljavno izpolni, le njene njene izpolnitve ni mogoče več iztožiti.

Kot pravilno je tako povzeti, da vsebino hipoteke in kakšna upravičenja ima hipotekarni upnik, določajo vsakokratna stvarnopravna pravila, ki veljajo v času nastanka hipoteke, pri čemer je bistveni del hipoteke bila tudi po določbah ZTLR poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira in ob neplačilu zavarovane terjatve s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda in se njegova terjatev poplača iz zneska, dobljenega s prodajo, sodno uveljavljanje te pravice pa po ZLTR ni bilo časovno omejeno, zato v skladu z določbo drugega odstavka 266. člena SPZ hipoteka ostane v veljavi v vsebini, kot je bila ustanovljena, vključno z upravičenjem hipotekarnega upnika po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je prenehalo poslovno razmerje med pravdnima strankama po posojilni pogodbi z dne 16. 10. 1992 in so prenehale vse medsebojne terjatve in obveznosti tožeče in tožene stranke iz sklenjenega posojilnega razmerja z dne 16. 10. 1992, na ugotovitev, da je ugasnila hipoteka, vpisana pri nepremičnini parc. št. 206/0 k.o. … (ID znak …) po tusodnem sklepu z dne 16. 10. 1992 in sporazumu z dne 16. 10. 1992, I 1003/92 za posojilno terjatev S. B., v znesku 6000 DEM oziroma 353.000,00 SIT v tolarski protivrednosti, preračunano na dan 16. 10. 1992 po menjalniškem tečaju DEM banke, z obrestmi in stroški, v korist B. S., in še, da se na podlagi te pravnomočne sodbe pri navedeni nepremičnini izbriše ugasla zastavna pravica za zgoraj navedeno posojilno terjatev tožeče stranke, kot tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 48,84 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe (II točka sodbenega izreka).

2. Proti sodbi se tožeča stranka po pooblaščenki pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Povzema odločitev sodišča prve stopnje in očita bistveno kršitev pravil postopka. Navaja, da utemeljitev sodišča pod točko 17 obrazložitve ne zagotavlja pravnega standarda obrazložene sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v ostalih predhodnih točkah sodbe povzelo navedbe pravdnih strank, povzelo odločitvi, na katere se sklicuje, ter dokazno ocenilo listine v spisu in izpovedbo priče L. Š.. Vendar pa sodišče prve stopnje svojega stališča v zvezi z odločitvijo ni utemeljilo in zato odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožeča stranka nadalje kot nesporno dejstvo navaja, da je bila med tožnikom in tožencem sklenjena posojilna pogodba za znesek 6.000 DEM oziroma 353.000,00 SIT, z dogovorjenim rokom vračila 16. 11. 1992 (prvi obrok), 16. 12. 1992 (drugi obrok), 16. 1. 1993 (tretji obrok) in 16. 3. 1993 (četrti obrok). Navaja, da je v sodnem spisu dokazano, da je tožnik vrnil dolg 20. 11. 1992 in 30. 3. 1993 v skupnem znesku 4.800 DEM, sporno pa je bilo plačilo zneska 1.200 DEM. Kot med strankama nesporno povzema, da je bila za vrnitev posojila ustanovljena hipoteka na nepremičnini v korist toženca in navaja, da tudi ne more biti sporno, da je celotno posojilo v znesku 6.000 DEM zapadlo v plačilo 16. 3. 1993. Kot med strankama nesporno navaja še, da toženec od tožnika sodno nikoli ni terjal vrnitve posojila. Povzema, da je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve zapisalo, da je terjatev iz posojilne pogodbe zastarala z dnem 16. 3. 1998, vendar je zapisalo še, da z zastaranjem terjatev ne preneha, ampak preneha iztožljivost terjatve, terjatev postane naturalna in obstoji še naprej, zahtevek pa se lahko uveljavlja le glede dela, ki nudi stvarnopravno varstvo. Sodišče tega svojega stališča po navedbi pritožbe ni obrazloženo opredelilo za konkretni primer, temveč je le posplošeno zapisalo, da terjatev med strankama ni prenehala in da ni prenehalo med njima sklenjeno poslovno razmerje, s takšnim stališčem pa se tožeča stranka ne strinja in navaja, da če je terjatev zastarala, šteje, da je poslovno razmerje prenehalo, saj je tožeča stranka izgubila možnost sodno izterjati dolg. Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do po tožeči stranki zatrjevane trditve, da je dolg odplačala. Postavljeni zahtevek je temeljil na dveh dejstvih: da je posojilo vrnjeno, da pa je terjatev v vsakem primeru zastarala in na potek več kot desetletnega roka od zapadlosti terjatve, zavarovane s hipoteko. Ugotavlja, da se sodišče prve stopnje glede zavrnitve zahtevka v zvezi z ugasnitvijo hipoteke zaradi zastaranja nadalje sklicuje na stvarnopravno upravičenje in se pri tem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 844/2007 in na drugi odstavek 266. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožeča stranka še navaja, da se ne glede na očitek postopkovne kršitve, ne more strinjati z odločitvijo Vrhovnega sodišča pod opr. št. II Ips 844/2007. Najprej se sprašuje, kaj pomeni vsebina določbe drugega odstavka 266. člena SPZ. Meni, da pod pojem vsebine ustanovljene hipoteke ni mogoče šteti pogojev za izbris hipoteke in če se ta določba razlaga tako, je protiustavna, saj posega v 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja vsem enako varstvo pravic, pa tudi v 2. člen Ustave RS in 155. člen Ustave RS. V tem primeru tožeča stranka predlaga, da sodišče pritožbeni postopek prekine in predlaga Ustavnemu sodišču RS presojo ustavnosti drugega odstavka 266. člena SPZ. Ob takšni razlagi namreč ta določba postavlja v neenak položaj tiste dolžnike, ki so dogovorili ustanovitev hipoteke po uveljavitvi SPZ, torej po 1. 1. 2003 in katerim je omogočeno, da ob izpolnjenih pogojih po 154. členu SPZ zahtevajo izbris hipoteke oziroma ugotovitev, da je hipoteka prenehala. Tožeča stranka meni, da SPZ ne more razlikovati pogojev za prenehanje zastavne pravice, ali je bila veljavno ustanovljena po ZTLR ali pa po SPZ, če je v obeh primerih izpolnjen zakonski pogoj za prenehanje zastavne pravice. Razlikovanje bi torej pomenilo poseg v neenako varstvo posameznika in bi zakonska določba ob drugačni razlagi bila nesorazmerna glede na zasledovani cilj. Povzema, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi sklicevalo tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 6057/2006, ki se sklicuje na 105. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK), ki je opredeljeval možnost izbrisa hipotek, starejših od 20 let in je zapisalo, da določbe ZZK ne veljajo več in jih torej ni mogoče uporabiti. Poudarja, da pa sedaj veljavni ZZK-1 ohranja v veljavi določbe 138. do 140. člena ZZK, ki se še vedno uporabljajo in po katerih je mogoče izbrisati hipoteke, starejše od 25 let (247. člen ZZK-1, ne glede na razdelek 7.2. ZZK-1). Navaja še, da razdelek 7.2. ureja pogoje za izbris starih hipotek, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni in eden izmed pogojev je, da je od dneva zapadlosti preteklo 10 let in če je zoper sklep o izbrisu hipoteke iz zemljiške knjige vložen ugovor, se postopek nadaljuje v pravdnem postopku. Že ta določba ne daje opore odločitvi v odločbi II Ips 844/2007 VS RS, da starih hipotek ni mogoče izbrisati. Sedaj veljavne določbe ZZK-1 po navedbi pritožbe torej omogočajo izbris hipotek, če so izpolnjeni kumulativno opredeljeni zakonski pogoji in gre torej za stare hipoteke, zaradi česar je razlaga sodišča, da starih hipotek, kot je sporna hipoteka pri predmetni nepremičnini, ni mogoče izbrisati, materialno pravno napačna. Tako se pokaže, da zakonodajalec glede drugega odstavka 266. člena SPZ zagotovo ni imel namena, da navezuje izbris hipotek na prej veljavne predpise, temveč le na vsebino pridobljenih stvarnih pravic po prej veljavnih predpisih. Ob tem se tožeča stranka sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je v odločbi II Ips 1069/2008 zapisalo, da sodišče ne bi smelo uporabiti Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1930 in Zakona o zastaranju terjatev, ampak ZZK-1. Zadeva se je nanašala na obravnavo roka za vložitev izbrisne tožbe, ki je bila po zakonu iz leta 1930 in po ZZK do 16. 9. 2003 vezana na rok, po sedaj veljavnem ZZK-1 (244. člen) pa izbrisna tožba ni vezana na rok. Deloma povzema argumentacijo Vrhovnega sodišča v navedeni odločbi o pravi in nepravi retroaktivnosti in meni, da je povedano stališče povsem primerno za razlago uporabe določbe drugega odstavka 266. člena SPZ. Po navedbi pritožbe vsaka stvarna pravica lahko nastane in vsaka stvarna pravica lahko preneha, zato stališče, da tožnik po preteku več kot deset let od zapadlosti s hipoteko zavarovane terjatve nima pravice zahtevati njenega izbrisa glede na določbe 154. člena SPZ in torej tudi stališče v odločbi VSRS pod opr. št. II Ips 844/2007, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pomeni kršitev 2. člena in kršitev 22. člena Ustave RS. Odločitev Vrhovnega sodišča RS v odločbi II Ips 844/2007 pa nasprotuje odločitvi v odločbi II Ips 1069/2008, saj je v tej drugi odločbi Vrhovno sodišče zapisalo, da v zvezi z nepravo retroaktivnostjo ZZK-1 v zvezi z izbrisno tožbo trajnost obstoječega razmerja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice. Pritožba navaja, da hipoteka, ki obremenjuje neko nepremičnino, ne more biti trajna in stališče, da lastnik nepremičnine ne more zahtevati njenega izbrisa ob veljavnih določbah ZZK-1 oziroma po 154. členu SPZ, pomeni nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo, zapoved iz 155. člena Ustave RS in v načelo varstva enakih pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in obveže tožečo stranko na plačilo vseh že priglašenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na plačilo stroškov te pritožbe. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka obrazloženo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje, priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi postopka, ki v vsebini, kot jo uveljavlja pritožba, predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba sodišča prve stopnje je jasno obrazložena, ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da omogoča pritožbeni preizkus tako strankam, kot tudi pritožbenemu sodišču. Obrazložitve sodbe ne predstavlja le 17. točka, ki jo izpostavlja pritožba, saj ta vsebinsko predstavlja le strnjeni zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenih zahtevkov tožnika proti tožencu, ampak obrazložitev poleg povzetka relevantnih trditev obeh pravdnih strank v točkah 1 do 5 obrazložitve, obrazložitve, katere dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo in katerih ni v 7. točki, opredeljeno materialnopravno podlago v 8. točki , nato so v 9. točki opredeljena med strankama nesporna dejstva, nato pa v točkah 10 do 17 sledi dokazna ocena sodišča prve stopnje z dokaznimi in materialno pravnimi zaključki, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo sprejeto odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da iz posojilne pogodbe 16. 10. 1992, ki je bila med pravdnima strankama nesporno sklenjena, izhaja, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena vrnitev posojenega zneska v petih in torej ne v štirih obrokih, kot je tožbeno zatrjevala in tudi v pritožbi smiselno povzema tožeča stranka, pri čemer so bili štirje obroki plačani, za peti obrok pa tožeči stranki po dokaznem zaključku sodišča prve stopnje ni uspelo dokazati, da je poravnan. Dokazno oceno o tem pa je sodišče prve stopnje vsebinsko utemeljilo v točkah 12 in 13 obrazložitve, sprejete dokazne ocene pa pritožba vsebinsko niti ne izpodbija. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanj tožeče stranke, da je dolg iz naslova posojila odplačala.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da je terjatev in poslovno razmerje med strankama po posojilni pogodbi z dne 16. 10. 1992 prenehalo. Kot je že obrazloženo, tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila s hipoteko zavarovana posojilna terjatev poplačana, kar predstavlja zakoniti razlog za prenehanje oziroma izbris hipoteke tako po določbi 68. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal ob ustanovitvi hipoteke, enako pa tudi po določbi 154. člena SPZ.

8. V 14. točki obrazložitve pa se se je sodišče prve stopnje izreklo tudi o ugovoru zastaranja terjatve, ki ga izpostavlja pritožba, pri čemer je obrazložilo, da je glede na prehodno določbo 1060. člena OZ in ob dejstvu, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama nesporno sklenjena 16. 10. 1992, upoštevalo predpis, ki je veljal ob sklenitvi pogodbe, to je Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ob upoštevanju določbe 371. člena ZOR in petletni zastaralni rok, je zaključilo, kar pritožbeno ni sporno, da je terjatev ob dejstvu, da je po posojilni pogodbi zapadla 16. 3. 1993, zastarala 16. 3. 1998. Pravilno pa je nadalje poudarilo in pojasnilo, da terjatev z zastaranjem ne preneha, ampak preneha iztožljivost le-te. Pritožba ob dejstvu, ki med strankama ni sporno, da je bila predmetna terjatev že v letu 1992 zavarovana z vknjiženo hipoteko na nepremičnini dolžnika, tu tožeče stranke, spregleda, da akcesornost hipoteke ni v celoti izpeljana ravno v primeru zastaranja terjatve. Po določbi 368. člena ZOR (op. enako sicer določa tudi sedaj veljavni 343. člen OZ) se namreč takrat, ko preteče čas zastaranja, upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavno pravico ali hipoteko, lahko poplača le iz obremenjene stvari (izjema so le obresti in druge občasne terjatve), če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v zemljiški knjigi. Glede s hipoteko zavarovane denarne terjatve, kot je primer tudi v tej zadevi, velja torej načelo, da zastarana terjatev postane naturalna, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da torej ta terjatev ne preneha in obstaja še naprej, prav tako pa zato tudi ni prenehalo pogodbeno razmerje. Materialno pravno zmotno je torej stališče in razlogovanje pritožbe, da je zaradi zastaranja terjatve in zaradi neiztožljivosti le-te, terjatev, s tem pa tudi poslovno razmerje med pravdnima strankama, prenehalo. Naturalna terjatev ne preneha, dolžnik jo lahko veljavno izpolni, le njene njene izpolnitve ni mogoče več iztožiti. Iz navedenega razloga je obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 14 pravilna in zadostna in je pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev obravnavanega tožbenega zahtevka pod 1. točko izreka neutemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno zavrnilo tudi zahtevka na ugotovitev, da je hipoteka, vpisana pri tožnikovih nepremičninah po sodnem sklepu 16. 10. 1992 in sporazumu 16. 10. 1992 za posojilno terjatev tožnika do toženca po posojilni pogodbi z dne 16. 10. 1992 ugasnila in da se po pravnomočnosti sodbe ugasla zastavna pravica izbriše. 10. Tožeča stranka je kot razlog za izbris hipoteke poleg prenehanja zaradi plačila in zastaranja zavarovane denarne terjatve, uveljavljala tudi zastaranje hipoteke, ker je od zapadlosti terjatve že preteklo deset let, pri čemer se je sklicevala na tretji odstavek 154. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da hipoteka ugasne s potekom desetih let od dneva dospelosti zavarovane terjatve.

11. Sodišče prve stopnje se je ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da je bila hipoteka ustanovljena v letu 1992, pred uveljavitvijo SPZ (ta je začel veljati 1. 1. 2003), torej po materialno pravnih pravilih ZTLR, pravilno oprlo na drugi odstavek 266. člena SPZ, ki določa, da zastavne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z argumentacijo in stališčem Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 844/2007 z dne 20. 5. 2010, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje in s pravilnostjo katere obširno polemizira pritožba, dodaja pa tudi, da je Vrhovno sodišče to stališče ponovilo še v kasnejši odločbi II Ips 205/2012 z dne 23. 10. 2014. Kot pravilno je tako povzeti, da vsebino hipoteke in kakšna upravičenja ima hipotekarni upnik, določajo vsakokratna stvarnopravna pravila, ki veljajo v času nastanka hipoteke, pri čemer je bistveni del hipoteke bila tudi po določbah ZTLR (primerjaj prvi odstavek 63. člena) poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira in ob neplačilu zavarovane terjatve s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda in se njegova terjatev poplača iz zneska, dobljenega s prodajo, sodno uveljavljanje te pravice pa po ZLTR ni bilo časovno omejeno, zato v skladu z določbo drugega odstavka 266. člena SPZ hipoteka ostane v veljavi v vsebini, kot je bila ustanovljena, vključno z upravičenjem hipotekarnega upnika po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ne gre za pritožbeno zatrjevano protiustavno razlago določbe drugega odstavka 266. člena SPZ, pri čemer naj bi po navedbah pritožbe ob takšni razlagi bili v neenak položaj postavljeni dolžniki, ki so dogovorili ustanovitev hipoteke po uveljavitvi SPZ in tisti, ki so dogovorili ustanovitev hipoteke pred njegovo uveljavitvijo. Pri tehtanju neenakega položaja strank namreč ne gre prezreti tudi položaja hipotekarnih upnikov, ki so pred uveljavitvijo SPZ dogovorili in ustanovili hipoteko v skladu s takrat veljavnim materialnim pravom, določbami ZTLR, po uveljavitvi SPZ pa so stranke dogovarjale in ustanavljale hipoteko v skladu z materialno pravnimi določbami SPZ. Po presoji pritožbenega sodišča takšna razlaga ni v nasprotju z v pritožbi izpostavljenim 22. členom niti z 2. in s 155. členom Ustave in tudi ni razloga, da bi pritožbeno sodišče zaradi pritožbeno zatrjevane neustavne razlage določbe drugega odstavka 266. člena SPZ prekinjalo predmetni pravdni postopek in predlagalo Ustavnemu sodišču presojo ustavnosti drugega odstavka 266. člena SPZ.

12. Ob obširni pritožbeni polemiki tako s stališčem Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 844/2007, kot tudi s stališči Višjega sodišča v Ljubljani v odločbi II Cp 6057/2006, je najprej navesti, da tožeča stranka v trditvah niti v pritožbi ne navaja, da je predhodno pred vložitvijo predmetne tožbe sprožila postopek za izbris sporne hipoteke po zemljiškoknjižnih pravilih. Vendar ob pritožbenem polemiziranju pritožbeno sodišče kljub temu dodaja, da oba Zakona o zemljiški knjigi, ki ju omenja pritožba, tako ZZK iz leta 1995, kot tudi sedaj veljavni ZZK-1 iz leta 2003, poznata zemljiškoknjižni postopek za izbris starih hipotek, ZZK/95 v določbah 105 do 108, ZZK-1 pa v določbah 206 do 212, in sicer ob v teh določbah sicer predpisanih zakonskih pogojih. Oba zakona sta v prehodnih in končnih določbah predvidela tudi izbris starih hipotek po uradni dolžnosti, to pa je tistih, ki so bile ob uveljavitvi ZZK stare 25 let, torej v zemljiško knjigo vpisanih pred 16.7.1970 (Primerjaj določbe 138. do 140. člena ZZK in pri tem komentar prof. dr. Mihe Juharta k členu 138 v Zakonu o zemljiški knjigi s komentarjem, GV Založba Ljubljana 1998, stran 411 in 412, kot tudi določbo 1. točke tretjega odstavka 247. člena ZZK-1 ter Uvodna pojasnila k Zakonu o zemljiški knjigi dr. Nine Plavšak, stran 126 in 127, GV Založba, LJ 2003). Vrhovno sodišče pa v odločbi II Ips 844/2007, s katero polemizira pritožba, tudi ni izreklo, da starih hipotek (sploh) ni mogoče izbrisati, kot mestoma pavšalno povzema odločitev Vrhovnega sodišča pritožba.

13. Po presoji pritožbenega sodišča tudi odločitev II Ips 1069/2008, ki se, kot sicer pravilno ugotavlja pritožba, nanaša na rok za vložitev izbrisne tožbe, ne nasprotuje odločitvi II Ips 844/2007, saj navedeni odločbi ne obravnavata niti istega pravnega vprašanja niti ne identičnega dejanskega stanja niti enake stvarne pravice. V odločbi II Ips 1069/2008 se je namreč Vrhovno sodišče opredeljevalo in izreklo o vprašanju uporabe določb ZZK-1 glede roka za vložitev izbrisne tožbe.

14. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 266. člena SPZ ter utemeljeno in materialno pravno pravilno zavrnilo tudi zahtevka na ugotovitev, da je hipoteka ugasnila in da naj se v zemljiški knjigi izbriše. 15. Ob obrazloženem se tako pritožba tožeče stranke pokaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke, pri tem tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka, pri pritožbenem preizkusu pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora še paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Stroškovna odločitev pritožbeno vsebinsko ni izpodbijana, glede na neuspeh z zahtevki pa je tudi skladna z določbo 154. člena ZPP.

17. Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, bo moral svoje pritožbene stroške nositi sam. Odgovor na pritožbo pa vsebinsko tudi ni doprinesel k odločitvi o pritožbi na pritožbeni stopnji, zato teh stroškov ni naložiti v breme tožeči stranki. Zato bosta pravdni stranki morali nositi vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.