Jedro

Za to, da bi sodišče v ponovljenem postopku (po razveljavljeni sodbi) ponovno izvajalo dokaze, ki so bili že izvedeni, mora biti podan konkreten in utemeljen razlog.

Ko sodišče starša seznanja z vsebino neformalnega razgovora, ki ga je opravilo z otrokom, mora paziti tudi na to, da ne bi s tem poseglo v otrokovo osebnostno pravico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku mladoletnega otroka pravdnih strank T. K. dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi. Tožencu je naložilo, naj zanj plačuje preživnino v višini 30.000 SIT mesečno. O stikih je odločilo v skladu z dogovorom med pravdnima strankama, o stroških postopka pa tako, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Sodišče je v razlogih sodbe povzelo ugotovitve in mnenja vseh treh izvedencev in centra za socialno delo (CSD), vključno z ugotovitvami o bivalnih pogojih, mnenje Osnovne šole ..., odločitev pa nazadnje oprlo tudi na ugotovitve neformalnega razgovora z mladoletnim otrokom. Nasprotja med posameznimi ugotovitvami in mnenji (stališče CSD ter izvedenca P. je, da je za otroka bolje, če se dodeli očetu, stališče izvedenk T. in H. pa, da je za otroka bolje, če se dodeli materi) je obrazložilo s spremembo otrokovega čustvovanja v času trajanja tega postopka. Prav tako pa je upoštevalo tudi spremembo v osebnostnem razvoju in obnašanju obeh staršev v tem času. Tako je ugotovilo, da sta obe stranki naredili določen napredek. Pri tožencu je poudarilo napredek na osebnostnem in izobraževalnem področju, pri tožnici pa napredek pri strpnosti v zvezi z urejanjem skupnih zadev zvezi z otrokom. Nasprotno pa je poudarilo tudi toženčev spremenjen odnos v času po tem, ko mu je bil otrok z začasno odredbo dodeljen v varstvo. Odtlej je odklonil sodelovanje tudi s sodiščem in izvedencem. Zaradi tega naj bi bilo vprašljivo, ali bi v zadostni meri zagotovil stike in vpliv matere na otroka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi sodbe je ponovilo odločilne dejanske okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo v dolgotrajnem postopku. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je upoštevaje takšne okoliščine dodelitev otroka materi v skladu z načelom največje otrokove koristi. Zavrnilo je procesni očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje ponovilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ker naj bi tudi v ponovljenem postopku strank ne seznanilo z vsebino neformalnega razgovora, ki ga je opravilo z mladoletnim otrokom. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi nadaljnji procesni očitek, ki se je nanašal na neizvedbo dokazov. Tudi po stališču sodišča druge stopnje so bili namreč dodatni dokazni predlogi pravilno zavrnjeni, saj bi ne mogli izpovedovati o drugačni otrokovi želji.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja vse revizijske razloge iz 1. do 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS št. 90/2005 ; ZPP). Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo mld. sin dodeljen očetu, toženi stranki pa naloži primerno preživnino. Podredno pa, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obširni reviziji, kjer se v svojem bistvu ista revizijska stališča tudi večkrat ponavljajo, prekinjajo in med seboj prepletajo, uvodoma očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta naj bi se odražala v dejstvu, da je sodišče v ponovljenem postopku, eno leto po prvotni sodbi, izdalo skoraj identično sodbo. Revident opozarja, da sodišče upoštevaje navedeno tudi ni razsojalo glede na okoliščine, ki so bile ob dnevu razsojanja.

Sodišče naj bi napačno uporabilo tudi materialno pravo. Revizija poudarja, da pravi pristop terja tako upoštevanje objektivnih okoliščin, te pa naj bi bile pri očetu boljše, kot tudi subjektivnega dejavnika, vendar slednjega le v primeru, če je otrok svojo voljo sposoben izraziti in razumeti. Mati, ki živi v popolni odvisnosti od svojih staršev, otroku ne more nuditi ustreznega okolja. Otrokova izjava pa je po mnenju tožene stranke lahko enkrat takšna in drugič drugačna. Gotovo je z izjavo želel ugajati sodnici, ki je ženskega spola.

Sodišče se je po mnenju revidenta ognilo odgovornosti za odločitev oziroma jo je prevalilo na devetletnega otroka. Revizija dalje trdi, da se sodišče v ponovljenem postopku ni niti toliko potrudilo, da bi od otroka ponovno pribavilo izjavo. Sodišče pa se nasploh opira na stara dejstva in dokaze, čeprav je jasno, da se razmere lahko medtem spremenijo. Tožencu bi lahko zgorela hiša, tožnica bi lahko ostala brez zaposlitve, dogajajo se primeri, ko so desetletniki odvisni od droge. Vse to pa sodišča ni zanimalo in po mnenju revidenta sploh ni izvedlo dokaznega postopka.

Revizija se upira tudi temu, da je sodišče toženca kaznovalo, ker naj bi odklonil sodelovanje s sodiščem in izvedenci. Ker je bilo opravljenih že vrsto razgovorov, je toženec otroka nehal voditi nanje in ga na ta način nehal maltretirati. Sodišče mora presojati v skladu z otrokovo koristjo, ne pa z odločitvijo kaznovati enega ali drugega starša. Tako pa je sodišče "pogladilo" tožnico, češ da je "naredila osebnostni razvoj." Tega sicer toženec niti ne zanika, vendar pa dodaja, da bi ga morala opraviti že zdavnaj prej. Če bi mati svoj osebnostni razvoj res dokončala, bi ugotovila, da bo za otroka bolje poskrbljeno pri tožencu, ne pa v okoliščinah, kjer je tožničin oče alkoholik in se bo otrok torej identificiral s takšnim likom moškega.

Nadalje revizija opozarja na dve popolnoma različni stališči višjega sodišča v obdobju enega leta. Po enem stališču imajo starši pravico do vpogleda v izjavo otroka, v sedaj napadeni sodbi pa naj te pravice ne bi imeli. Višje sodišče tudi povsem nerazumno zavrača pritožbeni očitek o neizvedbi dokazov. Pritožba ni šla v smeri neizvedbe že izvedenih dokazov, temveč v smeri glede neizvedbe predlaganih dokazov.

Tožena stranka pa nazadnje še opozarja, da je tožnica spremenila priimek, zato je sodba napačna, saj se glasi na osebo, ki ne obstaja več.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen ZPP). Ta je nanjo odgovorila. Predlaga njeno zavrženje glede dodelitve otroka, saj 367. člen ZPP za te primere ne predvideva revizije. Kar zadeva preživnino, je ta določena celo prenizko. Tožnica je res spremenila priimek po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, vendar pa so revizijske navedbe, da gre za drugo osebo, navadno sprenevedanje.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je v nasprotju s stališčem tožnice, ki ga podaja v odgovoru nanjo, dovoljena tudi zoper odločitev o dodelitvi otroka. Dovoljena je v skladu s prvim odstavkom 367. člena ZPP, saj gre za pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Ker pri odločitvi o dodelitvi otroka ne gre za premoženjski spor, se omejitve iz drugega odstavka istega člena na pravico do revizije v tej zadevi ne nanašajo.

Veljajo pa, nasprotno, tudi za revizijo v tovrstnih sporih, pravila, ki revizijo uzakonjajo kot izredno pravno sredstvo, s katerim je napadena pravnomočna odločitev sodišča. Izrednost tega dodatnega pravnega sredstva, ki ni ustavno zajamčeno, se odraža predvsem v tem, da na njeni podlagi revizijsko sodišče odloča izključno o nekaterih pravnih vprašanjih. Naloga revizijskega sodišča je, da preizkusi, ali sta nižji sodišči na dejansko podlago sodbe navezali pravilne materialnopravne posledice. Ob tem revizijsko sodišče preizkusi še, če nista nižji sodišči zagrešili nekaterih najhujših procesnih kršitev (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), vendar pa ta preizkus sodišče opravi le na izrecno, predvsem pa konkretizirano zahtevo revidenta. V skladu s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so zato neupoštevne vse tiste navedbe, ki skušajo uveljaviti revizijski preizkus ob drugačni dejanski podlagi, kot sta jo v sodbah sprejeli nižji sodišči. Gre za revizijske navedbe, ki k dejanski podlagi sodb nižjih sodišč karkoli dodajajo, jo z relativizacijo prikazujejo v drugačni luči ali pa jo celo izrecno napadajo. Na takšne dejanske navedbe revizijsko sodišče zato ne bo odgovarjalo.

Bistvene prvine dejanske podlage, ob katerih je revizijsko sodišče preizkusilo materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve, so naslednje: – Pri nobenem od staršev ni ovir, da jima otrok ne bi mogel biti zaupan v vzgojo in varstvo. Oba imata otroka rada in sta sposobna poskrbeti zanj. – Otrok nima do nobenega od staršev odklonilnega odnosa; oba ima rad in v obeh ima podporo. – Bivalni pogoji so ugodni tako pri materi kot pri očetu.– Otrok v šoli ni problematičen; v obeh starših, ki redno spremljata njegov napredek, ima ustrezno čustveno podporo. – V času dolgotrajnega pravdnega postopka sta obe stranki naredili napredek v osebnostnem razvoju. Ta ugotovitev se v teku postopka nanaša predvsem na tožnico, pri kateri je opazen napredek pri strpnosti v zvezi z urejanjem skupnih zadev v zvezi z otrokom. Pri tožencu pa je s časom (po izdaji začasne odredbe, s katero mu je bil otrok dodeljen v začasno varstvo) postalo vprašljivo, ali bi v zadostni meri zagotovil ustrezne stike in vpliv matere na otroka, če bi bil ta zaupan njemu (ta ugotovitev se, tako konkretizirana, nahaja v sodbi sodišče prve stopnje). – Otrok je po oceni sodišča prve stopnje že toliko osebnostno dozorel, da je sposoben razumeti pomen postopka in posledice svoje odločitve. Izrazil je željo, da se ga dodeli k materi.

Tako ugotovljena dejstva tudi po prepričanju revizijskega sodišča utemeljujejo materialnopravni zaključek, da bo za otrokovo korist bolje, če je dodeljen materi. V primerih, ko oba starša izpolnjujeta pogoje za dodelitev otroka, je odločitev, da se otrok dodeli enemu, ne pa drugemu staršu, vselej težka ter za enega starša (v tem primeru toženca) predstavlja izgubo. Izbiri se ne more ogniti, ker takšna zahteva izvira iz dejanskosti, ko starša več ne živita skupaj. Povedano drugače: sodišče izbira med dvema dobrima možnostma, vendar pa mora na koncu izbrati tisto, za katero nazadnje vseeno govori več razlogov. Ti so tako objektivni kot subjektivni, kot pravilno opozarja revizija. Vendar pa revizija pri tem odstopa od dejanske podlage, ki je navedena zgoraj. Revizija se namreč zoperstavlja ugotovitvam o primernosti bivalnih pogojev pri materi ter postavlja pod vprašaj ugotovljeno dejstvo, da je otrok sposoben razumeti pomen svoje izjave ter da je ustrezno voljo sploh sposoben oblikovati. Na ta način pa nedovoljeno napada ugotovljeno dejansko stanje, ne pa pravilnosti uporabljenega materialnega prava. Revizija tudi napačno razume razloge, ki govorijo o toženčevi nepripravljenosti sodelovati s sodiščem in izvedenci. Gre za razloge, na podlagi katerih je sodišče opravilo projekcijo o nadaljnjem toženčevem ravnanju pri omogočanju stikov otroka z materjo, ne pa za razloge, zaradi katerih bi toženca hotelo kaznovati. Gre torej za razloge, ki se nanašajo na to, kaj je za nadaljnje življenje otroka najprimerneje drugi odstavek 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR)Ć.

Zgoraj navedena dejstva so bila ugotovljena po dolgotrajnem postopku, v katerem so svoja mnenja podali CSD, trije izvedenci ter šola, ki jo obiskuje mladoletni T. Revizijska navedba, da sodišče dokaznega postopka ni izvajalo, tako ne vzdrži resne presoje. Čeprav dolgotrajen postopek ni v nikogaršnjo korist (ne otroka, ne pravdnih strank in tudi ne družbe), pa časovne razsežnosti (pravno relevantne okoliščine so se med postopkom spreminjale), ki je v tem postopku postala dejstvo, ni mogoče zanemariti. Časovni vidik tega postopka je bil namreč odločilnega pomena pri dokazni oceni različnih izvedenskih mnenj ter mnenja CSD. Če bi se sodišče pred časovno razsežnostjo dokaznega postopka v tej zadevi sprenevedalo, bi ravnalo v nasprotju z načelom otrokove koristi. Časovna razsežnost je bila v danem položaju ustrezno upoštevana. Revizija glede navedenega vprašanja podaja protislovne trditve, tako ene kot druge pa so neutemeljene. Po eni strani terja, da bi moralo sodišče dokaze ponoviti, da bi ugotovilo dejstva na dan sojenja ter da bi moralo pribaviti novo izjavo otroka, po drugi strani pa opravičuje (in racionalizira) toženčevo nesodelovanje s sodiščem in izvedenci, češ da je po vseh pogovorih z izvedenci otroka nehal voditi nanje in ga na ta način prenehal maltretirati.

Revizijske navedbe oziroma zahteve na tej točki presegajo pravo mero. Izvedeni dokazi namreč nikoli ne morejo biti izvedeni v povsem enakem časovnem obdobju (ali celo časovni točki, če naj gre takšno stališče ad absurdum) kot je dan oziroma trenutek izdaje sodbe. Pomembno je, da gre za ustrezno časovno obdobje. O tem, kaj je ustrezno, pa govorijo vse okoliščine primera. V obravnavanem primeru je odločilnega pomena prav razlog, zaradi katerega je bila prejšnja sodba sodišča prve stopnje (z dne 2.9.2004) razveljavljena. To je bila bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pravdni stranki nista bili ustrezno seznanjeni z vsebino neformalnega razgovora med sodiščem in mladoletnim T. Zaradi tega sta bili pravdni stranki prikrajšani v svoji pravici do kontradiktornega postopka. Postavljeni sta bili v vlogo objekta, ne pa subjekta postopka. Narava te kršitve pa ni bila takšna, da bi zaradi tega trpela pravilnost ostalega dokaznega postopka. Ko je v ponovljenem postopku sodišče pravdni stranki na ustrezen način (v skladu z otrokovo osebnostno pravico) seznanilo z bistvenim poudarkom razgovora z otrokom, jima je omogočilo, da se (resda v omejenem obsegu) do tega procesnega dejanja opredelita. Ko je to procesno dolžnost sodišče prve stopnje opravilo, ni bilo več nikakršnega razloga, da ne bi moglo izdati sodbe in to tudi takšne sodbe, kot jo je izdalo prejšnjič. Res je, da je od izdaje sodbe v prejšnjem postopku (in s tem od konca dokaznega postopka) minilo več mesecev, vendar pa to nikakor ni utemeljen procesni razlog, ki bi sam po sebi narekoval ponovno izvedbo dokazov. Ob takšni predpostavki tovrstni postopki (tj. postopki, v katerih je angažiran izvedenec) nikoli ne bi mogli biti končani, saj je postopek z izdelavo izvedenskega mnenja nujno vezan na potek časa ter se čas izvajanja dokaza in čas izdaje sodbe nikoli ne ujemata. Otrokove koristi bi seveda narekovale ponovno izvedbo dokazov, če bi za to obstajal konkreten razlog. Tak razlog bi bil smiselno enak tistemu, ki terja ponovno odločanje o varstvu in vzgoji otrok (četrti odstavek 421. člena ZPP), to pa je obstoj spremenjenih razmer. V nasprotnem primeru bi raziskovalni dokazni postopek brez takšne razumske omejitve trajal v neskončnost oziroma do otrokove polnoletnosti. To pa brez dvoma ne bi bilo v otrokovo korist, marveč bi bilo z njo v popolni opreki (prvi odstavek 408. člena ZPP). V obravnavani zadevi ni bila potreba po ponavljanju dokaznega postopka (vključno s ponovnim neformalnim razgovorom z otrokom) z ničemer izkazana. Še več: niti v reviziji ni pojasnjeno, v čem so se kakorkoli spremenile razmere, ki bi terjale ponovno izvajanje dokazov. Revizija ponuja le izmišljene, hipotetične položaje, kot npr. da bi tožencu medtem lahko zgorela hiša, da bi se otrok lahko medtem privadil drogi in podobno, kar vse priča le o vsebinski izvotljenosti revizijskih prizadevanj v tej smeri.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče v dveh zaporednih odločbah v tem postopku podalo dve nasprotujoči si stališči o tem, ali imajo starši pravico do vpogleda v izjavo otroka ali ne. Prvič ta očitek ni točen, ker pritožbeno sodišče ni nikoli zapisalo, da imata pravdni stranki pravico do vpogleda v otrokovo izjavo, marveč le to, da imata pravico biti seznanjena z bistveno vsebino pogovora (glej sklep, opr. št. IV Cp 160/2004 z dne 27.12.2005, str. 4), poleg tega pa tak očitek tudi ne bi bil utemeljen. Pritožbeno sodišče namreč ni vezano na svoja morebiti napačna stališča, izražena v prejšnjih odločbah. Sicer pa v obravnavani zadevi za kaj takšnega niti ne gre. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka stranki seznanilo z res najbolj bistveno vsebino pogovora (glej zapisnik z dne 21.4.2005), nato pa v razlogih sodbe prepričljivo in pravilno pojasnilo, zakaj podrobneje vsebine razgovora ne bo razkrivalo. Sodišče prve stopnje tako ni ponovno zagrešilo iste bistvene kršitve postopka, marveč je ravnalo tako, kot terja ustrezno uravnoteženje pravice pravdnih strank do kontradiktornega postopka in otrokove osebnostne pravice (35. člen Ustave Republike Slovenije).

Brez podlage je tudi revizijski očitek, da naj bi pritožbeno sodišče odgovarjalo na drug procesni očitek, kot ga je zastavila pritožba. Pritožbeno sodišče se je namreč opredelilo do obojega: tako do tega, da sodišče prve stopnje ni vnovič izvajalo že izvedenih dokazov kot tudi do tega, da je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, podane na glavni obravnavi v ponovljenem postopku. Razlogi o tem so v predzadnjem odstavku na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča. Ne ti razlogi ne razlogi sodišča prve stopnje (obrazložitev dokaznega sklepa na šesti strani sodbe sodišča prve stopnje) niso nerazumni, s čimer revizija očitno meri na arbitrarnost. Ti razlogi so v skladu s pravili racionalne argumentacije (drugi odstavek 287. člena ZPP). Kakšnega drugega procesnega očitka zoper tak dokazni sklep ter odgovor pritožbenega sodišča v zvezi z njim pa revizija ni opredelila.

Brez pravne teže je tudi zadnja revizijska navedba, ki smiselno uveljavlja, da je sodba izdana zoper tožnico, ki ne obstaja. Identiteta tožnice v obravnavani zadevi ni sporna, njena sprememba imena oz. priimka v času po izdaji sodbe sodišča prve stopnje pa tudi ne predstavlja nikakršnega procesnega problema(1).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je revizija vložena, nižji sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na tožbo ni prispevala k rešitvi zadeve. Njenih stroškov za to vlogo, ki za pravdo tako niso bili potrebni, ji zato sodišče v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP ni priznalo.

Op. št. (1): Prim. A. Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku v: Podjetje in delo 6/7 (2003).