Jedro

Ob ugotovljenih enakih osebnostnih, vzgojnih in materialnih sposobnostih staršev je torej rezultat razgovora z otrokom pogojeval odločitev, da se otroka zaupa v varstvo in vzgojo materi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je otrok že toliko osebnostno dozorel, da je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve (zahtevana otrokova razumnost se domneva), zato ga je obvestilo o postopku in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje o tem, kateremu izmed staršev naj sodišče zaupa njegovo vzgojo in varstvo, na razgovoru pridobilo njegovo mnenje in ga tudi ustrezno upoštevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se mladoletni sin pravdnih strank zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, tožencu pa se naloži za njegovo preživljanje preživninska obveznost v znesku 30.000,00 SIT mesečno. Hkrati je sodišče prve stopnje določilo stike med mladoletnim otrokom pravdnih strank in tožencem in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnice, ali pa da se jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da naj bi pravdni stranki seznanilo z neformalnim razgovorom z mladoletnim T., vendar pa ju sodnica na edini obravnavi, ki je bila v ponovljenem postopku, z vsebino razgovora pravdnih strank ni seznanila in je na vprašanje toženca o njegovi vsebini, celo odgovorila, da bo povedala le to, da je bil razgovor zaupen in da o tem ne misli povedati nič več. To potrjuje tudi vsebina zapisnika z naroka za glavno obravnavo, iz katerega nedvomno izhaja, da sodišče ni seznanilo pravdnih strank z vsebino zaupnega razgovora, kljub izrecnemu napotilu višjega sodišča. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo enako kršitev določb postopka kot jo je v postopku pred razveljavitvijo odločbe prve stopnje. Prav tako sodišče ni izvedlo nobenega zaslišanja strank, ne prvega, ne ponovnega, kar očitno pomeni, da je svojo odločitve oprlo na dokaze, ki jih ni izvedlo. Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj ni mogoče ugotoviti, na kaj je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Vsi dokazi, ki so bili izvedeni v postopku, ki je tekel pred izdajo sodbe, so potrjevali stališče otroka, da želi živeti pri očetu, kar se je skladalo tudi z vsemi v tej zadevi podanimi izvedenskimi mnenji in testiranji. Od dokaznega postopka, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo razveljavljeno odločitev je poteklo že več kot leto dni. Navaja okoliščine, ki po mnenju pritožbe kažejo na to, da mld. T. živi s staršem, ki mu lahko nudi vso skrb in vzgojo primerno njegovi starosti in čustvenim potrebam.

Sodišče prve stopnje pa se je odločilo drugače na podlagi nečesa, kar naj bi bilo "mogoče razbrati".

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločitev kateremu od staršev gre zaupati v varstvo in vzgojo mladoletnega otroka je določilo 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Navedeno določilo vzpostavlja načelo največje otrokove koristi kot temeljni kriterij oziroma merilo za odločitev o navedenem vprašanju.

Tako lahko odločitev komu naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo narekuje le skrbna preučitev vseh okoliščin in ugotovitev, pri katerem od roditeljev so podani boljši pogoji za uveljavljanje otrokovih koristi. Pri tem ne gre le za ugotavljanje kateri od staršev ima boljše materialne pogoje za zadovoljevanje otrokovih potreb in želja, temveč tudi osebnostne in vzgojne sposobnosti, ki bodo garant za otrokovo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno živeljenje. Po omenjenem določilu ZZZDR pa sodišče pri tem upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Navedeno določilo predstavlja zakonsko realizacijo pravila Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic, ki države članice zavezuje, da otroku med drugim priznajo tudi pravico, da v postopkih izrazi svoje mnenje in hkrati obveznost, da izreženo otrokovo mnenje ustrezno upoštevajo. Glede na navedeno materialnopravno izhodišče se izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno, saj so bile ustrezno upoštevane vse navedene pravno relevantne okoliščine. Na podlagi ugotovitev mnenja Centra za socialno delo D. (CSD), mnenj izvedenca kliničnega psihologa in izvedenke psihiatrinje ter zaslišanja obeh strašev je sodišče ugotovilo, da pri nobenem od staršev ni posebnih ovir, da jima otrok ne bi mogel biti zaupan v vzgojo in varstvo, saj imata oba starša otroka rada in sta sposobna poskrbeti zanj. Prav tako je ugotovilo, da otrok do nobenega od staršev nima odklonilnega odnosa, nasprotno, oba ima rad in v obeh ima dobro podporo. Sodišče je tudi ugotovilo, da so bivalni pogoji za otroka ugodni tako pri očetu kot tudi pri materi (ogled delavke Centra za socialno delo). Po poizvedbah na šoli, kjer se otrok šola, pa je ugotovilo, da v šoli dobro napreduje, da ni problematičen, da je med sošolci dobro sprejet in da ima v obeh starših, ki redno spremljata sinov napredek ustrezno čustveno podporo. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da sta stranki skozi (dolgotrajen) postopek naredili napredek v osebnostnem razvoju. Pri tem je pri tožnici opaziti napredek pri strpnosti v zvezi z urejanjem skupnih zadev v zvezi z otrokom, saj je postala kooperativnejša in prilagodljivejša, medtem kot je tožencu zamerilo, da je potem, ko mu je bil otrok z začasno odredbo zaupan v varstvo in vzgojo izkoristil ta položaj tako, da je odklonil sodelovanje s sodiščem in izvedencem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin, predvsem pa na podlagi neformalnega razgovora z mladoletnim sinom pravdnih strank T. izkazano, da je najprimerneje in v največjo otrokovo korist, da se zaupa v vzgojo in varstvo materi (3. odstavek na 4 strani sodbe). Ob ugotovljenih enakih osebnostnih, vzgojnih in materialnih sposobnostih staršev je torej rezultat razgovora z otrokom pogojeval odločitev, da se otroka zaupa v varstvo in vzgojo materi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je otrok že toliko osebnostno dozorel, da je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve (zahtevana otrokova razumnost se domneva), zato ga je obvestilo o postopku in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje o tem, kateremu izmed staršev naj sodišče zaupa njegovo vzgojo in varstvo, na razgovoru pridobilo njegovo mnenje in ga tudi ustrezno upoštevalo. O neformalnem razgovoru, ki ga je opravilo je napravilo tudi zapis. Določba, da gre za neformalen pogovor, izključuje razumevanje tega zapisa kot zapisnika o procesnem dejanju v smislu 122. do 126. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu z določilom 2. odstavka 410. člena ZPP lahko sodišče zaradi varstva koristi otroka odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapis pogovora. Glede na to, da sodišče pri odločitvi ustrezno upošteva izraženo otrokovo mnenje, pa mora tudi v takem primeru otrokova starša na glavni obravnavi seznaniti z bistveno vsebino pogovora, to je z otrokovim mnenjem oziroma željo, kateremu izmed njiju naj ga sodišče zaupa v vzgojo in varstvo. Pravico staršev v navedeni vsebini pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevalo. Iz zapisa pojasnila predsednice senata na naroku za glavno obravnavo je navedena otrokova želja nedvomno izražena. Kot taka pa izhaja tudi iz razlogov sodbe.

Pritožbeno sodišče je v prejšnji (razveljavitveni) odločbi poudarilo, da je treba procesno jamstvo staršev, da se seznanijo s procesnim gradivom tudi v primeru konflikta z otrokovo zahtevo po ohranitvi zaupnosti, upoštevati vsaj tako, da se starša seznani z bistveno vsebino pogovora, to je z otrokovim mnenjem oziroma željo, ne pa s celotno vsebino razgovora, kot to očitno razume toženec v svojih pritožbenih navedbah. Omenjeno procesno jamstvo staršev je bilo zato v obravnavani zadevi v zadostni meri upoštevano. Pritožbeni očitek toženca o ponovni in enaki kršitvi določb pravdnega postopka je zato neutemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neizvedbi dokazov v ponovljenem postopku. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne

21.4.2005, izhaja, da sta se pravdni stranki strinjali, da se že izvedeni dokazi ne izvedejo ponovno ampak da se vse izpovedbe preberejo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zavrnilo toženčeve druge dokazne predloge oziroma zaslišanje prič. Te namreč o drugačni otrokovi želji ne bi mogle izpovedovati. Njihova izpoved bi lahko bila relevantna le, če naj bi dokazovala obstoj drugih okoliščin konkretnega primera, ki bi eventuelno lahko pretehtale nad željo otroka, vendar pa toženec teh tudi ni zatrjeval. Glede na navedeno in po ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem je treba še poudariti, da je preživnina, ki jo je sodišče določilo v ravnovesju med ugotovljenimi potrebami mladoletnega otroka in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh pravdnih strank (129. člen ZZZDR), odločitev o stikih mladoletnega T. z očetom pa zagotavlja intenzivno možnost očeta pri sodelovanju v vzoji in oskrbi mladoletnega sina in je nedvomno v skladu z otrokovim interesom in očetovo pravico do stika s svojim sinom.

Končno pritožbeno sodišče še dodaja, da bo ustrezen razvoj mladoletnega T. zagotovljen le v primeru, če bosta oba roditelja zmogla svoje interese podrediti interesom otroka, zato je treba poudariti, da bo predvsem najdenje ustreznih sporazumnih rešitev obeh roditeljev v zvezi z mld. sinom obetalo njegov optimalen razvoj.