Jedro

Zaradi psihiatričnih težav tožnik ni več zmožen za delo „voznik tovornega vozila“ s polnim delovnim časom, zmožen pa je opravljati drugo delo v delokrogu svojega poklica brez potrebe po samostojnem odločanju, brez samostojnega prilagajanja nepredvidljivemu delovnemu procesu in prevzemanju večje odgovornosti, pa tudi brez zahtevnega dela z ljudmi in to v polnem delovnem času. Njegova delovna zmožnost je zmanjšana za manj kot 50 %. Ker je tožnik vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje kot samostojni podjetnik in kasneje kot prejemnik denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ne more pridobiti pravice do premestitve in pravice do nadomestila za invalidnost.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne.

II. Pritožbi toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka sodbe in sklep o stroških) spremeni tako, da se zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 11. 8. 2006 in št. ... z dne 30. 11. 2005, zavrne. Tožnik krije stroške postopka sam.

III. V nespremenjenem izpodbijanem delu (III. točka izreka sodbe) se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožnik krije stroške pritožbe in odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: „I. Ugodi se tožbenemu zahtevku tožnika A.Š. tako, da se odpravita odločba toženca Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 11. 8. 2006 in odločba Območne enote toženca v ... št. ... z dne 30. 11. 2005. II. Ugotovi se, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni od 11. 6. 2004 dalje in se mu prizna pravica do psihofizično lažjega dela v okviru svojega poklica orodjar brez samostojnega odločanja, brez samostojnega prilagajanja nepredvidljivemu delovnemu procesu in prevzemanju večje odgovornosti ter brez zahtevnega dela z ljudmi.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna invalidnost I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, ki jo je dolžan toženec tožniku za obdobje od 11. 6. 2004 do izdaje te sodbe izplačati v pripadajočih mesečnih zneskih skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska pripadajoče invalidske pokojnine od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila, v bodoče pa mu je dolžan mesečne pokojnine izplačevati najkasneje do vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska pripadajoče invalidske pokojnine od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila pod izvršbo oz. podredno, da se tožniku od 11. 6. 2004 dalje prizna invalidnost II. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, ki ga je dolžan toženec tožniku za obdobje od 11. 6. 2004 do zaključka poklicne rehabilitacije izplačati v pripadajočih mesečnih zneskih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska pripadajočega nadomestila za čas poklicne rehabilitacije od 1. dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila in pravico do začasne nadomestila, ki ga je toženec dolžan izplačati tožniku za čas od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu v pripadajočih mesečnih zneskih skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska pripadajočega začasnega nadomestila od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila ter pravico do nadomestila za invalidnost v času brezposelnosti in v času dela na drugem delovnem mestu ter pravico do delne invalidske pokojnine v času dela s skrajšanim delovnim časom od polnega delovnega časa dalje, ki jih je toženec dolžan tožniku izplačati v pripadajočih mesečnih zneskih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska pripadajočega nadomestila za invalidnost in od vsakega mesečnega zneska pripadajoče delne invalidske pokojnine od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila, pod izvršbo in pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in s pravico do delne invalidske pokojnine ni nadomestila za invalidnost, ki jih je toženec dolžan tožniku izplačati oz. izplačevati od 11. 6. 2004 dalje v pripadajočih mesečnih zneskih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega pripadajočega mesečnega zneska od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila, pod izvršbo." in sklenilo: "Toženec je dolžan tožniku povrniti njegove stroške tega postopka v višini 828,15 EUR v roku 8 dni, po izteku izpolnitvenega roka pa plačati še zakonske zamudne obresti.“ Zoper II. in III. točko izreka sodbe ter zoper sklep o stroških se pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika iz 2. točke tožbenega petita, podredno predlaga ugoditev podrednemu tožbenemu zahtevku iz 2. točke tožbenega petita, podpodredno pa predlaga ugoditev podpodrednemu zahtevku tožnika iz 2. točke tožbenega petita. Izpodbija tudi izrek o stroških in sicer v delu, ko sodišče ni v celoti ugodilo zahtevku tožnika za povrnitev stroškov. Meni, da je sodišče kršilo ustavno pravico do enakosti in enakopravnosti, saj bi moralo v enaki meri priznavati tožniku, kot samozaposlenemu, pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja, kot tistim, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja, kakor je odločeno tudi v odločbi Ustavnega sodišča U-I 358/04 z dne 19. 10. 2006. Tožniku bi sodišče prve stopnje, tudi ob ugotovitvi, da je pri njemu delovna zmožnost za njegov poklic bila zmanjšana za manj kot 50 %, poleg III. kategorije invalidnosti, moralo priznati tudi pravico do razporeditve na psihofizično lažje delovno mesto z omejitvami, kot jih ugotavlja sodni izvedenec in priznati tudi pravico do nadomestila za invalidnost iz 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1). Sodišče je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 neustavno interpretiralo oz., kolikor je zakon v tem delu res mogoče razumeti tako, bi moralo sodišče prekiniti ta postopek in pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije sprožiti postopek za oceno ustavnosti tega zakona. Sodišče napačno interpretira tudi 94. člen ZPIZ-1, da tožniku denarno nadomestilo ne gre že sedaj. Sodišče bi moralo tožniku, kot osebi, ki v času nastanka invalidnosti ni bila zaposlena oz. ni bila obvezno zavarovana oz., mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje in ne po njegovi krivdi, priznati pravico do nadomestila za invalidnost iz 2. oz. podredno vsaj 1. alinee 94. člena ZPIZ-1. Ugotovitev sodišča, da je med strankama nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik, v času nastanka III. kategorije invalidnosti, samozaposlena oseba v smislu 1. alinee 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, je protispisno, saj je tožnik temu ves čas ugovarjal, saj je bil približno polovico zavarovalne dobe zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, v času nastopa invalidnosti pa je bil brezposeln in kot tak zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Obstaja tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe in gre tako za bistveno kršitev postopkovnih določb. Sodišče bi moralo v izrek sodbe dodati tudi ugotovitve tožnikove nadaljnje delanezmožnosti, kakor jih navaja na 10. strani sodbe, kjer ugotavlja, da tožnik ni več zmožen sam pridobivati delo, sklepati pogodb v zvezi s tem delom, se dogovarjati glede plačilnih pogojev za svoje delo in izterjavo denarja. Tožnik torej ni več sposoben biti samostojni podjetnik, saj če ne more sklepati poslov, se ne dogovarjati za plačila in izterjevati plačil in bi tako, vsaj od prenehanja s.p.-ja, moralo sodišče tožniku priznati pravico do nadomestila po 2. alineji 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1. Sodišče je kršilo tudi določbo 95. člena ZPIZ-1, ko tožniku ni priznalo pravice do poklicne rehabilitacije in pravic v zvezi z njo. Sodba tudi ni sposobna pritožbenega preizkusa, saj sodišče navaja protislovne zaključke. Na strani 9 navaja, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, v 1. odstavku na strani 11 pa, da je pri tožniku podana manj kot 50 % zmožnost za njegov poklic. Tudi dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno in v posledici tega je napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnik za svoj poklic voznika tovornjaka oz. poklicnega voznika vozil ni več zmožen, prav tako, zaradi omejitev, ne more več opravljati dejavnosti samostojnega podjetnika, ker se ne zmore dogovarjati za posle, sklepati pogodb, skrbeti za plačila, izterjave in podobno in je tako že zato pri njem podana I. oz. vsaj II. kategorija invalidnosti. Tožnik se za orodjarja dejansko nikoli ni usposobil in tudi nima za to delo opravljenega izpita iz varnosti pri delu, niti tega dela, glede na svoje bolezensko stanje (potrebna je velika fizična moč, mirne roke in ročna spretnost, potreba po samostojnem odločanju ter samostojnem prilagajanju, nepredvidljivemu delovnemu procesu), ne zmore. V okviru izobrazbe orodjarja bi zmogel le enostavnejša dela. Sodišče in izvedenci so izhajali pri izdelavi izvedenskega mnenja iz stališča, da sodi v poklic tožnika tudi poklic orodjarja, kar pa je dejansko in pravno zmotno. Tožnik med statusom samostojnega podjetnika svojega tovornjaka ni sam popravljal in dela orodjarja ni izvajal in tako obstaja edino delo, ki sodi v okvir tožnikovega pojma „svoj poklic“, le poklic samostojnega podjetnika - poklicnega voznika. Ker tožnik ta poklic ne zmore je njegova delazmožnost vsekakor zmanjšana za več kot 50 %. Pritožba nadalje meni, da tudi v primeru, če bi šteli, da v pravni pojem svoj poklic pri tožniku sodita poklic voznika in poklic orodjarja, torej dva poklica, bi že izpad enega od teh dveh poklicev pomenil izpad 50 % delazmožnosti. Ker bi drugi poklic zmogel le s posebnimi omejitvami in ne samostojno, je njegova delazmožnost za svoj poklic zmanjšana za 75 %. Sodišče je tudi napačno odmerilo stroške postopka in ni obrazložilo, zakaj določenih priglašenih stroškov ni priznalo oz. zakaj je nekatere priznalo v nižjem znesku oz. v nižjem številu točk, od priglašenih.

Zoper ugodilni del sodbe (I. in II. točka izreka sodbe ter stroške postopka) se pritožuje tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi toženke ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in spremeni sklep o stroških in sicer tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka oz. podredno, da razveljavi sodbo v izpodbijanem delu ter sklep o stroških in zadevo vrne sodišču prve stopnje, v novo sojenje. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo odločitev toženke potrditi glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo in glede na 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, na katerega se je sodišče pravilno oprlo, glede pravic iz invalidskega zavarovanja, z izjemo odločitve v II. odstavku izreka izpodbijane sodbe. Tožnik bi lahko, glede na status zavarovanca iz 15. člena ZPIZ-1, pridobil pravice iz invalidskega zavarovanja zgolj ob podani I. ali II. kategoriji invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa le v primeru upravičenosti do dela s krajšim delovnim časom. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni invalid I. in II. kategorije invalidnosti, prav tako pa ni upravičen do časovne razbremenitve, kar pa pomeni, da pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne more pridobiti. V nasprotju z navedenim je sodišče tožniku priznalo pravico do psihofizično lažjega dela v okviru svojega poklica orodjar brez samostojnega odločanja, brez samostojnega prilagajanja, nepredvidljivemu delovnemu procesu in prevzemanju večje odgovornosti ter brez zahtevnega dela z ljudmi, kar je torej priznanje pravice v nasprotju z 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1. Toženka je pritožbo dopolnila dne 16. 4. 2009 in v njej nasprotuje tudi ugotovitvi dejanskega stanja, saj je sprejemljiv datum nastanka zmanjšane delovne zmožnosti pri tožniku dne 16. 5. 2005, ker je takrat specialist medicine dela ugotovil, da je tožnik nezmožen za delo in, da je psihiatrično zdravljenje tedaj zaključeno. Pred tem zdravljenje ni bilo zaključeno.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe toženke in predlaga, da sodišče pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno. V obrazložitvi odgovora na pritožbo tožnik ponavlja svoja pravna stališča, kakor jih je podal v pritožbi in priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

Toženka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem navaja, da ne držijo navedbe, da naj tožnik, ob domnevnem času nastanka invalidnosti, ne bi bil zavarovan po 15. členu ZPIZ-1, saj to izhaja iz izpiska iz matične evidence, ki je bil priložen pripravljalni vlogi toženke z dne 20. 10. 2008 ter vztraja pri svojih navedbah, da je za tožnika potrebno upoštevati 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 in, da v navedenem primeru odločbe ustavnega sodišča ne gre za pravno in dejansko primerljiv primer. Glede na določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ob III. kategoriji invalidnosti tožnik ne bi mogel pridobiti takšno pravico do poklicne rehabilitacije. Pravico do poklicne rehabilitacije je moč priznati zgolj, če je poklicna rehabilitacija sploh možna in smiselna, za kar se opravijo predhodne obravnave pred pristojnimi centri za poklicno rehabilitacijo. Predlaga zavrnitev pritožbe tožnika.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožba toženke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa je nepravilno uporabilo materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 11. 8. 2006 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 30. 11. 2005, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Kršitev vidi tožnik v tem, da obstaja nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ker sodišče tožniku v izreku ni priznalo pravice do nadomestila za invalidnost, niti za čas po razporeditvi na drugo ustrezno delo oz. delovno mesto in, ker so v izreku sodbe navedene manjše omejitve delazmožnosti tožnika, kot jih sodišče ugotavlja v sodbi. Nadalje tožnik meni, da je podana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisih. Pritožba vidi nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin v spisu - vlog tožnika in dejanskimi navedbami v vlogah o tem. Tožnik ni nikoli navajal, da je bil v času nastanka III. kategorije invalidnosti samozaposlena oseba, nasprotno, izrecno je navajal, da je bil v času nastopa invalidnosti brezposelna oseba. Protispisna je navedba na strani 10 sodbe, da naj tožnik ne bi imel nobenih pripomb na izvedensko mnenje v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj je tožnik podal na izvedensko mnenje številne pripombe. Sodišče prav tako protispisno zaključuje na strani 9 obrazložitve sodbe, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, na strani 11 pa, da je podana manj kot 50 % zmožnost za njegov poklic, tako, da sodba zaradi teh nasprotij ni zmožna pritožbenega preizkusa.

V pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve. Ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v izreku sodbe in v razlogih sodbe. Kršitev postopka iz 14. točke je podana takrat, ko sodbe zaradi nerazumljivega ali protislovnega izreka, zaradi pomanjkanja sleherne obrazložitve, pomanjkanja obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivost obrazložitve in protislovne obrazložitve ter nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, objektivno zaradi navedenih napak ni mogoče preizkusiti. Upoštevajoč navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da v danem primeru ni podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, navedenih napak ni in je sodbo možno v celoti preizkusiti.

Glede odločilnih dejstev ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, tako da očitane kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena, ki jo pritožbi vidi v tem, da tožnik ni nikoli navajal, da je bil v času nastanka III. kategorije invalidnosti samozaposlena oseba temveč je izrecno navedel, da je bil v tem obdobju brezposelnost, nadalje, da tožnik naj ne bi imel nobenih pripomb na izvedensko mnenje v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj je na izvedenska mnenja podal številne pripombe prav tako glede zaključka sodišča, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % oz. da je podana manj kot 50 % zmožnost za njegov poklic, ni. Protispisnost obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da sodba ni zmožna preizkusa, ker je sodišče prve stopnje enkrat zapisalo, da je tožnikova zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, drugič pa, da je pri tožniku podana manj kot 50 % zmožnost za njegov poklic. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da soglaša z izvedenskim mnenjem, da je tožnik z omejitvami še zmožen opravljati večino dela v okviru svojega poklica, za katerega se je izučil. Na podlagi tega ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti brez časovne omejitve. Zato pritožbeno sodišče šteje, da stavek, zapisan na 11. strani obrazložitve sodbe: „na podlagi navedenega sodišče ocenjuje, da je izvedensko mnenje sodnih izvedencev skladno z medicinsko dokumentacijo, strokovno razumljivo obrazloženo in utemeljeno, zakaj izvedenski organ meni, da je pri tožniku podana manj kot 50 % zmožnost za njegov poklic, zato ga v celoti sprejema,“ ni mogoče šteti kot oceno sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana manj kot 50 % zmožnost za njegov poklic.

Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za ugotovljeno dejansko stanje glede invalidnosti tožnika. Invalidnost je v skladu s 60. členom ZPIZ-1 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ..., izdelanega s strani izvedencev prof. dr. M.T., prim. prof. dr. M.B. in asistentke dr. J.Z.V., določno izhaja, da ima tožnik sladkorno bolezen tipa 2 od marca leta 2005, ki jo zdravi z dieto in s peroralno terapijo in v zvezi s sladkorno boleznijo pri tožniku do 11. 8. 2006 ni prišlo do izgube delovne zmožnosti in je tožnik zmožen opravljati organizirano pridobitno delo. Zmanjšana delovna zmožnost tožnika je posledica psihičnega obolenja. Duševne motnje se pri tožniku izkazujejo s simptomatiko mešane anksiozno depresivne motnje, ki so se pri njemu začele manifestirati po letu 2003, ko ni več mogel opravljati dela poklicnega voznika, zaradi ugotovljene sladkorne bolezni. Tožnik je bil od oktobra leta 2004 zdravljen zaradi anksioznih in depresivnih motenj, zaradi katerih prejema anksiolitično in antidepresivno medikamentozno terapijo in je bil konec leta 2004 tudi na diagnostični hospitalizaciji v PB V.. Takšno izvedensko mnenje je podkrepljeno v zadostni meri s psihološkimi in psihiatričnimi izvidi od 11. 6. 2004 dalje. Navedeni datum 11. 6. 2004 je datum začetka zmanjšane delazmožnosti, saj se tožniku takrat diagnosticirana simptomatika duševne motnje, kljub ambulantnemu in hospitalnemu zdravljenju, ni nikoli več izboljšala. Zaradi psihiatričnih težav tožnik ni bil več zmožen za delo „voznik tovornega vozila“ s polnim delovnim časom, prav tako tudi ne s polovico delovnega časa. Zmožen je opravljati drugo delo v delokrogu svojega poklica brez potrebe po samostojnem odločanju, brez samostojnega prilagajanja nepredvidljivemu delovnemu procesu in prevzemanju večje odgovornosti, pa tudi brez zahtevnega dela z ljudmi in to v polnem delovnem času. Njegova delovna zmožnost je zmanjšana za manj kot 50 %. Sodišče prve stopnje je, ob tako podanem izvedenskem mnenju, ki je bilo še ustno obrazloženo na zadnji glavni obravnavi, pravilno ovrednotilo tudi preostalo delovno zmožnost tožnika. Ob tem je ustrezno upoštevalo tožnikove telesne in duševne zmožnosti. Tožnikove delovne sposobnosti so zmanjšane izključno na psihološko - psihiatričnem področju. Upoštevajoč definicijo poklica po 3. odstavku 60. člena se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Za delo orodjarja ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo ter telesne in duševne zmožnosti upoštevajoč že navedene omejitve in v posledici teh omejitev je njegova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Iz izpovedi M.B., specialista medicine dela, prometa in športa, na glavni obravnavi dne 24. 2. 2009 izhaja, da je tožnik za dela orodjarja zmožen v polnem delovnem času s podanimi omejitvami, ki jih je izvedenski organ podal zato, ker je menil, da zaradi svojega psihičnega stanja, ni več zmožen sam organizirat delovni proces tako, kot ga je doslej, kot samostojni podjetnik, vendar je vsekakor zmožen za organizirano delo v utečenem procesu, kjer mu ni treba samostojnega odločanja, pridobivanja posla, da je voden z navodili glede dela, ki ga mora opraviti in da nima prezahtevnih stikov z ljudmi. Rehabilitacija ni potrebna, saj ima tožnik ustrezno osnovno znanje in je dve leti delal kot vzdrževalec gradbene mehanizacije v podjetju S. ....

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je potrebno ugoditi pritožbi tožene stranke.

V okviru kakšnega statusa je bil tožnik v posameznem obdobju zavarovan izhaja iz matične evidence pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kateri izpisek je toženka vložila v spis skupaj s pripravljalno vlogo z dne 20. 10. 2008. Tožnik je bil od 16. 9. 1994 do 7. 3. 2006 zavarovan kot samostojni podjetnik na podlagi 10, to je avtoprevoznik v skladu z 11. členom prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oz. sedaj veljavnim 15. členom ZPIZ-1. Od 8. 3. 2006 do 7. 12. 2006 je bil zavarovan na podlagi 28 kot prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti, torej na podlagi 22. člena ZPIZ-1, od 8. 12. 2006 naprej pa je zavarovan kot zavarovanec, ki je prostovoljno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (34. člen ZPIZ-1). Upoštevajoč navedeno je potrebno pri pridobitvi pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije upoštevati 66. člena ZPIZ-1. Navedeno določilo v 3. odstavku pravi, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, za pridobitev teh pravic. Tožnik kot zavarovanec iz 15. člena ZPIZ-1 v primeru III. kategorije invalidnosti lahko uveljavi le pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in v zvezi s tem pravico do delne invalidske pokojnine, ne pa tudi pravico do premestitve in pravico do nadomestila za invalidnost. V skladu z 58. členom ZDSS-1 odloča sodišče o pravicah obveznostih in pravnih koristih in v okviru 81. člena ZDSS-1 s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter, da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Tožena stranka je v okviru predsodnega postopka odločala o zahtevi tožnika za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja in njegovo zahtevo zavrnila. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, bil postopek pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov zakonit in je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Zgolj razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ni odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi temveč gre le za pravno dejstvo, ki pa ni predmet socialnega spora.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti in zahtevati presojo ustavnosti zakonskih določb ZPIZ-1. Sodnik je pri sojenju vezan na Ustavo in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave RS). Nasprotno to pomeni, da sodišče v primeru, ko presodi, da zakon, ki ga mora uporabiti, ni v neskladju z ustavo, o tožbenem zahtevku odloči. Zakon v tem primeru uporabi tak kot je. Sodišče torej presoja o skladnosti zakona z ustavo. Če se stranka s tako presojo ne strinja ima sama možnost vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona (zakonske določbe) ali pa vložiti ustavno pritožbo.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP pa ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka in sklepu spremenilo tako, da je zahtevek na odpravo odločb toženke z dne 11. 8. 2006 in 30. 11. 2005 stroškovno zavrnilo in ob tem, upoštevajoč 154. člen v povezavi z 2. odstavkom 165. člena, sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe in odgovora na pritožbo sam.