Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 je treba utemeljenost (ne) priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (in ne le teoretične) usposobljenosti za drugo delo. Pri tem je treba med drugim upoštevati tudi obdobje dela na zadnjem delovnem mestu, čas dela na drugih delovnih mestih, če jih je zavarovanec v času zavarovanja zasedal, in s tem časovnim vidikom oceniti zmožnost in usposobljenost za druga dela v okviru definicije „svojega poklica“.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke, št. 21-1055645 z dne 30. 11. 2005 in št. 1055645 z dne 11. 8. 2006. Ugotovilo je, da je tožnik invalid III. kategorije zaradi bolezni od 11. 6. 2004 dalje. Priznalo mu je pravico do psihofizičnega lažjega dela v okviru svojega poklica orodjarja brez samostojnega odločanja, brez samostojnega prilagajanja nepredvidljivemu delovnemu procesu, brez prevzemanja večje odgovornosti ter brez zahtevnega dela z ljudmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev invalidnosti I. oziroma II. kategorije in priznanje s tem povezanih pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo III. kategorijo invalidnosti, saj je pri tožniku podana zmanjšana zmožnost za njegov osnovni poklic orodjarja za manj kot 50 %. Ker je bil v času nastanka invalidnosti samozaposlena oseba, pa nima niti pravice do nadomestila za invalidnost niti pravice do dela s krajšim delovnim časom in do delne invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je delno spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in razsodilo, da tožnik sam krije svoje prvostopenjske stroške. Tako je dodatno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi glede razveljavitve odločb tožene stranke z dne 30. 11. 2005 in 11. 8. 2006, s katerima je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil v času nastanka invalidnosti (11. 6. 2004) zavarovan kot samostojni podjetnik avtoprevoznik po določbi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1 (Ur. l. RS 106/99 in naslednji), od 8. 3. 2006 do 7. 12. 2006 pa je bil zavarovan kot prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti (22. člen ZPIZ-1). V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 ima lahko tožnik kot zavarovanec po 15. členu ZPIZ-1 le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in do delne invalidske pokojnine, nima pa pravice do premestitve in nadomestila za invalidnost. Za tožnika je bila na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost za manj kot 50 %. Zmožen je opravljati delo v okviru poklica orodjarja, za katerega je pridobil strokovno izobrazbo (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Zgolj razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ni odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak je le pravno dejstvo, ki ne more biti predmet socialnega spora.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navaja, da je sodišče neustavno interpretiralo tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1. Status samozaposlene osebe v času nastanka invalidnosti ne bi smel biti ovira za pridobitev pravice do denarnega nadomestila, saj bi morala biti glede na plačilo prispevkov enako obravnavana kot ostali zavarovanci. Predlaga, da revizijsko sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti spornega tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do protispisne ugotovitve njegovega statusa zavarovanca v času nastanka invalidnosti, saj je bil brezposeln (22. člen ZPIZ-1) in ne samozaposlen. Dejansko stanje glede njegovega statusa je pritožbeno sodišče ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi pri tem izvedlo obravnavo. Priznano bi mu moralo biti nadomestilo za invalidnost po drugi oziroma podredno po prvi alineji 94. člena ZPIZ-1. Celo brezposelni imajo po tej določbi več pravic kot samozaposleni. Svojo dejavnost je zaprl 2003 – tj. pred nastankom invalidnosti, kar je pred nastankom invalidnosti 11. 6. 2004, prvostopenjska sodba pa je v tem delu protislovna. Priznana bi mu morala biti tudi pravica do poklicne rehabilitacije (95. člen ZPIZ-1). Tožnikov poklic je voznik, ki ga je opravljal kot samostojni podjetnik, tega pa ne zmore več, zato je podana vsaj II. kategorija invalidnosti. Dela orodjarja, ki ga po ugotovitvah izvedenca ne more opravljati v celoti, ni nikoli opravljal, zato se niti ne bi smelo šteti za njegov poklic po tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1. Če se upoštevata oba poklica, je njegova delovna zmožnost zmanjšana za 75 % (100% za samostojnega prevoznika in 50 % za orodjarja). Pritožbeno sodišče bi mu moralo v izreku priznati kategorijo invalidnosti, saj gre za pravno priznan status.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Po presoji revizijskega sodišča ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje revident. Sodišči prve in druge stopnje v času nastanka invalidnosti skladno ugotavljata revidentov status samozaposlene osebe v skladu s 15. členom ZPIZ-1, saj je bil zavarovan kot samostojni podjetnik prevoznik. Zato je neutemeljena revizijska navedba, da je pritožbeno sodišče drugače ugotovilo dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče. Neutemeljena je tudi zatrjevana protispisnost ugotovitve statusa samozaposlene osebe, pri čemer naj bi bilo nasprotje med revidentovimi navedbami, da je prenehal opravljati dejavnost avtoprevoznika leta 2003 in da naj bi bil v času nastanka invalidnosti brezposeln, in ugotovljenim statusom samozaposlenega v času nastanka invalidnosti 11. 6. 2004. Revident s tem izpodbija dokazno oceno in dejanski zaključek sodišča, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil revident 12 let neprekinjeno (od 16. 9. 1994 do 7. 3. 2006) pokojninsko in invalidsko zavarovan kot samostojni podjetnik - s. p., ki je opravljal delo poklicnega voznika. Po koncu (od 8. 3. 2006 do 7. 12. 2006) statusa zavarovanca samozaposlenega (15. člen ZPIZ-1) je bil zavarovan kot nezaposlena oseba (22. člen ZPIZ-1), potem pa se je sam prijavil v zavarovanje. Pred opravljanjem dejavnosti kot s. p. je revident delal 2 leti kot orodjar – vzdrževalec gradbene mehanizacija v podjetju S., za kar se je tudi izšolal. Ugotovljena je bila invalidnost III. kategorije z dnem 11. 6. 2004 – t.j. v času zavarovanja revidenta kot samozaposlene osebe, saj je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja zaključilo, da je revidentova delovna zmožnost za poklic orodjarja zmanjšana za manj kot 50 %. Obenem je bilo ugotovljeno, da revident niti ni več zmožen samostojno voditi dejavnosti s. p. niti ni več zmožen opravljati dela poklicnega voznika (tudi ne v krajšem delovnem času). Sodišče druge stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja v skladu s tretji odstavkom 66. člena ZPIZ-1. 9. Ta določa, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ZPIZ-1, za pridobitev teh pravic. Ker je revidentova delovna zmožnost za poklic orodjarja zmanjšana za 50 %, bi lahko revident (ob drugačnem statusu zavarovanca) pridobil le pravico do premestitve in z njo povezano invalidsko nadomestilo (92. in 94. člen ZPIZ-1), če mu tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1 tega izrecno ne bi onemogočal zaradi njegovega statusa samozaposlenega. Tako je ostal brez priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, sodišče druge stopnje pa mu v izreku ni priznalo „statusa“ invalidnosti III. kategorije, saj ne gre za pravico, kar izhaja tudi že iz sodne prakse revizijskega sodišča (zadeva VIII Ips 70/2009). Ustavno sodišče je z odločbo U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 ugotovilo neskladnost tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 z Ustavo in zakonodajalcu naložilo odpravo neskladnosti.

10. Revident utemeljeno napada pravilnost izpodbijane sodbe glede razlage in uporabe zakonskega pojma poklica pri definiciji invalidnosti v 60. členu ZPIZ-1. Ta v drugem odstavku določa, da se invalidnost razvršča v naslednje kategorije:

I. kategorija – če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti;

II. kategorija – če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50% ali več;

III. kategorija – če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Zakon nato v tretjem odstavku istega člena definira „svoj poklic“ kot delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Za revidenta je ugotovljeno, da ne more več delati kot poklicni voznik, kar pomeni, da sta sodišči preverili njegovo zmožnost delati v prvem delu definicije „svojega poklica“, čeprav seveda revident kot s. p. ni bil formalno razporejen na delovno mesto. V drugem delu definicije poklica je zahtevano preverjanje zmožnosti za delo glede na zavarovančevo strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, vendar pa pri tem materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, zaradi česar dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Sodišči kljub revidentovim navedbam tekom postopka, da za poklic orodjarja nima izpita za varstvo pri delu, da nima pogojev za delo orodjarja v skladu s področnimi predpisi in da za delo orodjarja dejansko ni (več) ustrezno usposobljen, tega nista ugotavljali, zato je bil njun pravni zaključek preuranjen. V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 je treba utemeljenost (ne) priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (in ne le teoretične) usposobljenosti za drugo delo. Pri tem je treba med drugim upoštevati tudi obdobje dela na zadnjem delovnem mestu, čas dela na drugih delovnih mestih, če jih je zavarovanec v času zavarovanja zasedal, in s tem časovnim vidikom oceniti zmožnost in usposobljenost za druga dela v okviru definicije „svojega poklica“. V obravnavani zadevi je tako treba zakonski dejanski stan svojega poklica in zmožnosti za drugo delo po tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1 zapolniti tudi s presojo vpliva 12-letnega neprekinjenega dela revidenta kot poklicnega voznika s. p. – ko torej revident ni delal kot orodjar – na dejansko delovno zmožnost revidenta ob dejstvu, da je revident pred tem le 2 leti delal kot orodjar.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče razčistiti dejansko stanje o revidentovi dejanski usposobljenosti za drugo delo v skladu z zgornjimi napotki in ob morebitni ugotovljeni invalidnosti III. kategorije razsoditi v skladu z učinki ustavne odločbe U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010. 12. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).