Jedro

Delavcem daje pravico, da zahtevajo plačilo za delo, ki ga dejansko opravljajo, določba 42. člena ZDR. To velja za vse delavce, tudi za tiste, ki delajo v javnem sektorju in se zanje uporabljajo določbe ZSPJS. Druge pravne podlage javnim uslužbencem ne daje niti ZSPJS niti kak drug zakon. Za tožnika ne veljajo ista pravna pravila kot za javnega uslužbenca, ki je razporejen na delovno mesto v skladu z veljavnimi predpisi. Iz tega razloga določbe ZSPJS o premestitvi in napredovanjih zanj ne pridejo v poštev. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Če je ta plača enaka ali nižja kot plača, ki jo prejema na delovnem mestu, na katerega je formalno razporejen, do razlike v plači pač ni upravičen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se: – izpodbijana delna sodba, popravljena s popravnim sklepom, opr. št. IV Pd 2298/2013 z dne 9. 3. 2015, spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto razliko plače za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2008 med 18. in 19. plačnim razredom, od tega bruto zneska odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. v mesecu za pretekli mesec, vse v roku osem dni po izvršbo.“ ter – izpodbijani sklep spremeni v 2. točki izreka tako, da se glasi: „Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana delna sodba, popravljena s popravnim sklepom, opr. št. IV Pd 2298/2013 z dne 9. 3. 2015, in sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku osmih dni obračunati bruto razliko plače za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2008 med 18. in 19. plačnim razredom, od tega bruto zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka delne sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek iz naslova glavnice od 1. 8. 2008 do 30. 8. 2008 (ta datum je bil s popravnim sklepom, opr. št. IV Pd 2298/2013 z dne 9. 3. 2015, popravljen na 30. 9. 2008) nad 19. plačnim razredom in iz naslova obresti pred 15. v mesecu za pretekli mesec ter v celoti od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2012 (II. točka izreka delne sodbe). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da tožena stranka z njim sklene pogodbo o zaposlitvi v skladu z obvestilom o razporeditvi na delovnem mestu „vzdrževalec – tehnik VIII ...“ (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da bo sodišče o stroških postopka odločilo s končno sodno odločbo (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeno delno sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del delne sodbe (II. točka izreka delne sodbe) in zoper sklep, da se zavrže del tožbe (1. točka izreka sklepa). Pritožbo vlaga zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe ustrezno spremeni, oziroma, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je treba šteti, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec – tehnik V, saj tožnik to delo dejansko opravlja. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 22. člen ZDR-1 (oziroma 20. člen ZDR), saj ta ne določa, da delodajalec z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, ne more skleniti pogodbe o zaposlitvi. Čeprav delodajalec pogodbo o zaposlitvi s takšnim delavcem sklene, je pogodba o zaposlitvi veljavna, saj zakon ne določa, da bi bila nična. Nadalje navaja, da če bi bila prevedba opravljena pravilno (ob tem se sklicuje na 49.c člen ZSPJS), bi tožnik stopil v izhodiščni 18. plačni razred. Prenesel bi tudi štiri razrede napredovanj in bil tako v 22. plačnem razredu. Na ta način so delodajalci v javnem sektorju usklajevali dejansko stanje s pravnim, pri tem pa zaradi neizpolnjevanja pogojev javnim uslužbencem znižali plačo za dva plačna razreda v skladu s 14. členom ZSPJS. Meni, da 6. člena Pravilnika o napredovanju delavcev, zaposlenih v zdravstvu, ni mogoče uporabiti, ker gre za podzakonski akt, ki je protiustaven. Vsak delavec namreč ima pravico biti plačan za delo, ki ga dejansko opravlja in s tem tudi pravico do napredovanj. Podredno meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 19. člen ZSPJS, saj ni res, da tožniku od 1. 10. 2008 ne nastaja več razlika v plači. Pravilo iz 19. člena ZSPJS o dodatku enega plačnega razreda je treba uporabiti ves čas, ko delavec dejansko opravlja višje vrednoteno delo. Tožnik je zato po 1. 10. 2008, ko je napredoval v 19. plačni razred, upravičen do plače 20. plačnega razreda (19 + 1), sicer pa sta si 7. in 14. točka obrazložitve delne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v nasprotju in je s tem podana bistvena kršitev določb postopka. Po 24. 5. 2010 namreč ni prišlo do nobene spremembe v tožnikovem delu, kar izhaja tudi iz izpovedi prič. Ker se po tem datumu ni nič spremenilo, odločitev komisije toženo stranko zavezuje še naprej. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del delne sodbe (I. točka izreka delne sodbe) in posledično tudi zoper odločitev, da bo o stroških postopka sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo (2. točka izreka sklepa). Pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del delne sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožnik od 1. 8. 2008 do 24. 5. 2010 opravljal delo na delovnem mestu vzdrževalec – tehnik V. Nekritično je sledilo zgolj odgovoru komisije z dne 24. 5. 2010, ki ni zavezujoča za toženo stranko. Iz izpovedi prič ne izhaja, da je tožnik opravljal dela in naloge delovnega mesta vzdrževalec – tehnik V. Ker je sodišče prve stopnje to tudi ugotovilo, je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, prerekal njene pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi s pritožbo tožene stranke izpodbijani del delne sodbe (I. točko izreka) in sklepa (2. točka izreka).

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo delno sodbo, popravljeno s popravnim sklepom, in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarjata pritožbi in na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče prve stopnje pri izdaji delne sodbe v obravnavani zadevi ni pravilno uporabilo določbe 314. člena ZPP. Z izdano delno sodbo namreč ni odločilo le o nekaterih izmed več postavljenih tožbenih zahtevkov ali le o delu zahtevka, pač pa je odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Delna sodba je končna sodba, sodišče prve stopnje pa ni izdalo končne sodbe o postavljenem denarnem tožbenem zahtevku. Odločilo je le o tem, da tožniku za določeno obdobje pripada razlika v plači med posameznima plačnima razredoma, o konkretni višini denarnega zneska, ki mu pripada, pa bo odločalo po pravnomočnosti te odločitve, kar po vsebini bolj kaže na izdajo vmesne sodbe po določbi 315. člena ZPP. Ker pa nobena od pritožb navedb v tej smeri nima, pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti v odločitev sodišča prve stopnje ni moglo poseči (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe obeh pravdnih strank, da je izpodbijana odločba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Izrek odločbe je razumljiv in skladen z razlogi o odločilnih dejstvih, kot izhajajo iz obrazložitve, ti pa med seboj tudi niso v nasprotju. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da so si razlogi odločbe v 7. in 14. točki obrazložitve med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik višje vrednoteno delo opravljal zgolj v določenem obdobju in v skladu s tem tudi odločilo. Dejstvo, da sodišče prve stopnje po 24. 5. 2010 ni ugotovilo spremembe v opravljanju tožnikovega dela, pa še ne more pomeniti nasprotja v razlogih odločbe in s tem uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz enakih razlogov niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je navedena kršitev podana, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik po 24. 5. 2010 ne opravlja več višje vrednotenega dela.

10. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva razliko v plači med 18. oziroma 19. in 22. plačnim razredom ter sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožbi ne nasprotujeta, izhaja, da je bil tožnik po prehodu v nov plačni sistem s 1. 8. 2008 preveden na delovno mesto vzdrževalec IV, ki je v 14. izhodiščnem plačnem razredu, obdržal pa je tudi štiri plačne razrede napredovanj, kar pomeni, da je bil uvrščen v 18. plačni razred. Tožnik navaja, da ves čas opravlja delo vzdrževalca – tehnika V, zato bi moral biti preveden na to delovno mesto. Posledično mu po njegovem mnenju pripada tudi plača, ki ustreza temu delovnemu mestu, to je plača 18. plačnega razreda, in še dodatni doseženi štirje plačni razredi napredovanj, torej plača 22. plačnega razreda. Zahteva pa tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec – tehnik V. 11. Predmet tega spora je plačilo po dejanskem delu. Delavec, ki po odredbi delodajalca opravlja dela na drugem, zahtevnejšem, delovnem mestu, je po stališču ustaljene sodne prakse upravičen do plačila za to delo. Pravno podlago za takšen denarni zahtevek daje delavcu 42. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Do plačila po dejanskem delu pa so upravičeni tudi javni uslužbenci, katerih sistem plač je urejen v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Tudi zanje se namreč subsidiarno uporabljajo določbe ZDR (prvi odstavek 5. člena ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Da imajo tudi javni uslužbenci pravico do plačila po dejanskem delu, se je večkrat izreklo tudi Vrhovno sodišče RS(1) .

12. Ker je predmet tega spora plačilo po dejanskem delu, so nepomembne tožnikove pritožbene navedbe o obstoju nepisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec – tehnik V in o nepravilnosti prevedbe na to delovno mesto, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec – tehnik V, zavrglo. Tožnik sicer s pritožbo izpodbija tudi navedeno odločitev, vendar konkretnih navedb v tej smeri pritožba nima. Pritožbeno sodišče je zato navedeno odločitev preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je pravilna in zakonita. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zoper ponujeni aneks k pogodbi o zaposlitvi (B9) ugovarjal, ta ugovor pa je bil s strani tožene stranke zanj ugodno rešen (A1). Kljub temu pa mu tožena stranka ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec – tehnik V. Zoper takšno ravnanje tožene stranke bi moral tožnik sprožiti notranje varstvo pri toženi stranki in pri Komisiji za pritožbe po določbi 24. člena ZJU. Ker tega tožnik nesporno ni storil, ni podane procesne predpostavke za sodno odločanje o njegovem tožbenem zahtevku za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi (peti odstavek 24. člena ZJU). Sodišče prve stopnje je zato njegovo tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

14. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik v obdobju od 1. 8. 2008 do 24. 5. 2010, ko je tožena stranka podala odgovor (A1), opravljal delo vzdrževalca – tehnika V. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje upravičen do plače v višini, kot če bi bil formalno premeščen na drugo delovno mesto v skladu z 19. členom ZSPJS. Ker pa se pri tem napredovanja, ki jih je dosegel na delovnem mestu vzdrževalec IV, ne upoštevajo, mu po mnenju sodišča prve stopnje pripada zgolj plača 18. izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta vzdrževalec – tehnik V. Temu plačnemu razredu pa je po določbi prvega odstavka 19. člena ZSPJS potrebno dodati še en plačni razred, saj bi bil tožnik sicer upravičen do plače istega plačnega razreda, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu vzdrževalec IV. Tam je, kot že navedeno, dosegel s štirimi plačnimi razredi napredovanj 18. plačni razred. Vendar pa po zaključku sodišča prve stopnje tožnik ni upravičen do razlike med 18. in 19. plačnim razredom za ves čas, ko je po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljal delo vzdrževalca – tehnika V (od 1. 8. 2008 do 24. 5. 2010), ampak le dokler ni 1. 10. 2008 napredoval v 19. plačni razred. Od takrat dalje mu razlika v plači po presoji sodišča prve stopnje ne nastaja več. Tožbenemu zahtevku za plačilo do dejanskem delu je zato sodišče prve stopnje ugodilo zgolj za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2008, za preostali čas vtoževanega obdobja do 31. 12. 2012 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna z dosedanjim materialnopravnim stališčem pritožbenega sodišča, da so javni uslužbenci v primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela upravičeni do plačila za to delo, kot da bi bili formalno premeščeni na drugo delovno mesto, vendar brez upoštevanja doseženih napredovanj(2). Za določitev plačila, do katerega so upravičeni, se je po dosedanji praksi pritožbenega sodišča uporabljala določa prvega odstavka 19. člena ZSPJS in s tem tudi pravilo, da se javnemu uslužbencu plačni razred na delovnem mestu, kjer dejansko dela, določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu, kamor je formalno razporejen, poveča za en plačni razred, če bi bil sicer zaradi opravljanja drugega dela upravičen do plače istega (ali nižjega) plačnega razreda, kot ga je dosegel z napredovanji na delovnem mestu, kamor je formalno razporejen. Pritožbeno sodišče je pri odločanju o primerih, ki se nanašajo na plačilo po dejanskem delu upoštevalo tudi določbo 14. člena ZSPJS in zavzemalo stališče, da so javni uslužbenci v primeru nedoseganja izobrazbenega kriterija za delo, ki ga dejansko opravljajo, upravičeni do plače, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delo opravljajo.

16. Pritožbeno sodišče pri obravnavi konkretne zadeve ugotavlja, da so zgoraj navedena materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo v do sedaj obravnavanih primerljivih zadevah, napačna, kar je utemeljen razlog za odstop od takšne prakse. Kot že omenjeno, daje delavcem pravico, da zahtevajo plačilo za delo, ki ga dejansko opravljalo, določba 42. člena ZDR (sedaj 44. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). To velja za vse delavce, tudi za tiste, ki delajo v javnem sektorju in se zanje uporabljajo določbe ZSPJS. Druge pravne podlage z izjemo 42. člena ZDR javnim uslužbencem ne daje niti ZSPJS niti noben drug zakon. Plačilo za dejansko delo torej temelji zgolj na navedeni določbi ZDR in zanj ni mogoče uporabljati ostalih določb ZSPJS. Te se namreč uporabljajo le v primerih zakonitega postopanja delodajalca, ko ravna v celoti skladno z možnostmi, ki mu jih ponuja ZSPJS. Le v takšnem primeru je možno uporabljati na primer določbe o določitvi plače v primeru premestitve na drugo delovno mesto, imenovanju v naziv ali višji naziv (19. člen ZSPJS) ali zmanjšanju osnovne plače zaradi nedoseganja izobrazbenega pogoja (14. člen ZSPJS). V primeru dejanskega opravljanja dela pa ne gre za opravljanje dela, za katero ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je v konkretnem primeru tudi ni mogel imeti, saj ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta, ki ga je opravljal. Po določbi prvega odstavka 21. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) mora uslužbenec izpolnjevati vse pogoje za zasedbo delovnega mesta, da delodajalec lahko z njim sklene pogodbo o zaposlitvi. Po določbi 3. člena ZSPJS lahko delodajalec določi plače le v višini, kot je določeno z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek), če ne, se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del pogodbe, odločbe ali sklepa (peti odstavek). ZSPJS v 3.a členu celo določa ravnanje v primeru nezakonitosti. V primeru, če se ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS določena in izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, mu mora delodajalec predložiti aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki odpravlja nezakonitosti in zahtevati vračilo preveč izplačanih zneskov. Za tožnika ne veljajo ista pravna pravila kot za javnega uslužbenca, ki je razporejen na delovno mesto v skladu z veljavnimi predpisi. Iz tega razloga uporaba določb ZSPJS o premestitvi in napredovanjih zanj ne more priti v poštev. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je tako javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Če je ta plača enaka ali nižja kot plača, ki jo prejema na delovnem mestu, na katerega je formalno razporejen, do razlike v plači pač ni upravičen. Za drugačno stališče ni pravne podlage v zakonu.

17. Glede na zgoraj navedeno materialnopravno stališče tako tožniku v konkretnem primeru razlika v plači, čeprav morda dejansko opravlja delo vzdrževalca – tehnika V, ne pripada. Za opravljanje dela na tem delovnem mestu je namreč upravičen le do plače 18. izhodiščnega plačnega razreda. Tožnik je bil po prevedbi s 1. 8. 2008 uvrščen v 18. plačni razred, 1. 10. 2008 pa je napredoval še za en plačni razred in je torej dosegel 19. plačni razred. Njegov z napredovanji doseženi plačni razred na delovnem mestu vzdrževalec IV, kamor je formalno razporejen, je tako isti (po 1. 10. 2008, ko je napredoval, pa celo višji) kot navedeni izhodiščni plačni razred delovnega mesta vzdrževalec – tehnik V. Razlika v plači mu tako ne nastaja, zato je treba njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ker tožniku razlika v plači glede na obrazloženo v nobenem primeru ne pripada, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb pravdnih strank, da tožnik višje vrednoteno delo dejansko opravlja (oziroma ne opravlja).

18. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo in izpodbijano delno sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa. Ker je pritožbeno sodišče s tem izdalo končno odločbo, je odločilo tudi o stroških postopka, o katerih sodišče prve stopnje sicer (še) ni odločalo (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik v postopku ni uspel, zato ni upravičen do povračila stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je uspela v celoti, zato bi bila upravičena do povračila vseh potrebnih stroškov. Ker pa tožena stranka ni z ustreznim dokazilom izkazala, da so ji priglašenih stroški (list. št. 18) dejansko nastali, jih pritožbeno sodišče ni priznalo in jih krije sama, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa.

19. Pritožbeno sodišče je iz zgoraj razvidnih razlogov pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, popravljeno s popravnim sklepom, in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Glede na navedeno materialnopravno stališče se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb pravdnih strank ne opredeljuje, saj niso odločilnega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je sicer s pritožbo delno uspela, zato bi bila upravičena do povračila dela potrebnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker pa tožena stranka ni z ustreznim dokazilom izkazala, da bi ji priglašeni stroški dejansko nastali, ji jih pritožbeno sodišče ni priznalo in jih krije sama.

(1) Glej na primer sklep, opr. št. VIII Ips 306/2009 z dne 19. 4. 2011, ter sodba in sklep, opr. št. VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014. (2) Primerjaj na primer odločbe, opr. št. Pdp 1028/2013 z dne 12. 3. 2014, opr. št. Pdp 594/2014 z dne 15. 10. 2014 in opr. št. pdp 6/2013 z dne 6. 3. 2013.