Jedro

Trditev zagovornice, da je bil obtoženec neprišteven ostaja na ravni neargumentirane trditve, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu obrambe glede postavitve izvedenca psihiatrične stroke. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti glede pravne opredelitve kaznivih dejanj. Pod točko I se namreč obtožencu očita nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Gre za primer, ko tatvino storita dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle, in prav to se v točki I/2a in b obtožencu očita. Da so bila dejanja storjena v sostorilstvu je povsem jasno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, razen glede kaznivega dejanja opisanega v točki I/1. Glede na to, da se obtožencu v korist očita nadaljevano kaznivo dejanje, je glede pravne opredelitve kaznivih dejanj v opis pravilno vključeno tudi navedeno kaznivo dejanje, ki ga je sicer obtoženi storil sam. Izrek sodbe res ne vsebuje odločitve o usodi zaseženih predmetov. Takšna pomanjkljivost obtožencu ni v škodo, saj se predmeti, kolikor se ne vzamejo ali odredi njihovo uničenje, upravičencem vrnejo, sicer pa o njih lahko sodišče odloči kadarkoli bodisi na predlog strank ali po uradni dolžnosti v smislu določb 498. člena ZKP. V tem delu je torej pritožba zagovornice obtožencu v škodo, takšna pritožba pa glede na določbo 367. člena ZKP zagovornici ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice in obtoženega M. B. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo, upoštevaje popravni sklep, oba z dne 19. oktobra 2016, razsodilo, da je obtoženi M. B. kriv, pod točko I/1 in I/2a in b izreka, nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, v točki II/a izreka, kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1, v točki II/b izreka, poskusa kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in, v točki III izreka, kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Po istih zakonskih določbah mu je določilo za nadaljevano kaznivo dejanje pod točko I/1 in I/2a in b izreka kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/a izreka kazen tri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/b izreka kazen tri leta in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje pod točko III izreka kazen štiri mesece zapora. Odločilo je še, da se pogojna obsodba, izrečena obtožencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 9. maja 2013 opr. št. I K 17322/2011, pravnomočna istega dne, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 določena kazen sedem mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let, prekliče. Po prvem in tretjem odstavku 59. člena KZ-1 mu je upoštevaje kazen sedem mesecev zapora iz pogojne obsodbe, ki je preklicana, in kazni eno leto zapora, tri leta in šest mesecev zapora, tri leta in dva meseca zapora in štiri mesece zapora iz te sodbe, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen sedem let in deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se v tako izrečeno kazen zapora všteva čas prestan v priporu od trenutka odvzema prostosti od dne 20. januarja 2016 od 23.45 ure dalje, vse do dne odprave pripora oziroma nastopa zaporne kazni po pravnomočni sodbi. Upoštevajoč prvi odstavek 74. člena KZ-1 in 75. člen KZ-1 je obtožencu M. B. naložilo plačilo zneska 205,00 EUR, ki ga mora plačati v roku šestih mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, kar predstavlja sorazmerni delež protipravno pridobljene premoženjske koristi s kaznivimi dejanji pod točkami I/2a in b ter II/a. Odločilo je še, da je obtoženi M. B. dolžan plačati oškodovancu S. L. znesek 400,00 EUR, oškodovani Župniji Š. znesek 660,00 EUR, oškodovancu I. M. 420,00 EUR ter oškodovani Župniji G. znesek 118,74 EUR. Po prvem in četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko ga je plačila sodne takse oprostilo.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila obtoženčeva zagovornica in obtoženi.

Zagovornica prvenstveno izpodbija dejansko stanje ugotovljeno z izpodbijano sodbo, sodbi pa očita tudi nerazumljivost izreka, ker da nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, po mnenju zagovornice pa so podane tudi bistvene kršitve določb ZKP in kršitve določb ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Očitek je uperjen tudi v izostanek odločitve o usodi zaseženih predmetov, med katerimi je tudi denar. Ne strinja se z naloženim plačilom premoženjskopravnega zahtevka, češ da je obtoženi P. pripoznal vse premoženjskopravne zahtevke in se jih zavezal plačati oškodovancem, prav tako se ne strinja z naloženim plačilom zneskov iz naslova protipravno pridobljene premoženjske koristi. Ne strinja se tudi z naložitvijo stroškov postopka, češ da je obtoženi izjavi o premoženjskem stanju priložil tudi listine, iz katerih izhaja, da bi bilo s plačilom ogroženo preživljanje obtoženca in oseb, ki jih je dolžan preživljati. Po mnenju zagovornice je neutemeljen tudi preklic pogojne obsodbe, saj sodišče ni izvedlo dokaza s pribavo, vpogledom, prečitanjem listin predmetnega spisa in neutemeljeno zaključuje, da naj bi obtoženega k izvršitvi kaznivega dejanja gnal isti nagib. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. Predlaga tudi oprostitev plačila vseh stroškov postopka in sodnih taks, ker bi bilo s plačilom ogroženo obtoženčevo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

Obtoženi smiselno navaja enake razloge kot njegova zagovornica, posebej pa izpostavlja postopanje sodnika, ki naj bi mu ob enem izmed obiskov pripora dobesedno grozil z zaporno kaznijo z besedami: "Kaj pa vi, a mislite priznat?! Glejte, če vas spoznam za krivega vas čaka tri leta za vsak rop, plus dve leti za tatvine! Premislite, če se vam splača.". Zavzema se, da bi se višjega sodnika izločilo iz tega postopka zaradi njegove očitne pristranosti. Misli, da se v njegovem primeru jasno vidi, da mu ni bilo omogočeno pošteno in nepristransko sojenje. Prosi tudi, da se ob morebitnem vnovičnem sojenju izloči pričevanje M. H.. Meni, da zaradi vsega, kar se med njim in H. dogaja, ne more biti kredibilna priča. 3. Višja državna tožilka je najprej odgovorila na pritožbo zagovornice, nato pa še na pritožbo obtoženca. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi obeh zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbi obtoženčeve zagovornice in obtoženca nista utemeljeni.

5. Zagovornica po povzemanju izreka sodbe in poudarkov obrazložitve sodbe izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča in meni, da bi sodišče moralo slediti obtoženčevemu iskrenemu zagovoru. Meni, da se je obtoženi krivde ekskulpiral, ker kot neprišteven ni mogel razumeti svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne bolezni in zaužitih psihotropnih substanc ter neuroleptikov. Meni, da bi sodišče moralo prvenstveno ugotoviti dejstva, ki se nanašajo na prištevnost obtoženca in ugoditi dokaznemu predlogu po zaslišanju prič R. (prav: M.) H. in ostalih, pribaviti vso medicinsko dokumentacijo obtoženega in v postopek pritegniti sodnega izvedenca psihiatra, saj samo nima ustreznega specialističnega znanja za odločanje o strokovnem vprašanju s področja sodnega izvedenstva.

6. Nasprotno kot zagovornica pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo in pravilno razsodilo, ko je obtoženca spoznalo za krivega vseh očitanih mu kaznivih dejanj. Vse pomembne okoliščine je pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi prepričljivo obrazložilo, tako da jih pritožbeno sodišče sprejema brez pomislekov.

7. Trditev zagovornice, da je bil obtoženec neprišteven ostaja na ravni neargumentirane trditve, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu obrambe glede postavitve izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (stran 22) pojasnilo zakaj obtoženčevemu zagovoru, da je bil zaradi stresne družinske situacije ter zaužitih psihotropnih substanc in tablet tedaj neprišteven, ni sledilo. Kot je zapisalo, je obtoženec neposredno pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj kupil osebni avtomobil Volvo S60, čeprav ne on sam ne njegova soproga nista imela vozniškega dovoljenja in ga navkljub plačilu kupnine dotlej ni prepisal nase, kar kaže, ob dejstvu, da so bile na njem v času izvrševanja kaznivih dejanj nameščene ukradene registrske tablice z oznako LJ TE-493, da avtomobila ni kupil za potrebe svoje družine, kot je zatrjeval, ampak zaradi izvršitve opisanih kaznivih dejanj, saj bi ga, če bi naleteli na policiste, ti veliko težje izsledili. Obtoženi je skupaj z M. H., R. P. in U. Z. do potankosti organiziral plenilski pohod, angažiral B. B. kot voznika, na poti slednjega pri vožnji tudi usmerjal, saj je, kot je povedal R. P., poznal prav vsako cesto, na krajih kaznivih dejanj po tistem, ko je vstopil v župnišče, opravil svojo dolžnost skladno z dogovorjeno delitvijo dela in po zadnjem obravnavanem dogodku, ko so naleteli na policiste, tudi odločil, da bodo pobegnili. Ko so se policistom uspeli izogniti in so se v gozdu v bližini P. ustavili, so na njegov ukaz njegovi sopajdaši odstranili ukradene registrske tablice z vozila in namesto njih namestili njemu pripadajoče registrske tablice z oznako NM FU-092, sam pa je zamenjal B. B. pri vožnji, prepričan, da se bodo tako lažje izognili policijskim patruljam in hitreje prišli do avtoceste. Ko je med begom pred policisti zaradi neprilagojene hitrosti in zimskih razmer prišlo do prometne nesreče, je soudeležencem zavpil, naj gredo iz vozila, kar so H., P. in Z. tudi storili, sam pa se je izza volana v notranjosti vozila preselil na zadnje sedeže, kjer so ga našli policisti. Vse navedene okoliščine, ki jih v izpodbijani sodbi izpostavlja sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na obtoženčevo popolno dojemanje obravnavanega dogajanja ter se tako obtoženčev zagovor izkaže kot življenjsko nelogičen in neprepričljiv. Glede na povedano sodišče prve stopnje utemeljeno tudi ni sledilo predlogu obrambe glede ostalih dokazov s tem v zvezi.

8. Brez posebne teže je tudi očitek zagovornice, da se sodba opira na dokaze selektivno. Nasprotno od mnenja zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skrbno pretehtalo dokaze tako kot mu nalaga določba drugega odstavka 355. člena ZKP ter zanesljivo ugotovilo vsa tista pravno pomembna dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodbe, kot mu nalaga določba 17. člena ZKP. To velja prav glede vsakega od obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Tako se ni moč strinjati z zagovornico, da v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo Župnišča Š. na škodo S. L. ni dokazov, da bi obtoženi storil očitano kaznivo dejanje, češ da ga župnik ni prepoznal. Zagovornica je spregledala, da obtoženega obremenjuje analiza sledi obuval najdenih na kraju kaznivega dejanja1. Glede na enak način storitve kot v ostalih obravnavanih primerih ter časovno strnjenost obravnavanih kaznivih dejanj zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nikakršnega dvoma, da gre obravnavano kaznivo dejanje pripisati obtožencu. Zanesljivo je sodišče prve stopnje ugotovilo udeležbo obtoženega tudi pri ostalih izvršitvenih dejanjih. Obtoženca so namreč obremenile tako izpovedbi soobtožencev, ko so bili zaslišani kot priče, z njihovo izpovedbo je bil ovržen tudi zagovor obtoženca glede neprištevnosti, obremenjujejo pa ga tudi materialni dokazi, najdeni predmeti, uporabljeni pri izvrševanju obravnavanih kaznivih dejanj, katerih skrivališče je pokazal sostorilec R. P., biološke sledi obtoženca na solzilcu, najdene sledi podplata obuvala obtoženca na tleh v spalnici Župnišča v B. ter analiza telefonskega prometa, opravljenega preko telefonov zaseženih ob aretaciji obtožencu, R. P. in M. H. 2. Skrbno branje izpovedi kot prič zaslišanih sostorilcev pokaže tudi, da je sklepanje sodišča prve stopnje, da menjava obutve med njimi ni dokazana, pravilno. Izkaže se torej, da zagovornica s svojimi navedbami v pritožbi sodbe ne more omajati. Na očitek, da ni dokazano, da naj bi obtoženi kupil avto za izvršitev kaznivih dejanj, je pritožbeno sodišče že odgovorilo, sicer pa dodaja, da, tudi če je imel obtoženi namen vozilo uporabljati tudi ob drugih prilikah, to ne izključuje pravilnosti sklepanja sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo kupljeno prav s tem namenom, glede na čas nakupa tik pred prvim izvršitvenim dejanjem3, menjavo registrske tablice z registrsko tablico, ki ne pripada obtoženčevemu vozilu, pa tudi, da ni uredil prepisa, čeprav je kupnino za vozilo plačal. Glede na povedano v dokazno oceno sodišča prve stopnje višje sodišče nima nikakršnih pomislekov. Tudi ne glede tujih registrskih tablic, čeprav na njih ni bilo najdenih bioloških sledi obtoženega B.. Glede na to, da je šlo za njegovo vozilo, je imel namreč prvenstveno on interes zakriti lastništvo pred policijo in niti ni pomembno, kdo je te tablice na vozilo namestil oziroma na koncu odstranil ter na vozilo ponovno namestil registrske tablice, ki mu pripadajo. Tudi glede tega kaznivega dejanja je namreč sodišče prve stopnje napravilo skrbno dokazno oceno4, ki je pritožbene navedbe niso omajale.

9. Neutemeljen je tudi očitek glede pravne kvalifikacije in obrazložitve glede kaznivih dejanj pod točko I in II izreka. Zagovornica navaja, da sodba pod točko I in II očita, kot bi bila kazniva dejanja storjena v sostorilstvu, jih pa v skladu s tem pravno ne kvalificira in ne vsebuje obrazložitve.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba, upoštevajoč tudi sklep o popravi le-te, nima pomanjkljivosti glede pravne opredelitve kaznivih dejanj. Pod točko I se namreč obtožencu očita nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Gre za primer, ko tatvino storita dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle, in prav to se v točki I/2a in b obtožencu očita. Da so bila dejanja storjena v sostorilstvu je povsem jasno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, razen glede kaznivega dejanja opisanega v točki I/1. Glede na to, da se obtožencu v korist očita nadaljevano kaznivo dejanje, je glede pravne opredelitve kaznivih dejanj v opis pravilno vključeno tudi navedeno kaznivo dejanje, ki ga je sicer obtoženi storil sam. Prav tako sta pravilno pravno opredeljeni kaznivi dejanji opisani v točkah II/a in II/b, ko se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1. Drugi odstavek navedenega člena namreč alternativno kot eno od kvalifikatornih okoliščin določa primere, ko rop storita dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi ropale. Glede na navedeno so tudi dejanja pod točko II izreka pravilno pravno opredeljena ter tudi obrazložena. Zato očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb iz 371. člena ZKP ni utemeljen. Glede na to, da se za kvalificirano obliko ropa, enako tudi poskusa ropa, vezano na 2. odstavek 206. člena KZ-1 storilec kaznuje z zaporom od treh do 15 let, tudi ni na mestu pritožba, ko zagovornica graja odločitev sodišča prve stopnje o sankciji. Obtožencu sta bili namreč za ti dve kaznivi dejanji določeni kazni zapora, ki sta le malo nad spodnjo mejo predpisane, in sicer za prvo tri leta in šest mesecev zapora, za drugo pa tri leta in dva meseca zapora, posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale omilitev sankcije pod mejo predpisane pa niso bile ugotovljene niti jih zagovornica ne zatrjuje. Nasprotno od zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi glede odločitve o kazenski sankciji odločilna dejstva pravilno ugotovilo, pravilno pa se je odločilo tudi za preklic pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 17322/2011 z dne 9. maja 2013, glede na to, da je obtoženi obravnavana kazniva dejanja storil v času preizkusne dobe po navedeni sodbi. Glede na povedano tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da so za vsako od obtožencu očitanih kaznivih dejanj glede katerih je bil spoznan za krivega določene zaporne kazni v primernem trajanju in ob upoštevanju preklicane pogojne obsodbe izrečena primerno dolga zaporna kazen.

11. Glede očitka, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje odločitve o usodi zaseženih predmetov, med katerimi tudi denarja, pri čemer jih niti ne našteje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek sodbe res ne vsebuje odločitve o usodi zaseženih predmetov, ni pa res, da obrazložitev sodbe ne vsebuje konkretnih navedb o predmetih, ki so bili zaseženi. Takšna pomanjkljivost obtožencu ni v škodo, saj se predmeti, kolikor se ne vzamejo ali odredi njihovo uničenje, upravičencem vrnejo, sicer pa o njih lahko sodišče odloči kadarkoli bodisi na predlog strank ali po uradni dolžnosti v smislu določb 498. člena ZKP. V tem delu je torej pritožba zagovornice obtožencu v škodo, takšna pritožba pa glede na določbo 367. člena ZKP zagovornici ni dovoljena.

12. Zagovornica se neutemeljeno pritožuje tudi glede odločitve o prisojenih premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na 25 strani obrazložitve in k temu, kar je navedlo, ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče se z razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja. Zagovornica tudi ne more biti uspešna s trditvijo, da je sostorilec P. priznal premoženjskopravne zahtevke v celoti. Kot je obrazložilo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, gre za ukrep odvzema premoženjske koristi v tistem delu, ko oškodovanca F. L. in J. L. nista uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno obtožencu naložilo plačilo sorazmernega dela protipravne premoženjske koristi v višini 205,00 EUR.

13. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede naloženih stroškov kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo na 26. strani izpodbijane sodbe, ugotovitev sodišča, s katerimi utemeljuje dolžnost povrniti stroške kazenskega postopka obtožencu pa pritožba ne izpodbija. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje, obtoženčeve otroke, sledeč njegovemu zagovoru, dejansko preživljajo drugi, prve štiri otroke njegova bivša partnerka in njena mati, sedanja dva pa partnerkini starši. Pravilnosti odločitve pritrjuje tudi dejstvo, da si je obtoženi teden dni pred plenilskim pohodom privoščil nakup vozila za potrebe kaznivega dejanja in tudi zagovornico po pooblastilu, česar mu zgolj socialna pomoč ne bi omogočala. Na očitek na koncu pritožbe zagovornice glede preklica pogojne obsodbe, ki je po njenem neutemeljen, je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Glede na vrsto kaznivih dejanj, glede katerih je bil obtoženi obsojen s preklicano pogojno obsodbo, ni nikakršnega dvoma, da gre tudi v tem primeru za kaznivo dejanje zoper premoženje, ob tem pa tudi ni dvoma, da so bila tokrat obravnavana kazniva dejanja storjen v času preizkusne dobe.

14. Iz že navedenih razlogov so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki v pritožbi obtoženca. Zato nanje pritožbeno sodišče ponovno ne odgovarja, pač pa se nanje sklicuje. Odgovarja zgolj na tiste navedbe, ki jih zagovornica v pritožbi ne omenja. Tako glede očitkov naslovljenih na sodnika, ki je razsodil v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ne vidi nič spornega. Sodišče je obtoženca obsodilo na podlagi pretehtanja vseh dokazov, ki drugačne sodbe kot je obsodilna, ne omogočajo. Tudi v tem, če je sodnik obtoženca med obiskom v priporu seznanil kakšna kazen se mu lahko izreče v primeru, da bo spoznan za krivega, ni nič narobe. Kot je razvidno iz obravnavane zadeve, takšen pogovor v ničemer ni vplival na obtoženca o tem, ali bo dejanja priznal ali ne. Nikakršnega dvoma tudi ne vzbujajo obtoženčeve navedbe, da je bil izkoriščen in izigran s strani njegovih dotedanjih kolegov. Kot že rečeno, dokazna ocena ne temelji zgolj na njihovih izpovedih, pač pa tudi na materialnih dokazih. Zato tudi z navedbami v pritožbi s katerimi poskuša obtoženi vzbuditi dvom v verodostojnost njihovega pričanja, ki se nanaša na njihovo prejšnje življenje, ne more biti uspešen. Tudi ne drži, da je bil obtoženi spoznan za krivega zgolj na podlagi pričevanja M. H., saj ga v bistvu obremenjujejo izpovedi vseh soobtoženih, ko so bili ti zaslišani kot priče. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba s katero je bil obtoženi spoznan za krivega očitanih kaznivih dejanj pravilna in v njej ni nepravilnosti zaradi katerih bi bilo treba vanjo poseči. 15. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčeve zagovornice in samega obtoženega kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

16. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP iz enakih razlogov, kot jih v izpodbijani sodbi navaja tudi sodišče prve stopnje, in sicer iz razloga, ker je obtoženi prejemnik socialne pomoči. 1 glej obrazložitev na strani 17 in 18 sodbe 2 glej obrazložitev na strani 15 do 17 sodbe 3 priča F. H. je namreč povedal, da je vozilo obtožencu prodal nekje 12. ali 13. januarja 2016 4 na strani 23 sodbe