Jedro

Kaznivi dejanji velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena in ropa po drugem odstavku 206. člena KZ-1 ne moreta biti izvršeni drugače kot v sostorilstvu. S tem, ko je dejanja sodišče kvalificiralo po teh določbah, je torej implicitno štelo, da je obsojenec pri njih sodeloval kot sostorilec. Izrecna kvalifikacija, da gre za sostorilstvo v smislu dostavka "v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1", ni potrebna. Neutemeljena je zato zagovorničina navedba, da je sodišče kaznivo dejanje napačno pravno kvalificiralo, ker dejanj ni obravnavalo, kot da so bila storjena v sostorilstvu. Obstoj sostorilstva je namreč implicitno zajet s samo pravno kvalifikacijo po 2. točki prvega odstavka 205. člena in drugem odstavku 206. člena KZ-1, zato ta pravna kvalifikacija zadošča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 19. 9. 2016 obsojenega M. B. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 (dejanja pod točkami I/1, I/2/a in I/2/b izreka), kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1 (točka II/a izreka), poskusa kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 (točka II/b izreka) in kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 (točka III izreka). Za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine mu je določilo kazen enega leta, za kaznivo dejanje ropa kazen treh let in šestih mesecev, za poskus kaznivega dejanja ropa kazen treh let in dveh mesecev, za kaznivo dejanje prikrivanja pa kazen štirih mesecev zapora. Pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, z dne 9. 5. 2013, opr. št. I K 17322/2011, pravnomočno istega dne, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1, določena kazen sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, je preklicalo. Po prvem in tretjem odstavku 59. člena KZ-1, upoštevaje kazen iz preklicane pogojne obsodbe in določene kazni iz te sodbe, mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen sedmih let in desetih mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v tako izrečeno kazen zapora vštelo čas, prestan v priporu, od trenutka odvzema prostosti od dne 20. 1. 2016 od 23.45 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 74. člena KZ-1 in 75. člen KZ-1 je obsojencu naložilo plačilo zneska 1.060,00 EUR v roku enega leta od dneva pravnomočnosti sodbe, kar predstavlja protipravno premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko I/1, na enaki zakonski podlagi pa je tudi odločilo, da mora obsojenec plačati znesek 310,00 EUR v roku šest mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, kar predstavlja sorazmerni delež protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji pod točkami I/2/a, I/2/b ter II/a. Oškodovancem je prisodilo premoženjskopravne zahtevke, in sicer S. L. 400,00 EUR, Župniji ... 660,00 EUR, I. M. 420,00 EUR, Župniji ... pa 118,74 EUR. Na podlagi prvega in četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačila sodne takse pa ga je oprostilo. S sklepom z dne 19. 10. 2016 je Okrožno sodišče v Novi Gorici izrek sodbe I K 19090/2016 z dne 19. 9. 2016 popravilo tako, česar zahteva za varstvo zakonitosti ne problematizira, da se pravna kvalifikacija prvo navedenega kaznivega dejanja pravilno glasi "po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1." V razdelku, ki se nanaša na odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, je izpustilo odstavek, ki obsojencu v plačilo nalaga znesek 1.060,00 EUR. Sledeči odstavek izreka pa je popravilo tako, da je znesek, ki ga mora obsojeni vrniti 205,00 EUR in ne 310,00 EUR. V preostalem je ostal izrek sodbe nespremenjen. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in napačne uporabe materialnih predpisov. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da se je sodišče ustrezno opredelilo do trditev obrambe, da je bil obsojenec v času izvršitve kaznivih dejanj neprišteven. Na navedbe zagovornice o tem, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, vrhovni državni tožilec odgovarja, da je sostorilstvo v izreku sodbe ustrezno opisano z namenom združitve, pripravo na izvrševanje kaznivih dejanj ter nato v posameznih točkah tudi s konkretnimi dejanji. Odločilni prispevek obsojenca je v sodbi natančno pojasnjen. Objektivna in subjektivna komponenta, ki naj po očitku iz zahteve ne bi bili ustrezno utemeljeni, sta jasno razvidni iz natančnega časovnega in krajevnega opisa poteka kaznivih dejanj. Odločitev sodišča glede premoženjskopravnih zahtevkov in odvzema premoženjske koristi je ustrezno obrazložena. Okoliščina, da se je eden od sostorilcev zavezal plačati premoženjskopravne zahtevke, ne more vplivati na siceršnjo nerazdelno odgovornost ostalih sostorilcev. Izdaja posebnega izvršilnega naslova, ki je priznan s sodbo, zato ni v škodo obsojencu in tudi ni nezakonita. Sodišče je tudi navedlo ustrezno podlago za presojo nagiba, ki je bil podlaga za preklic pogojne obsodbe. Ta izhaja že iz narave kaznivih dejanj. Zahteva za varstvo zakonitosti očitkov o protispisnosti in kršitvi načela materialne resnice ne konkretizira do te mere, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Na podlagi takšnih ugotovitev in ker je zahteva za varstvo zakonitosti deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčeva zagovornica je sodišču prve stopnje predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke, kot je sama navedla zaradi ugotavljanja morebitne zmanjšane prištevnosti oziroma neprištevnosti glede na obsojenčevo duševno motnjo oziroma motnje zaradi uživanja psihotropnih substanc, ob upoštevanju velikega stresa, v katerem je bil obsojenec v času izvrševanja kaznivih dejanj, zdravstvenega stanja, v katerem so bili njegovi družinski člani in zaužitja večje količine mamil. Iz enakih razlogov je zagovornica predlagala zaslišanje R. H., ki naj bi vedel povedati o njegovem uživanju drog in splošni orientiranosti. Kljub takšni nezadostno substancirani obrazložitvi, je sodišče prve stopnje dokazna predloga vsebinsko obravnavalo in ju zavrnilo z obrazložitvijo (strani 22-23 prvostopenjske sodbe), da glede na ugotovljeno vlogo obsojenca pri izvedbi kaznivih dejanj, ni podvomilo v njegovo prištevnost. To je utemeljilo s konkretnimi dejanji obsojenca, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku, tj. da je priskrbel avtomobil, z M. H., R. P. in U. Z. načrtoval in organiziral vse potrebno za izvršitev dejanj, priskrbel B. B. kot voznika, ga usmerjal po cestah itn. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izvedbo zagovorničinih dokaznih predlogov zavrnilo s prepričljivimi in razumnimi argumenti. Za neutemeljene se zato izkažejo navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi moralo sodišče prve stopnje s predlaganima dokazoma ugotavljati, ali je bil obsojenec v času izvrševanja kaznivih dejanj prišteven ali ne.

6. Zagovornica opozarja tudi, da sodba glede kaznivih dejanj pod točkama I in II izreka izhaja iz podmene, da so bila storjena v sostorilstvu, vendar jih tako pravno ne kvalificira in o tem tudi ne vsebuje obrazložitve. Iz dejanskih opisov kaznivih dejanj pod točkami I/2/a, I/2/b, II/a in II/b res izhaja, da obsojenec teh dejanj ni izvršil sam. Navedbe niso utemeljene. Vsi opisi navedenih dejanj namreč vsebujejo očitek, da se je skupaj z M. H., R. P. in U. Z. predhodno dogovoril, da bodo okradli župnike na Primorskem, jih prisilili k izročitvi denarja, da so si s tem ciljem priskrbeli ustrezne pripomočke (orodje za vlamljanje, osebno vozilo, primerna oblačila) in se s tem namenom odpeljali na Primorsko. Iz dejanskih opisov posameznih dejanj pa izhaja skupinsko delovanje, ki je konkretizirano z navedbami, da so "odvili vijake rešetke okna", "s pajserjem s silo odprli okno", "vlomili zadnja stranska vrata župnišča", "vstopili v notranjost, ga v celoti preiskali", "vstopili v jedilnico, pošpricali župnika", "ga nato obstopili in od njega zahtevali, naj pove, kje ima blagajno, nakar mu je tisti, ki ga je ves čas stražil, medtem ko so ostali trije preiskali prostore v zgornjem nadstropju hiše, zagrozil, naj bo tiho in da ga bo ubil kot zajca, če jim ne izroči denarja" ipd. Ravnanja so torej opisana način, da so jih opravili vsi skupaj ali pa so si delo razdelili na različne naloge.

7. KZ-1 v drugem odstavku 20. člena določa, da je storilec kaznivega dejanja tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja, s čimer opredeli pojem sostorilstva. Iz zgoraj povzetih opisov izhaja, da so bila storjena v sostorilstvu v smislu 2. odstavka 20. člena KZ-1. Iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti je mogoče sklepati, da bi moralo sodišče po mnenju zagovornice navedena kazniva dejanja pravno kvalificirati z dostavkom "v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1", kar pa ne drži. Sodišče je nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine (točke I/1, I/2/a in I/2/b izreka) pravno kvalificiralo po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, pri čemer je dejanje po 2. točki podano, če sta storili tatvino dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle.1 Podobno je pri kaznivem dejanju ropa (točka II/a izreka) in poskusa ropa (točka II/b izreka) dejanje pravno kvalificiralo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1, ki je podano, če sta storili rop dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi ropale. V primerjavi s temeljnima oblikama kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 gre za kvalificirani obliki kaznivih dejanj, ki se od temeljnega razlikujeta po tem, da se je za izvršitev dejanja združilo več oseb. V obeh primerih gre za t.i. nujno udeležbo, kjer že sam zakonski opis predpostavlja več storilcev. V okviru nujne udeležbe ločimo med delikti srečanja, pri katerih sodelujoči k dejanju prispevajo v različnih vlogah in na različne načine, hkrati pa njihovi prispevki vodijo k istemu cilju, in med konvergenčnimi delikti, kjer vsi sodelujoči sledijo enakemu cilju v enakih vlogah oziroma na enak način. Pri konvergenčnih deliktih so ravnanja vseh sodelujočih zajeta v zakonskem opisu, zato pri teh deliktih ni dileme, da posamezni sodelujoči odgovarjajo kot storilci.2 Teorija kot tipičen primer konvergenčnega delikta obravnava dogovor oseb za kaznivo dejanje po 295. členu KZ-1. Konvergenčna delikta sta zato tudi prej omenjeni kvalificirani obliki velike tatvine in ropa, kjer ne pride le do dogovora za kaznivo dejanje, ampak se združitev več oseb z namenom kraje ali ropanja dejansko tudi uresniči. Zakonski znak, ki kvalificirani obliki dejanj ločuje od temeljnih oblik tatvine in ropa je skupno delovanje več oseb, zato je govora o nujni udeležbi. Če skupno delovanje večih oseb ni podano, ti dve pravni kvalifikaciji nista izpolnjeni.

8. Skupno delovanje več oseb pa ni edini pogoj za izpolnitev teh dveh pravnih kvalifikacij, ampak je potrebna tudi dovolj intenzivna oblika sodelovanja posameznih udeležencev pri dejanju. Za ti dve kvalificirani obliki tatvine in ropa je tako potreben prav obstoj sostorilstva. Manj intenzivne oblike udeležbe, npr. pomoč ali napeljevanje, ne zadostujejo. Le sostorilec lahko namreč izvršuje zakonske znake kaznivega dejanja oziroma drugače odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja.3

9. Kaznivi dejanji velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena in ropa po drugem odstavku 206. člena KZ-1 ne moreta biti izvršeni drugače kot v sostorilstvu. S tem, ko je dejanja sodišče kvalificiralo po teh določbah, je torej implicitno štelo, da je obsojenec pri njih sodeloval kot sostorilec. Izrecna kvalifikacija, da gre za sostorilstvo v smislu dostavka "v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1", ni potrebna. Neutemeljena je zato zagovorničina navedba, da je sodišče kaznivo dejanje napačno pravno kvalificiralo, ker dejanj ni obravnavalo, kot da so bila storjena v sostorilstvu. Obstoj sostorilstva je namreč implicitno zajet s samo pravno kvalifikacijo po 2. točki prvega odstavka 205. člena in drugem odstavku 206. člena KZ-1, zato ta pravna kvalifikacija zadošča. 10. Sodišče pa se je, glede na to da že sami pravni kvalifikaciji zajemata obstoj sostorilstva, moralo opredeliti do obsojenčevega objektivnega in subjektivnega prispevka h kaznivemu dejanju. V sodni praksi in kazenskopravni teoriji se je namreč uveljavila t. i. objektivno-subjektivna metoda ugotavljanja sostorilstva. Temeljno vprašanje te metode je, ali je posameznik v celoti ali delno uresničil zakonske znake kaznivega dejanja, ali k izvršitvi kako drugače odločilno prispeval (objektivni element). Pri obeh oblikah sostorilstva se zahteva zavest in volja posameznika, da skupaj z drugimi sodeluje pri uresničitvi kaznivega dejanja. Če sostorilstvo v objektivnem smislu temelji na odločilnem prispevku (in ne nujno na izpolnitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja), pa je potrebno preveriti še, ali je posameznik štel kaznivo dejanje za svoje - ali je ravnal _cum animo auctoris_ (subjektivni element).4 Sodišče se je do obsojenčevega objektivnega in subjektivnega prispevka k izvršitvi opredelilo na straneh 18 do 22 svoje sodbe. Izpostavilo je obsojenčev dejanski prispevek k izvršitvi dejanj, da je priskrbel vozilo, ukradene registrske tablice in voznika, da je skupaj z ostalimi vlamljal v župnišča in v njih skupaj z ostalimi iskal denar. V zvezi s kaznivim dejanjem ropa in poskusom kaznivega dejanja ropa, pri katerih je prišlo do delitve dela med sostorilci, je izrecno navedlo, da obsojenec sam zoper oškodovance sicer ni izvrševal zakonskega znaka izvrševanja sile. Je pa to početje s strani M. H. in U. Z. izkoristil zato, da je medtem preiskal oziroma skušal preiskati prostore, zaradi česar je tudi sam odgovoren za kaznivo dejanje ropa in poskus tega kaznivega dejanja. Sodišče se je opredelilo tudi do obsojenčevega subjektivnega prispevka k dejanjem. Ta izhaja iz dejstva, da se je z ostalimi sostorilci dogovoril za dejanja in torej skupaj z ostalimi oblikoval namen po storitvi premoženjskih deliktov. Da je kazniva dejanja štel (tudi) za svoja pa izhaja iz dogovora, da si sostorilci korist od kaznivih dejanj razdelijo po enakih delih. Ob taki obrazložitvi sodišča se za neutemeljeno izkaže stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da sodba nima razlogov o objektivnem in subjektivnem prispevku obsojenca h kaznivim dejanjem.

11. V sodbi tudi ni nikakršne podlage za stališče zagovornice, da se obsojencu očita vloga vodje hudodelske združbe, ker je bila obsojencu v primerjavi z U. Z., R. P., M. H. in B. B., ki so dejanja priznali oziroma sklenili sporazume o priznanju krivde, prisojena bistveno strožja kazenska sankcija. S tem zagovornica ne obrazloži kršitve načela enakosti obravnavanja, ampak napada primernost kazenske sankcije, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati kot razlog za izpodbijanje pravnomočne sodbe.

12. Zagovornica opozarja, da so bili v postopku zaseženi predmeti, med njimi tudi denar, sodba pa o usodi zaseženih stvari nima odločitve. Vrhovno sodišče pri tem sprejema razloge višjega sodišča, da lahko obsojenec zasežene in neodvzete predmete, zahteva nazaj. Zato je dejstvo, da sodišče ni odredilo odvzema stvari, kvečjemu obsojencu v korist. 13. Zagovornica ne more uspeti niti z navedbo, da se je R. P. zavezal plačati vse premoženjskopravne zahtevke in da oškodovanci ne morejo dobiti več, kot so zahtevali, saj v zahtevi ni obrazložila, katere določbe zakona naj bi sodišče z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku oziroma odvzemu premoženjske koristi prekršilo. Zato sodišče teh navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Z navedbo, da višina povzročene škode ni z ničemer izkazana, pa zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog v zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Zagovornica graja tudi postopanje sodišča v zvezi s preklicem pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, št. I K 17322/2011, pravnomočne dne 9. 5. 2013. Navaja, da sodišče brez pribave spisa I K 17322/2011 ni moglo presoditi, ali so obsojenca že pri kaznivem dejanju, za katerega mu je bila izrečena pogojna obsodba, res vodili enaki nagibi, kot pri predmetnih kaznivih dejanjih. Očitki pa niso utemeljeni. Vprašanje, ali je bil podan isti nagib bi utegnilo biti pomembno le, če bi šlo za t.i. fakultativen preklic pogojne obsodbe po drugem odstavku 59. člen KZ-1. Ta določa, da mora sodišče v primeru, če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je sodišče določilo kazen zapora manj kot dve leti ali denarno kazen, odločiti, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, med drugim tudi obsojenčeve nagibe. V predmetni zadevi pa je bil preklic pogojne obsodbe na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1, ki predpisuje, da sodišče prekliče pogojno obsodbo, če stori obsojenec eno ali več kaznivih dejanj, za katera se je izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen, obvezen. To določbo je treba razlagati tako, da v primerih, ko je storilec v preizkusni dobi storil več kaznivih dejanj, velja obveznost preklica le, če je vsaj za eno od kaznivih dejanj v steku bila določena kazen dveh let zapora ali višja kazen.5 Obsojencu je sodišče za kaznivo dejanje pod točko II/a izreka določilo kazen treh let in šestih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/b pa treh let in dveh mesecev. Že na tej podlagi bi moralo sodišče pogojno obsodbo preklicati, brez nadaljnjega tehtanja okoliščin v smislu drugega odstavka 59. člena KZ-1. 15. Zagovornica sodbi očita še pomanjkljivo obrazložitev in nepravilno povzemanje odločilnih dokazov, izrek sodbe naj bi bil nerazumljiv ter v nasprotju s samim sabo in razlogi sodbe, s čimer uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedbe pa so popolnoma nekonkretizirane, zato jih ni mogoče preizkusiti. V preostanku navedb, vključno z grajo odločbe o stroških, pa zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljen razlog.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker ima obsojenec nizke dohodke, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

1 Pravno kvalifikacijo po 2. točki navedenega določila je sodišče sicer dodalo šele s popravnim sklepom, česar pa zagovornica v vloženih pravnih sredstvih ni problematizirala. 2 dr. Matjaž Ambrož, Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 215-217. 3 O tem je Vrhovno sodišče sprejelo načelno pravno mnenje na občni seji dne 21. in 22. 12. 1987. Sprejeto je bilo stališče, da je za rop, storjen skupini po 3. odstavku 168. člena KZ SRS potrebno sostorilstvo, ne zadošča pa udeležba v ožjem pomenu tj. napeljevanje, pomoč, organiziranje hudodelskih družb; glej Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča, št. II/87, str. 3. Navedeno stališče očitno sprejema tudi mag. Mitja Deisinger, ki navaja, da gre pri kvalificirani obliki ropa po drugem odstavku 213. člena KZ za sostorilstvo (Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 388). 4 dr. Ljubo Bavcon idr., Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 343-344. Glej tudi sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 9199/2012-701 z dne 15. 1. 2015. 5 dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 342-343.