Jedro

Tožnica je toženi stranki dojenje prvič omenila šele ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar potrdila o tem toženi stranki ni predložila, čeprav ga je direktor tožene stranke zahteval. Potrdilo je priložila šele tožbi. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v konkretni zadevi, tožnica ne more uveljavljati varstva pred odpovedjo na podlagi zdravniškega potrdila, predloženega šele v sodnem postopku. Zato tožnica ni upravičena do varstva pred odpovedjo kot doječa mati skladno s 115. členom ZDR.

Ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec moral odpoved podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju oz. prvih znakih, da določeno delo ne obstaja. Odločitev delodajalca, da še naprej obdrži v delovnem razmerju delavca, ki nima dovolj dela, ne more biti delodajalcu v škodo, da bi zaradi tega šteli, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok začne teči, ko se delodajalec dejansko odloči, da to delovno mesto ukine oz. da bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek razloga in začetek teka roka za odpoved je odvisen od ugotovitve delodajalca, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov potreba po delavčevemu delu prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2011 (I/1. točka izreka); da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi prejete redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2011, temveč je trajalo do 17. 10. 2011 (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ (I/3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plač, zmanjšana za nadomestilo iz naslova zavarovanja za brezposelnost, po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ter po odvodu davkov in prispevkov za socialna zavarovanja izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska od 19. v mesecu za pretekli mesec, ter druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/4. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v neto znesku 8.218,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (I/5. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/6. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del (I. točko izreka) sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da tožnica ni sporočila toženi stranki, da doji otroka. Tako je zaključilo na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika in priče A.A., ni pa pojasnilo, zakaj je izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke verodostojnejša kot tožničina. Tožnica izpostavlja, da je delodajalca dvakrat obvestila, da doji, kar je prepričljivo izpovedala tudi, ko je bila zaslišana. Da sta se pooblaščenec tožene stranke in tožnica pogovarjala o dojenju na sestanku, potrjuje tudi dejstvo, da je direktor izpovedal, da ji je predočil, da odločbo zadrži, če je doječa mati in tudi, da ga o dojenju takrat ni seznanila, ampak ga je samo vprašala, kje dobi potrdilo. Ker tega ni vedel, je odšel v pisarno k pravniku, ki mu je povedal kdo izda potrdilo in to tožnici tudi povedal. Glede na to, da je direktor potrdil, da sta se s tožnico pogovarjala o varstvu pred odpovedjo v primeru dojenja, je verjeten zaključek, da je tožena stranka vedela, da tožnica doji in da je kot takšna upravičena do posebnega varstva. Tožena stranka je pred vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici vedela za dejstvo, da je slednja doječa mati, torej se ne more sklicevati na okoliščino, da ji tožnica doječnosti ni dokazala s predložitvijo zdravniškega potrdila. Potrebno je upoštevati, da je tožnica zdravniško potrdilo priložila k tožbi, ki jo je vložila dne 11. 8. 2011, torej nemudoma, ko je prejela zdravniško potrdilo. Sodišče je toženi stranki uspešno vročilo tožbo z zdravniškim potrdilom šele 23. 8. 2011, kar po stališču tožnice ne sme iti v njeno škodo. Vsekakor pa je potrebno zaključiti, da je bila tožena stranka seznanjena tudi z zdravniškim potrdilom, ki je potrjeval dejstvo doječnosti pred iztekom odpovednega roka. Tožnica se tudi ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je odpoved podana pravočasno. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je bilo delovno mesto administrator I zaradi pomanjkanja dela ukinjeno in sicer pred prihodom tožnice nazaj na delo v letu 2010, vendar o tem ni bil prepričan, medtem ko je priča B.B. izpovedala, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno v februarju ali marcu 2011. Do ukinitve delovnega mesta administrator I je očitno dejansko prišlo, saj je tako izpovedala priča B.B. kot tudi direktor tožene stranke, vendar je podana odpoved nezakonita zaradi poteka prekluzivnega 6 mesečnega roka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka izkazala, da je pred odpovedjo preverila ali bi tožnico lahko zaposlila na drugem mestu ali pod spremenjenimi pogoji. Za delovno mesto administrator I iz akta o sistematizaciji izhaja, da se zahteva dvoletna upravno administrativna šola, in je umeščeno v IV. tarifni razred, za katerega se načeloma zahteva tri leta poklicnega ali strokovnega izobraževanja in mojstrski ali delovodski izpit ali štiri ali pet let strokovnega izobraževanja ali matura. Ustrezno delovno mesto za tožnico je tisto delovno mesto, ki je umeščeno po zahtevnosti stopnje in vrste izobrazbe v IV. tarifni razred. Tožena stranka je dne 18. 1. 2011 objavila prosti delovni mesti računalniški oblikovalec I ter fotoreporterska dela, za katera se zahteva srednja strokovna ali splošna izobrazba. Prav tako je dne 3. 3. 2011 objavila prosto delovno mesto tržnika, za katerega se zahteva srednja strokovna ali splošna izobrazba, dne 27. 7. 2011 pa delovni mesti pomočnika vodje komerciale, za katerega se zahteva izobrazba računalniškega tehnika, in vodja komerciale, za katerega se zahteva srednja strokovna ali splošna izobrazba. Tožena stranka je bila po zakonu dolžna ponuditi vsa navedena delovna mesta tožnici skladno z institutom odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storila, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je na delavki dolžnost, da delodajalcu sporoči nastanek okoliščin ter jih z ustreznimi potrdili izkaže. Tožnica je šele ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vprašala toženo stranko, kje lahko pridobi potrdilo o statusu doječe matere. Torej v času napotitve tožnice na čakanje na domu in vročitve obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnica toženi stranki ni povedala, da naj bi bila doječa mati. Tožnica toženi stranki ni dostavila zdravniškega potrdila niti z opominom njenega pravnega pooblaščenca z dne 10. 8. 2011, temveč je tožena stranka potrdilo prvič videla šele, ko je tožnica zoper njo vložila tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, katere uveljavlja pritožba. V izpodbijanem delu sodbe ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj je o tem, ali je tožnica toženo stranko opozorila o dojenju otroka, sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika in ne izpovedbi tožnice.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici 1. 8. 2011. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je organizacijski in strukturni razlog za odpoved dejansko obstajal in da je tožena stranka odpoved podala pravočasno ter ob upoštevanju vseh dolžnosti iz Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe - ZDR). Odločilo je, da tožnica kot doječa mati tudi ni bila upravičena do varstva po 115. členu ZDR, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je o tožničini pritožbi enkrat že odločalo, in sicer s sodbo, opr. št. Pdp 1068/2012 z dne 27. 3. 2013, s katero je pritožbi ugodilo in prvostopenjsko odločitev delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku v zvezi z nezakonitostjo odpovedi, odločitev v zvezi z odškodnino zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi in stroški pa je razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom, opr. št. VIII Ips 151/2013 z dne 12. 11. 2013 na podlagi revizije tožene stranke drugostopenjsko sodbo z dne 27. 3. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje naslovnemu sodišču. Zavzelo je stališče, da tožnica kot doječa mati ne more uveljavljati varstva pred odpovedjo na podlagi potrdila o dojenju, ki ga predloži šele v sodnem postopku. Pritožbenemu sodišču je naložilo, da se opredeli še do pritožbenih navedb o pravočasnosti odpovedi in obveznosti tožene stranke, da preveri obstoj možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, in nato ponovno odloči o tožničini pritožbi.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila tožnica upravičena do varstva pred odpovedjo kot doječa mati skladno s 115. členom ZDR. Tožnica je dojenje prvič omenila šele ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 1. 8. 2011, vendar potrdila o tem toženi stranki ni predložila, čeprav ga je direktor tožene stranke zahteval. Potrdilo je priložila samo tožbi, vloženi dne 11. 8. 2011, tako da je delodajalec potrdilo o dojenju prejel šele 23. 8. 2011. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v konkretni zadevi s sklepom opr. št. VIII Ips 151/2013, tožnica ne more uveljavljati varstva pred odpovedjo na podlagi zdravniškega potrdila, predloženega šele v sodnem postopku.

Pritožbeno sodišče je skladno z napotili Vrhovnega sodišča RS v ponovljenem postopku presojalo še pritožbene navedbe o pravočasnosti odpovedi in preveritve možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Med strankama je nesporno, da je potreba po tožničinem delu na delovnem mestu administrator I prenehala. Direktor tožene stranke je izpovedal, da naj bi bilo tožničino delovno mesto ukinjeno v letu 2010 (v to sicer ni bil prepričan), priči B.B. in A.A. pa sta izpovedali, da potreb po tožničinem delu ni bilo več od februarja/marca 2011. V zvezi s tem je tožena stranka podala podatke o odpuščenih delavcih na istovrstnih delovnih mestih v letu 2010 in 2011, ki jih tožnica ni prerekala. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zato teh neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati. Skladno s prvim odstavkom 115. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka, in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Glede na navedeno delodajalec tožnici v letu 2010 v nobenem primeru ne bi smel podati odpovedi. Tožnica je bila nato na porodniškem in letnem dopustu do 12. 7. 2011. Takoj ob vrnitvi na delo ji je bilo vročeno obvestilo o čakanju na delo doma do 20. 7. 2011, nato pa dne 21. 7. 2011 še obvestilo o nameravani odpovedi in obvestilo o čakanju na delo doma od 21. 7. 2011 do 31. 7. 2011. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana odpoved z dne 1. 8. 2011 pravočasna. V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora namreč delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Glede na izpovedbe prič A.A. in B.B. (na listovnih številkah 60-62) je potreba po delu na delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica, prenehala v februarju oziroma marcu 2011, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 1. 8. 2011, podana pravočasno, znotraj 6-mesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

Ob tem pritožbeno sodišče še poudarja, da ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec moral odpoved podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju oz. prvih znakih, da določeno delo ne obstaja. Odločitev delodajalca, da še naprej obdrži v delovnem razmerju delavca, ki nima dovolj dela, ne more biti delodajalcu v škodo, da bi zaradi tega šteli, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok začne teči, ko se delodajalec dejansko odloči, da to delovno mesto ukine oz. da bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek razloga in začetek teka roka za odpoved je odvisen od ugotovitve delodajalca, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov potreba po delavčevemu delu prenehala (enako sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 368/2006 z dne 13. 3. 2007).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožnici ponuditi delovna mesta, objavljena v letu 2011. Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni ukvarjalo z delovnimi mesti računalniški oblikovalec I, fotograf in tržnik, saj so bila objavljena januarja oziroma marca 2011. Bistven trenutek za presojo delodajalčeve dolžnosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR je namreč trenutek podaje odpovedi. Tožnici je bila odpoved podana 1. 8. 2012, zato prideta vpoštev le delovni mesti pomočnik vodje komerciale in vodja komerciale, objavljeni 27. 7. 2011. Delodajalec mora v primeru odpovedi s ponudbo nove delavcu ponuditi ustrezno zaposlitev. Skladno s tretjim odstavkom 90. člena ZDR je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, ter pri kateri kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Tožnica je imela prej sklenjeno pogodbo za delovno mesto administrator I, za katero se je zahtevala dvoletna upravna šola. V oglasu za delovno mesto pomočnik vodje komerciale je bila zahtevana izobrazba računalniškega tehnika, kar ni enaka vrsta izobrazbe, kot se je zahtevala za tožničino delovno mesto. Prav tako pa ni bila enaka stopnja in vrsta izobrazbe zahtevana za delovno mesto vodja komerciale (za katero se je zahtevala srednja strokovna ali splošna izobrazba oziroma alternativno elektrotehnik elektronik). Tožena stranka zato tožnici ni bila dolžna ponuditi nobenega izmed teh dveh delovnih mest. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Tožena stranka je z revizijo uspela, vendar skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške revizije.