Jedro

Ob upoštevanju izpovedi prič ter podatkov o postopnem odpuščanju delavcev na istovrstnih delovnih mestih je mogoče zaključiti, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nastal februarja ali marca 2011, zato je odpoved z dne 1. 8. 2011 pravočasna.

Obveznost delodajalca za ponudbo nove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji velja le za delovna mesta, ki so bila eventualno prosta v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 8. 2011, za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje trajalo do 17. 10. 2011, za prijavo v zavarovanje in priznanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi do tega datuma ter plačilo odškodnine v znesku 8.218 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Ugotovilo je, da tožnica tožene stranke ni pravočasno obvestila o tem, da doji otroka in da torej na tej podlagi uveljavlja varstvo pred odpovedjo, da je bila odpoved pravočasna in da je tožena stranka preverila možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji.

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo Pdp 1068/2012 z dne 27. 3. 2013 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter tožbenemu zahtevku ugodilo, v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da bi tožena stranka, če bi ravnala v dobri veri, morala upoštevati tožničino obvestilo o tem, da doji otroka, saj naj bi za to izvedela pred potekom odpovednega roka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 151/2013 z dne 12. 11. 2013 reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Presodilo je, da tožena stranka ni kršila določb Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) o varstvu doječe delavke pred odpovedjo, saj je imela tožnica možnost to varstvo uveljavljati pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa tega ni storila. Delodajalcu, čeprav ji je to izrecno naročil in obljubil, da ga bo upošteval, potrdila o tem, da doji, ni predložila. Na podlagi šele v sodnem postopku predloženega zdravniškega potrdila - tudi tega je posredovala sodišču in ne delodajalcu - pa tožnica ne more uveljavljati varstva pred odpovedjo. Ker se sodišče druge stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka do drugih okoliščin, ki lahko vplivajo na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opredelilo, mu je Vrhovno sodišče naložilo, naj v ponovljenem postopku zavzame stališče tudi do pravočasnosti odpovedi in do obveznosti tožene stranke, da preveri obstoj možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

4. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, saj je bila podana v šestmesečnem objektivnem roku iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Oprlo se je na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potreba po delu na delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica, prenehala v februarju oziroma marcu 2011, kar dokazujejo izpovedi prič in podatki o postopno odpuščenih delavcih na istovrstnih delovnih mestih v letu 2010 in 2011. Tožena stranka je preverila tudi možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji; v zvezi s tem je sodišče ugotovilo, da delovni mesti, ki sta bili prosti v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nista bili ustrezni v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR, saj se je za delo, ki ga je opravljala tožnica pred odpovedjo, zahtevala dvoletna upravna šola, medtem ko se je za objavljeni prosti delovni mesti zahtevala srednja stopnja strokovne izobrazbe računalniški tehnik oziroma splošna smer.

5. V pravočasni reviziji tožnica uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da imata sodbi sodišč prve in druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti in vsebujeta nasprotja, s čimer smiselno uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Nasprotuje obstoju odpovednega razloga, češ da delovno mesto administrator I formalno ni bilo ukinjeno in da je delodajalec dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi, in sicer tistega, zaradi katerega je dejansko odpovedal pogodbo o zaposlitvi delavcu. V zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi opozarja na 82. člen ZDR, ki določa, da je dokazno breme za utemeljenost odpovedi na delodajalcu, to pa vključuje tudi trenutek nastanka razloga. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno v letu 2010, o čemer sicer ni bil prepričan, medtem ko je priča B. D. izpovedala, da se je delovno mesto ukinilo februarja ali marca 2011, dopustila pa je možnost, da se je glede datumov zmotila. Priča D. T. glede pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila predlagana kot priča. Zaslišana naj bi bila glede okoliščine, da tožnica ob vročitvi odpovedi ni povedala, da doji. Kljub temu je sodišče na podlagi tudi njenega zaslišanja ugotovilo, da je bila odpoved podana znotraj šestmesečnega odpovednega roka, ker to sovpada s postopnim odpuščanjem delavcev S., P., G., O., K., C., V. in G. Pravočasne trditvene podlage glede slednjega s strani tožene stranke ni bilo, kar pomeni, da ji je sodišče asistiralo pri dokazovanju zakonitosti odpovedi. Sodišči sta nekritično in celo preko trditvene in dokazne podlage dopolnjevali razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugotavljali časovni nastanek razloga za odpoved. Nadalje se revidentka ne strinja z razlogi sodišča glede vprašanja, ali tožena stranka utemeljeno ni upoštevala dejstva, da doji, glede na to, da je direktor vsaj ob prevzemu tožbe, torej pred iztekom odpovednega roka in dejanskim datumom prenehanja delovnega razmerja prejel pisno dokazilo o dojenju tožnice, pa ni zadržal učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je odpoved tudi iz tega razloga nezakonita. Končno nasprotuje še presoji, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi delovnih mest, ki so bila prosta v obdobju odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za delovno mesto administrator se zahteva dvoletna upravno administrativna šola in je umeščeno v IV. tarifni razred. Za ta tarifni razred se zahteva načeloma tri leta javno priznanega poklicnega ali strokovnega izobraževanja in mojstrski ali delovodski izpit ali štiri ali pet let javno priznanega strokovnega izobraževanja ali matura; torej je opis delovnega mesta sam s seboj v neskladju. Ne glede na to pa revidentka meni, da je ustrezno delovno mesto zanjo tisto, ki je umeščeno po zahtevnosti stopnje in vrste izobrazbe v IV. tarifni razred. Tožena stranka je 18. 1. 2011 objavila prosti delovni mesti računalniški oblikovalec I, za katero se zahteva srednja strokovna ali splošna izobrazba ter fotoreporterska dela, za katero se prav tako zahteva srednja strokovna ali splošna izobrazba. Poleg tega je 3. 3. 2011 objavila prosto delovno mesto tržnika, za katerega se zahteva srednja strokovna ali splošna izobrazba, dne 27. 7. 2011 pa je objavila prosti delovni mesti pomočnika vodje komerciale, za katerega se zahteva izobrazba računalniškega tehnika za ali pa vodja komerciale, za katerega se zahteva srednja strokovna ali splošna izobrazba. Glede na to, da gre za ustrezne zaposlitve v smislu 90. člena ZDR, bi bila tožena stranka dolžna tožnici zgoraj navedena delovna mesta ponuditi.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da so revizijski očitki o bistvenih kršitvah nerazumljivi, saj ni pojasnjeno, na kateri del sodbe sodišča prve ali druge stopnje se nanašajo. V ostalem delu pa meni, da je revizija neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev.

7. V „odgovoru na odgovor“ tožnica ponavlja svoja stališča, podana že v reviziji.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je opredeljena s povzetkom besedila 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni konkretizirana. Iz revizije ni razvidno, katerih razlogov naj bi sodbi sodišča prve in druge stopnje ne imeli, kateri so nejasni ali med seboj v nasprotju. Ni navedeno, o katerih odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede na tako uveljavljan pavšalni opis bistvene kršitve revizijsko sodišče izpodbijane sodbe z vidika tega revizijskega razloga ni moglo preizkusiti.

11. Smiselno se bistvena kršitev sodiščema očita tudi v zvezi s trditveno podlago glede odpuščenih delavcev oziroma izvajanja dokazov glede pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Katera bistvena kršitev naj bi bila s tem podana, revidentka sicer ne navaja, glede na opis pa je mogoče razumeti, da se sodišču očita nepravilna uporaba določb ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP). Očitek ni utemeljen. Tožnica v pritožbi bistvene kršitve v zvezi z izpovedjo in upoštevanjem izpovedi priče D. T. ni uveljavljala, kakor tudi ne tega, da naj ne bi bilo pravočasne trditvene podlage v zvezi z odpuščanjem ostalih delavcev. Navedba tožene stranke, da je na delovnem mestu administrator I pogodbe o zaposlitvi posameznim delavcem odpovedovala postopoma, je bila podana z vlogo z dne 5. 7. 2012, takoj po tem, ko je tožnica na naroku z dne 2. 7. 2012 prvič izpostavila, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. V pritožbi je v zvezi s to navedbo sodišču prve stopnje očitala le, da ni preverilo, za kakšna delovna mesta je bila navedenim delavcem odpovedana pogodba o zaposlitvi, zato je sodišče druge stopnje izrecno poudarilo, da je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnica navedb o odpuščenih delavcih ni prerekala in jih zato toženi stranki ni bilo treba dokazovati. Ker gre za očitek relativne bistvene kršitve, ki naj bi bila storjena pred sodiščem prve stopnje, je pogoj za dovoljeno uveljavljanje te kršitve v reviziji, uveljavljanje v pritožbenem postopku. Tožnica te relativne bistvene kršitve v pritožbenem postopku ni uveljavljala, zato je tudi v reviziji ne more.

12. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

13. Presojo sodišča prve stopnje o obstoju odpovednega razloga tožnica v reviziji napada prvič. Obstoj odpovednega razloga se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izpostavljal kot sporen, saj je tožnica ves čas uveljavljala kot razlog nezakonitosti dejstvo, da je kot doječa delavka varovana pred odpovedjo, da je odpoved prepozna in da tožena stranka ni preverila, ali jo je možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Tudi v pritožbi obstoja odpovednega razloga ni postavljala pod vprašaj, zaradi česar je sodišče druge stopnje v 9. točki obrazložitve celo zapisalo, da med strankama ni sporno, da je potreba po tožničinem delu na delovnem mestu administrator I prenehala. Ker niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi tožnica ni izpodbijala ugotovitve o obstoju odpovednega razloga, tega v reviziji ne more nadoknaditi.

14. V zvezi z uporabo 115. člena ZDR o varstvu doječe matere pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je Vrhovno sodišče stališče zavzelo že v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 151/2013 z dne 12. 11. 2013, zato na revizijske navedbe, ki nasprotujejo temu stališču, ne odgovarja.

15. Revizija neutemeljeno napada presojo o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev, kdaj je nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejanske narave. Revizijsko sodišče, pred katerim sodbe sodišča druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega pa v obravnavanem primeru izhaja, da je odpovedni razlog nastal februarja ali marca 2011. Ne glede na nekatere nedoslednosti v posameznih izpovedih je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh dokazov skupaj in vsakega posebej naredilo jasno dokazno oceno: direktor je sicer najprej res izpovedal, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno v letu 2010, vendar je dopustil možnost, da se je zmotil; ob upoštevanju izpovedi prič B. D. in D. T. ter podatkov o postopnem odpuščanju delavcev na istovrstnih delovnih mestih pa je mogoče zaključiti, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nastal februarja ali marca 2011. Glede na tako dejansko ugotovitev je presoja, da je odpoved z dne 1. 8. 2011 pravočasna, ker je podana znotraj šestmesečnega objektivnega roka, pravilna.

16. Neutemeljena je revizija tudi v delu, ki se nanaša na obveznost delodajalca za ponudbo nove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Stališče sodišča druge stopnje, da je mogoče upoštevati le delovna mesta, ki so bila eventualno prosta v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pravilno. Po tretjem odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Glede na določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 90. člena ZDR je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Za delovno mesto, za katero je imela tožnica sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, se je zahtevala dvoletna upravno administrativna šola, uvrščeno pa je bilo v IV. tarifni razred. Ne glede na sicer zelo nejasne revizijske pomisleke o medsebojni skladnosti takega opisa sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da delovna mesta, ki so bila v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi prosta, niso bila ustrezna niti glede vrste, niti glede stopnje izobrazbe. Za obe delovni mesti - pomočnik vodje komerciale in vodja komerciale, se je zahtevala srednja stopnja strokovne izobrazbe, ki se za delovno mesto administrator I ni zahtevala. Enako velja tudi za druga delovna mesta, ki jih tožnica našteva v reviziji, glede katerih pa je tudi sicer pravilno ugotovljeno, da za ponudbo niti ne bi prišla v poštev, tudi če bi bila ustrezna, saj se ne nanašajo na obdobje odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

17. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.