Jedro

Pogoji, da se kmetija šteje za zaščiteno, so določeni v 2. členu ZDKG in sicer, da gre za kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki ima predpisan obseg primerljivih površin in je v lasti največ dveh oseb, ki sta med seboj v predpisanem razmerju. Drugih pogojev za zaščiteno kmetijo ZDKG ne določa.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom, AA, se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 3. 3. 2004, s katero je prvostopenjski organ ugodil predlogu tožeče stranke in brez izdaje posebnega sklepa v celoti dovolil obnovo postopka preveritve zaščitenosti kmetije D 16 (1. točka izreka), ter odločil, da se pusti v veljavi odločba Upravne enote A št. ... z dne 19. 12. 2003, s katero je bilo ugotovljeno, da kmetijsko gozdarska gospodarska enota (kmetija) D 16, last AA do 1/1, ki obsega naštete nepremičnine, vpisane pri vl. št. 344 k.o. P in vl. št. 130 k.o. D, izpolnjuje pogoje za določitev zaščitene kmetije in se vpiše v register zaščitenih kmetij (2. točka izreka). Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na opredelitev zaščitene kmetije v 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), ki za zaščito določa dva pogoja, (so)lastništvo in obseg primerljivih površin. Pogoji, ki jih uveljavljajo (pri)tožniki, niso pravno relevantni za status zaščitene kmetije in jih upravni organ ne more in ne sme upoštevati. Navedbe, da naj bi lastnik ravnal v nasprotju z določili ZDKG, bi lahko upoštevalo le sodišče pri odločanju o tem, ali stranka izpolnjuje pogoje za prevzemnika kmetije oziroma pogoje iz 19. člena ZDKG. Tudi ravnanje prevzemnika v nasprotju s to določbo ne pomeni, da kmetija ni več zaščitena, temveč le, da imajo ostali zakoniti dediči drugačne pravice pri dedovanju. Kmetija je zaščitena, dokler izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da kmetija, last AA, izpolnjuje zakonske pogoje, ker obsega 8.6218 ha primerljivih kmetijskih površin. V smislu prvega odstavka 3. člena ZDKG je prvostopni organ ugotovil, da so kmetijska zemljišča in gozdovi predmetnega kmetijskega gospodarstva glede na krajevne razmere v primerni oddaljenosti in se v celoti skupno izkoriščajo. Upravni organ mora pri preverjanju upoštevati namen ZDKG, tj. preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. Pravno ni relevantno, kdo kmetijska zemljišča obdeluje. Pomembno je, da lastnik poskrbi za obdelovanje in s tem ravna kot dober gospodar. Glede na navedeno je pritožbene ugovore presodila za neutemeljene.

Tožniki vlagajo tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in kršitve materialnega prava. Ne strinjajo se s stališčem tožene stranke, da ZDKG določa le dva pogoja za zaščito kmetij, ker je takšno stališče preozko in je v nasprotju z več določbami ZDKG, z njegovo vsebino in smislom. S stališčem, da sploh ni pomembno, kaj se dogaja na taki kmetijsko gospodarski enoti v smislu obdelave kmetije, celokupne kmetijske proizvodnje in nasploh obdelovanje kmetije v smislu dobrega gospodarja, je zgrešen namen zakona. Tožena stranka je prezrla Uredbo o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (v nadaljevanju: Uredba), ki določa, kakšno je ravnanje dobrega gospodarja. To je seveda obdelovanje z lastnim delom. V tej smeri dejansko stanje, kljub predloženim dokazom (izročilna pogodba z dne 1. 4. 1998, zakupna pogodba z dne 9. 5. 1997, pogodba o zakupu zemljišča z dne 15. 10. 1999, izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj ZZZS OE B z dne 23. 9. 2003, obvestilo KGZ A št. ... z dne 19. 9. 2003, predlaganemu ogledu), na katere se tožniki sklicujejo tudi v tožbi (predlagajo pa še zaslišanje tožečih strank in dokazovanje po izvedencu kmetijske stroke), ni bilo ugotovljeno. Tožniki navajajo, da je sedanji lastnik kmetijo prevzel 1. 4. 1998 in ni ravnal po določilih izročilne pogodbe in ZDKG. Je lastnik in direktor podjetja AAA d.o.o. z večjim številom zaposlenih delavcev. Na kmetiji se od prevzema ne opravlja nobena kmetijska dejavnost, in se tudi perspektivno ne bo odvijala, saj je lastnik začel urejati goveji hlev v delavniške prostore, kot je ugotovil tudi izvedenec BB v izvedeniškem mnenju, ki so ga tožniki predložili. Lastnik iz kmetije ne pridobiva nobenega dohodka. Ni usposobljen za kmetijsko proizvodnjo in doslej kmetije ni obdeloval z osebnim delom. Kmetija ni sodelovala z zadrugo. Zato ne drži ugotovitev odločb, da je lastnik kot dober gospodar poskrbel za obdelovanje zemljišč. Tožena stranka ni upoštevala namena zakona, ki izhaja iz njegovih določb, katastrski dohodek ni bil obravnavan, na njene pritožbene navedbe v zvezi s tem tožena stranka ni odgovorila, ni upoštevan 24. člen, in tudi ne 19. člen. Le na takšen način bi bilo mogoče preveriti enega od kriterijev za zaščito in to osnovni namen zakona, ki je v preprečevanju drobitve zaščitenih kmetij in ustvarjanju možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. Predmetna kmetija tega kriterija ne izpolnjuje. Z vzdrževanjem zaščite se kot enota ne bo ohranila, temveč bo po zaključku sodnih postopkov prišlo do prodaje ali pa do povsem drugačnega nekmetijskega izkoriščanja. Tožniki navajajo, da so usposobljeni za kmetijsko proizvodnjo, kar so s svojim delom pokazali, in se trudijo, da bi domačija ostala. Z odločbo tožene stranke so prizadeti v svojih ustavnih pravicah do osebne lastnine, dedovanja in enakega varstva pravice v postopku pred sodiščem in državnimi organi. Ne morejo dobiti deležev v naravi in ohraniti kmetije kot celote ter nadaljevati s kmetijsko proizvodnjo. Predlagajo, da sodišče izvede obravnavo, ter odloči tako, da odločbo tožene stranke odpravi in ji naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, sklicevala se je na obrazložitev svoje odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom AA je v odgovoru na tožbo tožbene navedbe ocenil kot brezpredmetne za odločanje, ali kmetija izpolnjuje pogoje za zaščito. Tudi če bi bile relevantne, so v celoti neresnične, in jih je tožeča stranka navajala že v pravdnem postopku, ki ga vodi Okrožno sodišče v B pod opr. št. P 161/2000. Tožbene navedbe glede gospodarjenja bi lahko vplivale na to, da bi se kmetija kljub zaščiti dedovala po Zakonu o dedovanju, o čemer pa ne more odločati Upravno sodišče. Predlaga, da sodišče zahtevek tožeče stranke na njene stroške v celoti zavrne.

V pripravljalnih spisih so tožniki vztrajali pri trditvah, da v smislu 3. člena ZDKG pri predmetni kmetiji ne gre za gospodarsko celoto, za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo in z njima povezanimi dejavnostmi. Za gospodarsko celoto ne gre, če se del kmetije (stavbe) uporabljajo za potrebe obrtne (proizvodne) dejavnosti za podjetje osebe, ki nima nobene zveze s kmetijsko proizvodnjo, in tudi zato, če se stavbe uporabljajo za obrtne namene, zemljišča pa oddajajo v nasprotju z izročilno pogodbo in nasprotju z Uredbo. Redne rabe ni, ker prevzemnik ne prebiva na posestvu in ni torej niti redne rabe stanovanjskih prostorov za potrebe kmetijske dejavnosti, ker v gospodarskem poslopju ne opravlja kmetijske dejavnosti, ker to izhaja iz ugotovitev izvedenca, drugih nevtralnih dokazov ter njihovih izpovedi. Na kmetiji tudi ni nobene s kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo povezane dejavnosti. Tožniki so odrekli dokazno vrednost izjavi stranke z interesom in pojasnili, da ne zahtevajo, da Upravno sodišče odloči o dedovanju, ampak odpravi odločbo tožene stranke. Menijo, da so v smislu ZDKG zemljišča in stavbe neločljiva celota. Obrtna delavnica pa ni gospodarsko poslopje, ampak kmetija gospodarskega poslopja sploh nima in ne more tvoriti neke gospodarske celote. V dokazne namene so predložili fotografije kmetije. Menijo, da stranka z interesom daje zgolj obljube, ki so prilagojene potrebam postopkov, njeni dokazi pa so na ravni pavšalnih zanikanj.

Stranka z interesom je v pripravljalnem spisu navedla, da je najemno pogodbo sklenil že izročevalec in jo je bila dolžna spoštovati, po njenem preteku konec leta 2003 pa noben del kmetije ni več v najemu in ga obdeluje sama. Zaprosila je za dovoljenje za adaptacijo kašče v stanovanje, da se bo lahko preselila na kmetijo. Poleg kmetijske dejavnosti ima podjetje, ki izdeluje kartonažne izdelke, in tudi to proizvodnjo bo preselila na kmetijo tako, da kmetijska proizvodnja ne bo prizadeta. Začasno je preuredila opuščeni hlev v delavnico, dolgoročno pa bo v njem opravljala skladiščenje in embaliranje kmetijskih pridelkov - gojenih špargljev in bo objekt spet postal objekt za kmetijsko proizvodnjo. Dejansko je vse njivske površine pripravila za gojenje špargljev.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Pri svojih trditvah iz pisnih vlog so tožniki in stranka z interesom vztrajali tudi na ustni obravnavi, ki jo je v upravnem sporu opravilo sodišče. Stranke so se sklicevale na že predlagane dokaze, stranka z interesom pa je predložila še mnenje izvedenca CC ter sodbi Okrožnega sodišča v B opr. št. P 274/2000-33 z dne 17. 5. 2001 in Višjega sodišča v C opr. št. I Cp 153272001 z dne 27. 11. 2002. Po izvedenem postopku sodišče enako kot tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno odločil, ko je pustil v veljavi svojo odločbo z dne 19. 12. 2003, s katero je bilo ugotovljeno, da kmetijsko-gozdarska gospodarska enota (kmetija) D 16, izpolnjuje pogoje za določitev zaščitene kmetije. Po ugotovitvah prvostopnega organa, ki so podprte z listinami v upravnih spisih, je lastnik kmetije AA (v tem postopku stranka z interesom), kmetija pa obsega 8 ha 62 a in 18 m2 primerljive kmetijske površine.

Po 2. členu ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99-odl. US) izpolnjuje pogoje za zaščito kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca, in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine, kot se ta določa po tem členu. Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 4. člena).

Podatkom o lastništvu in obsegu primerljive površine, ki jih upoštevata oba organa, tožniki ne oporekajo. Glede upoštevanja katastrskega dohodka pa je že prvostopni organ pravilno pojasnil, da se pri določitvi kmetije za zaščiteno ne upošteva, saj iz ZDKG ne izhaja, kakšne vpliv na določitev kmetije naj bi imel (s tem ko se zakon v 4. členu sklicuje na podatke zemljiškega katastra in jih upošteva v 2. členu, je jasno, da so merilo katastrski podatki, kar pa katastrski dohodek ni - glej 8. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni list RS, št. 52/00). S stališčem tožnikov, da edina kriterija po 2. členu nista le lastništvo in primerljiva površina, ampak tudi druge okoliščine - tožniki navajajo ustvarjanje dohodka z opravljanjem kmetijske proizvodnje, aktivno delo, uporaba gospodarskih poslopij v druge namene, opravljanje s kmetijstvom nepovezanih dejavnosti, ki mu že upravna organa nista sledila, pa se tudi sodišče ne strinja.

Iz opredelitve zaščitene kmetije v 2. členu ZDKG je razvidno, da je zakonodajalec kriterije za zaščito določil glede na objektivno primernost zemljišč za kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Tudi v zakonodajnem gradivu je zapisan njegov princip, da naj se kriteriji izrazijo na povsem določljiv način brez vsakršnih subjektivnih ocen (Poročevalec DZ, št. 50 z dne 24. 11. 1995). Z določitvijo možnih lastnikov in ustrezne površine je postavil kriterije za oblikovanje takšnih gospodarskih enot, ki lahko zadostijo cilju, zaradi katerega je bil ZDKG sprejet. To pa je uresničevanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine na kmetijskih zemljiščih, pri čemer je poudarjena socialna funkcija (predmet urejanja je poseben režim dedovanja, ki pa naj ne bi ogrozil eksistenčni položaj prevzemnika). Predpisana struktura glede lastništva (lastnina ene osebe ali solastnina najbljižjih sorodnikov) in glede zemljišč, katerih proizvodni potencial je izražen preko katastrske kulture in obsega, naj bi po oceni zakonodajalca zagotavljala enotnost kmetije oziroma gospodarjenja na kmetiji. V zakonodajnem gradivu je tudi navedeno, da se zaščita kmetije ne ocenjuje na podlagi trenutne oblike gospodarjenja, ampak objektivne zmožnosti za kmetijsko in gozdno dejavnost. Sodišče se ne more strinjati s tožniki, da iz drugih določb ZDKG izhajajo še drugi kriteriji za določitev kmetije za zaščiteno, ki bi jih upravni organ moral posebej upoštevati. ZDKG v določbah, ki se nanašajo na dedovanje, izrecno ne zahteva, da bi prevzemnik kmetije moral le-to obdelovati sam s fizičnim delom (tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je, sicer ob presoji prejšnjega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), ki je določal, da so kmetijo lahko dedovale le osebe, ki so izpolnjevale pogoje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih, ocenilo tako določbo za neustavno), ampak je poudarek na gospodarjenju s kmetijo. Standard dobrega gospodarja definira Uredba (Uradni list RS, št. 81/02), na katero se sklicujejo tožniki, vendar pa zmotno menijo, da je s tem predpisom določen tudi kriterij za zaščito kmetije. Tudi 19. in 24. člen se ne nanašata na status kmetije; 19. člen ureja pravice drugih dedičev, če prevzemnik kmetije le-to ali njen znaten del odtuji ali odda v zakup, ki se uveljavljajo pred sodiščem s splošno pristojnostjo (takšen postopek so tožniki tudi sprožili), 24. člen pa preprečuje delitev zaščitene kmetije z dednimi pogodbami. Sodišče tožnikom tudi ne more pritrditi, da je bil v upravnem postopku napačno uporabljen 3. člen ZDKG. V tem členu je natančneje določeno, kaj spada v zaščiteno kmetijo (zemljišča in stavbe, ki tvorijo gospodarsko enoto, ne pa za kmetijo nepomembni objekti, nezazidana stavbna zemljišča, zemljišča, ki zaradi oddaljenosti ne pomenijo gospodarske enote) v takšen smislu, kot jo opredeljuje 2. člen. Po 2. členu pa sta, kot je sodišče že navedlo, pogoja za zaščito le, da gre za kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto s predpisanim obsegom primerljive površine, ki je v lasti, solasti ali skupni lasti največ dveh oseb, ki sta v določeni sorodstveni zvezi. Ta dva pogoja pa sta kot relevantna upoštevala tudi oba upravna organa, in sta s svojima odločitvama sledila upravno-sodni praksi pri presoji pogojev za določitev kmetij za zaščitene (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 871/2000 z dne 18. 6. 2003, I Up 926/2000 z dne 18. 6. 2003, U 1837/2001 z dne 5. 6. 2002).

Neutemeljeni so torej ugovori tožnikov, da tožena stranka in pred njo že prvostopni organ nista popolno ugotovila dejanskega stanja, ker nista ugotavljala, ali lastnik kmetijo obdeluje oziroma kakšno je stanje na kmetiji (če pa katastrski podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju, se to ne more uveljavljati v postopku preveritve pogojev za zaščito kmetije, temveč v postopku pred geodetskim organom; sicer pa tožniki tega niti ne zatrjujejo), ali se preživlja s kmetijsko dejavnostjo in druge, ker ti tudi po presoji sodišča niso pomembni za odločitev v postopku za določitev zaščitene kmetije. S temi dokazi tožniki tudi v upravnem sporu ne morejo doseči drugačne odločitve, zato se sodišče do posameznih dokazov posebej ne opredeljuje. Po že obrazloženem pa je neutemeljen tudi tožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava. Kolikor pa tožniki zatrjujejo, da so jim bile z odločitvijo tožene stranke kršene ustavne pravice do lastnine in dedovanja, jim sodišče odgovarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994 izhaja, da posebna ureditev dedovanja kmetijskih zemljišč sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevka za povrnitev stroškov tožeče stranke in stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primeru, ko sodišče odloča samo o zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločalo v tem primeru, trpi stroške postopka vsaka stranka svoje.