Jedro

Ker je sodno varstvo za povrnitev škode skladno s prvim odstavkom 540. člena ZKP zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti tako v primeru, ko v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno, kot tudi v primeru zavlačevanja predhodnega postopka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in tožbo v upravnem sporu zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00; ZUS) zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zaradi odlaganja, onemogočanja zahtevka za odškodnino ter prikrivanja krivice, ki mu je bila storjena, ker naj bi prestajal 30 dni daljšo zaporno kazen, kot mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ima tožnikov zahtevek ustavnopravno podlago v pravici iz 30. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Tožnik uveljavlja, da je prestal daljšo kazen, kot mu je bila izrečena, kar pomeni, da uveljavlja varstvo pravice v zvezi z neutemeljenim odvzemom prostosti. Posamezne elemente, obseg in način uveljavljanja pravice iz 30. člena Ustave opredeljuje XXXII. poglavje Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07-ZKP-UPB4, 40/07-odl. US, ZKP). Iz četrtega odstavka 542. člena ZKP izhaja, da je tudi v primeru varstva pravice do povrnitve škode iz 3. točke prvega odstavka 542. člena ZKP nujen predhodni postopek pri državnem pravobranilstvu. Po drugem odstavku 539. člena ZKP se mora oškodovanec, preden vloži pri sodišču tožbo za povrnitev škode, s svojo zahtevo obrniti na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Za rešitev obravnavanega spora je zato ključno, ali je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v tožnikovo pravico uveljavljati povrnitev škode iz 3. točke prvega odstavka 542. člena ZKP. To dejanje tožena stranka lahko stori, če bi s svojimi ravnanji ovirala izvedbo predhodnega postopka po drugem odstavku 539. člena ZKP. Pomembno je tudi določilo prvega odstavka 540. člena ZKP. Iz tožbenih navedb in priloženih listin izhaja, da tožena stranka s svojimi dejanji ni posegla v tožnikovo pravico zahtevati povrnitev škode prek izvedbe predhodnega postopka pri državnem pravobranilstvu. Tožnik je zahtevek poslal 24.3.2004 in ga nato dopolnil 27.5 2004, 22.6.2004 in 1.4.2005. Tožena stranka mu je prvič izčrpno odgovorila 4.5.2004, ko mu je pojasnila, katere podatke potrebuje za odločitev, in naslednjič 16.6.2004, ko mu je pojasnila, zakaj z njim ne bo sklenila sporazuma po drugem odstavku 539. člena ZKP. Tožnik je torej prej kot v treh mesecih dobil dokončen in obrazložen odgovor tožene stranke glede razlogov za zavrnitev sklenitve sporazuma, zato tožena stranka s svojimi ravnanji očitno ni posegla v tožnikovo pravico. Sodišče je zato tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo. Ker iz tožbe izhaja, da je vložena tudi zato, ker tožena stranka ni hotela skleniti sporazuma po drugem odstavku 539. člena ZKP, jo je sodišče preizkusilo tudi s tega vidika. V zvezi s tem zahtevkom tožnik nima sodnega varstva v upravnem sporu, saj ravnanja oziroma navedeni akti tožene stranke niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu (3. točka prvega odstavka 34. člena ZUS). Če državno pravobranilstvo tožniku odgovori in obrazloži, da je njegov zahtevek neutemeljen in da zato ne bo sklenilo sporazuma, potem lahko oškodovanec toži za povrnitev odškodnine na sodišču splošne pristojnosti, nima pa zoper to obrazloženo odločitev sodnega varstva v upravnem sporu.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče v izpodbijanem sklepu navaja isto kot državno pravobranilstvo, s čimer se ne strinja. Državno pravobranilstvo navaja, da mu bo kazen, ki jo je preveč prestal, sodišče združilo s sedanjo kaznijo. S tem ne soglaša, saj ga nihče ne more prisiliti, da bi že prestalo kazen združil z novo. Država naj plača za napako sodišča. Ne more se upoštevati 17 dni prestane kazni, saj je iz sodb jasno razvidno, da je pogojni odpust že prestal, preden je začel z novo kaznijo. Tako je po zadnji kazni prestajal protipravno 30 dni daljšo zaporno kazen, kot mu je bila izrečena v sodbi. Pričakuje ugoditev odškodninskemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ustavnopravna podlaga tožnikovega zahtevka podana v 30. členu Ustave. Navedena ustavna določba namreč določa, da kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. To, kar tožnik s tožbo v obravnavanem upravnem sporu namreč zahteva, je plačilo odškodnine za čas, ko mu je bila po njegovih trditvah neutemeljeno odvzeta prostosti, to je, ko naj bi v zaporu prestal daljši čas od pravnomočno izrečene kazni zapora.

Uresničevanje pravice iz 30. člena Ustave je urejeno v XXXII. poglavju ZKP, ki določa postopek za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost. Po 3. točki prvega odstavka 542. člena ZKP ima pravico do povrnitve škode tudi tisti, komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno vzeta prostost, ali je bil dalj pridržan v priporu ali v zavodu za presajanje kazni ali ukrepa. Po drugem odstavku 539. člena ZKP se mora oškodovanec preden vloži pri sodišču tožbo za povrnitev škode s svojo zahtevo obrniti na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine.

Tožnik v obravnavanem upravnem sporu toženi stranki očita, da neupravičeno z njim ni sklenila sporazuma iz drugega odstavka 539. člena ZKP in da je zavlačevala s postopkom. Za to pa ima tožnik sodno varstvo v celoti zagotovljeno v postopku s tožbo pred sodišči splošne pristojnosti, kar mu zagotavlja prvi odstavek 540. člena ZKP, po katerem sme oškodovanec, če njegovi zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno, ali če državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od njegove vložitve, vložiti pri pristojnemu sodišču tožbo za povrnitev škode. Sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti je tožniku torej zagotovljeno tako v primeru, ko v predhodnem postopku njegovi zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno, kot tudi v primeru zavlačevanja predhodnega postopka, kar tožnik smiselno očita toženi stranki.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje imelo podlago za zavrženje tožnikovega zahtevka že v tretjem odstavku 1. člena ZUS. Na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS, ki vsebinsko povzema določbo drugega odstavka 157. člena Ustave, namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) temu ustreza določba prvega odstavka 4. člena, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz navedenih določb izhaja, da je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno. Procesne predpostavke zanj so izpolnjene v primeru, če tožeča stranka nima zagotovljenega drugega sodnega varstva. Sodno varstvo v upravnem sporu zato ni dopustno, če je sodno varstvo za zatrjevano kršitev mogoče doseči v drugem sodnem postopku.

Ker ima tožnik torej zagotovljeno sodno varstvo s tožbo pred sodiščem splošne pristojnosti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in tožbo zavrglo. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.