Jedro

Za rešitev obravnavanega spora je ključno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v tožnikovo pravico uveljavljati povrnitev škode iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. To dejanje pa lahko tožena stranka naredi samo, če bi tožena stranka s svojimi ravnanji (dejanji) ovirala izvedbo predhodnega postopka po 2. odstavku 539. člena ZKP. V zvezi z zahtevkom zaradi nesklenitve sporazuma tožene stranke in oškodovanca po 540. členu ZKP pa tožnik sploh nima sodnega varstva v upravnem sporu, kajti ravnanja oziroma navedeni akti tožene stranke niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 10. 1. 2006 vložil tožbo "zaradi protipravnega odvzema prostosti po določilu 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, št. 63/94 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) in odškodninskega zahtevka na podlagi XXXII. Poglavja ZKP". Tožbo vlaga zaradi odlaganja, onemogočanja zahtevka za odškodnino in prikrivanja krivice, ki mu je bila storjena, ker naj bi po njegovem opisu prestajal 30 dni daljšo zaporno kazen, kot mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v A opr. št. Kr 142/2002. V tožbi zahteva varstvo pravice protipravnega odvzema prostosti in odškodnino v višini 1 milijon SIT. Tožnik pravi, da tožbi prilaga vse odločbe, ki jih je prejel, pri čemer pravi, da na zadnji zahtevek državno pravobranilstvo sploh ni odgovorilo oziroma je od zahtevka minilo že 8 mesecev.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik tožbi predložil tri dopise tožene stranke in sicer dopis z dne 4. 5. 2005, v katerem tožena stranka tožnika obvešča, da ji je Ministrstvo za pravosodje odstopilo v reševanje zahtevek za odškodnino zaradi prestajanja daljše zaporne kazni in da je tožena stranka skladno z Zakonom o državnem pravobranilstvu pozvala Okrajno sodišče v A, da odgovori na navedbe iz zahtevka in da je tožena stranka dne 26. 4. 2004 prejela odgovor Okrajnega sodišča v A, da proučujejo zadevo, da je potrebno pridobiti različne kazenske spise tudi pri drugih sodiščih. V tem dopisu je tožena stranka tožnika tudi obvestila, da bo takoj po pridobitvi dokumentacije s strani sodišč o zahtevku odločila v predhodnem postopku tako o temelju kot o višini zahtevka. Tudi v dopisu z dne 16. 6. 2005 tožena stranka tožniku po vsebini utemeljuje, zakaj ni upravičen do odškodnine in da zahtevek kot neutemeljen zavrača. V tretjem dopisu z dne 18. 5. 2005 tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ni upravičen do odškodnine, češ da ni prestajal daljše zaporne kazni, kot mu je bila pravnomočno izrečena in na koncu pravi, da je zahtevek neutemeljen in da je s tem predhodni postopek po 542. členu ZKP dokončno končan. Iz teh dopisov tožene stranke izhaja, da je tožnik podal zahtevek dne 24. 3. 2004 in ga dopolnjeval dne 27. 5. 2004, dne 22. 6. 2004 in dne 1. 4. 2005. Tožba se zavrže. Tožnikov zahtevek ima ustavno-pravno podlago v pravici iz 30. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), ki pravi, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Tožnik uveljavlja, da je prestajal daljšo zaporno kazen, kot mu je bila izrečena, kar pomeni, da uveljavlja varstvo pravice v zvezi z neutemeljenim odvzemom prostosti. Po določilu 30. člena Ustave ima v primeru, da pristojni organ ugotovi, da mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Posamezne elemente, obseg in način uveljavljanja pravic(e) iz 30. člena Ustave so opredeljeni v XXXII. poglavju ZKP. To pomeni, da je skladno z določilom 2. odstavka 15. člena Ustave v XXXII. poglavju ZKP predpisan način uresničevanja pravice iz 30. člena Ustave.

Določilo 538. člena ZKP, ki je kot prvo določilo navedeno v poglavju XXXII. ZKP se nanaša na pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe in to velja tudi za določili 539. in 541. člena, pri čemer določilo 2. odstavka 539. člena ZKP ureja predhodni postopek pred državnim pravobranilstvom. V obravnavani zadevi ne gre za pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe, ampak je relevantno določilo 542. člena ZKP, ki ureja več različnih primerov neupravičeno odvzete prostosti in med njimi je za obravnavani primer relevantno določilo 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. To določilo pravi, da ima pravico do povrnitve škode tudi tisti, komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno odvzeta prostost ali je bil dalj pridržan v priporu ali v zavodu za prestajanje kazni ali ukrepa. Iz določila 4. odstavka 542. člena ZKP izhaja, da je tudi v primeru varstva pravice do povrnitve škode iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP nujen predhodni postopek pri državnem pravobranilstvu. Določilo 4. odstavka 542. člena ZKP namreč pravi, da se v postopku za povrnitev škode v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena uporabljajo določbe tega poglavja, kar vključuje tudi določilo 2. odstavka 539. člena ZKP. Določilo 2. odstavka 539. člena ZKP pravi, da se mora oškodovanec, preden vloži pri sodišču tožbo za povrnitev škode, s svojo zahtevo obrniti na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Za rešitev obravnavanega spora je zato ključno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v tožnikovo pravico uveljavljati povrnitev škode iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. To dejanje pa lahko tožena stranka naredi samo, če bi tožena stranka s svojimi ravnanji (dejanji) ovirala izvedbo predhodnega postopka po 2. odstavku 539. člena ZKP. V zvezi z ugotavljanjem, ali gre za poseg v omenjeno pravico, je pomembno določilo 1. odstavka 540. člena ZKP, ki pravi, če zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno ali če državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od njene vložitve, sme vložiti oškodovanec pri pristojnem sodišču tožbo za povrnitev škode.

Iz navedb v tožbi in priloženih listin nedvomno izhaja, da tožena stranka s svojimi dejanji očitno ni posegla v pravico tožnika zahtevati povrnitev škode prek izvedbe t.i. predhodnega postopka pri državnem pravobranilstvu. Tožnik je namreč podal zahtevek dne 24. 3. 2004 in ga v nadaljevanju dopolnjeval dne 27. 5. 2004, dne 22. 6. 2004 in dne 1. 4. 2005, tožena stranka pa je tožniku prvič izčrpno odgovorila z dopisom z dne 4. 5. 2004, ko mu je pojasnila, katere podatke potrebuje za odločitev in naslednjič v dopisu z dne 16. 6. 2004, ko je tožena stranka po vsebini pojasnila, zakaj z njim ne bo sklenila sporazuma po določilu 2. odstavka 539. člena ZKP. Tožnik je torej prej kot v 3 mesecih, kot določa 1. odstavek 540. člena ZKP, dobil dokončen in obrazložen odgovor tožene stranke glede razlogov za zavrnitev sporazuma, zato tožena stranka s svojimi ravnanji očitno ni posegla v tožnikovo pravico. Sodišče je zato tožbo s sklepom zavrglo na podlagi določila 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

Vendar pa iz tožbe izhaja, da tožnik vlaga tožbo tudi zaradi tega, ker tožena stranka ni hotela s tožnikom skleniti sporazuma po 2. odstavku 539. člena ZKP. Zato je sodišče tožbo preizkusilo tudi s tega vidika. V zvezi z zahtevkom zaradi nesklenitve sporazuma tožene stranke in oškodovanca po 540. členu ZKP pa tožnik sploh nima sodnega varstva v upravnem sporu, kajti ravnanja oziroma navedeni akti tožene stranke niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS). Odločitev državnega pravobranilstva, da ne sklene sporazuma z oškodovancem, ker njegov zahtevek ni utemeljen, namreč ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu po določilu 1. člena ZUS ali 1. odstavka 157. člena Ustave. Če državno pravobranilstvo tožniku nedvoumno odgovori in obrazloži, da je njegov zahtevek neutemeljen in da zato državno pravobranilstvo ne bo sklenilo sporazuma z oškodovancem, potem lahko oškodovanec toži na povrnitev odškodnine na sodišču splošne pristojnosti (1. odstavek 540. člena ZKP), to je na pristojnem pravdnem sodišču, nima pa zoper omenjeno obrazloženo odločitev državnega pravobranilstva sodnega varstva v upravnem sporu.

O prošnji za oprostitev plačila sodnih taks bo sodišče odločilo v posebnem sklepu, ko bo potekel rok za predložitev potrebnih listin po Zakonu o sodnih taksah.