Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da skupen znesek prisojene odškodnine 56.000,00 EUR, kot celota ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v posledici škodnega dogodka. Pri prisoji odškodnine je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo (179. in 182. člen OZ), upoštevani so bili subjektivni in objektivni kriteriji za prisojo odškodnine, okoliščine konkretnega primera in sodna praksa v podobnih primerih.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača znesek 15.951,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2014 dalje do plačila. V presežku do vtoževanega zneska 59.046,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede plačila zakonskih zamudnih obresti v obdobju od 10. 9. 2014 do vključno 27. 11. 2014 je tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki II izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.179,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo sta pravočasni pritožbi vložili obe pravdni stranki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) sodišču prve stopnje očita, da ni zadostno upoštevalo, da je utrpela izredno hude telesne bolečine, ki so jo zaznamovale za celotno preostalo življenje in so pri njej pustile trajne posledice. Kot izhaja iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke dr. A. B., so pri tožnici hude telesne bolečine trajale skupaj 10 mesecev, kar po mnenju pritožbe skorajda opravičuje celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova. Ker je bila tožnica strahu izpostavljena od škodnega dogodka do 14. 8. 2015, ko ji je bilo povedano, da bo njeno zdravstveno stanje dokončno, meni, da je upravičena do celotne vtoževane odškodnine iz tega naslova. Tožnica v posledici poškodbe zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti trpi duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je določilo prenizko odškodnino iz tega naslova. Čeprav ima tožnica poškodovan „zgolj“ vrat, gre za del telesa, ki je za normalno življenje zelo pomemben. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in določilo prenizko odškodnino, zato se tožnica zavzema, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in ji prisodi celotno vtoževano odškodnino po vseh postavkah.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o skupnem znesku odškodnine, ni pa razjasnilo, kako je znesek 15.951,94 EUR razdelilo na posamezne odškodninske postavke ter je odločitev v tem delu pomanjkljiva, nejasna in neobrazložena ter je ni mogoče preizkusiti. Toženka opozarja na pomanjkljivo trditveno podlago, na kar je opozorila že tekom postopka, ko je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2015, ko je že bila prekludirana, podajala nove navedbe o intenziteti in trajanju telesnih bolečin, izvedensko mnenje pa pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Toženka se pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine, za katero meni, da je glede na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, po vseh postavkah odmerjena previsoko in izven ustaljene sodne prakse. Toženka meni, da je že v predpravdnem postopku plačana odškodnina v znesku 40.954,00 EUR primerna ter se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka ter podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le-te. Toženka odgovora na tožničino pritožbo ni podala.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbah grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo zneske odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode, nato pa je znesek seštelo, od njega odštelo valoriziran znesek že plačane odškodnine (kar pritožbeno ni sporno) ter dobilo znesek 15.951,94 EUR, ki ga je še dolžna plačati toženka. Tega zneska posledično ni bilo več dolžno razčlenjati glede na posamezne postavke nepremoženjske škode, za kar se v pritožbi zavzema toženka, saj je to že storilo pri prisoji odškodnine za posamezno postavko ter se lahko toženka natančno seznani z višino prisojene odškodnine.

8. Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je kot voznica kolesa z motorjem utrpela v prometni nesreči dne 24. 5. 2010, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Tožnica je po modifikaciji tožbenega zahtevka od toženke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 100.000,00 EUR. Upoštevaje, da ji je toženka že izplačala znesek 40.954,00 EUR, je vtoževala še znesek 59.046,00 EUR. Tožnica je do odškodnine za nepremoženjsko škodo upravičena v skladu s kriteriji, oblikovanimi v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerih se opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca (individualizacija v ožjem pomenu). Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode ter na njihovi podlagi uporabljen pravni standard „pravične denarne odškodnine“ pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava.

9. Pritožba toženke ima prav, da je trditvena podlaga tožnice glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pomanjkljiva, saj iz pravočasnih navedb tožnice izhaja zgolj, da je telesne bolečine trpela, trpi in jih bo trpela tudi v bodoče, nato pa se natančno opredeli le do telesnih bolečin, ki jih trpi sedaj in jih bo trpela v bodoče ter navede nevšečnosti med zdravljenjem. Ne opredeli pa se do telesnih bolečin, ki jih je trpela od nastanka škodnega dogodka do vložitve tožbe, zaradi česar je trditvena podlaga v tem delu pomanjkljiva in je izvedensko mnenje ne more nadomestiti. Tožnica stopnje in trajanja telesnih bolečin ni bila dolžna navajati na medicinski način, kot je to v izvedenskem mnenju storil izvedenec medicinske stroke dr. A. B., ampak bi se morala v tožbi oziroma kasnejših pravočasnih navedbah do telesnih bolečin na nek način opredeliti, saj je odmerjanje odškodnine za nepremoženjsko škodo iz te postavke odvisno od trajanja in stopnje bolečin. Pomanjkljive in presplošne navedbe tožnice, da „je trpela telesne bolečine“, namreč ne zadoščajo.

10. Ker trditvena podlaga za telesne bolečine do vložitve tožbe ni bila ustrezna, je sodišče druge stopnje odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo v znesku 25.000,00 EUR, znižalo za 5.000,00 EUR, kar pomeni, da je tožnica iz tega naslova v okviru pravočasnih trditev upravičena do odškodnine v znesku 20.000,00 EUR. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnica glede na poškodbe, ki jih je utrpela(1), še danes trpi telesne bolečine manjše do srednje intenzitete in jih bo trpela tudi v bodoče, kljub jemanju različnih, tudi močnejših zdravil proti bolečinam. Upoštevaje, da se je pri tožnici razvila kronična nevropatska bolečina, ki sama po sebi pomeni bolezensko stanje, ter številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih sodišče prve stopnje ugotavlja v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, po mnenju sodišča druge stopnje odškodnina v tem znesku predstavlja primerno denarno zadoščenje. Glede na navedeno se tožnica s pritožbo neuspešno zavzema za zvišanje odškodnine za to postavko.

11. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova strahu prisodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR (od zahtevanih 6.000,00 EUR). Glede na ugotovitve (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnica doživela srednje intenziven primarni strah, ker bolečine še niso bile takšne, da bi vedela, da ima zlomljen vrat ter se je intenziven strah pojavil šele v bolnišnici; da se je strah stopnjeval ob premestitvi v UKC M. in je bil zelo intenziven, sekundarni strah pred operacijami in glede izida zdravljenja pa je intenzivno trajal do zadnjega pregleda (14. 8. 2015), ko se je tožnica morala sprijazniti z dokončnim stanjem, sodišče druge stopnje ocenjuje, da predstavlja prisojen znesek primerno odškodnino iz tega naslova in se tožnica neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje, toženka pa za znižanje.

12. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v znesku 25.000,00 EUR (od vtoževanih 50.000,00 EUR). Kot izhaja iz točke 21 obrazložitve, tožnica trpi duševne bolečine, saj so njene življenjske aktivnosti bistveno zmanjšane, ni zmožna za nobeno pridobitno delo, s težavo opravlja vsakodnevna opravila (kakor podrobneje izhaja iz izpodbijane sodbe), omejena je tudi pri mobilnosti, saj sama ne more voziti kolesa z motorjem ali avtomobila, hkrati pa je omejena tudi v primeru, če ji prevoz nudi kdo drug, saj je zmožna prevoza le na kratke razdalje. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je tožnica upravičena do nižje odškodnine, ker je bila v času škodnega dogodka stara 60 let, saj takšna starost ne predstavlja visoke starosti, kjer bi bila pričakovana življenjska doba kratka, ampak bo tožnica zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti duševne bolečine trpela relativno dolgo obdobje. Ravno nasprotno, pa se po mnenju sodišča druge stopnje tožnica utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine po tej postavki. Čeprav v posledici škodnega dogodka ni utrpela katastrofalne škode, zaradi omejitev, ki jih ima v vsakdanjem življenju pri osnovnih opravilih, kot so osebna higiena, prehranjevanje, prevoz in opravljanje kakršnegakoli dela, ob dejstvu, da ima vrat fiksiran in ne zmore niti nekaj tako osnovnega, kot je pogled navzgor, navzdol ter obračanje glave levo in desno, je po mnenju sodišča druge stopnje primerna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 30.000,00 EUR.

13. Toženka se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je tožnici iz tega naslova prisodilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR (od priglašenih 4.000,00 EUR). Kot je ugotovilo (točka 25 obrazložitve izpodbijane sodbe), tožnica trpi duševne bolečine zaradi radovednosti in pomilovanja ljudi, ki jo sprašujejo neprimerna vprašanja v zvezi z njeno spremenjeno držo telesa, saj se že na prvi pogled vidi, da je njena drža zaradi nemožnosti obračanja vratu toga. Dejstvo, da je tožnica bila ob škodnem dogodku stara 60 let še namreč ne pomeni, da je tožnica zaradi tega upravičena do nižjega zneska prisojene odškodnine. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tako prisojena odškodnina primerna, saj so duševne bolečine prisotne, ne glede na tožničino starost in jih bo, glede na pričakovano življenjsko dobo, trpela še relativno dolgo.

14. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da skupen znesek prisojene odškodnine 56.000,00 EUR (kar predstavlja 54,78 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS(2)), od katerega je sodišče prve stopnje odštelo že plačan znesek odškodnine 40.048,06 EUR(3), tako da je toženka dolžna tožnici plačati še 15.951,94 EUR, kot celota ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v posledici škodnega dogodka. Pri prisoji odškodnine je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo (179. in 182. člen OZ), upoštevani so bili subjektivni in objektivni kriteriji za prisojo odškodnine, okoliščine konkretnega primera in sodna praksa v podobnih primerih, zato sta glede na prisojeno odškodnino kot celoto, pritožbi obeh pravdnih strank neutemeljeni, zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice in toženke zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom na pritožbo toženke ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Zlom zoba 2. vratnega vretenca, udarnino glave, udarnino desne rame, udarnino desne strani prsnega koša in pretres možganov lažje stopnje.

Op. št. (2) : Ki je v času izdaje sodbe prve stopnje znašala 1.022,32 EUR.

Op. št. (3) : Toženka je na račun nepremoženjske škode tožnici že izplačala skupen znesek 40.954,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje valoriziralo in valoriziran znesek znaša 40.048,06 EUR.