Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je odraz dveh načel. Prvo je načelo individualizacije, ki se kaže v vezanosti na konkretne okoliščine posameznega odškodninskega primera (posameznik kot neponovljiva celota ter obseg in vsebina njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena). To načelo naj uveljavi izravnalno pravičnost (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Drugo načelo je načelo objektivne pogojenosti, s katerim se zasleduje razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o tožničini pritožbi delno in glede pritožbenih stroškov spremeni tako, da se glasi: „1. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici odškodnino v višini 25.951,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2014 dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska 59.046,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede plačila zakonskih zamudnih obresti v obdobju od 10. 9. 2014 do vključno 27. 11. 2014 pa se tožbeni zahtevek tožnice zavrne, toženka pa je dolžna v roku 15 dni plačati tožnici pravdne stroške v višini 1.973,69 EUR.

2. Sicer se tožničina pritožba zavrne.

3. Toženka mora v 15 dneh povrniti tožnici tudi njene pritožbene stroške v znesku 507,57 EUR.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Toženka mora v 15 dneh povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 960,03 EUR.

Obrazložitev

**Dejanske ugotovitve in odločitev sodišč nižjih stopenj**

1. Tožnica je v tej pravdi uveljavljala plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. To je utrpela zaradi prometne nesreče dne 24. 5. 2010, v kateri je bila udeležena kot voznica kolesa z motorjem, povzročil pa jo je zavarovanec tožene stranke. Pri tem je utrpela zlom zoba drugega vratnega vretenca, udarnino glave, udarnine desne rame, udarnine desne strani prsnega koša in pretres možganov lažje stopnje. Hude telesne bolečine je kumulativno trpela deset mesecev, nato še bolečine srednje intenzivnosti (kumulativno leto in pol), nazadnje še bolečine manjše intenzivnosti, ki jih občuti še danes. Bila je hospitalizirana približno 60 dni. Prestala je štiri operacije v splošni anesteziji, nosila trdno ovratno ortozo dva do tri mesece po vsaki operaciji, opravljala obiske pri kirurgu in specialistih ter 6 tednov preživela v zdravilišču. 2. Oškodovanka ni zmožna za nobeno pridobitno delo in s težavo opravlja vsakodnevna opravila. Ne more voziti kolesa z motorjem ali avtomobila. Tudi kot sopotnica je zmožna le prevoza na krajše razdalje. Njen vrat je fiksiran, zaradi česar ni sposobna opravljati pogledov navzgor in navzdol. Tako ne more brati, šivati, kuha s težavo, slabo spi, menja vzglavnike. Večkrat se spotakne, pri hoji čuti zbadanje v glavi zaradi nihajev. Vsaj trikrat dnevno vzame zdravilo Doreto, ki pa ji povzroča omotičnost. 3. Oškodovanka je utrpela srednje intenziven primarni strah, ta pa se je intenziviral v bolnišnici, ko so ugotovili, da ima zlomljeno drugo vratno vretence. Sekundarni strah pred operacijami in glede izida zdravljenja je bil intenziven vse do zadnjega pregleda dne 14. 8. 2015, torej več kot pet let po poškodbi, ko se je tožnica morala sprijazniti z dokončnim stanjem.

4. Oškodovanka ima spremenjeno držo telesa. To se vidi že na prvi pogled. Obrača se cela. Poleg tega ima brazgotine na vratu in v pasu.

5. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 25.000,00 EUR, strahu 2.000,00 EUR, skaženosti 4.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 25.000,00 EUR, skupaj torej 56.000,00 EUR oziroma približno 54 povprečnih neto plač. Upoštevaje že plačano in valorizirano akontacijo odškodnine je zato sodišče prve stopnje toženko zavezalo k plačilu 15.951,94 EUR s pripadajočimi obrestmi, v presežku do vtoževanega zneska 59.046,00 EUR s pripadajočimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo ter takšno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sicer znižalo na 20.000,00 EUR, odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa zvišalo na 30.000,00 EUR, tako da je skupaj priznana višina odškodnine ostala enaka.

**Dopuščeno vprašanje in bistvo navedb v revizijskem postopku**

7. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 361/2016 z dne 26. 1. 2017 dopustilo glede vprašanja pravilne odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo (za telesne bolečine, za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Revizija je bila dopuščena po predlogu, v katerem je kot izpodbijana vrednost pravnomočne sodbe opredeljena vrednost 15.000,00 EUR.

8. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in v tem okviru uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo izrecno zamejuje na postavke telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Korektno povzema obseg ugotovljene škode. Trdi, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnih primerih. Sklicuje se na dve zadevi, in sicer II Ips 572/2007 ter II Ips 255/2014. V prvi zadevi je oškodovanec prejel 69.479,21 EUR odškodnine. Zaradi deformacije in pomika drugega vratnega vretenca je pri njem prišlo do 30 % zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice. Postal je nezmožen opravljati dotedanje delo, ima težave pri življenjskih opravilih, pri čemer po stališču tožnice tako bolečine kot strah niso bile tako intenzivne kot pri tožnici. V drugi zadevi, na katero se sklicuje, je oškodovanki zaradi posledic poškodbe zmanjšana življenjska aktivnost, saj ne zmore skrajne lege glave ali globokega sklanjanja. Ovirana je tudi pri upravljanju vozila in rekreativnih dejavnostih, vendar pa ima možnost zaposlitve, četudi z omejitvami. Sodišče je oškodovanki priznalo za telesne bolečine 23.000,00 EUR, za strah 2.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 21.000,00 EUR ter za skaženost 2.600,00 EUR. Tožnica meni, da ji glede na primerjani zadevi pripada višja odškodnina.

9. Revizija je bila toženki vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

10. Revizija je delno utemeljena.

11. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizija je bila dopuščena po predlogu, v katerem je kot izpodbijana vrednost pravnomočne sodbe opredeljena vrednost 15.000,00 EUR.

12. Revizijsko sodišče pritrjuje navedbam tožnice v reviziji o zmotni uporabi materialnega prava glede odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v dopuščenem obsegu. Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je odraz dveh načel. Prvo je načelo individualizacije, ki se kaže v vezanosti na konkretne okoliščine posameznega odškodninskega primera (posameznik kot neponovljiva celota ter obseg in vsebina njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena). To načelo naj uveljavi izravnalno pravičnost (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Drugo načelo je načelo objektivne pogojenosti, s katerim se zasleduje razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Objektivni pristop terja prisojo enake ali podobne odškodnine za enako ali podobno fizično ali duševno trpljenje in zato upoštevanje sodne prakse na celotnem območju RS, pri čemer se kot skupni imenovalec prisojenih odškodnin uporablja povprečna neto plača na zaposlenega v RS v času sojenja na prvi stopnji (v nadaljevanju povprečna neto plača).1

13. Glede na obseg ugotovljene nepremoženjske škode, ki je v grobem povzet na začetku te sodbe, revizijsko sodišče sodi, da sodišči nižjih stopenj nista v zadostni meri upoštevali individualnih okoliščin tožničinega primera niti nista primera ustrezno umestili v širši družbeni okvir oškodovancem priznanih odškodnin. Obravnavani primer je po teži poškodbe po Fischerju mogoče uvrstiti v kategorijo hudih primerov. Obravnavano zadevo je najprej primerjalo z zadevami, na kateri v reviziji opozarja tožnica. V sicer starejši zadevi II Ips 572/2007 je bilo oškodovancu priznanih 93 povprečnih neto plač, revizija tožene stranke pa je bila zavrnjena. V tej zadevi so bile duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pri mlajšem oškodovancu hujše (težave s sečnim mehurjem, erekcijska disfuncija, miselno spremenjena osebnost in drugačen odnos do družine in žene spričo navedenih vzrokov), na drugi strani pa so bile telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenem blažje. Razlika v višini prisojene odškodnine vendarle bode v oči. Druga zadeva II Ips 255/2014 pa je po Fischerju uvrščena v kategorijo srednje hudih primerov, prisojena odškodnina pa ni bistveno nižja, ampak v višini 49 povprečnih neto plač. Ker so se pojavljale tudi težave na duševnem področju mlade oškodovanke, morda primerjanje s to zadevo ni najbolj ustrezno. Obseg telesnih bolečin v primerjani zadevi je neprimerno manjši od revidentkinih, je pa bila daljša hospitalizacija, saj je bila oškodovanka trikrat hospitalizirana tudi v psihiatrični bolnišnici, ker je skušala storiti samomor, prav tako je bila operirana na glasilkah in hrbtenici. Na drugi strani so telesne omejitve blažje (na primer tamkajšnja oškodovanka je ovirana pri delih, ki zahtevajo skrajno lego glave ali globoko sklanjanje, ni pa onemogočena glede upravljanja vozil ali pri rekreativnem športnem udejstvovanju, pač pa je zgolj ovirana pri teh dejavnostih), se pa njene duševne bolečine izražajo tudi kot duševne motnje in posledična odvisnost od apaurina ter omejenih možnostih zaposlitve (ne pa popolne nezmožnosti).

14. Vrhovno sodišče je nato pregledalo prisojene odškodnine v primerljivih zadevah tako po vrsti (poškodbe vratne hrbtenice) in obsegu poškodb ter obsegu in vsebini telesnega in duševnega trpljenja. Pregled sodne prakse je pokazal, da je skupna višina prisojene odškodnine v višini 54 povprečnih neto plač za 10 plač oziroma 10.000,00 EUR prenizka, in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila primernejša s strani sodišča prve stopnje priznana odškodnina v višini 25.000,00 EUR, iz naslova strahu odškodnina v višini 4.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnina v višini 33.000,00 EUR. Ob upoštevanju revizijsko nesporne odškodnine za skaženost v višini 4.000,00 EUR bi torej tožnici šla odškodnina v skupni višini 66.000,00 EUR oziroma 64 povprečnih neto plač. Večina primerljivih zadev, ki jih je revizijsko sodišče našlo, je sicer starejšega datuma, ko so bile na splošno prisojene odškodnine višje, a vendar so bile v nekaterih primerjanih zadevah občutno višje. Vrhovno sodišče je na primer obravnavano zadevo primerjalo z zadevami II Ips 349/2004 (skupno prisojena odškodnina v višini 65 povprečnih neto plač), II Ips 276/2000 (za blažje posledice (razen možnosti poslabšanja zdravja (ohromelost) ali celo smrt) prisojena odškodnina v višini 81 povprečnih neto plač), II Ips 437/98 (za blažje telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena odškodnina v višini 75 povprečnih neto plač), II Ips 446/97 (89 povprečnih neto plač za sicer delno ohromelost vseh štirih udov in zmanjšanje življenjske aktivnosti za 35 %), II Ips 331/98 (66 povprečnih neto plač), II Ips 299/95 (78 povprečnih neto plač) in II Ips 219/95 (67 povprečnih neto plač). Na drugi strani pa je revizijsko sodišče obravnavano zadevo primerjalo še z blažjo zadevo II Ips 681/95, v kateri je bilo prisojenih 48 povprečnih neto plač.

15. Primerjava teže dejanskih stanov konkretne zadeve z navedenimi zadevami torej pokaže, da je umestitev v sodno prakso neustrezna v škodo tožnice, kljub temu pa revizijsko sodišče sodi, da glede na starost oškodovanke (v primerjanih zadevah je po večini šlo za mlajše oškodovance) ter dejstvo, da je bila že pred škodnim dogodkom invalid III. kategorije, popolno izenačenje prisojene višine odškodnine s tistimi najvišjimi ni utemeljeno.

16. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj delno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da je s strani nižjih sodišč prisojeno odškodnino zvišalo za 10.000,00 EUR in zato toženki po odštetju revalorizirane akontacije odškodnine v znesku 40.048,06 EUR, ki sta jo ugotovili že nižji sodišči, naložilo v plačilo še 25.951,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je prisodilo že sodišče prve stopnje. V presežku pa revizija tožnice ni utemeljena in jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na določbah drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je revizijsko sodišče izpodbijani sodbi delno spremenilo, se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank.

18. Dosedanji uspeh pravnih strank pred sodiščem prve stopnje je bil porazdeljen na 27 % za tožnico in 73 % za toženko. Zaradi zvišanja odškodnine za 10.000,00 EUR je porazdelitev uspeha sedaj 44 % za tožnico in 56 % za toženko. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da znašajo tožničini potrebni stroški postopka v višini 4.593,60 EUR in toženkini potrebni stroški postopka v višini 84,80 EUR, znašajo tožničinemu uspehu ustrezni stroški 2.021,18 EUR in toženkinemu uspehu ustrezni stroški 47,49 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženka povrniti tožnici 1.973,69 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

19. Spremenil se je tudi uspeh v pritožbenem postopku. Tožnica je izpodbijala zavrnilni del tožbenega zahtevka v višini 43.094,06 EUR, uspela pa je v višini 10.000,00 EUR. Pritožbeni uspeh tožnice je 23 %. Revizijsko sodišče je tožničine pritožbene stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi na 2.206,82 EUR (pripada ji nagrada za pritožbeni postopek (tar. št. 3210; 1.019,20 EUR), pavšalni izdatek za plačilo telekomunikacijskih in poštnih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007; 22 %) in sodno takso za pritožbo v višini 939,00 EUR). Glede na tožničin uspeh ji je toženka dolžna povrniti 507,57 EUR pritožbenih stroškov.

20. Ker je bila revizija dopuščena po predlogu, v katerem je kot izpodbijana vrednost pravnomočne sodbe opredeljena vrednost 15.000,00 EUR, je tožnica z revizijo uspela v 67 %. Sodišče jih je na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi odmerilo na 1.432,88 EUR (pripada ji nagrada za revizijski postopek (tar. št. 3300; 734,00 EUR), pavšalni izdatek za plačilo telekomunikacijskih in poštnih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007; 22 %) in sodno takso za revizijo in predlog za dopustitev revizije v skupni višini 513,00 EUR). Glede na tožničin uspeh ji je toženka dolžna povrniti 960,03 EUR revizijskih stroškov.

21. Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1 Primerjaj na primer sodbo VS RS II Ips 26/2015 z dne 21. 7. 2016.