Jedro

Pri vprašanju protipravnosti ravnanja toženke je treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje med pravico tožnice do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen URS) in pravico toženke do svobode izražanja (39. člen URS). Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera: čas oziroma kdaj naj bi prišlo do posega, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera. Pri tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebino spornih izjav, treba je upoštevati kontekst, v katerem so bile zapisane, in ali so bile izzvane s predhodnim ravnanjem osebe, ki se čuti prizadeto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.000,00 EUR odškodnine s pripadki ter tožnici naložilo v plačilo 741,15 EUR pravdnih stroškov toženke. Presodilo je namreč, da z zapisi: ...“ gre za izjemno ne-fair in tudi senzacionalistično dejanje vaše kolegice, s katerim bo naredila več škode kot koristi“ ...; …“upam, da se razen na sodišču ne bova videli nikoli več! Pa še tega niste vredni. Naredili ste veliko škode vsem, ki se leta trudimo na tem področju, da o bolnikih ne govorim“ ...; ...“da se je novinarka pojavila s precej škandaloznim zapisom mojih besed ..., … z zelo veliko dela smo s sodelavci skušali omiliti dokaj škandalozen zapis najinega pogovora ..., … besede se lahko zmeraj obrnejo tako ali drugače in novinarka si je očitno želela pompozen članek ...“, toženka ni nedopustno posegla v osebnostne pravice tožnice.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje. Toženka je pri izražanju svojih mnenj omejena s pravico tožnice do časti in osebnega dostojanstva ter nedotakljivosti integritete, zato svojega mnenja ne bi smela izraziti na način, kot je storila v konkretni situaciji. Protipravnost ravnanja toženke izvira iz načina njenega izražanja o ravnanju tožnice, iz negativnih mnenj o tožnici in o njenem delu, iz blatenja njenega dela, iz žaljivk, naslovljenih na tožnico ... Sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Moralo bi upoštevati, da je tekst intervjua, ki ga je objavila tožnica, toženka v celoti avtorizirala in odobrila. Tudi ob zaslišanju je potrdila, da so v objavljenem intervjuju navedene njene besede in da je intervju avtorizirala. Po objavi intervjua je toženka tožnico razžalila in diskreditirala, saj ji je s prezirom očitala, da ni vredna niti srečanja na sodišču in da je naredila veliko škode – tudi onkološkim bolnikom. Gre za negativne vrednostne sodbe tako o tožnici kot o njenem novinarskem delu. Drugačna ocena prvostopenjskega sodišča je nesprejemljiva in tudi v nasprotju s sodno prakso. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 952/2007 in II Ips 784/2007, kjer da so bili očitki manj hudi, kot so bili očitki tožnici. Glede na to je obravnavana neenako in ji ni zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Bistveno je, da je v intervjuju povzela toženkine besede in da je toženka sam tekst intervjuja avtorizirala kar dvakrat. Dejstvo, da se je toženka kasneje premislila, ji je lahko le v breme in kaže na protipravnost njenega ravnanja. Toženka ni dokazala, da bi z očitki tožnici ščitila svojo stroko, ali da bi bilo njeno izvajanje namenjeno kakšnemu bolj posvečenemu, npr. znanstvenemu delu. V svojih pisanjih je zgolj in samo žalila tožnico in diskreditirala njeno novinarsko delo. Da bi bili očitki na kakršenkoli način resnični ali pomembni za javnost, iz toženkinih izvajanj v tem postopku ni zaslediti. Tožnici so zaradi ravnanj toženke nastale negativne posledice, česar sodba ne navaja. Gre za kršitev določb pravdnega postopka in nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vsebino izpovedb tožnice je sodišče ignoriralo, čeprav gre za odločilna dejstva.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prav ima pritožba, da so v skladu z določbo 3. odstavka 15. člena Ustave RS (URS) človekove pravice omejene z enakimi pravicami drugih. Prvostopenjsko sodišče je to upoštevalo. Pravilno je ugotovilo in obrazložilo, da je treba pri vprašanju protipravnosti ravnanja toženke vzpostaviti ustrezno ravnovesje med pravico tožnice do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen URS) in pravico toženke do svobode izražanja (39. člen URS). Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera: čas oziroma kdaj naj bi prišlo do posega, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera(1). Pri tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebino spornih izjav, treba je upoštevati kontekst, v katerem so bile zapisane, in ali so bile izzvane s predhodnim ravnanjem osebe, ki se čuti prizadeto. Kot pravilno opozarja pritožnica, je zaradi enakega varstva pravic (14. člen URS) treba primerljive primere obravnavati enako. Ustavno sodišče RS pa je, upoštevajoč tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), večkrat poudarilo, da je potrebno glede na poseben pomen svobode izražanja pri tehtanju interesov dati tej pravici posebno težo(2). Le če je sporna izjava podana oz. zapisana brez vsakršne dejanske podlage, je mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja. Lahko je izključena protipravnost tudi zelo ostrih izjav, če jih je mogoče razumeti kot kritiko ravnanja, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje ...

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega, da je toženka z elektronskima sporočiloma, poslanima 27. 12. 2007 na uredništvo M. in tožnici, ter z objavo pisma 31. 12. 2007 v tedniku M., izrazila kritiko tožničinega dela, ki je glede na okoliščine primera ni mogoče označiti za objektivno žaljivo. Soglaša tudi s stališčem, da bi sodišče, če bi ravnanje toženke spoznalo za protipravno, nedopustno poseglo v njeno pravico do svobode izražanja.

7. Trditve toženke, da objave intervjuja z dodatnim uvodom v M. ni dovolila, tožnica ni prerekala. Še v pritožbi navaja, da se je toženka glede objave intervjuja premislila. Dejstvo, da si je toženka premislila, ji glede na okoliščine konkretnega primera ni mogoče šteti v škodo. Pojasnila je, da so se razmere na področju prehranjevanja onkoloških bolnikov od takrat, ko je intervju tožnici dala (spomladi 2007), do novembra 2007, ko se je tožnica nanjo ponovno obrnila, spremenile. Razen tega je tožnica dodala uvodnik, ki po njenem mnenju ni ustrezen. Zato je objavo prepovedala. Intervju pa je bil kljub temu 24. 12. 2007 objavljen v tedniku M. Upoštevati je potrebno potek časa, saj se je stanje spremenilo, in dejstvo, da je dodan uvodnik. To so razlogi, da je toženka predhodne avtorizacije utemeljeno preklicala.

8. V pismu toženke, objavljenem v reviji M., gre pretežno za zapis dejstev. Njihove resničnosti tožeča stranka ni prerekala. Iz vsebine pisma ne izhaja, da bi ga toženka napisala z namenom zaničevanje tožnice, in je prvo sodišče utemeljeno sledilo izpovedbi tožnice, da je pismo napisala z namenom braniti stroko (gl. točko 14 obrazložitve). V pismu in elektronskih sporočilih izražene vrednostne sodbe pa glede na ugotovljen potek dogodkov niso brez vsakršne dejanske podlage. Šlo je za odziv toženke na ravnanje tožnice, ko je kljub njeni prepovedi objavila intervju, ki glede na stanje stvari ni bil več aktualen, in mu dodala uvodnik, ki je objektivno gledano senzacionalističen in škandalozen. Iz teksta, ki ga tožnica dojema kot žaljivega, ne izhaja, da bi bil napisan zgolj z namenom zaničevanja tožnice in njenega novinarskega dela. Glede na okoliščine primera je toženka imela podlago za očitek tožnici, da dela škodo stroki in bolnikom ter posledično za željo, da s toženko več ne sodeluje (tako je razumeti zapis, da je noče več videti, razen na sodišču). Gre za sicer ostro kritiko tožničinega ravnanja, ki pa tudi po oceni višjega sodišča ni presegla meje dopustnosti. Ravnanje tožnice ni bilo korektno, zato je reakcija toženke dopustna.

9. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 952/2007 pritožba ne more uspeti. Že zato ne, ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Vrhovno sodišče je namreč potrdilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, ki je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo zahtevku ugodeno, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Pa tudi sicer zadeva ni primerljiva z obravnavano, saj ni šlo za kritiko novinarjevega ravnanja, kot v tej zadevi. Tudi iz sodbe VS RS II Ips 784/2007 ne izhaja, da bi toženka reagirala na ravnanje tožnice – da bi izrazila kritiko tožničinega dela. V zadevi II Ips 784/2007 je toženka tožnico po ugotovitvah sodišč razžalila z očitkom storitve kaznivega dejanja, česar pa toženka v tej pravdi tožnici ni očitala.

10. Kakšne negativne posledice naj bi nastale tožnici zaradi pisanja toženke, glede na to, da sodišče ni ugotovilo protipravnosti ravnanja toženke, za razsojo ni relevantno. Očitki o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s tem in postopkovnih kršitvah zato niso utemeljeni.

11. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je ugotovilo, da ni protipravnosti ravnanja toženke, ki je eden od elementov krivdne odškodninske odgovornosti po 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP, prvo sodišče ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. členom ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnica sama, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-226/95, Up-345/01, Up-422/02, Up-584/12 in npr. odločbe VS RS II Ips 1115/2008, II Ips 784/2007. Op. št. (2): Prim. odločbi UR RS Up-2940/07 in Up-584/12.