Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, zato je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, pri čemer je pravilno upoštevala tudi, da je tožnik večkrat spreminjal svoje osebne podatke. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da so policisti opravili postopek s tožnikom v prisotnosti tolmača in da v tem postopku ni zaprosil za mednarodno zaščito, v Centru za tujce pa tudi ni izrazil namena, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi česar je tožena stranka pravilno sklepala, da bi resnično ogrožena oseba nemudoma zaprosila za mednarodno zaščito. Tožena stranka se je pravilno odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, ker bo s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

Tožena stranka tožniku ni omejila gibanja zgolj iz razloga, ker je prišel s Slovenijo brez osebnega dokumenta. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je upoštevala tudi to, da je tožnik večkrat spreminjal svoje osebne podatke, zato je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. To, da v sklepu ni navedeno, na kakšen način bo tožena stranka ugotavljala identiteto tožnika, ni pomanjkljivost izpodbijanega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdlje za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, in sicer od dne 13. 3. 2013 od 11.30 ure do dne 13. 6. 2013 do 11.30 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 13. 3. 2013 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji prošnje ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih lahko izkazal svojo istovetnost. Pri podaji prošnje je rekel, da nima nobenega osebnega dokumenta. Imel je potni list in osebno izkaznico, vendar ju je odvrgel stran iz razloga, da ne bi bil deportiran nazaj v Alžirijo. Tožnik je bil enkrat že nastanjen v Centru za tujce in mu je bilo izdano dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji z veljavnostjo do 7. 3. 2013. Tožnik je povedal, da se je po izdaji tega dovoljenja z vlakom odpeljal v Gorico, nato pa v Benetke in Milano, ter od tam v Rim, nato pa v Napoli in ponovno v Milano, od tam pa je odšel v Švico, kjer je prosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje, zakaj se je dne 20. 4. 2012, ko je bil prijet s strani policistov PP Ilirska Bistrica, izkazoval z imenom A.A., je povedal, da se je s temi podatki predstavljal iz razloga, ker se je bal, da bo vrnjen v Alžirijo. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik potuje brez osebnih dokumentov, ki jih je odvrgel stran, po odhodu iz izvorne države je ilegalno potoval po različnih državah. Po prijetju s strani slovenskih policistov ni želel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, ker ni želel ostati tukaj. Zatem je Center za tujce tožniku izdal dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji, vendar je kljub temu Republiko Slovenijo samovoljno zapustil in odšel ilegalno v Italijo in nato v Švico. Po Dublinski uredbi je bil vrnjen iz Švice nazaj v Slovenijo z drugačnimi podatki, kot jih je podal prvič v Sloveniji, ter izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Preden je prišel v Slovenijo je za mednarodno zaščito zaprosil že v Avstriji pod osebnimi podatki B.B., v Grčiji pod osebnimi podatki B.C. in nazadnje v Švici pod osebnimi podatki B.B. Ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Pri tem je tožena stranka upoštevala tudi, da je tožnik večkrat spreminjal svoje osebne podatke tako v Sloveniji, kot v Avstriji, Grčiji in Švici. To je pojasnil s tem, da se boji vrnitve v izvorno državo. Ker je tožnik spreminjal podatke o svoji istovetnosti, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. Nadalje se tožena stranka sklicuje na razlog za omejitev gibanja po 5. in 6. točki 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi s prvim odstavkom 51. člena ZMZ, kjer se med drugim šteje, da gre za zavajanje in zlorabo postopka, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je zato imel možnost, in da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Iz policijske depeše PP Ilirska Bistrica z dne 20. 4. 2012 izhaja, da so policisti opravili postopek s tožnikom v prisotnosti tolmača in da v tem postopku ni zaprosil za mednarodno zaščito. V Centru za tujce je bil nastanjen več mesecev in ni izrazil namena, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, pri podaji prošnje dne 13. 3. 2013 pa je izjavil, da je bila njegova želja, da zaprosi za mednarodno zaščito v Švici in da ni imel namena ostati v Sloveniji. Resnično ogrožena oseba bi nemudoma zaprosila za mednarodno zaščito, ne pa da je tožnik ilegalno prehajal državne meje. Obstaja sum, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je zato imel možnost ob prijetju s strani policistov in tudi v času nastanitve v Centru za tujce. Tožena stranka iz navedenega razloga ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito izključno zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije, to pa je v svojih izjavah potrdil s tem, da je uradne organe zavajal z izjavami, ker se je bal vrnitve v izvorno državo. Iz navedenega izhaja, da tožnik vlaga prošnjo za mednarodno zaščito brez namena, da bi si v resnici želel mednarodne zaščite. Glede na ugotovljeno je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 6. točke 55. člena ZMZ. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi mu tožena stranka omejila gibanje na območju Azilnega doma, bi lahko brez večjih težav zapustil Azilni dom in odšel v kakšno drugo državo članico EU v skladu s svojim prvotnim namenom, toženi stranki pa bi onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi toženi stranki onemogočilo meritorno odločiti o njegovi prošnji. Tožena stranka se je odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik kaže na izrazito begosumnost. Po izdanem dovoljenju za zadrževanje je Slovenijo samovoljno zapustil in odšel ilegalno v Švico, kjer je s svojim prvotnim namenom zaprosil za mednarodno zaščito. Razen tega je večkrat spremenil svoje osebne podatke, kar potrjuje dvom tožene stranke v njegovo resnično istovetnost. Poleg tega je po zaključenem postopku sprejema prošnje izrazil željo, da odstopi od podane prošnje za mednarodno zaščito. Iz tega razloga izhaja, da tožnik nima namena ostati v Republiki Sloveniji, dokler se meritorno ne odloči o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

2. Tožnik v tožbi navaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti in se pri tem sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. V tem primeru se lahko odredi omejitev gibanja le, če obstaja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav o okoliščinah, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito ter o drugih pomembnih okoliščinah, med drugim tudi o istovetnosti. Ob omejitvi gibanja je potrebno upoštevati tudi načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti. Z uporabo testa sorazmernosti ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je pribežal v Slovenijo brez uradnega dokumenta s sliko, ampak je treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je tožnik sploh imel možnost priti z uradnim dokumentom, zakaj je prišel brez dokumenta, ali obstaja dvom v zatrjevano identiteto. Razen tega mora tožena stranka v sklepu utemeljiti vsaj predvidevanje, kako bo lahko ugotovila identiteto tožnika v času omejitve gibanja. Tožena stranka pa tega ni v ničemer utemeljila. Tožnik je ob podaji prošnje predstavil razloge, zaradi katerih je brez dokumentov. Pojasnil je, da je potni list in osebno izkaznico odvrgel iz razloga, da ga ne bi deportirali v izvorno državo. Glede policijske depeše, na katero se tožena stranka sklicuje, pa tožnik meni, da ni ožigosana niti podpisana s strani pristojne osebe in zato ne gre za javno listino in se tožena stranka nanjo ne more sklicevati. Tožnik meni, da je zmotno stališče tožene stranke, da je v primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka namen zakonodajalca vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. Tožena stranka izhaja v obrazložitvi sklepa iz stališča, da ji je potrebno olajšati delo in ne gre torej za to, da bi menila, da tožnik zlorablja postopek. Tožena stranka torej tožniku ne želi omejiti gibanja v skladu z namenom zakona. Poleg tega iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 izhaja, da imajo države nesporno suvereno pravico, da nadzirajo vstop tujcev na svoje ozemlje, vendar pa nikakor ni dopustno pridržati določene osebe zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito. Ustavno sodišče RS navaja, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Sicer je res Ustavno sodišče RS obravnavalo primer, ko je šlo za ukrep omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz tedanje četrte alineje 55. člena ZMZ, vendar pa iz obrazložitve odločbe izhaja, da za vse primere suma zavajanja ali zlorabe postopka velja, da tak razlog sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo. Tožnik se tudi sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru I.M. proti Franciji odločilo, da za oceno verodostojnosti prosilca ni bistveno, da prosilec namere za podaje prošnje ni izrazil v prvi državi Evropske unije, ter da tudi ni bistveno, da je namero izrazil šele, ko so ga želeli odstraniti iz države. Sum zavajanja in zlorabe postopka, ker naj bi tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito zgolj iz razloga, da bi preprečil odstranitev iz Slovenije, se ne nanaša na tožnikovo situacijo, saj je le-ta ravnal v skladu z ZMZ, ker skuša preprečiti izročitev državi, v kateri je ogroženo njegovo življenje. Iz sodbe Upravnega sodišča I U 531/2009-8 z dne 1. 4. 2009 izhaja, da bi smela tožena stranka določilo 6. točke 55. člena ZMZ uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Ker pa je tožnik prošnjo vložil zato, ker je v izvorni državi ogroženo njegovo življenje, je očitno, da prošnje ni vložil zgolj in izključno z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na argument ilegalnega prehajanja meja. Ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, saj bi bili potem skoraj vsi prosilci za mednarodno zaščito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Razen tega sam ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito ni kazniv in se zaradi tega ne obravnava zaradi prekrška. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče je na glavni obravnavi dne 20. 3. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je osebne dokumente vrgel v morje, da ga ne bi vrnili v matično državo Alžirijo, ker bi ga tam čakal zapor. Na vprašanje, zakaj bi ga vrnili, če bi imel osebne dokumente, je odgovoril, da je ilegalno prestopil državno mejo. Dokumente je odvrgel med Turčijo in Grčijo, do Turčije pa je potoval legalno. Aprila lansko leto se je v Sloveniji predstavil z drugim imenom zato, da ga ne bi prepoznali in vrnili v Alžirijo. Takrat ni zaprosil za azil v Sloveniji zato, ker je mislil potovati do Švice. Za azil je prosil tudi v Avstriji, tam pa so ga vrnili v Grčijo, kjer so našli prstne odtise. V Grčiji so prišli do njegovih prstnih odtisov, ko je prispel na turško-grško mejo. V Švico je želel oditi zato, da bi tam zaprosil za azil. Vedel je, da tudi v Sloveniji obstoji možnost za to, da se prosi za azil, vendar je bil njegov končni cilj Švica. Po šestih mesecih bivanja v Centru za tujce je zapustil Slovenijo kljub temu, da bi lahko ostal, ker ne pozna v Sloveniji nobenega in se je zato odločil, da odpotuje v Švico. V Švico so ga vrnili zaradi slovenskega dokumenta o dovolitvi zadrževanja. To, da naj odvrže svoje osebne dokumente, mu je predlagala oseba, ki mu je pomagala prestopiti mejo.

6. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu začasno omeji gibanje, če je to med drugim potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ali suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7. 8., 9., 10., 12., 14., 15. točki 55. člena tega zakona. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov prve, druge, tretje ali četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

7. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena, kot tudi iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ob podaji prošnje ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost, po odhodu iz izvorne države je ilegalno potoval po različnih državah, po prijetju s strani slovenskih policistov pa ni želel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, ker ni želel ostati tukaj. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, pri čemer je pravilno upoštevala tudi, da je tožnik večkrat spreminjal svoje osebne podatke. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da so policisti opravili postopek s tožnikom v prisotnosti tolmača in da v tem postopku ni zaprosil za mednarodno zaščito, v Centru za tujce pa tudi ni izrazil namena, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi česar je tožena stranka pravilno sklepala, da bi resnično ogrožena oseba nemudoma zaprosila za mednarodno zaščito. Tožena stranka se je pravilno odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, ker bo s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

8. Tožena stranka ni tožniku omejila gibanja zgolj iz razloga, ker je prišel s Slovenijo brez osebnega dokumenta, kot se navaja v tožbi. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka upoštevala tudi to, da je tožnik večkrat spreminjal svoje osebne podatke. Navedla je, da ker je spreminjal podatke o svoji istovetnosti, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. To, da v sklepu ni navedeno, na kakšen način bo tožena stranka ugotavljala identiteto tožnika, ni pomanjkljivost izpodbijanega akta. V sklepu so navedeni razlogi, zaradi katerih je bil potreben ukrep omejitve gibanja in je po mnenju sodišča zaradi tega obrazložitev ustrezna.

9. Tožnik tudi navaja, da policijska depeša, ki ni ožigosana in podpisana, ne more služiti kot dokaz oziroma se tožena stranka nanjo ne more sklicevati. Pri tem se sklicuje na dve sodbi. V policijski depeši z dne 20. 4. 2012, ki je del obravnavane zadeve, je govora o zaznavi o ilegalnem prehodu državne meje večih oseb in o izvedenih ukrepih in sodišče ne vidi nikakršnega razloga, zakaj ta dokaz ne bi mogel biti verodostojen zgolj iz razloga, ker depeša ni podpisana in žigosana. Vsako azilno zadevo je potrebno obravnavati zase glede na vse okoliščine posameznega primera, ki nikoli niso povsem enake. V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da ni razloga za dvom v verodostojnost navedenega dokumenta. Tožnik nadalje izraža tudi nestrinjanje s stališčem tožene stranke, da če tožniku ne bi omejila gibanja na prostore Centra za tujce, da bi lahko tožnik brez težav zapustil Azilni dom in toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka. Tožnik meni, da ni namen določb ZMZ, da se olajša delo uradnim osebam. Sodišče se s takim stališčem ne strinja, saj meni, da je v skladu z namenom zakona, da se lahko gibanje prosilcu za azil omeji tudi iz razloga, da le-ta ne bi preprečil uradnim osebam izvedbe postopka. V ZMZ ni vedno razviden namen, zaradi katerega bi bilo potrebno omejiti gibanje. Ta namen je potrebno večkrat razbrati z ustrezno razlago pravne norme. Po mnenju sodišča je lahko tudi bojazen, da bi tožnik onemogočil izvedbo azilnega postopka, tisti namen, kateremu je treba slediti pri odločitvi o omejitvi gibanja.

10. Glede tožbene navedbe, ki se nanaša na ustavno odločbo, pa sodišče meni, da citirano odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 ni možno razlagati na tak način, da se določb ZMZ, ki se nanašajo na sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite, sploh ne bi več smelo nikoli uporabiti. S tem v zvezi sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011, kjer je Vrhovno sodišče podalo mnenje, kako je potrebno razumeti citirano odločbo Ustavnega sodišča RS. Vrhovno sodišče v tej sodbi navaja, da je ustavno sodišče navedlo tudi, da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in socialne varnosti) sicer lahko pomenile ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. Stališče ustavnega sodišča se je nanašalo na pravno presojo upravnega oziroma vrhovnega sodišča, sprejeto glede na okoliščine posamične upravne zadeve. Ustavno sodišče ob obravnavanju navedene ustavno pritožbene zadeve ni začelo postopka presoje ustavne skladnosti celotne druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

11. Tožnik v tožbi tudi navaja, da ni bistveno, da prosilec namere za podaje prošnje ni izrazil v prvi državi EU. S tem v zvezi sodišče najprej pojasnjuje, da ima vsak primer svoje značilnosti in je zato potrebno obravnavati vsako prošnjo za azil kot poglavje zase glede na okoliščine konkretnega primera. Razen tega ZMZ v 55. členu celo izrecno določa, da je lahko razlog, ko prosilec ni zaprosil za azil v najkrajšem možnem času, v povezavi z 51. členom ZMZ kot eden od razlogov za omejitev gibanja. Tožnik nadalje tudi navaja, da naj bi se lahko razlog iz 6. točke 55. člena ZMZ uporabilo samo, če bi se ugotovilo, da je tožnik prošnjo vložil z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Nadalje navaja, da je prošnjo za azil vložil zato, ker je v izvorni državi ogroženo njegovo življenje. S tem v zvezi sodišče meni, da je tožena stranka dovolj razumljivo obrazložila, zakaj meni, da obstaja ta razlog. Tožena stranka je pojasnila, da je po njenem mnenju tožnik vložil prošnjo brez namena, da bi si v resnici želel mednarodno zaščito. Povsem logično je, da če bi tožnik dejansko želel zaščito, bi svoj namen izrazil v najkrajšem možnem času, za kar je imel možnost ob prijetju s strani policistov in tudi v času nastanitve v Centru za tujce. Tožnik tudi očita toženi stranki, da je svojo odločitev oprla na argument ilegalnega prehajanja meja in da ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik begosumen. S tem v zvezi sodišče opozarja na zgoraj navedeno stališče ustavnega sodišča, da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in socialne varnosti) sicer lahko pomenile ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. V odločbi ustavnega sodišča je med drugim tudi navedeno, da imajo države nesporno suvereno pravico, da nadzirajo vstop tujcev na svoje ozemlje ter njihovo prebivanje na tem ozemlju.

12. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.