Jedro

Istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pač pa le na podlagi enega od dokumentov s sliko, kot to določa 97. člen ZTuj-2. Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi, poleg tega pa je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je večji del bremena dokazovanja identitete in prosilec tudi nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ).

Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je sicer ob vrnitvi iz Švice takoj zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tega pa ni storil v letu 2012, ko je bil šest mesecev nastanjen v Centru za tujce v Postojni, nato pa takoj odšel iz Slovenije, ko je dobil odločbo o dovolitvi zadrževanja v Sloveniji. Zatorej je sum, da je tožnik dne 13. 3. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 14. 3. 2013. S tem sklepom je tožena stranka iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zaradi ugotovitve identitete tožnika, ki trdi, da je H. A. iz Alžirije, oziroma zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka v smislu 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, Veliki otok 44/z, do prenehanja razlogov za omejitev gibanja, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer za čas od 13. 3. 2013 do 13. 6. 2013. 2. Sodišče je sledilo utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razlogov za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena kot tudi iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ni ponavljalo razlogov za svojo odločitev, pač pa se je v celoti sklicevala na te razloge. Povzelo je dejansko stanje iz sklepa tožene stranke in ga dopolnila z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi, opredelilo pa se je tudi do tožbenih navedb.

3. Tožnik s pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep omejitve gibanja. Na kakšen način bo ugotovila tožnikovo identiteto, tožena stranka ni pojasnila in tega ni storilo niti sodišče prve stopnje. Ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti in niso podani ustavno dopustni cilji omejevanja njegove svobode. Samo dejstvo, da je pribežal v Slovenijo brez vsakega dokumenta, brez uporabe strogega testa sorazmernosti ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode. Tudi ni navedeno, v čem bo omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. Ne gre niti pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi tožnik onemogočil izvedbo azilnega postopka. Omejitev gibanja ni dopustno razlagati ekstenzivno pač pa restriktivno.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, po določbi druge alineje pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim tudi iz razlogov po 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. To je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), oziroma, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Po drugem odstavku 55. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po četrtem odstavku 51. člena ZMZ pa omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloči po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil ta uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in iz tožnikovih izjav na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Ob podaji prošnje tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izkazal svojo istovetnost. Izvorno državo je po lastnih izjavah zapustil leta 2009. S potnim listom je odpotoval do Turčije, nato pa je med vožnjo z ladjo proti Grčiji svoje dokumente vrgel v morje. Nato je prestopal ilegalno meje več držav, želel pa je priti v Švico ali katero drugo državo Evropske unije. Dne 20. 4. 2012 je pod imenom B. B. ilegalno prestopil mejo Slovenije. Po prijetju je bil na podlagi določbe 76. člena ZTuj-2 nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Tedaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, pač pa je po šestih mesecih bivanja v centru dobil na podlagi 73. člena ZTuj-2 dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji. Vendar ni ostal v Sloveniji, pač pa je odšel v Italijo in nato v Švico, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Pri tem so švicarski organi ugotovili, da je zaprosil za mednarodno zaščito predhodno že v Grčiji in Avstriji ter da se je zadrževal na podlagi dovoljenja za zadrževanje tudi v Sloveniji. Zato so ga švicarski organi vrnili Sloveniji.

8. Istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pač pa le na podlagi enega od dokumentov s sliko, kot to določa 97. člen ZTuj-2. Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi, poleg tega pa je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je večji del bremena dokazovanja identitete in prosilec tudi nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ).

9. V obravnavani zadevi pa so po presoji Vrhovnega sodišča podani tudi zadostni razlogi za sum, da tožnik zavaja in zlorablja postopek v smislu druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v več državah Evropske unije in da ga je zato Švica vrnila Sloveniji. Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je sicer ob vrnitvi iz Švice takoj zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tega pa ni storil v letu 2012, ko je bil šest mesecev nastanjen v Centru za tujce v Postojni, nato pa takoj odšel iz Slovenije, ko je dobil odločbo o dovolitvi zadrževanja v Sloveniji. Zatorej je sum, da je tožnik dne 13. 3. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.

10. Omejitev gibanja je tožena stranka odredila tožniku tudi zato, da bi mu preprečila samovoljen odhod iz države, saj je njegova prisotnost potrebna za nadaljevanje postopka mednarodne zaščite. Tožnik je v letu 2012 samovoljno odšel iz Slovenje, poleg tega pa ilegalno prestopil več državnih mej, pri tem pa spreminjal izjave o svoji identiteti, rojstnih podatkih in tudi o poti v Slovenijo. Z omejitvijo gibanja, izrečeno z izpodbijanim sklepom, je tožena stranka preprečila tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej. Po presoji Vrhovnega sodišča so to ustavno dopustni razlogi za omejevanje tožnikove osebne svobode, zato je izpodbijani sklep tožene stranke zakonit. 11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka pri odločanju o omejitvi gibanja ni prekoračila mejo prostega preudarka, ta pa je bil uporabljen tudi na način, ki ustreza namenu, za katerega je bil določen.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev v tej sodbi je skladna tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 636/2011, I Up 280/2012, I Up 14/2013 in I Up 110/2013).

13. Ker razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.