Jedro

Tožnikove terjatve do tožene stranke iz naslova neplačanih stroškov upravljanja zastarale v enem letu. V zvezi z drugimi terjatvami upravnika se enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ uporablja, če gre za upravnikove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Pritožnik v pritožbi pravilno navaja, da enoletni rok ne velja za tiste terjatve upravnika, ki v tem roku ne dospevajo, vendar v trditvah tožnika sodišče prve stopnje ni imelo dejanske podlage niti za ugotovitev daljšega od trimesečnega roka plačila, niti za ugotovitev posamezne višine teh terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29116/2012 z dne 9. 3. 2012 v 1. odstavku izreka v veljavi v skupnem znesku 1.213,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); v skupnem znesku 4.935,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je navedeni sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka); v preostalem delu je sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka zaradi umika tožbe razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (III. točka izreka) in še odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tožnik. Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano IV. točko izreka spremeni tako, da upoštevaje načelo uspeha toženi stranki naloži plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik upravnik večstanovanjske stavbe na ... v Ljubljani, v kateri je eden od etažnih lastnikov tudi tožena stranka. Tožnik je pritožbo vložil zoper tisti del sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek. V pritožbenem postopku je torej sporno še vprašanje zastaranja terjatev upravnika do etažnega lastnika iz naslova neplačanih stroškov upravljanja (na podlagi pogodbe o upravljanju) in iz naslova drugih neplačanih stroškov etažnega lastnika dobaviteljem, ki jih je zanj plačal upravnik in povračilo katerih sedaj zahteva od etažnega lastnika.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tako terjatve za plačilo stroškov upravljanja, kot stroškov obratovanja in vzdrževanja zastarajo v enem letu ter se pri tem sklicevalo na 6. točko prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Le-ta določa, da v enem letu zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Kot ključno je štelo periodično zapadlost terjatev v krajših rokih, pri čemer podlaga zahtevka (pogodba, subrogacija, ...) ni pomembna.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so tožnikove terjatve do tožene stranke iz naslova neplačanih stroškov upravljanja (na podlagi pogodbe o upravljanju) zastarale v enem letu (6. točka prvega odstavka 355. člena OZ). Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik upravnik v večstanovanjski stavbi na ... v Ljubljani, ta v pritožbi ne izpodbija. Sicer pa enako izhaja tudi iz potrdila MOL z dne 24. 8. 1999 (A3). Zato tožnik neutemeljeno izpodbija sodbo v zavrnjenem delu, v katerem je vsebovan zastaran zahtevek za plačilo stroškov upravljanja.

8. V zvezi z drugimi terjatvami upravnika se enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ uporablja, če gre za upravnikove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Trditveno in dokazno breme o tem, na kakšni podlagi je upravnik pridobil terjatev do tožene stranke, je bilo na tožniku. Tožnik je navedel storitve, ki so bile opravljene v spornem obdobju v obravnavani hiši, ni pa za posamezne storitve zatrjeval, na kakšni podlagi jih je sam plačal, ne pa dobavitelju sporočil podatke o etažnem lastniku, ki svojega deleža stroška ni plačal upravniku. Ni podal niti konkretne višine stroškov storitve upravljanja, višine terjatev, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih in posebej še višine terjatev, ki jih je imel pravico zaračunati etažnim lastnikom, pa ne sodijo med terjatve, za katere velja enoletni zastaralni rok. Tudi iz pritožbenih trditev ni mogoče razbrati, kakšna je višina posameznih njegovih terjatev do tožene stranke. Trditve o tem pa bi tožnik v konkretnem primeru moral podati, najpozneje ko je tožena stranka ugovarjala zastaranje, oziroma se konkretno sklicevala na enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ in trdila, da gre pri vseh terjatvah iz spornih računov za terjatve iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavljajo terjatve tožnika v delu, ki se ne nanaša na stroške upravljanja, terjatve iz naslova povrnitve plačanih stroškov obratovanja in vzdrževanja, ki jih je upravnik plačal za etažnega lastnika za zagotovitev nemotenega obratovanja večstanovanjske stavbe. Pritožnik ni uspel izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da se te terjatve plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. S tem se izkaže, da je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo za posamezne stroške ugotoviti, da se plačujejo v daljših rokih. Pritožnik v pritožbi pravilno navaja, da enoletni rok ne velja za tiste terjatve upravnika, ki v tem roku ne dospevajo, vendar v trditvah tožnika sodišče prve stopnje ni imelo dejanske podlage niti za ugotovitev daljšega od trimesečnega roka plačila, niti za ugotovitev posamezne višine teh terjatev. Zato pritožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

9. Tožnik je izpodbijal tudi stroškovno odločitev. Navajal je, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje načelo uspeha toženi stranki naložiti plačilo tožnikovih pravdnih stroškov, poleg tega pa v celoti oziroma vsaj do polovice tudi plačilo stroškov za izvedenca v znesku 1.097,15 EUR. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti upoštevaje načelo uspeha, ni utemeljen. Upoštevaje vrednost spornega predmeta po umiku tožbe (6.149,43 EUR), je tožnik uspel z 19,74 % (za 1.213,68 EUR) svojega zmanjšanega zahtevka, tožena stranka pa z 80,26 % (4.935,75 EUR). Izpodbijana stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, enako kot v primeru 50% uspeha vsake stranke, je tožniku glede na dejanski nižji procent uspeha v korist. Ni pa tožnik v pritožbi ponudil izračuna, iz katerega bi izhajalo, da bi zneslo 20% njemu priznanih utemeljenih stroškov več od 80% toženi stranki priznanih utemeljenih stroškov. Zato se do trditev v pritožbi, ki se nanašajo na pomoto pri predložitvi stroškovnika, pritožbeno sodišče ni niti opredeljevalo. Pritožbeni očitki v zvezi s stroškovno odločitvijo pa niso utemeljeni tudi glede na dejstvo, da je ostal delež uspeha tožnika v pravdi nespremenjen.

10. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni zaznalo nobene od kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).