Jedro

Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov stanovanj. Nasprotno pa ni podana potreba po izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov poslovnih prostorov, saj enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne pride v poštev v primeru poslovnega odjema, ki se po naravi stvari nanaša na poslovne prostore.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je kot upravnik od tožene stranke kot etažnega lastnika zahtevala plačilo mesečnih stroškov upravljanja in obratovanja za več let. 2. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 29116/2012 z dne 9. 3. 2012 razveljavilo v skupnem znesku 4.935,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od različnih zneskov in različnih datumov) ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Pri tem je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka(IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijani II. in IV. točki izreka (I. točka izreka). Pri tem je odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 46/2017-11 z dne 20. 6. 2017 dopustilo revizijo tožeče stranke glede dveh vprašanj: »Ali določbi 1. in 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika veljata tudi za upravnika stanovanjsko-poslovne stavbe v razmerju do etažnega lastnika poslovnega prostora v stavbi, v katerem vsakodnevno opravlja poslovno dejavnost? Ali je sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe tožeče stranke zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku?«

5. Tožeča stranka je vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej je prvenstveno predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodb sodišč nižjih stopenj in ugoditvijo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 4.935,75 EUR s pripadki, podrejeno pa ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne stroške revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Uporaba ZPP(-E)**

7. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 23. 11. 2015, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Dejanska podlaga**

8. Tožnik je upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri je toženec etažni lastnik (poslovnih prostorov).1 V tem sporu je tožnik vtoževal plačilo stroškov upravljanja in povračilo stroškov obratovanja, ki jih je tožnik kot upravnik zalagal dobaviteljem za toženca. Spor se je nanašal na stroške, nastale v obdobju od februarja 2007 do decembra 2011. Tožnik je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil vložen 1. 3. 2012. **Presoja sodišč prve in druge stopnje**

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da za vtoževane terjatve upravnika (tako terjatve za plačilo stroškov upravljanja kot tudi terjatve za povračilo obratovalnih stroškov) velja enoletni zastaralni rok na podlagi 6. točke prvega odstavka355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj naj bi šlo za terjatve, ki dospevajo v trimesečnih oziroma krajših rokih. Presodilo je, da so terjatve, ki izvirajo iz računov, izstavljenih pred 1. 1. 2011 (torej v obdobju od vključno marca 2007 do vključno decembra 2010) zastarane.

10. Sodišče druge stopnje je glede zastaranja terjatev iz naslova upravljanja v enoletnem zastaralnem roku pritrdilo stališču sodišča prve stopnje. V zvezi z drugimi terjatvami (za povračilo obratovalnih stroškov) pa je zavzelo stališče, da tožnik ni zatrjeval, na kakšni podlagi jih je sam plačal in v kolikšnem času so dospevale (da bi bil zahtevek utemeljen, bi moral zatrjevati in dokazati, da se plačujejo v rokih, daljših od treh mesecev), niti ni podal konkretne višine teh terjatev.

**Revizijske navedbe**

11. Revident navaja, da je sodišče druge stopnje napak povzelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, saj to ni ugotovilo le, da je toženec etažni lastnik, temveč tudi, da se etažna lastnina nanaša na dva poslovna prostora. V takšnem primeru, ko gre za poslovne prostore, pa določba o zastaranju stroškov v zvezi z gospodinjstvom ni uporabljiva. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča druge stopnje o tem, da naj bi tožnik ne podal zadostnih trditev in dokazov v zvezi z vtoževanim povračilom stroškov, s čimer naj bi sodišče druge stopnje revidentu odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Vrhovno sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

13. Revizija je utemeljena.

**Glede prvega dopuščenega revizijskega vprašanja**

14. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da so tožnikove terjatve do toženca iz naslova neplačanih stroškov upravljanja zastarale v enem letu na podlagi 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Glede drugih terjatev (terjatev za povračilo obratovalnih stroškov, ki jih je za toženca plačal tožnik) je sicer zavzelo stališče, da se določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ uporablja, če gre za upravnikove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

15. V skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ v enem letu zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Namen takšne določbe je v izenačitvi položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravnikom, s tistimi etažnimi lastniki, ki plačilo za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju. Za slednje v primeru dobave oziroma storitve za potrebe gospodinjstva namreč velja enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ, pri čemer se dobave oziroma storitve za potrebe gospodinjstva po naravi stvari nanašajo na stanovanja.

16. Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je torej v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov stanovanj. Nasprotno pa ni podana potreba po izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov poslovnih prostorov, saj enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne pride v poštev v primeru poslovnega odjema, ki se po naravi stvari nanaša na poslovne prostore.2 Takšne terjatve (v zvezi s poslovnimi prostori) zastarajo po pravilih za občasne terjatve iz 347. člena OZ ali po pravilih za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb iz 349. člena OZ (oboje, če so izpolnjeni pogoji) ali v splošnem zastaralnem roku iz 346. člena OZ.3 Drugačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje je zmotno.

17. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se tako glasi, da določbi 1. in 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ veljata za terjatve upravnika poslovno-stanovanjske stavbe, ki jih ima zoper lastnika stanovanja, ne pa tudi za terjatve, ki jih ima zoper lastnika poslovnega prostora.

18. Sodišče druge stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča med položajem etažnega lastnika stanovanja in etažnega lastnika poslovnega prostora ni razlikovalo (ter ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je šlo za poslovne prostore, ni povzelo v obrazložitev svoje sodbe), zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP).

19. Ker je Vrhovno sodišče že ob presoji prvega dopuščenega revizijskega vprašanja ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, se v presojo navedb revizije glede drugega dopuščenega revizijskega vprašanja ni spustilo.

**Odločitev o reviziji**

20. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožnika ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje(I. točka izreka).

21. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov obratovanja, ni utemeljen zaradi nesklepčnosti. Revident utemeljeno (smiselno) opozarja na to, da je zanj takšno stališče 'sodba presenečenja', saj je sodišče prve stopnje temu delu zahtevka ugodilo, potem ko je očitno (implicitno) štelo, da je zahtevek sklepčen.

22. V novem sojenju bo zato moralo sodišče druge stopnje ob pravilnem materialnopravnem izhodišču najprej presoditi ugovor zastaranja; nato pa presoditi, ali gre v delu zahtevka, ki ni zastaran, za (ne)odpravljivo nesklepčnost. V obravnavanem primeru je lahko namreč tožnik spričo ravnanja sodišča prve stopnje, ki je delu zahtevka ugodilo, utemeljeno sklepal, da zatrjevana dejstva zadostujejo za sklepčnost tožbe, zaradi česar je drugačno stališče sodišča druge stopnje zanj lahko pomenilo sodbo presenečenja.

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

23. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka165. člena ZPP (II. točka izreka).

1 Ugotovitev o tem, da je bil toženec etažni lastnik poslovnih prostorov, izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje; v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje pa je ta ugotovitev izostala in je predmet očitkov iz revizije. 2 Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sklepu III Ips 120/2015 z dne 7. 3. 2017; sodba Vrhovnega sodišča III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje in ki jo izpostavlja revizija, se nanaša na zastaranje terjatev zoper etažnega lastnika stanovanja in zato v konkretnem primeru etažne lastnine poslovnih prostorov ni uporabljiva. 3 Tako tudi Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 487.