Jedro

Intervencijski učinek sodbe je omejen le na zahtevek, o katerem je bilo odločeno v postopku, v katerem je imel intervenient ali obveščenec po 204. členu ZPP možnost sodelovanja in vplivanja na njegov razplet.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na povrnitev izplačanih zneskov odškodnin B. B. in Zavarovalnici X. II. V delu, s katerim toženec izpodbija sodbo, kolikor se nanaša na zahtevek za povrnitev odškodnine, plačane A. A. na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah P 99/2016 z dne 29. 11. 2018, se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je zoper toženca uveljavljala povračilni zahtevek na podlagi 7. člena Zakona o zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ter Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki so sestavni del med strankama sklenjene zavarovalne pogodbe. Uveljavljala ga je v zvezi s prometno nesrečo z dne 3. 2. 2006, v kateri sta bili udeleženi vozilo toženca in vozilo A. A.. Na podlagi tožbe A. A. zoper sedanjo tožnico je Okrajno sodišče v Domžalah v postopku P 99/2016 dne 29. 11. 2016 izdalo sodbo, s katero je njenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo. Odločitev je postala pravnomočna. V razlogih sodbe je med drugim ugotovilo, da je za nesrečo kriv izključno toženec. S svojim vozilom VW Passat je po prednostni cesti vozil 76 km/h (prehitro), voznica Ford Fiesta A. A. pa je z neprednostne ceste zapeljala čez križišče s hitrostjo 15 km/h. Do trčenja gotovo ne bi prišlo, če bi se toženec držal omejitve 50 km/h, saj bi v tem primeru drugo vozilo že zapustilo križišče. Toženec je vozil tudi pod vplivom alkohola (o,60 mg na liter izdihanega zraka), ki zaradi tega (glede na splošno znane učinke alkohola) glede situacije ni pravočasno in primerno reagiral (ni zaviral).

2. Tožnica je oškodovancem iz prometne nesreče z dne 3. 2. 2016 izplačala:

1. voznici vozila Ford Fiesta A. A. nepremoženjsko škodo, ki je bila priznana s pravnomočno sodbo (2.470 EUR z obrestmi od 20. 5. 2016 dalje in stroške postopka 1.752,91 EUR);

2. B. B. kot lastnici poškodovanega (uničenega) vozila Ford Fiesta po dne 2. 9. 2019 sklenjeni poravnavi 1.881,86 EUR, pred tem pa še 391,70 EUR;

3. zavarovalnici X., ki je uveljavljala subrogacijski zahtevek na podlagi izplačila zavarovalnine lastnikoma stanovanjske hiše A. in B. C. za škodo na ograji po predloženi ponudbi 1.000 EUR in za sanacijo dovoza po predloženi ponudbi 550 EUR ter Občini D. za zamenjavo semaforja 2.130,36 EUR (skupaj 4.680,36 EUR).

**Presoja sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je bil toženec o pravdi na podlagi tožbe voznice vozila Ford Fiesta A. A. zoper sedanjo tožečo stranko pravočasno obveščen, a vanjo ni vstopil kot stranski intervenient, zaključilo, da zaradi intervencijskega učinka bistvene dejanske ugotovitve iz te sodbe vežejo tudi v tej pravdi. Toženec zato ne more zanikati pravilnosti ugotovitve, da je za prometno nesrečo izključno odgovoren, in očitati tožnici slabega pravdanja. Veže tudi ugotovitev o višini škode, ki je nastala A. A.. Ocenilo je, da takšna dejanska ugotovitev pomeni tudi, da je Zavarovalnica Y. (po prejemu sodbe, ki ugotavlja 100 % odgovornost njenega zavarovanca) utemeljeno povrnila škodo ostalim oškodovancem - lastnici vozila B. B., zakoncema C. ter občini D.. Ti izplačila sicer niso izposlovali s sodbo (prvo omenjena je z Zavarovalnico Y. sklenila sklenila poravnavo, ostali pa so izplačilo prejeli od zavarovalnice X., pri kateri so imeli sklenjeno zavarovanje), vendar v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Domžalah P 99/2016 ugotovljeno dejstvo o povzročitelju nesreče tvori temelj tudi za njihovo izplačilo. Pač pa toženec lahko in dejansko ugovarja, da je bila njihova škoda sanirana nepravilno (izplačana v previsokem znesku), kar pa bo stvar ugotavljanja v nadaljnjem sodnem postopku. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec vozil pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo, zato je izgubil zavarovalne pravice in je regresni zahtevek zavarovalnice utemeljen. Zavrnilo je tudi ugovor zastaranja. Ocenilo je, da toženec neutemeljeno zahteva, da se zanj neugodni dokazi (sodba in izvedensko mnenje izvedenca Kopača) izločijo iz spisa. Dejstvo, da toženec v tistem postopku ni sodeloval, tega ukrepa ne upravičuje, še manj toženčeva razlaga, da bo v tem postopku postavljen izvedenec zaveden, če bo imel dostop do spornih dokazov. Sodišče nima namena ugotavljati poteka nesreče z izvedencem cestnoprometne stroke; če se bo pa to izkazalo za potrebno, bodo ti dokazi podvrženi dokazni oceni sodišča. 4. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je regresni zahtevek tožnice zoper toženca za povrnitev izplačanih zneskov v zvezi s prometno nesrečo z dne 3. 2. 2016 po temelju utemeljen.

**Presoja sodišča druge stopnje**

5. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je presoji, da je bilo glede na okoliščine konkretne zadeve smotrno, da je sodišče o podlagi odločilo z vmesno sodbo. Podlago zahtevka je namreč tvorila tudi presoja utemeljenosti toženčevega ugovora, da za nesrečo, do katere je prišlo 3. 2. 2016, ni odgovoren. Tožnica se je v zvezi s tem sklicevala na intervencijski učinek sodbe P 99/2016 in menila, da ponovno odločanje o odgovornosti ni dopustno, toženec pa je na drugi strani temu nasprotoval in v zvezi s potekom nesreče in zanikanjem, da jo je povzročil on, predlagal številne dokaze, med drugim izvedenca cestnoprometne stroke, preizkus vožnje in ogled, kar je povezano z dokajšnjimi stroški. Z izdajo vmesne sodbe, s katero je odločilo tudi o učinku v drugi pravdi izdane sodbe, je sodišče prve stopnje odprlo možnost pritožbenega preizkusa stališča, ki ga je v zvezi s tem zavzelo, posledično pa tudi s tem povezanega vprašanja, ali je izvedba dokazov, ki jih je toženec predlagal, potrebna.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi očitek, da si izrek vmesne sodbe in obrazložitev nasprotujeta. Z vmesno sodbo je odločeno le o podlagi tožničinega zahtevka. Tak izrek je tudi skladen z dolgoletno in ustaljeno sodno prakso. O višini zahtevka bo sodišče odločilo s končno sodbo. Glede na toženčeve pomisleke in (sicer nepravilno) trditev, da je sodišče odločilo o prejudicialnem razmerju, pa je pritožbeno sodišče kljub vsemu še dodalo: "Sodna praksa je sprejela stališče, da je učinke in meje vmesne sodbe tudi v primeru, da izrek vsebuje tako (sicer nekorektno) ugotovitev, treba kljub temu presojati zgolj v mejah prekluzivnega učinka vmesne sodbe, upoštevaje princip neučinkovanja vmesne sodbe izven konkretnega postopka. Pomemben je torej naziv sodbe (vmesna), ne pa konkretna vsebina izreka. Vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more povzročiti, da bo z njo pravnomočno odločeno o obstoju določenega pravnega razmerja, čeprav iz vsebine izreka vmesne sodbe sicer izhaja prav to." Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi očitke glede pravilnosti in pravočasnosti obvestila o pravdi ter o intervencijskemu učinku pravnomočne sodbe v zadevi P 99/2016. Zaradi intervencijskega učinka zavezuje tako izrek te sodbe kot tudi bistvene dejanske ugotovitve, navedene v obrazložitvi (sodišče se sklicuje na zadevo II Ips 78/2016). Zato je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženec v sedanjem postopku ne more več zanikati svoje odgovornosti za prometno nesrečo, tožnici očitati slabega pravdanja ter zahtevati, da o tem sodišče v tem postopku ponovno izvaja dokaze. Sodišče prve stopnje se je, kot meni pritožbeno sodišče, v razlogih izpodbijane vmesne sodbe utemeljeno sklicevalo na sodbo P 99/2016 ter iz nje izhajajoče dejanske ugotovitve. Pravilno naj bi ravnalo tudi, ker ni dopustilo izvedbe dokazov, ki jih je toženec predlagal v zvezi s potekom prometne nesreče in odgovornostjo zanjo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi toženčevo oporekanje zaključku sodišča prve stopnje, da je ugotovitev o njeni izključni odgovornosti sestavina podlage tudi glede tistega dela zahtevka, ki se nanaša na izplačilo odškodnine oškodovanki B. B. oziroma Zavarovalnici X.. Po mnenju pritožbenega sodišča je bistveno, da je Okrajno sodišče v Domžalah v zadevi P 99/2016 odločalo o odgovornosti za nesrečo, iz katere ti zahtevki izvirajo.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

6. S sklepom II DoR 321/2023 z dne 18. 10. 2023 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali se intervencijski učinek nanaša samo na tožbeni zahtevek iz prvotne tožbe ali pa se lahko nanaša tudi na zahtevke za plačilo drugih zneskov, ki jih tožeča stranka ni izplačala na podlagi sodbe, iz katere izhaja intervencijski učinek in jih je izplačala na podlagi drugih pravnih naslovov, na primer sklenjenih poravnav?" **Revizijske navedbe**

7. Toženec je na podlagi omenjenega sklepa zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V njej navaja, da je višje sodišče napačno zavrnilo njegovo pritožbo, v kateri je opozoril, da je napačna odločitev, da naj bi bil odgovoren za povrnitev vseh izplačanih zneskov v zvezi s prometno nesrečo z dne 3. 2. 2016. Sodišče naj ne bi imelo nobene podlage v ugotovljenih dejstvih, da bi odločalo o utemeljenosti regresnega zahtevka, saj temelj regresnega zahtevka samo v manjšem delu predstavlja znesek, ki temelji na sodbi P 99/2016 z dne 29. 11. 2018, v večjem delu pa na kasneje sklenjenih poravnavah. Glede velike večine zahtevkov do sedaj ni odločalo še nobeno sodišče. Sodišče naj bi z vmesno sodbo odločilo tudi o tem, o čemer bi z učinkom pravnomočnosti moralo odločiti šele s končno sodbo. Sodišče naj bi objektivno mejo pravnomočnosti razširilo do obsega, kot bi ga imela končna sodba. V tem primeru se postavlja vprašanje, v kolikšnem delu ima omenjena sodba intervencijski učinek v tem postopku. Tožnica se v sedanji tožbi ni sklicevala na intervencijski učinek, ampak je le navajala, da je bila neuspešna v postopku P 99/2016, ter se je na učinke te sodbe sklicevala šele po prejemu odgovora na tožbo. Civilnopravni učinki sodbe, v kateri je bilo dano obvestilo drugemu, se raztezajo samo na predmet tožbenega zahtevka v konkretni pravdi, ne pa tudi na druge zahtevke, ki jih je obvestitelj kasneje uveljavljal zoper obveščenega in glede katerih ta ni bil obveščen. Intervencijski učinek v drugi pravdi ima le pravnomočna sodba iz prve pravde, pri čemer veže zgolj njen izrek. Tožnica je v svojem obvestilu o pravdi izrecno omejila svoje bodoče zahtevke na morebitne obveznosti v postopku P 99/2016 in ni omenila drugih zahtevkov. Zato lahko zahteva samo to, kar je plačala A. A., ne pa, kar je plačala na podlagi poravnav, ki jih je brez obvestila tožencu sklepala z drugimi oškodovanci. Tožencu je bilo onemogočeno kakršnokoli nadaljnje učinkovito pravno varstvo, saj na noben način ni mogel vplivati na dogovarjanje tožnice z oškodovanci.

8. Tožnica na revizijo ni odgovorila.

**Oris dejanskega stanja**

9. Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, je mogoče strniti v naslednje točke: - Toženec (tožničin zavarovanec) je 3. 2. 2016 kot voznik motornega vozila znamke VW Passat povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila poškodovana voznica vozila Ford Fiesta A. A.. Ta je zoper toženčevo odgovornostno zavarovalnico (tožnico) vložila tožbo za povračilo nepremoženjske škode. Zadeva se je pred Okrajnim sodiščem v Domžalah vodila pod opravilno št. P 99/2016. Toženec je bil o pravdi pravilno in pravočasno obveščen, a vanjo ni vstopil kot stranski intervenient. - Okrajno sodišče v Domžalah je 29. 11. 2016 izdalo sodbo, s katero je zahtevku voznice A. A. delno ugodilo (za znesek 2.470 EUR z obrestmi od 20. 5. 2016 dalje in stroške postopka v višini 1.752,91 EUR). Odločitev je postala pravnomočna. V razlogih sodbe je med drugim ugotovilo, da je za nesrečo kriv izključno toženec, ki je vozil prehitro. Vozil je tudi pod vplivom alkohola (o,60 mg na liter izdihanega zraka), ki zaradi tega ni pravočasno in primerno reagiral (ni zaviral).

- Tožnica je poleg denarnega zneska, ki ga je na podlagi pravnomočne sodbe izplačala voznici A. A., denarne zneske izplačala še drugim oškodovancem. B. B. kot lastnici poškodovanega vozila Ford Fiesta je na podlagi sklenjene izvensodne poravnave z dne 2. 9. 2019 izplačala 1.881,86 EUR, pred tem pa (zanjo nesporni) znesek 391,70 EUR. Zavarovalnici X., ki je zoper njo uveljavljala zahtevek na podlagi izplačila zavarovalnine lastnikoma stanovanjske hiše A. in B. C. (za škodo na ograji po predloženi ponudbi 1.000,00 EUR in za sanacijo dovoza po predloženi ponudbi 550 EUR) ter Občini D. (za zamenjavo semaforja 2.130,36 EUR) pa skupaj 4.680,36 EUR.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija je delno utemeljena.

_Temeljno o intervencijskem učinku:_

11. Jedro revizijskega vprašanja se nanaša na intervencijski učinek pravnomočne sodbe. S tem pojmom, ki sta ga vpeljali teorija in sodna praksa, se označuje učinek pravnomočne sodbe, izdane v pravdnem postopku, v katerem je sodeloval intervenient, na kasnejšo pravdo, v kateri intervenent iz predhodne pravde nastopa kot stranka kasnejšega postopka. Vsebina take sodbe ima radiacijski učinek na pravni položaj intervenienta ter na odločitev v drugi, kasnejši pravdi, ki teče med intervenientom, tokrat s položajem tožene stranke, in stranko, ki se ji je bil pridružil. Intervencijski učinek intervenentu preprečuje, da bi v kasnejši pravdi, v kateri nastopa kot nasprotnik stranke, na strani katere je v prvotni pravdi interveniral, uveljavljal ugovore slabega pravdanja (exceptio mali gesti vel conducti processus), kar praktično pomeni, da ne more oporekati ne dejanski in ne pravni podlagi sodbe, izdane v prvotni pravdi.1

12. Tak učinek ima pravnomočna sodba tudi na tistega, ki je bil zaradi zagotovitve takega učinka o pravdi obveščen, a ni priglasil svoje intervencije (204. člen ZPP). Smisel obvestitve o pravdi je namreč prav v zagotovitvi intervencijskega učinka pravnomočne sodbe na tistega, ki je bil o pravdi obveščen. Iz tega izhaja bistvena predpostavka intervencijskega učinka. Sodba namreč učinkuje na intervenienta (in na tistega, ki je bil o pravdi obveščen) samo zato in toliko, ker je imel in kolikor je imel možnost sodelovati v postopku in s tem vplivati na sodbo z intervencijskim učinkom.2 Drugačna razlaga intervencijskega učinka bi bila neskladna z ustavno in konvencijsko zagotovljeno pravico do poštenega postopka.

13. Domet intervencijskega učinka je zato omejen s subjektivnimi mejami pravnomočnosti. Ta se zato ne razteza na razmerja, ki nimajo podlage v razmerju, ki je bilo predmet spora, o katerem je sodišče pravnomočno odločilo in ki niso posledica razmerja, o katerem je bilo v tem sporu odločeno. Z drugimi besedami, intervencijski učinek je omejen na stranke postopka. Deluje le med stranskim intervenientom oziroma obveščencem po 204. členu ZPP in stranko, na katere strani je interveniral, oziroma je bil k temu povabljen.3 To narekuje pravica do izjavljanja in pravica do sodelovanja v postopku, ki temelji na premisi, da če naj bo stranka subjekt (in ne objekt) postopka, mora imeti možnost vplivanja na njegov izid. V nasprotju s to pravico bi bilo, če bi jo zavezovale dejanske in pravne ugotovitve sodne odločbe, izdane v postopku, ki se ga ni imela možnosti udeleževati. Intervencijski učinek namreč temelji na dejstvu, da je bila stranki v predhodnem postopku kot intervenientu ali obveščencu po 204. členu ZPP dana možnost izjavljanja in sodelovanja pri zbiranju procesnega gradiva.4

14. To pomeni dvoje. Prvič, da sodbe, izdane v drugih postopkih, v katerih stranka ni imela možnosti sodelovanja, na njo nimajo intervencijskega učinka - ne glede na to, da je bil predmet obravnavanja isti življenjski dogodek. In drugič, intervencijski učinek sodbe je omejen le na zahtevek, o katerem je bilo odločeno v postopku, v katerem je imel intervenient ali obveščenec po 204. členu ZPP možnost sodelovanja in vplivanja na njegov razplet. Prevedeno na konkretni primer: Pravnomočna obsodilna sodba v pravdi med oškodovanko in zavarovalnico povzročitelja škode nima intervencijskega učinka v regresni pravdi med zavarovalnico in povzročiteljem škode za povrnitev izplačanih zneskov odškodnin drugim oškodovancem iz istega škodnega dogodka.

_Presoja konkretnega primera:_

15. Intervencijski učinek je procesni izraz materialnopravnega razmerja med stranko postopka in intervenientom, ki je prav zaradi tega razmerja zainteresiran, da stranka, ki se ji pridružuje, v pravdi zmaga.5 Tak je bil tudi interes toženca, da bi zavarovalnica Y. v postopku, v katerem jo je oškodovanka A. A. tožila za plačilo odškodnine za škodo, ki ji jo je bil povzročil kot zavarovanec, uspela. Interes toženca je temeljil na določbah drugega in tretjega odstavka 7. člena ZOZP, po katerih ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, v primeru, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, pravico od zavarovanca uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški.

16. Revizijsko vprašanje je osredotočeno na domet intervencijskega učinka. Sprašuje namreč, ali se intervencijski učinek nanaša samo na tožbeni zahtevek iz prvotne tožbe ali pa je njegov domet širši in se nanaša tudi na zahtevke za plačilo drugih zneskov, ki niso bili izplačani na podlagi sodbe, iz katere izhaja intervencijski učinek in jih je tožeče stranka izplačala na podlagi drugih pravnih naslovov, na primer sklenjenih poravnav. Vprašanje je torej, ali intervencijski učinek pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah št. P 99/2016 sega tudi na razmerja, ki imajo sicer isti temelj kot pravnomočna sodba (prometno nesrečo dne 3. 2. 2016, v kateri sta bila udeležena toženec in A. A.), a se nanašajo na druge osebe in ne na tiste, ki so bile stranka predhodnega postopka. Drugače povedano, revizijsko sodišče mora odgovoriti na vprašanje, ali se intervencijski učinek sodbe, izdane v postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah P 99/2016 razteza tudi na zahtevke za povrnitev odškodnin, ki jih je tožeča stranka izplačala drugim oškodovancem (B. B. in Zavarovalnici X.) iz istega škodnega dogodka.

17. Odgovor na to vprašanje je negativen. Ne samo, da po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča, začenši s sklepom št. II Ips 78/2016, sodna (ali izvensodna) poravnava med oškodovancem in zavarovalnico povzročitelja škode nima intervencijskega učinka v regresni pravdi med zavarovalnico in povzročiteljem škode,6 stranke, ki ni imela možnosti sodelovanja v predhodnem postopku in vpliva na njegov rezultat, ne morejo zavezovati za njo usodne ugotovitve pravnomočne odločbe, izdane v tem postopku. Tudi če je bila tema obravnavanja v obeh postopkih isti življenjski dogodek in bi razlogi pragmatičnosti in procesne ekonomije (delno tudi zaupanja v pravo in pravne koherentnosti), morda narekovali, da se ugotovitve, ki so skupna podlaga obeh zahtevkov (tako predhodnega odškodninskega kot iz njega izvirajočega regresnega zahtevka, ki je predmet naknadne pravde), vzamejo kot neizpodbitna podlaga zahtevka v kasnejši regresni pravdi, je človekova pravica do poštenega postopka, katere nosilna prvina je pravica stranke do sodelovanja in izjavljanja v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije), tista ustavna ovira, ki preprečuje tovrstne procesne bližnjice in ki prevlada tudi nad ustavnimi načeli, ki nimajo ranga človekovih pravic. Intervencijski učinek pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah P 99/2016 je zato omejen le na regresni zahtevek, katerega podlaga je odškodninska obveznost tožeče stranke, o kateri je bilo odločeno s to sodbo. Samo v tem delu dejanske in pravne ugotovitve, vsebovane v tej sodbi, zavezujejo tudi v kasnejši regresni pravdi.

**Odločitev o reviziji**

18. Ker sta nižji sodišči intervencijski učinek sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah P 99/2016 pripisali tudi regresnim zahtevkom, ki jih je tožeča stranka uveljavljala zoper oškodovance, ki jim je odškodnino izplačala na podlagi drugih pravnih naslovov (sodne in izvensodne poravnave), je v tem delu storilo kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo v delu, ki se nanaša na zahtevke, ki temeljijo na odškodninah, izplačanih oškodovancem B. B. in Zavarovalnici X., na katero je prešla odškodninska terjatev zakoncev A. in B. C. ter Občine D., ki jim je omenjena zavarovalnica izplačala zavarovalnino za poškodovano ograjo in semafor (prvi odstavek 379. člena ZPP). V delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za povrnitev odškodnine, o kateri je bilo odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah P 99/2016, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).7 **O stroških revizijskega postopka**

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

**Sestava senata in glasovanje**

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tak učinek ni absoluten, saj bo stranka, ki je intervenirala v prvotni pravdi, lahko ugovarjala, da je bila o pravdi prepozno obveščena ter da zato v predhodni pravdi ni mogla pravočasno uveljavljati določenih ugovorov ali opraviti določenih dejanj. Ugovarjala bo lahko tudi, da je stranka v predhodni pravdi opravljala škodljiva dejanja ali odvzemala veljavo koristnim procesnim dejanjem intervenienta. Prim. S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 455; J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1961, str. 325; I. Turčić, Položaj i uloga običnog umješača u parnici, Pravnik, časopis za pravna i društvena pitanja. l. 45 (2011), št. 1 (90), str. 123, 125. 2 To izrecno izhaja iz določbe par. 68 nemškega Zakona o civilnem postopku (ZPO) in 208.a člena hrvaškega zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je domala dobeseden prevod omenjene določbe nemškega ZPO. Obe na enak način urejata procesni fenomen intervencijskega učinka. Prim. Triva, Dika, ibid., str. 454, 455; I Turčić, ibid., str. 123. Prim. tudi nosilno stališče okrepljenega senata avstrijskega vrhovnega sodišča (OGH) v zadevi št. 1Ob2123/96d z dne 8. 4. 1997, ki intervencijski učinek (zavezujoče ugotovitve dejanskega stanja v predhodnem postopku, ki opredeljujejo intervenientov pravni položaj) izrecno pogojuje z njegovo možnostjo izjavljanja v predhodnem postopku. (In diesem Rahmen sind sie daher an die ihre Rechtsposition belastenden Tatsachenfeststellungen im Urteil des Vorprozesses gebunden, sofern ihnen in jenem Verfahren soweit unbeschränktes rechtliches Gehör zustand.). 3 Gl. C. Althammer v: R. Zöller, C Althammer et al., Zöller Zivilprozessordnung, 35. posodobljena izdaja, Otto Schmidt. Köln 2024, str. 297. 4 Gl. odločitev OGH št. 9Ob25/08d (9Ob26/08a) z dne 5. 8. 2009, (II.1.1.). V tem smislu tudi I. Turčić, ibid., str. 123. 5 Od materialnopravne ureditve je odvisno, kdo razen strank (kadar pride do sodnega postopka) je z eno od njiju v takem materialnopravnem razmerju, da mu je mogoče priznati pravni interes za sodelovanje v postopku na strani ene od strank. Gl Ude v L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 266. 6 Temu sklepu (II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018, jedro) sta sledili še sodbi III Ips 23/2022 z dne 12. 12. 2023 (tč. 25) in II Ips 31/2023 z dne 6. 12. 2023 (tč. 25). 7 V tem delu je tako izdana delna vmesna sodba. Prim. sodbo in sklep II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015, tč. 7.