Jedro

Pomemben je naziv sodbe (vmesna), ne pa konkretna vsebina izreka. Vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more povzročiti, da bo z njo pravnomočno odločeno o obstoju določenega pravnega razmerja, čeprav iz vsebine izreka vmesne sodbe sicer izhaja prav to.

Zaradi intervencijskega učinka bistvene dejanske ugotovitve iz druge sodbe vežejo tudi v tej pravdi. Toženec zato ne more zanikati pravilnosti ugotovitve, da je za prometno nesrečo izključno odgovoren in očitati tožnici slabega pravdanja.

V 204. členu ZPP je določeno, da če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. Stranka, ki je drugega obvestila o pravdi, ne more zaradi tega zahtevati, da bi se prekinila začeta pravda, podaljšali roki ali preložil narok.

Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem je lahko izdana odločba, ki bo imela posreden pravni učinek na obveščenega. Tako obveščeni pridobi možnost, da v pravdi intervenira. Na drugi strani pa si tako (torej z obvestilom o pravdi) stranka zagotovi tudi intervencijski učinek izdane sodbe, če se obveščeni pravde ne udeleži. Če torej obveščeni ne izkoristi možnosti, da se v postopek vključi, se izpostavi riziku, da se bo pravdna stranka, ki bo v drugi pravdi uveljavljala zahtevek proti njemu, sklicevala na intervencijski efekt in sam ne bo mogel ugovarjati, da je sodba iz prve pravde napačna (ugovor t. i. slabega pravdanja), razen, če glede na trenutek, ko bi se pravdi lahko pridružil, tudi stranka, ki mu je poslala obvestilo, ne bi mogla več podajati trditev in opravljati procesnih dejanj, ki bi imele za posledico ugodnejšo ali drugačno sodbo. O tem, ali je sklicevanje na intervencijski učinek utemeljeno, presodi sodišče v kasnejši pravdi. Obvestilo o pravdi ima učinek tudi, če se ne opravi preko sodišča. Ker se toženec, kljub (pravilnemu) obvestilu o pravdi, vanjo ni vključil, je sklicevanje tožnice na intervencijski efekt sodbe, ki je bila izdana v pravdni zadevi P 99/2016 Okrajnega sodišča v Domžalah, utemeljeno.

Ker zaradi intervencijskega učinka pravnomočne sodbe v zadevi P 99/2016 veže njen izrek, pa tudi bistvene dejanske ugotovitve, navedene v obrazložitvi, je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v sedanjem postopku ne more več zanikati svoje odgovornosti za prometno nesrečo, tožnici očitati slabega pravdanja ter zahtevati, da o tem sodišče v tem postopku ponovno izvaja dokaze in sprejme odločitev, pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica zoper toženca uveljavlja regresni zahtevek na podlagi 7. člena ZOZP1 ter Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki so sestavni del med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je ta zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP2 in predlaga njeno razveljavitev. Pritožbene navedbe je mogoče strniti v tri sklope. Prvi se nanaša na očitke povezane z izdajo vmesne sodbe (to je na izpolnjenost pogojev za njeno izdajo in na njen izrek), drugi na izveden dokazni postopek, tretji pa na vprašanje intervencijskega učinka sodbe P 99/2016, ki jo je 29. 11. 2018 izdalo Okrajno sodišče v Domžalah v pravdi med tožnico (tam toženko) in oškodovanko A. A. V zvezi s prvim sklopom pritožnik navaja, da pogojev za izdajo vmesne sodbe ni bilo in bi moralo sodišče o ugovoru slabega pravdanja odločiti s (končno) sodbo. Sodišče o podlagi zahtevka ni dvomilo, odločitev o višini zahtevka pa ne bi smela biti posebej zahtevna. Z izdajo vmesne sodbe se je čas reševanja zadeve podaljšal, strankama pa je nastala škoda (tek zamudnih obresti). Meni tudi, da je ob upoštevanju izreka vmesne sodbe ter tožbenega zahtevka tožnice, sodišče dejansko odločilo, da je toženec tožnici dolžan plačati vtoževane zneske. To pa nasprotuje obrazložitvi, da je toženec odgovoren za nesrečo 3. 2. 2016 (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Izrek bi lahko vseboval kvečjemu ugotovitev, da je toženec odgovoren za nesrečo. Izrek vmesne sodbe vsebuje ugotovitev o prejudicialnem pravnem razmerju, kar je nedopustno. V drugem sklopu je za pritožnika sporno dejstvo, da sodišče dokazov toženca, ki jih je predlagal v zvezi z vprašanjem, kdo je povzročil nesrečo, ni izvedlo, je pa v razlogih podrobno navedlo dejstva, ki izhajajo iz sodbe P 99/2016 in to kljub nasprotovanju toženca, da bi se karkoli iz te zadeve uporabilo kot dokaz v postopku. V tretjem sklopu pritožnik oporeka intervencijskemu učinku sodbe iz zadeve P 99/2016. Opozarja na vsebino 204. čl. ZPP in vztraja, da ga tožnica o stanju te zadeve ni nikoli obvestila. Obvestila ga je le o razlogu obvestitve. Tožencu tudi ni posredovala tožbe in drugih vlog in zato ni mogel biti seznanjen z vsebino spisa, stališče, da bi moral o tem sam poizvedovati, pa je zmotno. Tožnica je torej ravnala v nasprotju z 204. čl. ZPP. V zvezi z nujnostjo obvestila o stanju zadeve se sklicuje na sklep VSL I Cpg 832/2016 in sklep VSL II Cp 636/2018. Ker obvestilo o pravdi ni bilo pravilno, sodba ne more imeti učinka v tej zadevi. Opozarja tudi na to, da o pravdi ni bil obveščen takoj, ampak šele, ko sta si pravdni stranki že izmenjali več vlog in je tožnica celo umaknila dokazne predloge in s tem začrtala smer in potek postopka. Obvestilo bi mu tožnica morala posredovati že ob odgovoru na tožbo. Sam zato ni imel možnosti odgovoriti na navedbe, saj je obvestilo prejel tik pred prvim narokom. Meni, da tožnica pravic ni pošteno uporabljala. Nerazumljiva je navedba sodišča v razlogih, da je izostanek navedbe v obvestilu, da je zadeva v začetni fazi, brez pomena, ker toženec niti naknadno ni izkazal interesa za vstop v pravdo. Če bi bil s stanjem zadeve seznanjen, bi lahko ravnal drugače, saj bi vedel, da se tožnica pravda malomarno. Okoliščina, da je toženec pooblastil sedanjo pooblaščenko za uveljavljanje svoje škode iz te prometne nesreče, nima nobene zveze s pravdno zadevo P 99/2016 in mu zato ni bila dolžna dajati pravnih nasvetov o tej zadevi ter mu pojasniti posledic, če v pravdo ne bo vstopil. Tudi sicer pri njej v letu 2017 ni iskal pravnih nasvetov glede obvestila o pravdi. Vse navedeno kaže na pristranost sodnice in terja, da se zadeva vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika. Nasprotuje tudi presoji, da za toženca ni veljal 12. čl. ZPP, saj sodišče samo na drugem mestu govori, da bi lahko v pravdi P 99/2016 opravljal procesna dejanja. Da toženca v času, ko je bil zaslišan kot priča, ni zastopala pooblaščenka in da je neveden, se je sodišče lahko samo prepričalo. Dodaja še, da se lahko intervencijski efekt nanaša kvečjemu na znesek, ki ga je tožnica plačala A. A., ne pa na zneske plačane drugim oškodovancem, saj glede teh sodišče ni odločalo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 1. odst. 315. čl. ZPP lahko sodišče v primeru, če tožena stranka izpodbija tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločitev, izda, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi zahtevka (vmesna sodba). Z vmesno sodbo lahko sodišče na podlagi 1. odst. 315a čl. ZPP odloči tudi o neutemeljenosti ugovora zastaranja.

6. Da je pritožnik v obravnavani zadevi nasprotoval tako podlagi kot višini tožničinega zahtevka, ni sporno. Ugovarjal je tudi zastaranje. Pritožbeno sodišče pa nima nobenega pomisleka niti v zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo glede na okoliščine konkretne zadeve smotrno, da je o podlagi odločilo z vmesno sodbo. V podlago zahtevka je namreč sodila tudi presoja utemeljenosti ugovora toženca, da za nesrečo, do katere je prišlo 3. 2. 2016, ni odgovoren. Tožnica se je v zvezi s tem sklicevala na intervencijski učinek sodbe P 99/2016, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Domžalah in menila, da ponovno odločanje o odgovornosti ni dopustno, toženec pa je na drugi strani temu nasprotoval in v zvezi s potekom nesreče in zanikanjem, da jo je povzročil on, predlagal številne dokaze, med drugim izvedenca cestnoprometne stroke, preizkus vožnje in ogled, katerih izvedba je nedvomno povezana s precejšnjimi stroški. Z izdajo vmesne sodbe, s katero je odločilo tudi o učinku v drugi pravdi izdane sodbe, je sodišče prve stopnje odprlo možnost pritožbenega preizkusa stališča, ki ga je v zvezi s tem zavzelo, posledično pa tudi s tem povezanega vprašanja, ali je izvedba dokazov, ki jih je toženec predlagal, potrebna. Lahko bi sicer ravnalo drugače in po izvedenem dokaznem postopku izdalo končno sodbo, a to postopka ne bi nujno skrajšalo in pocenilo. Če bi namreč dokaze toženca kljub vsemu izvedlo, v sodbi pa zavzelo stališče, da v drugi pravdi izdana sodba učinkuje tudi v tem postopku, bi to pomenilo, da je del stroškov nastal brez potrebe. Do podobne situacije pa bi lahko prišlo v primeru, če bi sledilo stališču toženca, v kasnejšem pritožbenem (ali morebitnem revizijskem) postopku pa bi se izkazalo, da le-to ni pravilno.

7. Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitek, da si izrek vmesne sodbe in obrazložitev nasprotujeta ter posledično tudi očitek o kršitvi po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Z vmesno sodbo je, kot to izhaja iz izreka, odločeno le o podlagi tožničinega zahtevka. Tak izrek je tudi sicer skladen z dolgoletno in ustaljeno sodno prakso.3 O višini zahtevka bo sodišče, kot izhaja tudi iz razlogov, odločilo s končno sodbo. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče, glede na toženčeve pomisleke in (sicer nepravilno) trditev, da je sodišče odločilo o prejudicialnem razmerju, dodaja, da je sodna praksa4 že sprejela stališče, „da je učinke in meje vmesne sodbe tudi v primeru, da izrek vsebuje tako (sicer nekorektno) ugotovitev, treba kljub temu presojati zgolj v mejah prekluzivnega učinka vmesne sodbe, upoštevaje princip neučinkovanja vmesne sodbe izven konkretnega postopka. Pomemben je torej naziv sodbe (vmesna), ne pa konkretna vsebina izreka. Vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more povzročiti, da bo z njo pravnomočno odločeno o obstoju določenega pravnega razmerja, čeprav iz vsebine izreka vmesne sodbe sicer izhaja prav to.“

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila prometna nesreča z dne 3. 2. 2016, v kateri sta bili udeleženi vozilo toženca in vozilo voznice A. A., v sodnem postopku že obravnavana. Na podlagi tožbe A. A. zoper sedanjo tožnico, je Okrajno sodišče v Domžalah v postopku P 99/2016 29. 11. 2016 izdalo sodbo, s katero je njenemu zahtevku za plačilo nastale škode delno ugodilo, odločitev pa je postala pravnomočna. V razlogih sodbe je med drugim ugotovilo, da je za nesrečo kriv izključno toženec B. B. Sodišče prve stopnje je, po tem, ko je ugotovilo, da je bil toženec o tej pravdi pravilno in pravočasno obveščen, a vanjo ni vstopil kot stranski intervenient, zaključilo, da zaradi intervencijskega učinka bistvene dejanske ugotovitve iz te sodbe vežejo tudi v tej pravdi. Toženec zato ne more zanikati pravilnosti ugotovitve, da je za prometno nesrečo izključno odgovoren in očitati tožnici slabega pravdanja. Veže tudi ugotovitev o višini škode, ki je nastala A. A. 9. V pritožbenem postopku tožnica oporeka pravilnosti in pravočasnosti obvestila o pravdi in s tem intervencijskemu učinku zgoraj navedene sodbe. Meni tudi, da se ta učinek v nobenem primeru ne razteza na del zahtevka, ki se nanaša na škodo, ki jo je tožnica plačala C. C. ter plačilo Zavarovalnici D. 10. V 204. čl. ZPP je določeno, da če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. Stranka, ki je drugega obvestila o pravdi, ne more zaradi tega zahtevati, da bi se prekinila začeta pravda, podaljšali roki ali preložil narok.

11. Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem je lahko izdana odločba, ki bo imela posreden pravni učinek na obveščenega. Tako obveščeni pridobi možnost, da v pravdi intervenira. Na drugi strani pa si tako (torej z obvestilom o pravdi) stranka zagotovi tudi intervencijski učinek izdane sodbe, če se obveščeni pravde ne udeleži.5 Če torej obveščeni ne izkoristi možnosti, da se v postopek vključi, se izpostavi riziku, da se bo pravdna stranka, ki bo v drugi pravdi uveljavljala zahtevek proti njemu, sklicevala na intervencijski efekt in sam ne bo mogel ugovarjati, da je sodba iz prve pravde napačna (ugovor t. i. slabega pravdanja), razen, če glede na trenutek, ko bi se pravdi lahko pridružil, tudi stranka, ki mu je poslala obvestilo, ne bi mogla več podajati trditev in opravljati procesnih dejanj, ki bi imele za posledico ugodnejšo ali drugačno sodbo.6 O tem, ali je sklicevanje na intervencijski učinek utemeljeno, presodi sodišče v kasnejši pravdi.7 Obvestilo o pravdi ima učinek tudi, če se ne opravi preko sodišča.8

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica toženca o pravdi po tožbi A. A. obvestila že 28. 11. 2016, to je nekaj mesecev po vloženi tožbi in skoraj eno leto pred opravljenim prvim narokom.9 Iz dopisa, ki ga je v spis vložila tožnica (priloga A74) izhaja, da je takrat tožencu sporočila, da je A. A. v zvezi s prometno nesrečo z dne 3. 2. 2016 vložila tožbo, v kateri navaja, da je za na nesrečo odgovoren on (to je toženec), ker ni vozil v okviru dovoljenih 50 km/h, ker ob nastanku nevarne situacije ni reagiral ter zato, ker je vozil pod vplivom alkohola. Obvestila ga je tudi o tem, da je vložila odgovor na tožbo, v katerem je te trditve prerekala in navedla, da za nesrečo odgovarja voznica A. A. in da bo dokončno odločitev o odgovornosti sprejelo sodišče, pri čemer bo sam zaslišan kot priča. Toženec je bil o postopku obveščen še preko sodišča z obvestilom z dne 30. 10. 2017 (priloga B24) in poučen, da lahko, če ima pravni interes, vstopi v pravdo in kako to lahko stori. Skupaj z obvestilom je prejel vlogo tožnice (priloga B25), v kateri je naveden razlog obvestitve (možnost regresa). Ob upoštevanju obeh obvestil, ki ju je toženec prejel, je bil torej toženec približno tri tedne pred prvim narokom v zadevi P 99/2016 seznanjen, da je v zvezi s prometno nesrečo dne 3. 2. 2016 voznica drugega v nesrečo vpletenega vozila vložila tožbo in na podlagi kakšnih trditev, da je tožnica vložila odgovor na tožbo in navedbam ter zahtevku nasprotovala. Seznanjen je bil tudi z razlogom za obvestilo (možnost regresa) ter možnostjo, da se lahko v postopek vključi in na kakšen način. Dodatno je bil na možnost, da se vključi v pravdo, opozorjen še na prvem naroku, ko je bil zaslišan kot priča. Sodnica, ki je vodila postopek, ga je namreč o tem izrecno povprašala (glej zapisnik v prilogi B2610).

13. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil pritožnik na zgoraj opisan način pravilno obveščen o pravdi, ki je tekla med tožnico in A. A. Zahteve iz 1. odst. 204. čl. ZPP, da mora obvestilo vsebovati podatek o stanju pravde, ni mogoče razlagati tako široko kot to počne pritožnik. Kot je bilo že poudarjeno, obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem je lahko izdana odločba, ki bo imela posreden pravni učinek na obveščenega, ne pa seznanitev tretjega z natančnim potekom spora in vsebino vlog. Tožnica zato tožencu ni bila dolžna skupaj z obvestilom vročati tudi že izmenjanih vlog oziroma ga v obvestilu seznanjati s podrobnim potekom pravde. Tega ni bilo dolžno storiti niti sodišče, ki je pravdo vodilo. Enako velja za opozorilo o posledicah pasivnosti. ZPP ne v 204. čl. ne v 12. čl. ZPP11 ne narekuje takega opozorila ne s strani sodišča ne s strani stranke, ki tretjega obvešča o pravdi. Pritožnik ima sicer prav, da je očitek, da bi ga morala o tem poučiti odvetnica, ki jo je sicer pooblastil za uveljavljanje svoje škode iz iste prometne nesreče, brez podlage, saj gre ne le za dva različna postopka, ampak tudi za vprašanje, ali je bila z obvestilom sploh seznanjena. Toženec sam je bil zato tisti, ki bi moral ob ustrezni skrbnosti, ki se pričakuje od osebe vpletene v prometno nesrečo, ki ve, da so v zvezi s to nesrečo vloženi odškodninski zahtevki in tožba, poiskati vse ustrezne informacije (tudi pri tožnici) in pravni nasvet. Na tako presojo ne more vplivati sklicevanje pritožnika na sklep VSL I Cpg 832/2016 in sklep VSL II Cp 636/2018, saj se pritožbeno sodišče v teh zadevah ni ukvarjalo z vprašanjem pravilnosti obvestila o pravdi, ampak z vprašanjem razlogov, ki utemeljujejo priglašeno stransko intervencijo.

14. Ker se toženec, kljub (pravilnemu) obvestilu o pravdi, vanjo ni vključil, je sklicevanje tožnice na intervencijski efekt sodbe, ki je bila izdana v pravdni zadevi P 99/2016 Okrajnega sodišča v Domžalah, utemeljeno. Ovire za tak intervencijski učinek ne predstavlja niti čas, ko je bil toženec o pravdi obveščen. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je prvo obvestilo prejel že nekaj mesecev po vložitvi tožbe, drugega pa pred prvim narokom in je zato imel, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, možnost, da bi lahko v tej pravdi tudi sam, če bi se vanjo vključil, podal navedbe in dokaze za katere bi menil, da so relevantni, lahko pa bi sodeloval tudi v nadaljnjem postopku, vključno s pravnimi sredstvi.

15. Ker zaradi intervencijskega učinka pravnomočne sodbe v zadevi P 99/2016 veže njen izrek, pa tudi bistvene dejanske ugotovitve, navedene v obrazložitvi,12 je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v sedanjem postopku ne more več zanikati svoje odgovornosti za prometno nesrečo, tožnici očitati slabega pravdanja ter zahtevati, da o tem sodišče v tem postopku ponovno izvaja dokaze in sprejme odločitev, pravilno. Sodišče prve stopnje se je zato v razlogih izpodbijane vmesne sodbe utemeljeno sklicevalo na sodbo P 99/2016 ter iz nje izhajajoče dejanske ugotovitve, pravilno pa je tudi ravnalo, ker dokazov, ki jih je toženec predlagal v zvezi s potekom prometne nesreče in odgovornostjo zanjo, ni izvajalo. Njihova izvedba namreč ni potrebna.

16. Pritožnik končno neutemeljeno oporeka tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ugotovitev, da je za škodo odgovoren izključno toženec (in ne voznica A. A.), tvori podlago tudi za tisti del zahtevka, ki se nanaša na izplačilo odškodnine oškodovanki C. C. oziroma Zavarovalnici D. Okrajno sodišče v Domžalah v zadevi P 99/2016 o teh zahtevkih res ni odločalo, je pa, kot je bilo pojasnjeno, odločalo o odgovornosti za nesrečo, iz katere ti zahtevki izvirajo. Utemeljenost tega dela zahtevka po višini pa bo zaradi ugovorov pritožnika, seveda predmet presoje v tem postopku.

17. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano vmesno sodbo potrdilo.

18. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

19. V nadaljevanju postopka bo v zadevi odločala ista sodnica, saj razlogov, da bi pritožbeno sodišče odredilo sojenje pred drugim sodnikov, ni (356. čl. ZPP).

1 Zakon o obveznem zavarovanju v prometu. 2 Zakon o pravdnem postopku. 3 Glej odločbe VS RS II Ips 33/2004, II Ips 185/2018, II Ips 27/2019 ter odločbe VSL I Cpg 63/2012, I Cp 1193/2014 ter druge. 4 Glej odločbo VS RS II Ips 33/2004 in v njej navedeno odločbo II Ips 791/95. 5 L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, str. 283. 6 Glej Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, str. 325. 7 Glej Triva, Gradansko parnično procesno pravo, Narodne novine, 1983, str. 355. 8 Glej Triva, Gradansko parnično procesno pravo, Narodne novine, 1983, str. 355 in Triva, Belajec, Dika, Gradansko parnično procesno pravo, Narodne novine, 1986, str. 374. Glej tudi sodbo VSL I Cpg 114/2019. 9 Tožba s strani A. A. je bila vložena 20. 5. 2016 (glej sodbo v prilogi A4), prvi narok pa je bil opravljen 22. 11. 2017 (glej zapisnik v prilogi B26). 10 V zapisniku je zapis: “Priča na poziv sodišča izjavi, da je prejela obvestilo o zadevni pravdi, vendar v postopku ne želi sodelovati, kljub temu, da je tožena stranka napovedala regres zoper njega, v kolikor bo ugotovljeno, da je priča prispevala k zadevni nezgodi.“ 11 Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se 12. čl. ZPP nanaša na stranke postopka, toženec pa tega položaja ni imel. 12 Glej sklep VS RS II Ips 78/2016 (tč. 22)