Jedro

Na obveznost toženca kot poroka nima vpliva dejstvo, da je toženec v (nadaljnje) zavarovanje obveznosti tožeči stranki izročil tudi bianko lastno menico, prav tako pa tudi ne dejstvo, da tožeča stranka tega zavarovanja ni izkoristila – možnost poplačila na podlagi menice namreč ne izključuje upnikove pravice, da izkoristi (tudi) druge oblike zavarovanja terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek zoper prvega toženca, drugemu tožencu pa naložilo plačilo 27.578.285,90 SIT (sedaj 115.082,15 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2002 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je drugi toženec pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev izpodbijane sodbe. Revident zatrjuje, da je pritožbeno sodišče zmotno zaključilo, da ni uveljavljal škode, ki mu je nastala zaradi sicer s strani pritožbenega sodišča priznane napake tožeče stranke, ki svoje terjatve do prvega toženca ni prijavila v stečajnem postopku in hkrati obvestila drugega toženca o njegovi obveznosti iz naslova domnevnega poroštva. Po mnenju revidenta je sodišče spregledalo, da je že v odgovoru na tožbo eksplicitno ugovarjal obveznostim iz naslova zapadlih obresti, prav tako pa tudi nepravočasno predložitev osebne menice v vnovčenje, obveznostim iz naslova obresti pa je ugovarjal tudi v pritožbi. Revident meni, da je pritožbeno sodišče v nasprotju z načeli in strogostjo meničnega prava njegovo menično zavezo preoblikovalo v poroštveno. Tega ne dopuščajo niti kogentne norme Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) niti ni takšnega izenačevanja moč najti v določilih Zakona o menici (v nadaljevanju ZM). Glede na to, da je bil izdana menica, bi se morala njegova obveznost presojati izključno po določilih ZM, po katerih pa je njegova obveznost že zastarala.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da sta tožeča stranka in prvi toženec sklenila kreditno pogodbo, drugi toženec, ki je tožeči stranki izročil tudi osebno menico, pa se je obenem nasproti tožeči stranki zavezal kot porok, torej, da bo izpolnil obveznost prvega toženca, če ta tega ne bo storil (997. člen ZOR). Ta njegova zaveza je zapisana že v kreditni pogodbi, medtem ko „Menična izjava in pooblastilo za izpolnitev menice“ zadošča tudi obličnostnim zahtevam (998. člen ZOR) in s tem varstvu poroka pred prenagljeno odločitvijo. Listino sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presojali po njeni vsebini, iz katere jasno izhaja, da jo je drugi toženec podpisal kot porok in se kot tak zavezal, da bo „poravnal vse morebitne nastale obveznosti po pogodbi št. 5 in vseh pripadajočih aneksih“, obenem pa potrjuje tudi zavedanje poroka o teži in pomenu njegove zaveze, in sicer da gre za jamstvo za kratkoročni kredit, ki ga je najel prvi toženec. Na takšno presojo nima vpliva dejstvo, da je drugi toženec v (nadaljnje) zavarovanje obveznosti tožeči stranki izročil tudi bianko lastno menico, prav tako pa tudi ne dejstvo, da tožeča stranka tega zavarovanja ni izkoristila – možnost poplačila na podlagi menice namreč ne izključuje upnikove pravice, da izkoristi (tudi) druge oblike zavarovanja terjatve niti (ob odsotnosti drugačnega dogovora) ne zavezuje glavnega dolžnika k temu, da zavarovanja izkoristi v določenem vrstnem redu.

7. Pravilna je presoja pritožbenega sodišča, ki je glede na ugotovitev, da prvi toženec kot stečajni dolžnik ni imel nobenega premoženja, iz katerega bi se lahko poplačale terjatve stečajnih upnikov, zaključilo, da zahtevek drugega toženca za povrnitev škode zaradi opustitve tožeče stranke, da terjatev priglasi v stečaju glavnega dolžnika – prvega toženca, ne more biti utemeljen. Tudi upniki, ki so svoje terjatve pravilno prijavili, namreč v stečajnem postopku niso bili nič poplačani. Sicer pa je drugi toženec v odgovoru na tožbo le pavšalno navajal, da ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi njene neskrbnosti v zvezi z opustitvijo dolžnih ravnanj v stečajnem postopku. Obveznostim iz naslova obresti drugi toženec v odgovoru na tožbo ni ugovarjal (pač pa šele v pritožbi), sicer pa obresti ne predstavljajo škode v smislu prvega odstavka 1007. člena ZOR. Po tem določilu je namreč škoda znesek, ki bi ga upnik prejel iz razdelitvene mase in za toliko bi se tudi zmanjšala porokova obveznost. Ta škoda pa po povedanem drugemu tožencu zaradi upnikove opustitve priglasitve terjatve v stečaju prvega toženca niti ni mogla nastati. Tudi dejstva, da naj bi drugi toženec kot porok vse do vročitve tožbe sploh ne vedel za neizpolnitev obveznosti s strani glavnega dolžnika, drugi toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, sodišče prve stopnje pa je v okviru presoje utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka ugotovilo, da je tožeča stranka zahtevala izpolnitev obveznosti najprej od glavnega dolžnika in šele nato od poroka (torej skladno s prvim odstavkom 1004. člena ZOR), pojasnilo pa tudi, da bi bil v obravnavanem primeru, ker so podane okoliščine iz drugega in četrtega odstavka 1004. člena ZOR, utemeljen zahtevek, četudi ne bi najprej zahtevala izpolnitve od glavnega dolžnika (drugi odstavek na tretji strani obrazložitve sodbe prve stopnje). Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, ki obenem kažejo na neutemeljenost revizijskih navedb, vrhovno sodišče zato ne povzema in jim v celoti pritrjuje.

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo drugega toženca zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP, s tem pa tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka.