Jedro

Ker je bilo mogoče na podlagi izpovedb prič in iz listinske dokumentacije ugotoviti, da so bili pri tožencu kršeni predpisi o varnosti in zdravju pri delu, določitev sodnega izvedenca s tega področja ni bila potrebna.

Dejstvo, da so tožnik in ostali delavci delali brez zaščitnih sredstev in na drugem koncu strehe, kot je odredil toženec, dokazuje, da toženec ni izvajal ustreznega nadzora na delom in da dela ni organiziral, tako da ne bi prišlo do nesreče. Zaradi tega je podana njegova krivdna odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Odgovornosti je razbremenjen za 20 %, kolikor znaša tožnikov prispevek k nastanku škode, saj je delo opravljal že dalj časa in je moral vedeti, kako se ga varno opravi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 14.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 959,51 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V presežku od 14.900,00 EUR do 25.000 EUR se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati sorazmerni del takse za tožbo in za sodbo v skupnem znesku 298,00 EUR.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 115,41 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2007 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (1. odstavek izreka) ter ji povrniti stroške postopka v znesku 437,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude od tako določenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. odstavek izreka). V presežku, od 12.500,00 EUR do 25.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. odstavek izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka povrniti sorazmerni del takse za tožbo in sodbo v skupnem znesku 250,00 EUR (4. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj imenuje drugega izvedenca medicinske stroke, ki se bo posvetoval s pulmologom glede tožnikovih težav s dihali. Ne strinja se z odločitvijo, da je delno soodgovoren za nastalo nezgodo. Tožena stranka ni poskrbela za varno delo na gradbišču, tožnik pa ni z ničemer prispeval k nastanku delovne nezgode. Pritožuje se tudi zoper višino prisojene odškodnine. Ni soglašal z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke ter je predlagal postavitev drugega, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pri tožniku gre za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti do 20 % in ne le 10 %, kot je ocenil izvedenec. Dvigovanje težjih bremen od 15 kilogramov (kar je njegova delovna omejitev) predstavljajo skoraj vsa opravila v gradbeništvu, izvedenčev zaključek, da se večina težjih del v gradbeništvu opravlja strojno, pa je zgolj hipotetična predpostavka. Zaradi invalidnosti III. kategorije bo tožnik težko našel zaposlitev, zato je izključno odvisen od lastnih prihodkov na kmetiji, kjer pa ima pri delu vsakodnevne težave zaradi hude poškodbe hrbtenice in poškodbe pljuč. Ker je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču očita kršitev načela neposrednosti, saj je svojo odločitev, brez soglasja tožene stranke oziroma kljub njenemu nasprotovanju, oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca za varstvo pri delu, ki ga je le-ta podal v kazenskem postopku zoper toženo stranko. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, da je do nesreče prišlo zaradi opustitve varovanja, ni pa upoštevalo navedb tožene stranke, da je dal tožniku in ostalim delavcem izrecno drugačna navodila, kje in kako pričeti z delom, prav tako so imeli vsa zaščitna sredstva (čelade, varnostne pasove). Tako je v največji meri pripisati nezgodo ravnanju tožnika, ki ni upošteval navodil tožene stranke, zato je tožnikov prispevek zmotno ocenjen na 20 %. Izvedenec za varstvo pri delu ni upošteval dejstva, da je tožnik pričel z delom na drugi strani strehe, kot je odredila tožena stranka, temveč je zgolj ugotovil, da na kraju, kjer se je zgodila delovna nesreča, ni bilo poskrbljeno za varovanje. Kjer bi namreč moral tožnik opravljati svoje delo, višina ni presegala dveh metrov, zato toženi stranki ne bi bilo potrebno nameščati lovilnih mrež in odra v smislu Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 3/02 in 57/03). Previsoko je tudi prisojena odškodnina, saj odstopa od ustaljene sodne prakse. Občutno previsoko je odmerjena odškodnina za telesne bolečine, saj iz medicinske dokumentacije ni razbrati, da bi imel tožnik kakšne posebne nevšečnosti, sicer pa tudi ni trpel strahu tri mesece, saj je bil z obsegom in naravo poškodb takoj seznanjen. Zdravljenje je potekalo brez zapletov, zato ni mogel trpeti posebnega strahu za izid zdravljenja. Zmotno je tudi odmerjena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnikove življenjske aktivnosti niso zmanjšane za 10 %, temveč bistveno manj, saj še naprej opravlja težka dela na polju, dela v krovstvu in tesarstvu, zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je zgolj pavšalno zatrjeval. Sodišče prve stopnje torej ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja, predvsem ni izvedlo ključnega dokaza z izvedencem za varstvo pri delu, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je glede na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo glede višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sicer je materialno pravo uporabilo pravilno.

Ni bila kršena kršena pravica tožene stranke do neposrednega obravnavanja pred sodiščem v smislu prvega odstavka 4. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, niti posledično pravica do kontradiktornega obravnavanja iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče stori s tem, ko stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ne da možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku prebralo izvedeniško mnenje stalnega sodnega izvedenca za varstvo pri delu B.F., ki ga je ta podal v kazenskem postopku zoper toženo stranko (priloga A12) pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti v zadevi opr. št. K 164/2006. Dokaz je bil torej neposredno izveden, v okviru sprejetega dokaznega sklepa in po skrbni oceni vseh ostalih izvedenih dokazov, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dodatno zaslišanje izvedenca ni potrebno, niti eventualno angažiranje drugega izvedenca. V kolikor pa tožena stranka meni, da je bilo imenovanje izvedenca v delovnem sporu obligatorno, ter posledično njegovo neposredno in ustno zaslišanje, je tako razlogovanje zmotno. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče prve stopnje na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, pri tem pa ni vezano na dokazna pravila, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V kolikor je bilo mogoče že z zaslišanjem prič in z upoštevanjem listinske dokumentacije v spisu ugotoviti, da so bili kršeni predpisi o varstvu in zdravju pri delu, angažiranje izvedenca za varstvo pri delu ni obvezno. Zato ne more biti uspešno zavzemanje tožene stranke za angažiranje drugega izvedenca za področje varstva pri delu oziroma neupoštevanje ugotovitev izvedenca, ki je podal svoje mnenje v kazenskem postopku.

V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR), ki v 1. odstavku 184. člena določa, da mora delodajalec, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). OZ v 1. odstavku 171. člena (deljena odgovornost) določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, po 2. odstavku 171. člena OZ pa prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katera pravno relevantna dejstva je štelo za dejansko podlago svoje odločitve glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sledilo je ugotovitvam izvedenca B.F., da je prišlo do nezgode zaradi neupoštevanja predpisanih ukrepov, ki so jih potrdile izpovedbe zaslišanih prič. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodaja, da se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti, ker naj bi tožnik in ostali delavci pričeli delati na drugem koncu strehe, kot je to odredil toženec ter da bi lahko uporabljali zaščitna sredstva. Bistveno je namreč, da tožena stranka ni izvajala stalnega nadzora nad delom. Tožena stranka torej ni zadostila zahtevam iz 43. člena ZDR oziroma 1. odstavka 5. člena (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01; ZVZD), po katerih je dolžan delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Dejstvo, da so lahko tožnik in ostali delavci pričeli delati brez zaščitnih sredstev in na drugem koncu strehe, kot je to odredil toženec, dokazuje, da tožena stranka ni izvajala ustreznega nadzora nad delom oziroma organizirala delovnega procesa tako, da to takih ravnanj ne bi prišlo.

Obveznosti delodajalca je podrobneje opredeljevala tudi takrat veljavna Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 3/02 in 57/03), ki je v zvezi z delom na višini določala obveznost delodajalcev, da delo na višini opravljajo le z ustrezno varnostno opremo ali z uporabo varnostnih naprav, kot so ograje, ploščadi ali lovilne mreže (10. člen Uredbe v zvezi s prilogo IV, točka 5.2), posebej pa je pri rušenju, kamor lahko štejemo odkrivanje strehe določeno, da morajo biti uvedeni posebni varnostni ukrepi pred nevarnostmi, ki jih predstavlja začasna premajhna trdnost ali nestabilnost konstrukcije (priloga IV, točka 12.2). Neupoštevanje navodil toženca pa je bilo pravilno upoštevano pri opredelitvi tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka po določilu 171. člena OZ, saj je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje tovrstna dela opravljal že dalj časa ter bi moral vedeti, kako se opravljajo varno in bi moral biti pri delu na starejšem objektu posebej pazljiv. Zato je njegov prispevek pravilno ocenilo na 20 %.

Po določilu 179. člena OZ (denarna odškodnina) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodilo: iz naslova telesnih bolečin 6.000,00 EUR od zahtevanih 9.000,00 EUR; za strah 625,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 9.000,00 EUR od zahtevanih 15.000,00 EUR.

Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke - splošne kirurgije A.N., dr. med, spec. kirurga, po katerih je tožnik dne 7. 6. 2005 utrpel raztrganino desne ledvice nad ovojnico, kompresijski prelom 6. prsnega vretenca, manjšo krvavitev v levo prsno votlino ter udarnino in raztrganino levega komolca. Pritožbeno sodišče meni, da je prisojena odškodnina v višini 6.000,00 EUR primerna. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, da je tožnik trpel hude fizične bolečine 3 dni, predvsem zaradi poškodbe hrbtenice in ledvice, srednje 5 dni in lahke do 7 dni, ki so prešle v občasne. Občasne bolečine se pojavljajo zaradi poškodbe hrbtenice ob spremembi vremena in fizičnih obremenitvah, kot pretežno blage, izjemoma srednje do hude intenzitete. Glede na dejstvo, da je bil tožnik hospitaliziran od 7. 6. 2005 na kirurškem oddelku bolnišnice v Murski Soboti, bil zaradi težav z dihanjem premeščen na pljučni oddelek, niso utemeljene navedbe tožene stranke, da je zdravljenje potekalo brez zapletov. V času premestitve je bil mobiliziran, da je lahko hodil z berglama, narejena pa je bila tudi CT prsnega koša in trebuha, ultrazvok trebuha in RTG vratne hrbtenice, lobanje, pljuč, desnega komolca ter odstranjena tekočina iz pljuč kot posledica poškodbe. Zato je prisojena odškodnina ustrezna in ne odstopa od ustaljene sodne prakse, kot sicer povsem pavšalno navaja pritožba tožene stranke. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnika za zvišanje odškodnine, saj so bile tako telesne bolečine, ki jih je tožnik trpel ob samem škodnem dogodku, kot tudi tiste, ki jih bo občasno še trpel v prihodnosti, v zadostni meri upoštevane pri določitvi višine odškodnine iz tega naslova, višji znesek odškodnine pa bi podpiral težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, v smislu 2. odstavka 179. člena OZ.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik ob samem dogodku ustrašil, saj je padel z višine 5 metrov. Sekundarni strah je trajal 3 mesece in bil intenziven, saj se je tožnik bal za izid zdravljenja v tem smislu, ali bo v enaki meri sposoben za vse aktivnosti in dela kot pred nezgodo. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojeni znesek 625,00 EUR primeren in v skladu z 179. členom OZ. Potem, ko je bil ustrezno medicinsko oskrbljen, pa tožnik objektivno ni mogel biti tako zaskrbljen za izid zdravljenja, da bi to opravičevalo prisoditev višjega zneska odškodnine iz tega naslova. Na podlagi navedenega sta bili pritožbi tudi v tem delu neutemeljeni.

Pritožba tožnika je le delno utemeljena glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča, da so tožnikove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane do 10 %, tožnik pa je zaradi kompresijskega preloma 6. prsnega vretenca uvrščen v III. kategorijo invalidnosti z omejitvijo prenašanja bremen, težjih od 15 kg. Tožnikovo zavzemanje za to, da se zmanjšanje življenjskih aktivnost oceni v višjem odstotku ni utemeljeno, saj je izvedenec svojo oceno podal ob upoštevanju dejstva, da lahko tožnik dvigne bremena, ki presegajo 15 kg, vendar ni zmožen stalnega ali vsaj pogostega dvigovanja takšnih bremen in njihovega dvigovanja, upošteval je tudi, da poškodba ledvice ni pustila posledic. Glede na tožnikovo starost ter upoštevaje dejstvo, da mora tožnik zaradi posledic poškodbe vlagati večji napor tako pri svojem delu, kot pri delu na kmetiji, je po oceni pritožbenega sodišča pravična odškodnina iz tega naslova 12.000,00 EUR, zato je bilo potrebno v tem delu pritožbi tožnika delno ugoditi. V presežku pa pritožba tožnika ni utemeljena, predvsem sklicevanje na težave z dihali, saj je izvedenec upošteval, da je funkcionalnost pljuč zmanjšana tako zaradi poškodbe kot tudi stanja pred poškodbo, ker se je že kot otrok zdravil zaradi bronhitisov, prebolel pa je tudi pljučnico. Posledično angažiranje drugega izvedenca ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane. Glede na navedeno je bilo potrebno zavrniti pritožbo tožene stranke, saj so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti podane v obsegu, kot je naveden zgoraj.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe, saj je tožnik upravičen do odškodnine v skupnem znesku 18.625,00 EUR, z upoštevanjem uspeha po temelju (80 %) pa do 14.9000,00 EUR. V preostalem je bilo potrebno pritožbo tožnika in tožene stranke zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, v skladu s 353. členom ZPP.

Glede na delni uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je bilo potrebno posledično ponovno odmeriti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnikov uspeh znaša 59,6 %. Sodišče prve stopnje je stroške obeh strank pravilno odmerilo v skladu Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003; v nadaljevanju: OT), s tem da je glede na spremenjeni uspeh tožnik upravičen do 2.023,20 EUR (59,6 % od 3.488,29 EUR), tožena stranka pa do 1.063,69 EUR (40,4 % od 2.632,92 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 959,51 EUR.

Zaradi drugačnega uspeha tožene stranke je bilo potrebno delno spremeniti tudi odločitev glede plačila sode takse, ki znaša 298 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je dolžna tožena stranka v skladu s 2. odst. 165. člena ZPP povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Glede na višino izpodbijanega dela sodbe, ki znaša 12.500,00 EUR, po OT torej 500 točk oziroma za pritožbo 625 točk (tar. št. 15, točka 1.a), uspel pa je z 19,2 % (2.400,00 EUR od 12.500,00 EUR), je upravičen do stroškov pritožbe v skupnem znesku 115,41 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče tudi pri povračilu sodne takse za pritožbo, ki jo je tožnik plačal, upoštevalo navedeni uspeh v pritožbenem postopku.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (priglašeni stroški sodnih taks), po 1. odst. 165. člena, v zvezi s 154. členom ZPP.

Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.