Jedro

Razkrivanje dotrajane strehe na višini že samo po sebi zahteva organiziran pristop in zagotovitev ustreznih varnostnih ukrepov. V takih pogojih se od delodajalca utemeljeno pričakuje, da delo neposredno organizira in poskrbi za neposredno vodenje ter nadzor nad uporabo zaščitnih sredstev in varovanje pred padci.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in mu iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici poškodbe pri delu dne 7. 6. 2005, dosodilo 12.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2007 dalje. Za enak znesek višji zahtevek je zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode v 80 % deležu, v 20 % pa je tožnik sam krivdno soprispeval k nastanku poškodbe, v kateri je pri padcu skozi streho gospodarskega poslopja utrpel raztrganino desne ledvice pod ovojnico, kompresijski prelom šestega prsnega vretenca, manjšo krvavitev v levo prsno votlino ter udarnino in raztrganino levega komolca. Pri svoji odločitvi je izhajalo iz skupne odmere odškodnine za utrpljeno nepremoženjsko škodo (iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) v višini 15.625 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožnika pa delno ugodilo. Ob soglasju z 80 % deležem odgovornosti tožene stranke in odmero pravične odškodnine za utrpljene telesne bolečine in neugodnosti zaradi zdravljenja v višini 6.000 EUR ter za strah v višini 625 EUR je odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti iz 9.000 EUR zvišalo na 12.000 EUR, tako da je skupno odškodnino odmerilo na 18.625 EUR. Glede na 20 % delež tožnikove sokrivde je tožniku prisojeni znesek zvišalo na 14.900 EUR ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 959,51 EUR stroškov postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita kršitev načela neposrednosti, ker je pri odločanju uporabilo izvedeniško mnenje, ki je bilo pridobljeno v kazenskem postopku zoper toženo stranko, namesto da bi samo pribavilo mnenje izvedenca s področja varstva pri delu, ki bi ugotovil okoliščine, pomembne za presojo tožnikove delovne nesreče in soprispevek tožnika k nastanku nesreče. Navja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi neupoštevanja navodil tožene stranke in neuporabe zaščitnih sredstev, ki so jih imeli delavci sicer na voljo. Tako je do poškodbe prišlo pretežno po krivdi tožnika. Sodišče pa je tudi sicer tožniku iz vseh naslovov odmerilo nesorazmerno visoko odškodnino. Zdravljenje tožnika je potekalo gladko, poškodba pa tudi ni zapustila večjih posledic, saj tožnik tudi sedaj opravlja težja dela.

4. V odgovoru tožnik predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da ob tem, ko je bilo izvedeniško mnenje s področja varstva pri delu, ki je bilo sicer pribavljeno v drugem sodnem postopku zoper toženo stranko, na obravnavi v tej zadevi prebrano, ni bilo kršeno načelo neposrednosti izvajanja dokazov. Posredno v zvezi s tem revizija graja ravnanje sodišča, ki ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke za pridobitev novega izvedeniškega mnenja s področja varstva pri delu. Že sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo mogoče z izvedbo drugih dokazov ugotoviti, da so bili v času tožnikove poškodbe kršeni predpisi o varnosti in zdravju pri delu, tako da dodatno angažiranje izvedenca s področja varstva pri delu ni bilo potrebno. Glede na navedeno je sodišče postopalo v okviru določb 287. člena ZPP, tako da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni podan.

8. Sodišče druge stopnje je presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke sprejelo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: do tožnikove poškodbe je prišlo pri razkrivanju strehe na starejšem gospodarskem objektu v Bokalcih; pri hoji pri že razkritem delu strehe se je pod tožnikovo težo prelomila že dotrajana prečna letev in tožnik je padel skozi ostrešje z višine okrog 5 metrov na betonska tla; tožnika in sodelavce je kot svoje delavce na razkrivanje strehe napotil toženec, ne da bi poskrbel za neposredni nadzor nad delom in organizacijo delovnega procesa, ter za dejansko uporabo zaščitnih sredstev; res je predhodno toženec delavcem naročil, da pričnejo razkrivati streho z druge strani objekta, kjer se je na vmesni višini nahajal podest oziroma stropna konstrukcija spodnjega prostora v tem delu objekta; tožnik je bil sicer izkušen delavec in bi se moral zavedati nevarnosti zaradi dotrajanosti prečne konstrukcije ostrešja ter bi moral biti zato še posebej pazljiv; Na gornje dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano.

9. Razkrivanje dotrajane strehe na višini že samo po sebi zahteva organiziran pristop in zagotovitev ustreznih varnostnih ukrepov. V takih pogojih se od delodajalca utemeljeno pričakuje, da delo neposredno organizira in poskrbi za neposredno vodenje ter nadzor nad uporabo zaščitnih sredstev in varovanje pred padci. To izhaja tudi iz Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/02 in 57/03), kot pravilno ugotavlja sodišče. Zgolj z napotitvijo na razkrivanje strehe na objektu na določeni lokaciji in napotilom s katere strani naj se delavci dela lotijo, tožena stranka navedenim zahtevam ni zadostila, saj niti ni zagotovila ustreznega vodstva in neposredne organizacije dela, niti ni zagotovila uporabe ustreznih zaščitnih sredstev. Zato je dejansko podana njena krivdna odgovornost za posledice tožnikove nezgode. Glede na to je sodišče utemeljeno presodilo, da je tožena stranka najmanj v višini 80 % odgovorna za posledice tožnikove nezgode in da je le do 20 % odgovornosti za posledice nezgode mogoče pripisati tožnikovi premajhni pazljivosti oziroma njegovemu krivdnemu prispevku, da je do padca prišlo.

10. Po ugotovitvah sodišča je tožnik pri padcu utrpel kompresijski prelom šestega prsnega vretenca, raztrganino desne ledvice nad ovojnico, manjšo krvavitev v levo prsno votlino ter udarnino in raztrganino v predelu levega komolca. Ob s strani izvedenca medicinske stroke ugotovljenih bolečinskih obdobjih je zdravljenje tožnika skupno trajalo šest mesecev, v posledici poškodbe pa je 32 – letni tožnik postal invalid tretje kategorije z omejitvijo dvigovanja bremen nad 15 – 20 kilogramov, njegovo splošno zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je bilo ocenjeno na 10 %. Ob takih dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano, je sodišče v smislu določb 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odmerilo pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 6.000 EUR, za strah v višini 625 EUR in za utrpljene duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 12.000 EUR. Tudi skupna odmera v višini 18.650 EUR ne odstopa od odmere pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo s strani sodišča v podobnih primerih (npr. sodbe v zadevah II Ips 538/2002, II Ips 282/2003, II Ips 396/2006 in II Ips 79/2009), v katerih so bile za prelom križnega vretenca praviloma brez izrazitih drugih poškodb odmerjene odškodnine v zneskih od 16.700 do 18.778 EUR. Ob upoštevanju 20 % tožnikovega krivdnega prispevka k nastanku poškodbe in njenih posledic sodišče tako ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožniku v breme tožene stranke dosodilo odškodnino v višini 14.900 EUR.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.