Jedro

Mnenja invalidske komisije so javne listine. Za dejstva, ugotovljena z javno listino, se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Za nasprotni dokaz oziroma predlog za postavitev izvedenca, bi tožnik moral natančno navesti, katero dejstvo je v ugotovitvah invalidskih komisij zmotno ugotovljeno ali ni ugotovljeno in bi bilo z izvedenskim mnenjem drugače ugotovljeno. Ker tega ni storil, glede na skladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo, sodišče ni imelo razloga za postavitev sodnega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi Območne enote ... tožene stranke z dne 16. 11. 2007 in Centrale na sedežu z dne 3. 3. 2008, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da mu prizna pravico do invalidske pokojnine oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ga invalidska komisija II. stopnje ni pregledala, sodišče pa tudi ni določilo izvedenca, ki bi pregledal medicinsko dokumentacijo in nato podal mnenje o tožnikovi zmožnosti za delo. Opozarja, da bi se z izvedenskim mnenjem pravilno ocenil vpliv njegovih bolezni, našteva emfizem, težave s hrbtenico, depresijo, visok krvni pritisk ter zdravstvene težave s srcem in želodcem, na njegovo delovno zmožnost. Zmotno je bilo ugotovljeno, da lahko dela na lažjem delovnem mestu, ker takšnega dela zanj ni, kot tujec pa se tudi ne more prijaviti pri zavodu za zaposlovanje in ne more uveljaviti pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov in z zaslišanjem tožnika dejansko stanje ugotovilo dovolj popolno in pravilno ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je od 28. 10. 2004 dalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, brez dviganja in prenašanja bremen nad 10 kg, dolgotrajne prisilne drže in v ugodnih klimatskih pogojih, s polnim delovnim časom. Materialne pravice lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, po 97. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pridobi, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik je tuj državljan, zato bi se po 2. odstavku 69. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91, s spremembami) lahko prijavil v evidenco brezposelnih oseb, če bi imel osebno delovno dovoljenje. Iz listinskih podatkov v spisu izhaja, da tožniku Zavod RS za zaposlovanje po letu 2001 ni izdal delovnega dovoljenja (sporočilo Zavoda RS za zaposlovanje toženi stranki z dne 2. 12. 2005). Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da tuj državljan, ki nima veljavnega delovnega dovoljenja in se zato ne more prijaviti v evidenco brezposelnih oseb, ne more uveljaviti pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugem ustreznem delu, kar smiselno velja tudi za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ali delne invalidske pokojnine v smislu 97. člena ZPIZ-1 (sodba opr. št. VIII Ips 185/2005 z dne 28. 3. 2006).

V socialnem sporu po 1. odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) sodišče presoja, ali je zavarovanec oz. tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v zakonitem roku. Sodišče presoja utemeljenost zahtevka po dejanskem in pravnem stanju dne 3. 3. 2008, to je na dan izdaje dokončne odločbe, ki jo tožnik izpodbija. Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti in tudi ne do nastanka novega primera invalidnosti, zato mu ni mogoče priznati novih pravic iz invalidskega zavarovanja v smislu 1. odstavka 71. člena ZPIZ-1. Iz medicinske dokumentacije, priložene tožnikovi zahtevi oz. predlogu osebnega zdravnika, ne izhaja, da se je tožnikovo zdravstveno stanje spremenilo v tolikšni meri, da bi se mu lahko priznale nove pravice iz invalidskega zavarovanja oz., da bi izpolnil pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Po navedbah osebnega zdravnika je tožnikova delovna zmožnost zaradi pljučne emfizma, hipertoničnega srca, duodenalnega ulkusa, depresije ter lumbosakralnega sindroma z obojestransko lumboischialgijo, zaradi posledic bolezni in poklicne bolezni popolnoma izgubljena, vendar takšna trditev ni skladna z ostalimi izvidi in mnenji specialistov, priloženimi predlogu. Psiholog v izvidu in mnenju z dne 7. 8. 2007 ugotavlja znatno zmanjšano delovno zmožnost, ne pa popolne izgube. Medicinsko dokumentacijo sta v ustrezni sestavi, pri delu prvostopenjske so sodelovali specialist internist, specialist ortoped in kirurg ter strokovnjak za varstvo pri delu, pri delu drugostopenjske pa specialist internist ter specialist nevropsihiater epileptolog, ocenili invalidski komisiji, ki v postopku pri toženi stranki na podlagi 261. člena ZPIZ-1 dajeta izvedenska mnenja o invalidnosti. Skladno mnenje obeh komisij je bilo, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Mnenja invalidskih komisij so utemeljena, izdelana so tudi na osnovi ugotovitev ob osebnem pregledu tožnika pri invalidski komisiji I. stopnje, zato sodišče utemeljeno ni ugodilo predlogu za dodatno ugotavljanje dejanskega stanja s pomočjo izvedenskega mnenja. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti (na primer sodba opr. št. VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009). V smislu 224. člena ZPP so javna listina, za dejstva, ugotovljena z javno listino, se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Za nasprotni dokaz oz. predlog za postavitev izvedenca, bi tožnik moral natančno navesti, katero dejstvo je v ugotovitvah invalidskih komisij zmotno ugotovljeno ali ni ugotovljeno in bi bilo z izvedenskim mnenjem drugače ugotovljeno. Ker tega ni storil, glede na skladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo, sodišče ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka, z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza pa tožniku tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

Za delo, na katero je bil nazadnje razporejen in ki v smislu definicije iz 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1, predstavlja njegov poklic, to je „KV tesar“ tožnik ni zmožen, s polnim delovnim časom pa je zmožen opravljati drugo lažje delo, kar pomeni, da je pri njem še vedno podana III. kategorija invalidnosti, kot je definirana v 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Tožnik bi, upoštevajoč, da je rojen 16. 8. 1952, pravico do invalidske pokojnine na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, lahko pridobil le, če bi bila pri njem ugotovljena I. kategorija invalidnosti, kar pomeni popolno nezmožnost opravljati organizirano pridobitno delo oz. izgubo preostale delovne zmožnosti oz. II. kategorija invalidnosti, ob dodatnem pogoju, kot ga določa 2. alineja 67. člena ZPIZ-1, da ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ki mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Tožnik je po ugotovitvah medicinskih strokovnjakov še zmožen opravljati drugo lažje delo v polnem delovnem času, tudi brez poklicne rehabilitacije. Ker nima veljavnega delovnega dovoljenja in se kot tuj državljan tudi ne more vpisati v evidenco brezposelnih oseb, mu tudi ni mogoče priznati pravic iz obveznega zavarovanja oz. denarnih prejemkov, ki jih lahko v skladu z določbami ZPIZ-1 pridobi delovni invalid, ki ni zaposlen.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.