Jedro

Tožnik je imel sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za krajši delovni čas z dvema delodajalcema. Ker je v času odsotnosti zaradi bolezni delo pri drugem delodajalcu opravljal, je z vidika drugega delodajalca opravljal pridobitno delo, kar je odpovedni razlog iz šeste alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Po oceni okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja je pomembno zlasti to, kako so ugotovljene okoliščine vplivale na odnose med strankama oziroma njuno medsebojno zaupanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2007, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 14. 8. 2007, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 14. 8. 2007 do 1. 2. 2008 po pogodbi o zaposlitvi št. 5/2007 – FERI, prijavo v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, plačilo neizplačanih plač, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec in enako za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, št. 175-655/06-jgv-12 za čas od 14. 8. 2007 do izdaje sodbe, s plačilom odškodnine po prvem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih v višini 12-tih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova civilne odgovornosti v višini 10.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je bil tožnik od 7. 12. 2006 dalje v bolniškem staležu, v tem času pa je pri drugem delodajalcu opravljal pridobitno delo enake vsebine, kot ga je sicer opravljal v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje do tožnika, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da tožnik v času, ko je bil v bolniškem staležu, ne bi smel opravljati pridobitnega dela za drugega delodajalca, zato je dejanski stan očitane kršitve izpolnjen. Izpolnjen je tudi splošni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbeni strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje ne moreta preizkusiti, saj ne utemeljita pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na šestmesečni rok od nastanka razloga. Po stališču sodišča druge stopnje naj bi 15 dnevni subjektivni rok pričel teči 30. 7. 2007, ko je dekan tožene stranke prejel pismo tožnika. To pismo ni predstavljalo zagovora, ampak je šlo za dopis privatne narave. Tožena stranka se je za postopek odločila na podlagi anonimne prijave z dne 10. 4. 2007, torej je tedaj izvedela za domnevno kršitev. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi na ... (v nadaljevanju: F) pred poškodbo, in sicer 29. 1. 2007, s čimer je bila tožena stranka seznanjena, tako da je vedela za poškodbo in za njegovo delo na drugi fakulteti. Nesprejemljivo je, da je izredna odpoved izdana na podlagi razporeda predavanj in izpitnih rokov, objavljenih na internetu. Spletni razpored ne more predstavljati resnega dokaza, saj je iz dopisa F razbrati samo, da je tožnik opravil 36 ur pedagoških predavanj, vendar ne, v katerem času. Tožnik v pismu dekanu ne priznava, da je predaval ali vodil izpite v času bolniške odsotnosti, zato je zaključek tožene stranke čista špekulacija. Priznal je samo sodelovanje z F, s katero je sodeloval že pred sklenitvijo pogodbe s toženo stranko in jo je s tem tudi seznanil. Dne 4. 6. 2007 je rektor tožene stranke pooblastil dekana za izvedbo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer le pogodbe št. 5/2007 z dne 29. 1. 2007, ne pa tudi za odpoved pogodbe, št. 1/5-665/06-jvg-12 z dne 30. 11. 2006. Zato ta, druga pogodba, ni bila zakonito odpovedana tudi iz tega razloga. Revident meni, da drugi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen, saj je tožnik nesporno izrazil željo in interes po nadaljevanju delovnega razmerja. Tožnik je bil poškodovan že v času sklepanja pogodbe, pa je tožena stranka vseeno pokazala interes za sklenitev, ker je le tako lahko zadovoljila vse predpogoje za izvedbo študijskega programa. Kljub poškodbi je opravil vsa predavanja, izpite in konzultacije, kar je znak lojalnosti. Ravno zaradi tega ostali delavci niso dobili dodatnih zadolžitev in je tožena stranka imela celo ekonomsko korist. Sodišče bi moralo upoštevati okoliščine, kot so npr. nagib storilca, teža storjenega dejanja, odnos do dejanja in posledic, škodo in odnose med strankama po storitvi dejanja (sklicuje se na sklep VDSS Pdp 1825/2003 z dne 13. 5. 2004). Tožnik v zadevi ni imel negativnega nagiba, vodili so ga višji ideali in ne pridobitni pohlep. Škoda ni nastala, ni bilo posledic, še več, delo je bilo opravljeno brez nagrade, tožnik pa je želel, da se spor reši sporazumno. Sodišče bi te okoliščine moralo obravnavati, zato predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje (pravilno: spremembo) in ugoditev tožbenemu zahtevku.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, tudi glede pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je natančno in obširno pojasnilo, zakaj in kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vprašanje domnevne prekoračitve objektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi se v postopku ni izpostavljalo kot sporno in v zvezi s tem tožnik tudi ni podal nobenega dokaznega predloga. Zato se sodišči s tem utemeljeno nista ukvarjali.

8. Pretežni del revizijskih navedb v zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi se nanaša na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo sodišče druge stopnje. Prav tako je v izpodbijanje dokazne ocene usmerjeno revizijsko zatrjevanje, da delo, ki naj bi ga med bolniškim staležem opravil na F, ni dokazano. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

9. Na podlagi 372. člena ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Revizijska navedba o pooblastilu rektorja dekanu za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je novo dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo in ga revident v pritožbi ni izpostavil. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih tožnik (pavšalno) uveljavlja v zvezi z zgoraj navedeno nedovoljeno navedbo (gre za očitek, da je rektor pooblastil dekana samo za odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 5/2007 z dne 29. 1. 2007 in ne tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 1/5-655/06-jgv-12 z dne 30. 11. 2005) je neupošteven, saj je njegova resnična vsebina le v kritiki pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je naslednje: tožnik, ki je bil od 7. 12. 2006 dalje v bolniškem staležu, je v obdobju od 1. 12. 2006 do 1. 8. 2007 na F, in sicer v drugem semestru 2007, opravil 36 ur pedagoških predavanj, vodil izpite ter predaval tri ure na podiplomskem programu Pravo II. stopnje. Ko je tožena stranka to ugotovila – z odpovednim razlogom se je dokončno seznanila 30. 7. 2007 in ga opredelila kot opravljanje pridobitnega dela v času odsotnosti z dela zaradi bolezni – mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj zaradi porušenega zaupanja med strankama delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka.

12. Po šesti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo, ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Ne glede na to, da je imel tožnik dovoljenje za opravljanje dela tudi pri drugem delodajalcu, kar med strankama ni sporno, revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je ta odpovedni razlog podan. Delavec ima na podlagi prvega odstavka 65. člena ZDR lahko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, prav tako pa tudi z F, s čimer je bila tožena stranka seznanjena. Na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi je bil v delovnem razmerju tako s toženo stranko, kot tudi z F. Glede na definicijo delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR – delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca – je bilo delo za F na podlagi pogodbe o zaposlitvi pridobitno. Zato je s tem, ko je na F izpolnjeval svoje tamkajšnje zadolžitve, tožnik z vidika tožene stranke v času odsotnosti z dela zaradi bolezni opravljal pridobitno delo. Odgovornosti za ravnanje, zaradi katerega mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi ga ne razbremeni okoliščina, da je v tem obdobju del zadolžitev opravil tudi za toženo stranko.

13. Sodišče je pravilno ocenilo okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Pri tej oceni je pomembno zlasti to, kako so okoliščine vplivale na odnose med strankama oziroma ali so privedle do porušenega medsebojnega zaupanja. Tožena stranka je tožniku očitala pomanjkanje lojalnosti, zlasti pa, da bi toleriranje spornega ravnanja povzročilo nezadovoljstvo pri drugih pedagoških delavcih, kar bi negativno vplivalo na delovno klimo in na sam pedagoški proces. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da okoliščine in interes tožene stranke izkazujejo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja, saj pretehtajo nad tožnikovim interesom in okoliščinami, ki jih navaja v reviziji.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je vložena revizija, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.