Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka je formalna lastnica garažne hiše, v kateri je zgrajena transformatorska postaja. Ker pa je tožena stranka ugovarjala vrnitvenemu zahtevku s trditvijo, da je upravičena do posesti transformatorske postaje, je sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je ta ugovor utemeljen, saj lahko po 93.čl. SPZ neposredni posestnik odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posest.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na trafo postaji v garažni hiši, stoječi na parceli št. 369/2, vpisani v vl. št. 1018 k.o. ..., zlasti pa prenehati z distribucijo električne energije preko trafo postaje, nameščene v garažni hiši na parceli št. 369/2, vpisani v vl. št. 1018 k.o. ..., v 15-ih dneh pod izvršbo ter naj se naloži toženi stranki, da je dolžna izročiti tožeči stranki ključe trafo postaje v garažni hiši na parceli št. 369/2, vpisani v vl. št. 1018 k.o. ..., v 15-ih dneh. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške tega postopka v znesku 213.956,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove distribucija električne energije preko trafo postaje v garažni hiši, ki je last tožeče stranke, na parceli št. 369/2, vpisani v vl. št. 1018 k.o. ... in naloži izročitev ključa trafo postaje v 24-ih urah. Ugotovilo je, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine, na kateri je zgrajena transformatorska postaja. Upravljanje te postaje pa je tožeča stranka izročila že 15.12.1999 toženi stranki, ki ima za takšno upravljanje ustrezno licenco. Brez predhodno pridobljene licence upravljanja z objektom, ki predstavlja infrastrukturo za distribucijo električne energije, ni mogoče. Transformatorska postaja se je zgradila v objektu tožeče stranke zaradi njenih interesov, saj pravni prednik brez te izgradnje ne bi pridobil dovoljenj za gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta in zatem uporabnega dovoljenja, ker obstoječa transformatorska postaja ni zadoščala za zagotavljanje električnega napajanja za novogradnjo. Pravni prednik tožeče stranke se je zato dogovoril s toženo stranko, da se transformatorska postaja zgradi, zato se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da predpisi Stvarnopravnega zakonika (SPZ), na katere opira tožeča stranka vrnitveni zahtevek, niso uporabni, ker gre za distribucijo električne energije, ki je dejavnost posebnega pomena in je to področje urejeno s specialnimi predpisi, ki jih je uporabilo kot pravno podlago za svojo odločbo. Oprlo se je na določila Energetskega zakona in splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije ter uredbo in izdana elektroenergetska soglasja in sklenjene pogodbe in na tej podlagi prišlo do sklepa, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. S tem pa tudi ni verjetno izkazana terjatev in je zato tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Proti sodbi je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne sprejema stališča, da so za odločitev v tem sporu pomembne določbe specialnih predpisov. Sodišče se je oprlo na zakonodajo socialistične države, ki je imela drugačno družbeno-politično ureditev. Meni, da bi moralo uporabiti Stvarnopravni zakonik in Ustavo, ki daje lastniku pravico, da razpolaga s stvarjo, kar vključuje tudi to, da ima pravico dobiti od stvari dohodek. Pravni prednik tožeče stranke je s svojimi sredstvi zgradil celoten poslovni kompleks M., kjer se nahaja garažna hiša, v kateri je transformatorska postaja, vključno z vodi za transformatorsko postajo in notranjimi ter zunanjimi priključki. Lastnik transformatorske postaje je tožeča stranka, ki ima zato pravico z njo razpolagati, kar ji izpodbijana sodba ne priznava in s tem krši njeno ustavno pravico do lastnine. Tožena stranka uporablja za svoj zaslužek lastnino tožeče stranke, ne da bi zato karkoli plačala tožeči stranki, kar predstavlja z njene strani neopravičeno obogatitev. Sodišče bi zato moralo izhajati iz določb Stvarnopravnega zakonika, ne pa zakonodajo, ki jo je uporabilo, to je Splošne pogoje za dobavo električne energije. Tožeča stranka je lastninsko pravico dokazala. Trafo postaja meri 23,80 m2. Tožena stranka ni plačala tožeči stranki ničesar, ampak si je enostavno njeno lastnino prilastila. Stališče izpodbijane sodbe, da dobavitelj prevzame avtomatično brez pogodbe transformatorsko postajo med svoja osnovna sredstva je v nasprotju s členom 18 Splošnih pogojev za dobavo električne energije, saj je za tak prenos potrebna pogodba med investitorjem, v tem primeru prednikom tožeče stranke in dobaviteljem, to je toženo stranko. Pogodbe med strankama ni bilo. Tožena stranka tudi ne izkazuje, da bi predmetno trafo postajo prenesla med svoja osnovna sredstva, kar kaže na dejstvo, da sta se pravdni stranki dogovarjali o odkupu oziroma povračilu stroškov izgradnje, ki jih ima investitor pravico uveljavljati v roku 10 let od dneva prevzema dobavitelja. Ta rok še niti pričel ni teči. Po mnenju tožeče stranke sodišče tudi dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovilo, saj ni ugotovilo, ali gre v konkretnem primeru za notranji ali zunanji priključek, ker je od tega odvisna predpostavka sklenitve pogodbe o prevzemu oziroma prenosu v osnovna sredstva. Pravni prednik tožeče stranke je moral zgraditi na svoje stroške to postajo, ker stara, ki se nahaja na drugi strani ceste, ni bila dovolj močna za potrebe poslovnega kompleksa. Tožena stranka je kot pogoj postavila, da mora vse stroške plačati tožeča stranka oziroma njen pravni prednik. Tožeča stranka je morala plačati vse vode od transformatorske postaje, prekopati glavno cesto, zgraditi odjemno mesto in povleči vode do odjemnega mesta v poslovnem kompleksu Mikoza. Tožena stranka ni plačala ničesar. Pravni prednik tožeče stranke je vložil ogromna sredstva zato, da sedaj tožena stranka ustvarja velike dohodke, elektriko dobavlja več kot dvajsetim odjemalcem s tem, da nima nobenih obveznosti do investitorja oziroma tožeče stranke. Tožena stranka nikoli ni prerekala navedb tožeče stranke glede financiranja vodov in trafo postaje ter je v skladu s členom 25 Uredbe o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije lastnik trafo postaje in zunanjih ter notranjih priključkov. 25.čl. te uredbe določa, da sta notranji in zunanji priključek last lastnika objekta v obsegu, v katerem ju je zgradil na svoje stroške. Tudi ta člen je sodišče napačno uporabilo. Tožeča stranka nima koncesije za distribucijo električne energije, lahko pa si pridobi tudi to koncesijo ali pa proda vse podjetju, ki ima takšno koncesijo. Pritožuje se še proti odločbi o stroških postopka, ki niso specificirani in obrazloženi. Predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka je s tožbo v tej zadevi uveljavljala vrnitveni zahtevek (92.čl. SPZ). V takšni pravdi mora tožeča stranka dokazati, da je lastnica stvari in da se zahtevana stvar nahaja prav pri toženi stranki. Ni sporno, da je tožeča stranka formalna lastnica garažne hiše v kateri je zgrajena transformatorska postaja. Ker pa je tožena stranka ugovarjala vrnitvenemu zahtevku s trditvijo, da je upravičena do posesti transformatorske postaje, je sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je ta ugovor utemeljen, saj lahko po 93.čl. SPZ neposredni posestnik odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti. Ugovor posesti je tožena stranka utemeljila z dogovorom, sklenjenim s pravnim prednikom tožeče stranke, da se zgradi v objektu garažnega trakta transformatorska postaja in kot tožeča stranka tudi v pritožbi sama priznava, je bila izgradnja nove trafo postaje nujna prav zaradi potreb njenega pravnega prednika, saj stara trafo postaja ni bila dovolj močna, da bi se na njo lahko priključil nov poslovni kompleks. Ko je bila trafo postaja zgrajena, je bilo upravljanje s transformatorsko postajo s strani lastnika nepremičnine preneseno na toženo stranko, ki ima za takšno upravljanje licenco. Transformatorska postaja, ki je definirana kot naprava za pretvorbo visoke napetosti na nizko napetostno distribucijsko elektroenergetsko omrežje, spada med infrastrukturo v smislu 57.čl. Energetskega zakona. Gradnja in prevzem takšnih objektov sta v javno korist in po 59.čl. Energetskega zakona se zanju uporabljajo določbe 1.odst. 93.čl. Zakona o urejanju prostora, zato je na podlagi ugotovitev konkretnega primera sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno ugovoru tožene stranke kot posestniku transformatorske postaje ugodilo in iz tega razloga zavrnilo vrnitveni zahtevek, ki ga je tožeča stranka v tej pravdi uveljavljala. Tudi če se uporabilo določbe SPZ ob dejanskih okoliščinah konkretnega primera zato vrnitvenemu zahtevku tožeče stranke ni mogoče ugoditi.
Vse pritožbene navedbe v katerih tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka na njen račun obogatena, pa v tem pravdnem postopku niso pravno relevantne in bi jih tožeča stranka morala uveljavljati z ustreznim obligacijskim zahtevkom.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da odločbe o stroških postopka ni mogoče preizkusiti. Na stroškovniku, ki je v spisu na listovni št. 24 je razvidno, da je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki stroške postopke v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo.
Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče, ki tudi ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, saj je sicer ta pritožbeni razlog zgolj navržen brez utemeljitve, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).