Jedro

Ker sporna dejanja tožene stranke temeljijo na dogovoru, ki je bil sklenjen s pravnim prednikom tožeče stranke (izgradnja transformatorske postaje je bila nujna prav zaradi njegovih potreb, saj stara postaja ni bila dovolj močna, da bi se z njo lahko priključil na nov poslovni kompleks), ne morejo biti protipravna. Po splošnih pogojih za dobavo električne energije, ki so veljali v času izgradnje transformatorske postaje in njene izročitve v upravljanje toženi stranki, je dobavitelj električne energije (tožena stranka) prevzel v svoja osnovna sredstva med drugim tudi transformatorsko postajo, in to brez povračila stroškov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na trafo postaji v garažni hiši, stoječi na parceli št. 369/2 k.o. ..., zlasti pa prenehati z distribucijo električne energije preko te postaje, ki je nameščena v garažni hiši, ter da mora tožeči stranki izročiti ključe te postaje. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 213.956 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, pritožbeno sodišče pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bilo upravljanje s transformatorsko postajo preneseno na toženo stranko, ki ima za takšno upravljanje licenco. Transformatorska postaja spada med infrastrukturo v smislu 57. člena Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 79/99 - EZ) in se zato za njo uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002).

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti ter da je pritožbeno sodišče nepooblaščeno spremenilo dejansko stanje. Tožeča stranka namreč zanika obstoj kakršnegakoli dogovora, tožena stranka ga tudi ni dokazala, niti se ni nanj sklicevala. Pravni prednik tožeče stranke se je dogovoril s toženo stranko, da bo od njega odkupila transformatorsko postajo. Sicer pa ji je bil prisiljen odstopiti distribucijo električne energije, ker drugače ne bi mogel dobiti uporabnega dovoljenja. Vendar se je pri tem dogovoril, da bo tožena stranka transformatorsko postajo odkupila, ni pa sklenil pogodbe o upravljanju te postaje. Čeprav ni bilo pisnega dogovora, tožeča stranka brezplačno uporablja tujo lastnino za distribucijo električne energije. Pogodba tudi ni mogla biti sklenjena, saj v času, ko je bil njen lastnik pravni prednik tožeče stranke, še ni bilo uporabnega dovoljenja. Postaja je postala tehnično ustrezna šele po 28.12.2002. Sodišče bi moralo zato uporabiti Uredbo o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije, ki v 25. členu navaja, da sta notranji in zunanji priključek last lastnika objekta v obsegu, v kakršnem ga je zgradil. Predviden je tudi dogovor med uporabnikom in distributerjem, ali bo postal distributer lastnik priključkov. Da ni bilo sporazuma, na katerega je svojo odločitev oprlo pritožbeno sodišče, kaže tudi pogodba o ustanovitvi služnostne pravice med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko z dne 12.6.2002. Če bi tožena stranka imela postajo v upravljanju, pogodbe o ustanovitvi služnosti ne bi potrebovala. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije (Ur. l. SRS, št. 27/85) ne morejo biti podlaga za omejitve lastninske pravice. Pritožbeno sodišče je tudi zmotno uporabilo 57. člen EZ ter se postavilo na stališče, da je postaja prešla v last tožene stranke (čeprav ni bil izpeljan postopek razlastitve). Koncesija za distribucijo električne energije ne more biti podlaga za poseganje v lastnino.

Tožeča stranka je po izteku 30-dnevnega roka za revizijo (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) dne 22.12.2004 (izpodbijana sodba je bila njenemu odvetniku vročena 9.11.2004) vložila dodatek k reviziji. Ker je prepozen, ga revizijsko sodišče ni upoštevalo.

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je pavšalen očitek, da izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje nista razumljivi, češ da ne vsebujeta razlogov, ter da je podano nasprotje med tem, kar se v sodbah navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Očitana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi pritožbeno sodišče nepooblaščeno spremenilo dejansko stanje, ker da dogovora med toženo stranko in pravnim prednikom tožeče stranke tožena stranka ni zatrjevala niti ga ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Ta očitek demantirajo navedbe v drugem odstavku na drugi strani odgovora na tožbo ter ugotovitve v zadnjem odstavku na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče je torej vezano na ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, "da se je investitor (to je pravni prednik tožeče stranke) zaradi zagotovitve električnega napajanja poslovno-trgovskega objekta M., v soglasju s toženo stranko odločil za izgradnjo transformatorske postaje, ki jo je dne 15.12.1999 izročil v upravljanje sami toženi stranki" (zadnji odstavek na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje), oziroma, da "ko je bila trafo postaja zgrajena, je bilo upravljanje s transformatorsko postajo s strani lastnika nepremičnine preneseno na toženo stranko, ki ima za takšno upravljanje licenco" (tretji odstavek na tretji strani sodbe pritožbenega sodišča). Tožeča stranka sicer v reviziji izpodbija to ugotovitev, češ da je bil pravni prednik prisiljen odstopiti distribucijo električne energije toženi stranki, ker drugače ne bi mogel dobiti uporabnega dovoljenja, da je postala transformatorska postaja tehnično ustrezna šele po 28.12.2002 (zaradi česar naj ne bi mogla biti sklenjena pogodba med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko) ter da dogovor med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko izključuje pogodba o ustanovitvi služnostne pravice, s katero si je tožena stranka izrecno pridržala pravico do dostopa k trafo postaji brez predhodnega soglasja tožeče stranke le v nujnih primerih. Vendar ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so vse te trditve neupoštevne.

Vprašanje, od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka, je (glede na nesporno lastništvo garažne hiše in nesporna dejanja tožene stranke, ki vznemirjajo tožečo stranko) eno samo: ali je ravnanje tožene stranke, ki preko sporne transformatorske postaje (ki se nahaja v garažni hiši tožeče stranke) posreduje električno energijo sosednjim objektom, protipravno. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča (in sodišča prve stopnje), da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti. Ker sporna dejanja tožene stranke temeljijo na dogovoru, ki je bil sklenjen s pravnim prednikom tožeče stranke (izgradnja transformatorske postaje je bila nujna prav zaradi njegovih potreb, saj stara postaja ni bila dovolj močna, da bi se z njo lahko priključil na nov poslovni kompleks), ne morejo biti protipravna. Po splošnih pogojih za dobavo električne energije, ki so veljali v času izgradnje transformatorske postaje in njene izročitve v upravljanje toženi stranki (Ur. l. SRS, št. 27/85 - Ur. l. RS, št. 26/90), pa je dobavitelj električne energije (tožena stranka) prevzel v svoja osnovna sredstva med drugim tudi transformatorsko postajo, in to brez povračila stroškov. Investitor, ki je prenesel posamezni zunanji priključek v osnovna sredstva dobavitelja, je obdržal pravico do povračila ustreznega dela stroškov izgradnje, od novega uporabnika oziroma investitorja, katerega elektroenergetski objekti naj bi se priključili na ta priključek. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je tožena stranka upravičena uporabljati transformatorsko postajo in preko nje posredovati električno energijo sosednji nepremičnini.

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).