Jedro

1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mlada raziskovalka, zaposlena pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera.

Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, naj plača pogodbeno kazen. Pravna podlaga izpodbijane odločitve je pogodbeno določilo, ki obveznost plačila pogodbene kazen navezuje na dejstvo, da namen in cilj programa (t. j., uspešen zagovor doktorske naloge in pridobitev naslova doktor znanosti) nista pravočasno dosežena. Mlada raziskovalka je doktorirala, a ne pravočasno.

Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je v obravnavanem primeru materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva toženka dolžna vrniti tožnici del prejetih sredstev, ker je pri toženki zaposlena mlada raziskovalka zamujala pri pridobitvi doktorskega naslova?

2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (ki temelji na upravni pogodbi), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 7. členu Pogodbe ter bi bil to tudi razlog, da se je namen in cilj programa izjalovil. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, s čimer je bilo z njene strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega toženka kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Takšno razlago 250. člena OZ Vrhovno sodišče podaja upoštevaje dejstvo, da gre za pogodbeno klavzulo o pogodbeni kazni v upravni pogodbi.

3. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče presoditi še tožničino tezo, da ji mora toženka sredstva vrniti na podlagi nezakonito izplačane državne pomoči. Po predstavitvi instituta državne pomoči (kar je institut prava EU), zlasti v luči obveznosti vračanja nedovoljene državne pomoči, je Vrhovno sodišče presodilo, da trditvena podlaga tožnice ne omogoča sklepa, da bi bila državna pomoč nezakonita ali da bi jo toženka zlorabila. Ne glede na to pa znesek v obravnavani zadevi ne presega niti praga "de minimis" državnih pomoči ter že zato ne gre za nedovoljeno državno pomoč.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške celotnega postopka v višini 3.594,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka** _Oris dejanskega stanja_

1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba – mlada raziskovalka, zaposlena pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera.

2. Tožnica od toženke zahteva plačilo pogodbene kazni v višini 29.749,64 EUR, kar predstavlja 30 odstotkov izplačanih sredstev na podlagi 42. člena Pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva št. ... (v nadaljevanju Pogodba). Slednja je bila sklenjena po tem, ko je bila toženka izbrana na podlagi Javnega razpisa „Mladi raziskovalci iz gospodarstva – generacija 2010“, kot ena izmed več izbranih subjektov iz različnih gospodarskih panog. S Pogodbo je bilo zagotovljeno sofinanciranje programa raziskovalnega dela mlade raziskovalke v višini 155.299,88 EUR, in sicer od 1. 2. 2011 do 31. 7. 2014, z možnostjo šestmesečnega podaljšanja brez financiranja. Tožnica je na podlagi toženkinih zahtevkov slednji izplačala 99.165,48 EUR. Pravdni stranki sta 25. 7. 2014 sklenili Aneks št. 5 k pogodbi, s katerim sta podaljšali rok za izpolnitev obveznosti do 31. 1. 2015. Tožnica je 2. 9. 2016 z dopisom od toženke zahtevala vračilo 30% izplačanih sredstev (29.749,64 EUR), toženka pa je z dopisom 23. 9. 2016 zahtevek tožnice zavrnila, nadalje pa je tožnico 11. 5. 2017 obvestila o napredovanju programa mlade raziskovalke. Slednja je doktorski študij uspešno zaključila 6. 7. 2017, o čemer je toženka tožnico obvestila 21. 7. 2017. _**Relevantna določila pogodbe**_

3. Iz 4. člena Pogodbe izhaja, da je ožji namen programa dela omogočiti mladim raziskovalcem, da si z delom na temeljnih raziskavah za potrebe gospodarstva v času podiplomskega študija do pridobitve doktorata znanosti pridobijo kakovostne izkušnje, s katerimi se lahko po končanem študiju suvereno soočijo z izzivi v gospodarstvu. Iz nadaljevanja istega člena izhaja, da je kazalec za uspešno izveden program dela uspešno opravljen javni zagovor doktorske naloge pred komisijo oziroma pridobitev naslova doktor znanosti, kar izvajalec dokaže s potrdilom visokošolskega zavoda o uspešno opravljenem zagovoru doktorske naloge pred komisijo.

4. V 6. in 7. členu Pogodbe so določene obveznosti izvajalca, ki jih je mogoče strniti v spremljanje mladega raziskovalca, poročanje agenciji o izvajanju programa dela, nudenje ustreznih delovnih pogojev, razbremenitev mladega raziskovalca delovnih dolžnosti, ki v dobi sofinanciranja niso v funkciji raziskovalnega dela in njegovega podiplomskega študija, izplačevanje plače ter drugih dajatev in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter skrb za strokovno, kakovostno in pravočasno izvedbo programa.

5. Skladno s šestim členom Pogodbe se je toženka zavezala spremljati delo mlade raziskovalke ter poročati tožnici o izvajanju programa dela. V prvem odstavku 7. člena se je toženka zavezala, da bo: a) mladi raziskovalki zagotovila ustrezne delovne pogoje ter je v dobi sofinanciranja razbremenila delovnih dolžnosti, ki niso v funkciji raziskovalnega dela in njenega podiplomskega študija, b) mladi raziskovalki obračunavala in izplačevala plačo ter izpolnjevala ostale obveznosti iz delovnega razmerja, c) mentorju izplačevala mentorski dodatek z zakonsko določenimi davki in prispevki, č) mladi raziskovalki iz lastnih sredstev plačala oziroma povrnila šolnino za podiplomski študij in d) dopustila javno dostopnost doktorske disertacije. V drugem odstavku 7. člena se je toženka zavezala tudi, da bo: a) poskrbela za strokovno in kakovostno izvedbo programa, b) poskrbela, da bodo odobrena plačila porabljena le za plačilo upravičenih stroškov, c) koordinirala delo vseh sodelujočih pri izvajanju programa dela, č) o vseh pomembnih zadevah sproti informirala mlado raziskovalki, morebitnega soizvajalca in mentorja ter d) poskrbela, da bodo pogodbene obveznosti izvedene v pogodbenem roku. V določilih Pogodbe, ki opredeljujejo toženkine obveznosti, tako ni obveznosti, ki bi toženki nalagala, da mora zagotoviti, da bo mlada raziskovalka pravočasno opravila doktorsko disertacijo.

6. V 42. členu Pogodbe je določeno: „Če namen in cilj programa nista dosežena v pogodbenem roku oziroma v podaljšanem roku za 6 mesecev brez zagotovila finančnih sredstev s strani agencije oziroma v roku, podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, je izvajalec dolžan vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1 %/mesec izplačanih sredstev, v drugih treh mesecih po 2%/mesec izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3%/mesec izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4%/mesec izplačanih sredstev. Če cilj programa še vedno ni dosežen, lahko agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vračilo preostalih 70% izplačanih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na vsa izplačana sredstva, ki tečejo od dneva prejema sredstev na transakcijski račun izvajalca do dneva vračila na transakcijski račun agencije.“ _**Odločitev sodišča prve in druge stopnje**_ _Nosilni razlogi sodišča prve stopnje_

7. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je bila lahko s strani toženke vzpostavljena le obligacija prizadevanja. Toženka v imenu mladega raziskovalca ne more doktorirati, ni pa bilo med strankama sporno, da je toženka mladi raziskovalki zagotovila ustrezne delovne pogoje, izpolnjevala obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja med njo in mlado raziskovalko ter poskrbela za strokovno in kakovostno izvedbo programa.

8. Toženki ni mogoče naložiti obvladovanja rizikov dokončanja študija, saj ne gre za vzroke iz njene sfere niti to ne izhaja iz javnega razpisa ali iz Pogodbe. Do zamude z doktoratom ni prišlo zaradi tega, ker bi mlada raziskovalka poleg raziskovalnega dela opravljala še druge redne zadolžitve pri toženki, temveč je bila zamuda posledica biološke komponente raziskovalnega dela, ki jo je težko vkalkurirati v eksperimentalni „_set-up_“, ter zaradi zavrnitve objave v reviji Tissue Engineering, ker se članek tematsko ni vklapljal v tematiko člankov v tej reviji. Kot pravno podlago za zavrnitev zahtevka, je sodišče navedlo določbo 250. člena OZ. Nadalje je pojasnilo, da v poglavju o pogodbeni kazni ni nobene določbe, ki bi dogovor o pogodbeni kazni širila na tretje osebe, zaradi česar je pogodbeni dogovor v obravnavanem primeru dogovor, ki ni v skladu s prisilnim predpisom. Določilo 42. člena Pogodbe je označila kot nično, saj je pogodbena kazen dogovorjena v breme dolžnika izven sfere njegovih pogodbeno prevzetih obveznosti, kar nasprotuje tudi določbi 250. člena OZ. Tak pogodbeni dogovor, ki je na tipskem obrazcu močnejše pogodbene stranke, pa četudi je drugi pogodbeni stranki znan ob podpisu pogodbe, ne more predstavljati dopustne podlage za iztoževani zahtevek. Izpostavi, da gre v obravnavanem primeru za t. i. „upravno pogodbo“, kjer je potrebno upoštevati javni interes.

9. Glede zatrjevanj tožnice, da pri Pogodbi ne gre za tipično pogodbo obligacijskega prava, temveč pogodbo o državni pomoči, pri čemer bi lahko toženka državno pomoč zadržala zgolj pod pogojem, če bi izpolnila zaveze, ki izvirajo iz javnega razpisa ter sklenjene Pogodbe, je sodišče zavzelo stališče, da tožnica ni prerekala navedb toženke, da ji s prejemom sredstev ni bila zagotovljena nikakršna gospodarska prednost, ki je po običajnem poslovanju ne bi imela, niti dodelitev sredstev ne pomeni selektivnega ukrepa, saj se z njim ne daje prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga. Kot neprerekano je ocenilo tudi trditev toženke, da se ta ukvarja z gojenjem, ekspanzijo celic in pripravo celičnih pripravkov za klinično uporabo, pri čemer je bila v času sklenitve Pogodbe na slovenskem in tudi na širšem evropskem trgu edina ponudnica, ki se je ukvarjala s trženjem celičnih produktov za zdravljenje hrustančnega tkiva. Zato je zaključilo, da ni šlo za državno pomoč.

_Nosilni razlogi sodišča druge stopnje_

10. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti ugodilo ter jo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.

11. Sodišče je presodilo, da je bistveno vprašanje v konkretnem primeru, zakaj je mlada raziskovalka doktorski študij zaključila z zamudo. To upoštevaje določilo 250. člena OZ v povezavi z 240. členom OZ pomeni, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali je do zamude prišlo iz razlogov na njeni strani ali zaradi razlogov, na katere ni bilo mogoče vplivati in jih tudi ni bilo mogoče predvideti. Zgolj v slednjem primeru je lahko toženka razbremenjena odgovornosti za zamudo. Razlog za zamudo ni bil na strani mlade raziskovalke, temveč v sami naravi doktorskega študija (narava dela in čakanje na objavo članka), s čimer pa je toženka lahko računala že v sklenitveni fazi. Temu pritrjuje že izpovedba zakonitega zastopnika toženke, ki je izpovedal, da so že tedaj opozorili, da je triletni rok za izvedbo absolutno prekratek ter, da je doktorski študij mlade raziskovalke potekal skoraj idealno, vsaj toliko kolikor lahko človek vpliva. Kljub temu se je toženka na razpis prijavila in sklenila Pogodbo, s čimer je prevzela tveganje za plačilo pogodbene kazni v primeru nastanka zamude. Zato se ne more sklicevati na razloge, s katerimi je lahko računala že v sklenitveni fazi Pogodbe. Upoštevaje navedeno ter načelo, ki ga v 9. členu določa OZ, je prav, da toženka za zamudo odgovarja. Dejstvo, da Pogodba v konkretnem primeru predstavlja „upravno pogodbo“, kot jo poimenuje sodna praksa, ter sklicevanje na to, da je treba upoštevati javni interes, sicer drži, vendar pa je šlo v danem primeru za zelo veliko zamudo (dve leti in pet mesecev), ki je sklicevanje na javni interes ne more opravičevati. Poleg tega ne gre prezreti, da bi lahko tožnica odstopila od Pogodbe in zahtevala vračilo še preostalih 70% izplačanih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Sodišče druge stopnje, ravno nasprotno od sodišča prve stopnje, ocenjuje, da je v obravnavani zadevi šlo za državno pomoč, kot jo definira že 2. člen Zakona o spremljanju državnih pomoči (ZSDrP) ter je to razvidno iz javnega razpisa ter določil Pogodbe. Ni pomembno, ali je toženka edina ponudnica celičnih produktov na slovenskem trgu. Z vidika državne pomoči je treba na konkurenco gledati širše, in sicer glede na razpis, na podlagi katerega je bila Pogodba sklenjena. Če tožnica na kršitev zavez toženke ne bi odreagirala, bi s tem ostale sodelujoče na javnem razpisu in tiste, ki se zaradi strogih pogojev za sodelovanje na njem niso odločili, v primerjavi s toženko postavljala v neenakopraven položaj.

_**Postopek s predlogom za dopustitev revizije**_

13. Revizija toženke je bila dopuščena s sklepom II DoR 253/2022 z dne 7. 9. 2022. 14. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

15. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja: Ali je v obravnavanem primeru materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva toženka dolžna vrniti tožnici del prejetih sredstev, ker je pri toženki zaposlena mlada raziskovalka zamujala pri pridobitvi doktorskega naslova? **Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** _**Navedbe toženke v reviziji**_

16. Toženka v reviziji zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je pogodbeno določilo 42. člena Pogodbe veljavno. Zmotno si je namreč razlagalo določila o pogodbeni kazni (247. člen v povezavi s 5. oziroma 121., 35., 39. in 86. členom OZ). Nepopolno je upoštevalo tudi 250. člen OZ. Pogodbena kazen ni bila dogovorjena za kršitev, ki bi jo zagrešila toženka, temveč za kršitev, ki bi jo storila tretja oseba, to je mlada raziskovalka, ki ni stranka pogodbe, ni torej ne upnik ne dolžnik spornega pogodbenega razmerja. Mladi raziskovalec lahko ne izpolni svoje obveznosti ali pa jo izpolni z zamudo, tudi če dolžnik pravočasno in v celoti izpolni vse obveznosti po pogodbi. S tem pogodbena kazen izgubi svoj namen, ki je dvojen: a) utrditev izpolnitve pogodbene obveznosti, b) določa pogodbeno sankcijo civilno sankcijo za kršitev pogodbene obveznosti. Tako pogodbena kazen ni več instrument, s katerim bi se utrdila obveznost pogodbene stranke oziroma se z njo dogovorila pavšalna odškodnina za škodo, nastalo kot posledica kršitve pogodbene obveznosti, temveč je še najbližje aleatorni pogodbi, saj je obveznost njenega plačila odvisna od bodočega negotovega dejstva, na katerega dolžnik nima vpliva. Pogodba, po kateri se ena pogodbena stranka sopogodbeniku zaveže k plačilu pogodbene kazni za kršitev obveznosti tretje osebe, ki ni pogodbena stranka, je po svoji vsebini v nasprotju z namenom pogodbene kazni, zato je takšna določba nična, saj nasprotuje temeljnemu načelu vestnosti in poštenja oziroma 121. členu OZ, če je bil takšen pogodbeni pogoj dogovorjen kot splošni pogodbeni pogoj. Tudi, če določilo 42. člena Pogodbe ni nično, pa je treba uporabiti določbo 250. člena OZ. Pritožbeno sodišče se sicer na ta člen sklicuje, a si ga razlaga povsem napačno ter se neutemeljeno nadalje sklicuje na določilo 240. člena OZ. V navedenem primeru iz komentarja k 240. členu OZ gre namreč za povsem drugačno dejansko stanje, ki v obravnavani zadevi ni uporabljivo. Pogodbena kazen ni čista (objektivna) posledica kršitve pogodbe, temveč je pri tem treba upoštevati tudi krivdni argument. Dolžnik jo je torej dolžan plačati, le, če je krivdno odgovoren za kršitev obveznosti, obveznost plačila torej ne more nastati, če je dolžnik pravilno, pravočasno in v celoti izpolnil svojo pogodbeno obveznost. _**Navedbe tožnice v odgovoru na revizijo**_

17. Tožnica se v odgovoru na revizijo zavzema za tezo, da gre pri pogodbah o državni pomoči, kakršno predstavlja Pogodba, za specifično ureditev, saj so državne pomoči načeloma prepovedane in so dovoljene le pod zelo strogimi pravili, da bi se preprečila kršitev konkurence. Pravila, določena v 42. členu Pogodbe, so namenjena sanaciji nastalega stanja, torej zamude, do katere pride pri doktorskem študiju. Pri zahtevku za vračilo izplačane državne pomoči, ki jo urejajo evropski predpisi ne gre za kazen, pač pa za vračilo neutemeljeno izplačanih sredstev državne pomoči. Ker mlada raziskovalka ni doktorirala v dogovorjenem roku, mora toženka neupravičeno prejeto državno pomoč vrniti. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) prepoveduje dodeljevanje državnih pomoči izven strogih pravil. Če je tako predvideno vnaprej, torej kot je to v obravnavanem primeru predvideno v Pogodbi, se zaradi zamude lahko vrne zgolj del in ne nujno celotna vrednost prejetih sredstev. Že iz 26. točke Obvestila Komisije o vračilu nezakonite in nezdružljive državne pomoči, Komisija jasno zapiše, da vračilo denarne pomoči ni kazen, pač pa govori o vračilu izplačanih sredstev, kar je povsem nekaj drugega. Riziko vračila prejetih državnih pomoči je toženka sprejela prostovoljno, stališča toženke pa so generalno gledano v nasprotju s pravili, ki urejajo državno pomoč. Pogodbena odgovornost toženke se približuje objektivni odgovornosti. Tako 250. člen OZ ne govori le o krivdni odgovornosti, temveč gre za vprašanje širšega kritja, ki vključuje tudi nezakrivljene vzroke. Vzrok (zamuda) izhaja iz notranje sfere toženke, ki lažje obvladuje takšno tveganje. Toženka je namreč v pogodbenem razmerju z mlado raziskovalko, tveganje nastanka zamude z dokončanjem doktorata pa bi lahko toženka prevalila nanjo. Če tega ni storila, je to njen problem oziroma mora toženka takšno tveganje vkalkulirati v svojo politiko poslovanja. Končno, toženka je prostovoljno sodelovala na javnem razpisu, sklenila Pogodbo, lahko bi se odločila, da zaradi strogosti pogojev na razpisu ne bi sodelovala.

**Presoja utemeljenosti revizije**

18. Revizija je utemeljena.

_**O obveznosti plačila pogodbene kazni**_ _Jezikovna razlaga spornega pogodbenega določila ter razlogi, ki narekujejo njeno vsebinsko zožitev_

19. Pogodbeno besedilo 42. člena (glej točko 6 te obrazložitve) ne dopušča posebnega jezikovno-razlagalnega dvoma: če nastopi pogoj A (zamuda s pridobitvijo naslova doktor znanosti), sledi posledica B (obveznost plačila pogodbene kazni).

20. Ker je pogoj A nastopil, se posledice B (plačila pogodbene kazni) toženka lahko razbremeni le v primeru, če to pogodbeno pravilo v konkretnem primeru ne učinkuje. Učinkovalo ne bi v primeru, če bi bilo neveljavno (nično zaradi razlogov po 86. členu OZ) ali če bi kontekst celotnega pravnega reda narekoval drugačno, zožujočo razlago. Če namreč pravni red (iz razlogov, navedenih v 86. členu OZ) sodišče pooblašča, da ugotovi ničnost posameznega pogodbenega določila (prvi odstavek 88. člena OZ), tedaj je po argumentu močnejšega razlogovanja _(argumentum o fortiori,_ ki se v danem primeru uresničuje prek logičnega sklepanja _argumentum a maiori ad minus_) mogoča tudi zožujoča razlaga pogodbenega besedila; torej razlaga, ki pogodbeno določilo ohranja pri življenju, a zgolj v omejenem (pravno dopustnem) obsegu.

21. Razloga, ki v danem primeru narekujeta vsebinsko zožitev pogodbenega določila sta dva. Prvič, pogodbena določila, tudi sporno določilo o pogodbeni kazni, je treba presojati (tudi) v luči zakonskega prava, zlasti temeljnih načel obligacijskega prava (osrednje je načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ). Pri razlagi in uporabi zakonskih pravil je treba upoštevati, ali imamo opraviti s kogentnimi ali z dispozitivnimi predpisi. A pogosto je tako, da se prvine pogodbenega dogovora prelivajo (kombinirajo) s prvinami zakonske ureditve in nato šele skupaj predstavljajo skladen in relevanten materialnopravni kontekst primera. Drugi razlog, ki narekuje vsebinsko zožitev pogodbenega določila v obravnavani zadevi, je, da je pogodba, na katero se opira tožbeni zahtevek, po svoji naravi upravna pogodba.

_Splošno o namenu pogodbene kazni_

22. Pogodbena kazen je primer stranske pogodbene obveznosti. To pomeni, da dogovor o pogodbeni kazni ne opredeljuje pravne narave pogodbe in tudi ne njene kavze (podlage). Ker je tako, dogovor o pogodbeni kazni ni in ne more biti sam sebi namen, marveč služi uresničitvi glavnega pogodbenega namena. Vsebino dogovora o pogodbeni kazni je treba zato razlagati in njene pravne prvine (npr. veljavnost, obseg in pogoji dolžnikove odgovornosti, nesorazmernost, uresničevanje upnikovih pravic) presojati v kontekstu celotnega pogodbenega razmerja.

23. Pogodbena kazen ima dvojni pomen oziroma funkcijo, in sicer predstavlja instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in upniku, v čigar korist je dogovorjena, olajšuje položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika. Kršitev lahko pomeni bodisi neizpolnitev bodisi nepravilno izpolnitev, kamor spada tudi izpolnitev z zamudo1. Slednja je bila dogovorjena tudi v obravnavanem primeru.

_Izhodišča glede dolžnikove odgovornosti, če do kršitve pogodbene obveznosti pride iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja_

24. Eno izmed zakonskih pravil, ki predstavlja korekcijo avtonomnega pogodbenega prava, je določba 250. člena OZ (to pravilo je komplementarno načelu akcesornosti iz 249. člena OZ). Njegovo bistvo je, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Upnik pridobi pravico do pogodbene kazni, če dolžnik krši izpolnitveno ravnanje na način, za katerega je dogovorjena pogodbena kazen in če so glede te kršitve podane še dodatne predpostavke odgovornosti dolžnika za kršitev, in sicer: a) ima kršitev pogodbene obveznosti znake protipravnega stanja in b) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.

25. Velja domneva, poudarja teorija, da vzrok kršitev izvira iz sfere te stranke. To domnevo pa lahko dolžnik ovrže, če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njegove sfere.2 Gre za vprašanje obvladovanja tveganj, pri čemer je potrebno razlikovati med notranjimi in zunanjimi tveganji. Prva predstavljajo tveganja, ki izvirajo iz sfere pravnega subjekta in jih ta lahko oziroma mora obvladovati, druga pa so zunaj njegove sfere in jih ta subjekt ne more oziroma jih ni dolžan obvladovati. Pri tehtanju, katero od obeh strank naj bremenijo posledice določenega tveganja, je treba upoštevati, katero izmed strank tveganje prizadene, iz sfere katere od strank tveganje izvira in katera od strank tveganje lažje obvlada. V notranjo sfero tveganj, ki jih mora stranka obvladovati oziroma nositi njihove negativne posledice, spadajo tudi ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem poslovnem razmerju.3 _Pravna narava Pogodbe in pomen dejstva, da gre za upravno pogodbo_

26. Konkretna Pogodba vsebuje elemente instituta, ki ga pravna teorija in sodna praksa označujeta s pojmom „upravna pogodba“. Opredeljujejo jo naslednje značilnosti: a) najmanj ena pogodbena stranka je oseba javnega prava in b) pogodba mora biti sklenjena v javnem interesu (kriterij cilja) oziroma (alternativno) mora vsebovati določbe, ki pomenijo prevlado osebe javnega prava v pogodbi in jih v zasebnopravni pogodbi druga pogodbena stranka običajno ne bi sprejela (kriterij vsebine).4

27. Slovensko pozitivno pravo upravnih pogodb posebej ne ureja, zato je v sodni praksi sprejeto stališče, da se zanje uporabljajo določbe splošnega pogodbenega prava (torej zlasti OZ), razen kolikor javnopravni elementi določene pogodbe ne zahtevajo, naj nekatere določbe OZ za tako razmerje ne veljajo.5 Posebni naravi pogodbenega razmerja je treba prilagoditi temeljna načela obligacijskega prava, vključno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ).

28. Načelo vestnosti in poštenja z zahtevo po lojalnosti v medsebojnem ravnanju kljub praviloma nasprotujoči naravi interesov pogodbenih strank postavlja skrajno mejo, do katere še lahko seže uveljavljanje lastnih interesov. Merila, na podlagi katerih se določa vsebina vestnega in poštenega ravnanja, so, kot poudarja teorija, vrsta in vsebina pravnega posla, lastnosti strank in pogodbene klavzule, ki so nerazumno v prid eni izmed strank.6

29. Tožnica je pravna oseba javnega prava (javna agencija). Zakon o javnih agencijah v prvem odstavku 2. člena določa, da se javna agencija ustanovi za opravljanje regulatornih, razvojnih ali strokovnih nalog v javnem interesu, če zanje z zakonom ni predvidena druga statusna oblika.7 Agencija je opravljala strokovne, razvojne in izvršilne naloge na področju pospeševanja tehnološkega razvoja in inovativnosti v skladu s sprejetim nacionalnim raziskovalnim in razvojnim programom in drugimi nacionalnimi programi na področju spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti. Te naloge je opravljala v javnem interesu z namenom, da zagotovi trajno, strokovno in neodvisno izvajanje ukrepov za spodbujanje tehnološkega razvoja in inovativnosti, ki se financirajo iz državnega proračuna in drugih virov.8

30. Agencija je bila kot pravna oseba javnega prava subjekt posebnih lastnosti. Imela je status _ex lege_ nosilke javnih pooblastil (15. člen Zakona o državni upravi). Čeprav je bila zunaj organizacijske strukture državne uprave (v ožjem smislu), so bile nanjo prenesene javne naloge in je v odnosu do posameznikov nastopala kot organ državne uprave.9 V konkretno pogodbeno razmerje je vstopila kot zastopnica javnega interesa, ki se je kazal v pridobivanju intelektualnega kapitala (ki je bil plod akademsko - raziskovalnega dela znotraj zasebnega sektorja – gospodarstva). Bila je _dominus contractus_ konkretnega pravnega posla, saj je pripravila razpis in Pogodbo.

31. Zaradi položaja tožnice, ki je javna agencija, v katere ožjo strokovno dejavnost sodi urejanje pravnih razmerij z mladimi raziskovalci, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi breme, ki bi ga lahko rešila sama (npr. s tripartitno pogodbo), v celoti prenesla na pogodbi zvesto stranko, ki ji za nastali položaj ni mogoče pripisati odgovornosti. V pogodbenem razmerju z javnopravnimi elementi Agencija pri izvrševanju svojih javnih pooblastil po načelu sorazmernosti v razmerju do udeležencev v pravnih razmerjih ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev, zaradi katerih je bila ustanovljena. Glede na to, da je Agencija opravljala strokovne, razvojne in izvršilne naloge na področju pospeševanja tehnološkega razvoja in inovativnosti, kar zajema (tudi) sklepanje pravnih poslov, kot je sporna pogodba, se je treba vprašati, ali je bil institut pogodbene kazni nujen (potreben) in primeren za dosego legitimnega cilja– zaključka doktorskega študija.

32. Iz Pogodbe izhaja, da je bila sklenjena na podlagi javnega razpisa za izbor operacij „Mladi raziskovalci iz gospodarstva – generacija 2010“ v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, pri čemer so bile kot predmet pogodbe urejene medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti pogodbenih strank glede sofinanciranja in izvajanja programa dela, kot sta ga opredeljevala Program raziskovalnega dela in Program podiplomskega študija. Glede na ožji namen Pogodbe (glej točko 3 obrazložitve) ter siceršnje obveznosti toženke, kot so opredeljene v 6. in 7. členu Pogodbe (glej točko 4 in 5 obrazložitve), je glede na kriterij cilja mogoče zaključiti, da je bila sklenjena v javnem interesu. Ne gre torej za klasično civilnopravno pogodbeno razmerje, temveč posebno vrsto javnopravnega pogodbenega razmerja.10

33. Bistvena razlikovalna prvina med upravno pogodbo na eni in običajno civilnopravno pogodbo na drugi strani je v kavzi (podlagi) pogodbenega razmerja (39. člen OZ). Ta je namreč razlog, vzrok, zaradi katerega se stranki pogodbeno zavežeta.

34. V vzajemnih pogodbenih obveznostih je praviloma prav zaveza ene stranke osrednji razlog, da se zavezuje tudi druga stranka in obratno. Kavza pogodbe se tako pomembno prekriva z izpolnitvenimi ravnanji nasprotnih pogodbenih strank, ki sta v njej vzročno zvezani. Če naj bo ravnanje udeležencev obligacijskih razmerij skladno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), mora biti takšno, da bo dosežen skupen cilj udeležencev tega razmerja. V pogodbenem razmerju mora biti torej ravnanje takšno, da se uresniči kavza tega razmerja. Pogoj, da se uresniči, je, da stranki udejanjita svoje vzajemne izpolnitvene obveznosti. Pogodbena kazen ni sicer nujno, je pa učinkovito sredstvo za dosego tega cilja: gre za sredstvo, ki je glede na svojo naravo udeležence sposobno dodatno motivirati (siliti) k uresničitvi osrednjega pogodbenega cilja. Prav zato se, kadar je ta pogoj izpolnjen, stranki za pogodbeno kazen (v razumnem, sorazmernem obsegu – prim. 252. člen OZ) lahko dogovorita.

35. V upravni pogodbi je opisan pogodbeni model lahko drugačen prav v svojem kavzalnem bistvu in prav tak je tudi položaj v obravnavani zadevi. Stična točka pogodbe je tu javni interes. Z vidika tožničinega položaja ta ne preveva njenega pogodbenega interesa, marveč gre v resnici za javnopravno dolžnostno upravičenje11. 36. Po drugi strani iz navedb tožnice ni mogoče razbrati konkretnih koristi toženke, ki bi jih imela od konkretnega posla. Od Agencije je sicer prejemala denarna sredstva, a jih je porabljala izključno za izpolnitev svojih obveznosti iz delovnega razmerja z mladim raziskovalcem, pri čemer ta ni opravljal nalog, ki ne bi bile povezane z raziskovalnim delom. V tožničinih navedbah ni mogoče zaslediti podatka o tem, ali je toženka hkrati tudi uživala sadove te raziskave. Tudi zato je analogija s podizvajalci, na katero se sklicuje tožnica in sodna praksa, ki jo citira, zaradi upravne narave Pogodbe in strogo osebne (glavne) obveznosti neustrezna. Ne gre za klasično civilnopravno (in še manj za gospodarsko) pogodbo.

37. Zato se zastavlja vprašanje, ali in v kolikšnem obsegu pogodbena kazen v obravnavani zadevi sploh uresničuje svoj osrednji namen ali pa je, nasprotno, v določenem obsegu le še sama sebi namen? Če je odgovor na prvi del vprašanja negativen, na drugi del pa pritrdilen, se dalje zastavlja vprašanje, ali je tak dogovor o pogodbeni kazni sploh veljaven in, če je, ali ga je treba tedaj vsaj zožujoče razlagati v skladu z zakonskim namenom (_ratio legis_) pogodbene kazni ter njeno zakonsko ureditvijo po OZ.

_(Ne)skladnost kavze konkretne pogodbe, vzajemnih obveznosti v njej ter pogodbene kazni_

38. Namen pogodbe med pravdnima strankama je bil spodbujanje raziskovalnega dela v delovnem razmerju pri toženki s financiranjem mlade raziskovalke, cilj pa, da ta doseže doktorski znanstveni naziv z vso dobrobitjo, ki jo uresničitev tega cilja prinese za javno korist. 39. Dogovor o pogodbeni kazni jezikovno ni zasnovan kot pravna posledica za primer, če tožena stranka ne bi udejanjila svoje pogodbene obveznosti. Dogovor o pogodbeni kazni v konkretni pogodbi se navezuje na neuresničitev v prejšnji točki opisanega pogodbenega cilja oz., izraženo v jeziku konkretne pogodbe (glej povzetek 42. člena v 5. točki te sodbe): namena in cilja programa. Slednja ubeseditvena razlika ni nepomembna in tudi ne slučajna. Neuresničitev tega cilja namreč ni nujno istovetna z neizpolnitvijo toženkine obveznosti: kajti izpolnitvene obveznosti obeh pogodbenih strank ustvarjajo zgolj pogoje, da bi bil pogodbeni cilj (cilj programa) uspešno dosežen. Ali bo ta nazadnje dosežen, je odvisno še od drugih dejavnikov in udeležencev; zlasti od same mlade raziskovalke, ki pa ni pogodbena stranka.

40. Če naj torej pogodbena kazen sili pogodbenika, da udejani izpolnitveno ravnanje (izpolni svojo pogodbeno zavezo), da bi bil nazadnje uresničen pogodbeni cilj, je na dlani, da lahko to funkcijo odigra le pod pogojem, da so vse tri prvine (vzajemne izpolnitvene obveznosti, kavza in pogodbeno pravilo o pogodbeni kazni) v medsebojni zvezi. Če niso, pogodbena kazen izgubi svoj pravni smisel. Ostane le še denarna posledica (kazen), ki obremeni pogodbeni subjekt mimo pravil o pogodbeni (ne)zvestobi in s tem tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki, kot je bilo pojasnjeno, postavlja skrajno mejo, do katere še lahko seže uveljavljanje lastnih interesov.

_V kolikšnem obsegu je pogodbena klavzula glede pogodbene kazni zato pravno dopustna?_

41. Dogovor o pogodbeni kazni, ki bi slednjo navezoval na dejstvo, ki z dolžnikovo kršitvijo pogodbene obveznosti ne bi imel nikakršne vsebinske zveze, bi bil ničen. Tak dogovor namreč niti ne bi ustrezal pojmu pogodbene kazni, katere osrednja prvina po prvem odstavku 247. člena OZ je, da dolžnik zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti ali je sploh ne izpolni. Tak pogodben dogovor bi torej ne imel dopustne podlage oz. kavze (četrti odstavek 39. člena OZ).

42. V obravnavani zadevi je drugače. Dogovor o pogodbeni kazni ni ničen, saj ga je možno restriktivno razlagati skladno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) tako, da se ustrezno upošteva položaj pravdnih strank kot „udeležencev obligacijskega razmerja“ iz 5. člena OZ in upoštevaje dejstvo, da gre za upravno pogodbo. Udeleženci lahko ravnajo vestno in pošteno, dokler nastopajo kot subjekti obligacijskega razmerja. Zgolj v tem obsegu jim je mogoče tudi pripisovati pravne posledice. Ni pravnih zadržkov, da bi bil subjekt upravne pogodbe zavezan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen, ker se je javnopravni namen izjalovil iz razlogov, ki so v sferi njegovih izpolnitvenih obveznosti. Normativni pomen tako dogovorjene kazni bi bil tudi v javnem interesu: pogodbenika bi kot delodajalca mladega raziskovalca dodatno silil, naj temu zagotovi pogoje za uspešno delo in da mu obenem ne nalaga delovnopravnih preprek, ki bi uresničitev pogodbenega cilja oteževale. V tem obsegu je pogodbena klavzula o pogodbeni kazni dopustna. Zato je ni mogoče ugotoviti za nično, jo je pa, kar je manj, mogoče in treba zožujoče razlagati.

43. Odgovor na vprašanje, ali morebitni vzrok nepravilne izpolnitve obveznosti (nastanek zamude) spada v notranjo sfero toženke, za katerega odgovarja, je treba poiskati s pomočjo razlage določil Pogodbe ter namena instituta pogodbene kazni. Pogodbene obveznosti toženke, kot že zapisano, so opredeljene v 6. in 7. členu Pogodbe. Namen pogodbene kazni zaradi zamude je v siljenju dolžnika k pravočasni izpolnitvi pogodbeno prevzetih obveznosti. Glede na navedeno, je treba 42. člen Pogodbe, ki določa, da mora toženka tožnici plačati pogodbeno kazen, če namen in cilj programa nista dosežena v pogodbenem roku, razlagati v povezavi z določiloma 6. in 7. člena Pogodbe, ki definirata toženkine obveznosti. Toženka bi bila zavezana plačati pogodbeno kazen v primeru, če bi do zamude pri pridobitvi doktorskega naziva mlade raziskovalke prišlo zaradi kršitve obveznosti, ki jih je izrecno sprejela in so opredeljene v 6. in 7. členu.

44. Pogodbeni dogovor o pogodbeni kazni torej ni ničen, saj zožujoča razlaga omogoča takšno ovsebinjenje, ki je z vidika zakonskih pravil o pogodbeni kazni smiselno. S takšno razlago dognana (zožana) vsebina dogovora o pogodbeni kazni pomeni, da bi dolžnica pogodbeno kazen dolgovala, če bi bila zamuda mlade raziskovalke posledica toženkine kršitve lastnih pogodbenih zavez.

_Presoja okoliščin konkretnega primera_

45. Med strankama ni spora, da je toženka temeljne obveznosti, ki jih je bila dolžna izpolniti v skladu s Pogodbo, tudi izpolnila (npr. obveznost poročanja, spremljanje dela mlade raziskovalke, zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev, razbremenitev delovnih obveznosti, ki v fazi sofinanciranja niso v funkciji raziskovalnega dela in njegovega podiplomskega študija, izplačevanje plač in ostalih obveznosti iz delovnega razmerja, izplačilo mentorskega dodatka, dopustitev javne dostopnosti doktorske disertacije, strokovna in kakovostna izvedba programa dela, skrb za gospodarno in učinkovito porabo odobrenih sredstev).

46. Do zamude pri dosegu namena in cilja programa dela ni prišlo zaradi ravnanj, ki bi jih s svojo storitvijo, dopustitvijo ali opustitvijo zagrešila toženka (npr., če mlade raziskovalke v času sofinanciranja ne bi razbremenila delovnih dolžnosti, ki niso v funkciji raziskovalnega dela, če ne bi zagotovila ustreznih delovnih pogojev...). Takšnega neskrbnega ravnanja tožnica toženki tudi ni očitala.

47. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pravi razlog za zamudo v sami naravi doktorskega študija. Splošno znano je, da je pridobitev naziva doktorata znanosti plod dolgotrajnega in zahtevnega študijskega procesa, pri čemer še zlasti pri naravoslovnih znanostih ni mogoče vnaprej predvideti, če in kdaj bo rezultat raziskav prinesel oprijemljive zaključke, na podlagi katerih bi bilo mogoče objaviti članek ter naposled tudi uspešno zagovarjati doktorsko nalogo. To dejstvo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko se je sklicevalo na izpovedbo mlade raziskovalke, ki je pojasnila, da je bila zamuda posledica biološke komponente raziskovalnega dela, ki jo je težko vkalkurirati v eksperimentalni „_set-up_“.

48. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (glej obrazložitev zgoraj), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 7. členu Pogodbe ter bi bil to tudi razlog, da se je namen in cilj programa izjalovil. Načelo akcesornosti v 249. členu OZ določa, da ima pogodbena kazen pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša. Toženkine pogodbene obveznosti in vsa njena izpolnitvena ravnanja, so težila k uresničitvi namena (kavze) pogodbe, to je k temu, da bi mlada raziskovalka pridobila znanstveni naziv doktorice znanosti, kar je bilo v končni fazi (sicer z zamudo) tudi doseženo. Povedano drugače, s Pogodbo toženki ni bila naložena obveznost uspešno opraviti javni zagovor doktorske naloge, temveč je treba njene pogodbene obveznosti in na njih sloneča izpolnitvena ravnanja, razlagati v luči dolžnega prizadevanja, ki bi privedlo do izpolnitve ožjega namena programa dela, torej prizadevanja, da bo mlada raziskovalka lahko pravočasno zaključila študij in pridobila naziv doktorice znanosti. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, s čimer je bilo z njene strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega toženka kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Takšno razlago 250. člena OZ Vrhovno sodišče podaja upoštevaje dejstvo, da gre pogodbeno klavzulo o pogodbeni kazni v upravni pogodbi.

_**O dolžnosti vračila prejete državne pomoči**_

49. Ker se je tožeča stranka med postopkom sklicevala tudi na to, da naj bi izplačana sredstva predstavlja nedovoljeno državno pomoč, je Vrhovno sodišče nazadnje zadevo preizkusilo tudi v luči navedene pravne podlage. Pri tem se je oprlo na obrazložitev v zadevi II Ips 57/2022, ki jo je obravnavalo na isti seji. Ker obrazložitev ne bo predhodno javno dostopna, se nanjo v izhodiščnem delu ni le sklicevalo, marveč jo je tudi prevzelo ter jo nazadnje apliciralo na dejstva tega primera.

_Izhodiščno o pojmu državne pomoči_

50. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU), ki izhaja iz Lizbonske pogodbe, je bila razvita na podlagi Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES), uvedene z Maastrichtsko pogodbo. PDEU je začela veljati 1. decembra 2009. Vsaka nova pogodba povzroči preštevilčenje členov. Iz preglednice preštevilčenja PDEU je razvidno, da so bili členi PES, ki se nanašajo na državno pomoč, preštevilčeni, in sicer 87. člen PES v 107. člen PDEU, 88. člen PES v 108. člen PDEU in 89. člen PES v 109. člen PDEU.

51. Državna pomoč je pravni pojem, ki je neposredno opredeljen v PDEU12 in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov. V skladu s členom 107(1) PDEU „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“. Splošna prepoved državne pomoči temelji na dvojnem sistemu predhodnega in naknadnega nadzora posredovanj, ki vključujejo državno pomoč. V skladu s členom 108 PDEU mora Komisija redno preverjati vse sisteme veljavne pomoči in ocenjevati vse načrte držav članic za dodelitev nove ali spremembo veljavne pomoči. Da bi Komisija lahko učinkovito izvajala to preverjanje, morajo države članice sodelovati tako, da ji predložijo vse ustrezne informacije in priglasijo ukrepe državne pomoči. Kot prvo morajo države članice Komisiji priglasiti vsak načrtovani ukrep, s katerim želijo dodeliti novo pomoč ali spremeniti veljavno pomoč, kot drugo pa takega ukrepa ne smejo izvajati, dokler Komisija ne oceni njegove združljivosti z notranjim trgom (v nadaljnjem besedilu: obveznost mirovanja). Obveznost mirovanja, ki izhaja iz člena 108(3) PDEU, ima neposredni učinek: posameznikom podeljuje pravice, na katere se lahko sklicujejo pred nacionalnimi sodišči. Iz tega sledi, da je izvajanje sistema nadzora državnih pomoči, katerega temelj je določba člena 108(3) PDEU, v pristojnosti Komisije in nacionalnih sodišč, pri čemer se njihove vloge dopolnjujejo, vendar so ločene. Medtem ko je za ocenjevanje združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom izključno pristojna Komisija, so za varovanje pravic posameznikov v primeru morebitne kršitve člena 108(3) PDEU pristojna nacionalna sodišča13. 52. Komisija je leta 2006 sprejela uredbo _de minimis_ (Uredba (ES) št. 1998/2006), ki je bila veljavna v obdobju 2007–2013. Iz 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči _de minimis_14 15 izhaja, da ukrepi pomoči ne izpolnjujejo vseh meril prvega odstavka 87. člena PES16 in so zato izvzeti iz zahteve glede priglasitve državne pomoči, če skupna pomoč podjetju ne presega zneska 200.000 EUR, v kateremkoli obdobju treh proračunskih let. 53. Kadar je bila nezakonita pomoč upravičencu že izplačana, morajo nacionalna sodišča načeloma in v odsotnosti sklepa Komisije, s katerim bi bila pomoč razglašena za združljivo, odrediti vračilo celotnega nezakonito plačanega zneska17. Ukinitev pomoči z vračilom je logična posledica njene nezakonitosti.18

54. Postopek v zvezi z nezakonito državno pomočjo oziroma zlorabo te pomoči ter dolžnostjo njenega vračila ureja tudi Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015.19

55. Pravo EU ne določa oblike oziroma stopnje neveljavnosti civilnopravnih poslov, s katerimi je bila dodeljena nezakonita državna pomoč. Sodna praksa Sodišča EU glede vprašanja neveljavnosti tovrstnih poslov odkazuje na nacionalno pravo držav članic. Posledice nezakonitih državnih pomoči so odvisne od sankcij, ki jih predvideva nacionalno obligacijsko pravo. Kljub temu končni cilj prava EU posredno narekuje, da država članica opredeli tako sankcijo, da bo mogoča učinkovita restitucija. Nacionalno sodišče (redne pristojnosti) mora pri odločanju o dajatvenih zahtevkih za vrnitev državne pomoči, ki bi naj bila nezakonita, najprej odločiti o sami nezakonitosti, in sicer kot o predhodnem vprašanju.20 Vrhovno sodišče še ni imelo priložnosti, da bi se opredelilo do civilnopravne (ne)veljavnosti pravnega posla, s katerim je bila dodeljena nezakonita ali zlorabljena državna pomoč.21 _Presoja okoliščin konkretnega primera_

56. Tožnica je v postopku zatrjevala tudi, da ji mora toženka sredstva vrniti na podlagi nezakonito izplačane državne pomoči, pri čemer je še v pritožbi zagovarjala tezo, da določilo 42. člena Pogodbe predstavlja „_sui generis_“ pogodbeno kazen, v odgovoru na revijo pa zatrjuje, da ne gre za kazen, temveč za vračilo neutemeljeno izplačanih sredstev državne pomoči. 57. Toženka je prerekala navedbe, da naj bi izplačana sredstva predstavljala nedovoljeno državno pomoč.

58. Iz Pogodbe izhaja, da je Agencija javni razpis, na podlagi katerega je bila sklenjena Pogodba, priglasila Komisiji kot državno pomoč,22 kar pomeni, da je bila državna pomoč implementirana s predhodno priglasitvijo. Tožničino trditveno gradivo ne vsebuje navedb o morebitnih odločitvah Komisije, to je o tem, ali je izdala odločbo o neobstoju državne pomoči, odločbo o nenasprotovanju – združljivosti državne pomoči z notranjim trgom ali odločbo o začetku formalne preiskave.23 Če Komisija ene od teh treh odločb ne izda v dveh mesecih od prejema popolne uradne priglasitve, se sicer priglašena državna pomoč šteje za odobreno in jo država lahko dodeli.24 Tudi podatkov o pasivnosti Komisije v navedbah tožnice ni, kakor tudi ne trditev o morebitni kršitvi dolžnosti mirovanja. Ker tožnica ni zatrjevala dejstev o nezakonitosti državne pomoči, je v skladu z razpravnim načelom (7. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP)25 treba šteti, da ta dejstva ne obstajajo, državna pomoč torej ni bila nezakonita.

59. Ravno tako tožnica ni uspela dokazati, da naj bi dodeljena ji sredstva toženka zlorabila. Obratno, med strankama ni sporno, da je bil cilj oziroma namen, za katerega je toženka prejela sredstva, dosežen. Ker toženka svojih zavez ni kršila, kot je obširno pojasnjeno zgoraj, s tem ostali sodelujoči na javnem razpisu in tisti, ki se zaradi strogih pogojev za sodelovanje na njem niso odločili, niso mogli biti postavljeni v neenakopraven položaj.

60. Navsezadnje pa je potrebno dodati še, da je bilo s Pogodbo toženki zagotovljeno sofinanciranje programa raziskovalnega dela mlade raziskovalke v višini 155.299,88 EUR, kar pa ne presega praga „_de minimis_“ državnih pomoči, zaradi česar to narekuje zaključek, da v obravnavani zadevi ne gre za nedovoljeno državno pomoč.

**Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

61. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da toženka v okoliščinah konkretnega primera tožnici ni dolžna vrniti dela prejetih sredstev po Pogodbi, ker je prišlo do zamude pri pridobitvi doktorskega naslova mlade raziskovalke.

62. Revizija toženke je utemeljena (prvi odstavek 380. člena ZPP), kar terja spremembo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

63. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

64. O stroških postopka se odloča po kriteriju uspeha v pravdi. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ob spremenjeni odločitvi je toženka tista, ki je v pravdi v celoti uspela, zato ji mora posledično tožnica povrniti njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve in druge stopnje, kakor tudi stroške, nastale pred revizijskim sodiščem (II. točka izreka).

65. Vrhovno sodišče je stroške odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT)26pri vrednosti predmeta do 20.000 odvetniških točk ter toženkinega stroškovnika. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, se upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), in sicer za postopek pred sodiščem prve stopnje: 400 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 20/1 OT), 400 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1 OT), nagrada za dva naroka, in sicer priglašenih 200 točk za narok dne 19. 5. 2021, 400 točk za narok dne 7. 7. 2021 (tar. št. 21 OT), za postopek pred sodiščem druge stopnje: 750 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), za postopek pred revizijskim sodiščem: 750 točk za predlog za dopustitev revizije (tar. št. 22/4 OT), 900 točk za revizijo (tar. št. 22/3 OT), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 2.280 EUR, povečano za 2% do 1.000 točk oziroma 1% nad 1.000 točk materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22% DDV (12. člen OT), kar znese 2.853,34 EUR. Temu znesku je potrebno prišteti še 741 EUR sodne takse za revizijo (v katero je že všteta taksa za predlog za dopustitev revizije). Skupaj toženkini pravdni stroški tako znašajo 3.594,34 EUR, ki jih mora tožnica povrniti toženki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

66. Sodišče toženki ni priznalo priglašenih 50 točk za pregled pritožbe in poročilo stranki, saj je nagrada za to opravilo že vsebovana v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

**Sestava senata in glasovanje**

67. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej Plavšak, N. v: N. Plavšak in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 231-233. 2 Prav tam, str. 239, 240. 3 Prav tam, str. 215, 216. 4 Pirnat R., Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava, Ljubljana: Inštitut za javno upravo 2000, št. 2, str. 151. Povzemata ga tudi sodbi II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020 in III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013. 5 VSRS II Ips 50/2019 z dne 10. 6. 2020. Glej tudi Možina, D., Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 255 in nasl. 6 Glej Kranjc, V., v Plavšak, N. (re), Juhart, M. (re), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, str. 97–98. 7 Zakon o javnih agencijah (ZJA), Uradni list RS, št. 52/02, 51/04 – EZ-A in 33/11 – ZEKom-C). 8 Glej prvi in drugi odstavek 6. člena Sklepa o ustanovitvi Javne agencije za tehnološki razvoj Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 12/04, 75/06 in 80/12. 9 Več o javnih pooblastilih Kovač, P., Pravni in sociološki vidiki javnih pooblastil, Fakulteta za upravo, Ljubljana 2006. 10 Glej tudi odločbe VSRS v zadevah II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020, III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003 in III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013. 11 O pojmu dolžnostnega upravičenja glej: Pavčnik M., Teorija prava, 6. izdaja, Lexpera GV založba, Ljubljana 2020, str. 171-174. Pojem dolžnostnega upravičenja se nanaša na razmerja, kjer je nosilec upravičenja, obenem tudi pravni zavezanec. Tipičen primer je roditeljska pravica (sedaj starševska skrb). V javnopravnih razmerjih sicer javnopravni subjekti praviloma niso imetniki pravic, marveč izvrševalci pooblastil. Zaradi hibridne narave upravne pogodbe pa je terminološko na mestu ravno primerjava z dolžnostnim upravičenjem. 12 Uradni list Evropske unije, UL C 202, 7. 6. 2016. 13 Obvestilo Komisije o izvrševanju pravil o državni pomoči na nacionalnih sodiščih (UL C 305/1 z dne 30. 7. 2021). 14 UL L 379/5 z dne 28. 12. 2006. 15 Ki je veljala v času sklenitve Pogodbe. 16 Sedaj 107. in 108. člen PDEU. 17 Sodba Sodišča z dne 21. julija 2005 v zadevi Xunta de Galicia, C-71/04, ECLI:EU:C:2005:493, točka 49; sodba Sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C-39/94, ECLI:EU:C:1996:285, točki 40 in 68; sodba Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in drugi proti Franciji, C-354/90, ECLI:EU: C:1991:440, točka 12; sodba Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi Residex Capital IV, C-275/10, ECLI:EU:C:2011:814, točka 43. 18 Sodba Sodišča z dne 21. decembra 2016 v združenih zadevah Komisija proti Aer Lingus, C-164/15 in C-165/15 P, ECLI:EU: C:2016:990, točka 116; sodba Sodišča z dne 19. marca 2015 v zadevi OTP Bank, C-672/13, ECLI:EU:C:2015:185, točka 70; sodba Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi Residex Capital IV, C-275/10, ECLI:EU:C:2011:814, točka 33. 19 Uradni list Evropske unije, L 248/9, 24.9.2015. 20 Baghrizabehi, D., Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči: tožba konkurenta in primerjalnopravne iztočnice, Podjetje in delo, št. 1, 2019, str. 125–126. 21 V teoriji je mogoče zaslediti stališče, da bi bilo treba takšne posle opredeliti kot nične, ker nasprotujejo prisilnim predpisom (98. členu PES oziroma 108. členu PDEU), pri čemer namen predpisa ne odkazuje na drugo sankcijo. Glej Sladič, J., Tožbe konkurenta prejemnika slovenske državne pomoči pred rednim sodiščem v Sloveniji, Lexonomica, številka 1, 2014, str. 88–89. Stališču se pridružuje Varanelli v Varanelli, L., Pogodbeno pravo III: patologija pogodbe – prvi del, str. 126–127. Če je posel po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ničen, sledi restitucija, tako da mora vsaka pogodbena stranka drugi stranki povrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe (87. člen OZ). 22 Toženka tega dejstva ne zanika. 23 4. člen Postopkovne uredbe. 24 Da je pasivnost Komisije šteti kot privolitev, je potreben še vmesni korak. Država članica mora o nameri obvesti Komisijo, če pa ta v 15 dneh ne sprejme ustrezne odločbe, jo država lahko implementira. Glej šesti odstavek 4. člena Postopkovne uredbe. 25 V postopkih uveljavljanju prava državnih pomoči pred nacionalnimi sodišči se uporabljajo pravila nacionalnega procesnega prava. 26 Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22.