Jedro

Četudi toženec ne more doktorirati v imenu mlade raziskovalke, sodi tveganje, da mlada raziskovalka zaradi razlogov na njeni strani ne bo uspela pravočasno zaključiti doktorskega študija, v toženčevo notranjo sfero.

Ker je toženec že v sklenitveni fazi pogodbe lahko računal s tem, da bo zaradi narave dela in čakanja na objavo članka prišlo do zamude pri zaključku doktorskega študija, in se je kljub temu prijavil na razpis in sklenil Pogodbo, je s tem prevzel tveganje, da bo v posledici nastopa zamude moral plačati pogodbeno kazen.

V obravnavani zadevi je šlo za obliko državne pomoči in bi toženec pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi, če bi kljub zamudi obdržal celotna prejeta sredstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka A., d. o. o., ..., matična številka:..., je dolžna tožeči stranki Javni agenciji Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, matična številka:..., plačati znesek 29.749,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2019 dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, vključno s pritožbenimi, v znesku 3.490,97 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 29.749,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da tožnica v celoti nosi stroške tega pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe na način, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožnica v utemeljitev pritožbe navaja, da je toženec s podpisom pogodbe zavestno in prostovoljno prevzel zavezo glede zamude pri doseganju pogodbenih ciljev, saj iz vsebine pogodbe jasno in nedvoumno izhaja, da bo toženec kot izvajalec poskrbel za pravočasno izvedbo pogodbenih zavez. Jasno so opredeljene tudi posledice za izvajalca v primeru neizpolnjevanja pogodbenih zavez. Pri sporni pogodbi ne gre za obligacijo prizadevanja, pač pa za obligacijo rezultata. Riziko nepravočasno zaključenega študija bi lahko toženec s pogodbo prenesel na mlado raziskovalko, saj gre za osebo iz njegove interesne sfere. V notranjo sfero tveganj vsake pogodbene stranke spadajo tudi ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v kakšnem drugem (poslovnem) razmerju. Tožnica se sklicuje na komentar k 240. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in meni, da gre za okoliščino, ki izvira iz toženčeve sfere, ki to tveganje lažje obvlada kot tožnica. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženec zavezal k nečemu, kar je izven njegovega dosega in delovanja. Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je pogodbeni dogovor o pogodbeni kazni v neskladju s prisilnimi predpisi in da je ničen. Stališče, da gre v primeru, ko zakonodajalec nečesa normativno ne uredi, za kršitev prisilnih predpisov, je v nasprotju s temeljnim načelom OZ glede dispozitivne narave zakonskih določb (2. člen OZ) in načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). 42. člen pogodbe ureja sui generis pogodbeno kazen, ki nima narave pogodbene kazni iz 247. in ostalih členov OZ. V konkretnem primeru vprašanje nastanka škode tožnici sploh ni aktualno, temveč gre za sankcioniranje neupravičene konkurenčne prednosti, ki je nastala zato, ker je bil toženec prejemnik državne pomoči. V kolikor tožnica na kršitev zavez prejemnika državne pomoči ne bi odreagirala v skladu z določili pogodbe, bi v neenakopraven položaj postavila ostale sodelujoče na javnem razpisu, pa tudi tiste, ki se za sodelovanje na javnem razpisu niso odločili, ker so smatrali, da ne bodo mogli izpolniti pogojev za zadržanje pomoči. Razpis je bil namenjen za vse gospodarske panoge in prepoved kršitve konkurence velja za vse subjekte, ki so se lahko prijavili na razpis.

4. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Predmet spora je plačilo pogodbene kazni v višini 29.749,64 EUR, kar predstavlja 30 % izplačanih sredstev na podlagi Pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva št. P-MR-10/45 (v nadaljevanju: Pogodba), ki sta jo dne 17. 3. 2011 sklenila tožnica kot javna agencija in toženec kot izvajalec. Pogodba je bila sklenjena na podlagi Javnega razpisa „Mladi raziskovalci iz gospodarstva – generacija 2010“ (v nadaljevanju: Razpis). S pogodbo je bilo tožencu zagotovljeno sofinanciranje programa raziskovalnega dela mlade raziskovalke A. A., od 1. 2. 2011 do 31. 7. 2014 (tj. za tri leta in pol), z možnostjo šest mesečnega podaljšanja brez financiranja. Pogodbeni stranki sta rok za izpolnitev obveznosti podaljšali do 31. 1. 2015. Mlada raziskovalka je doktorski študij uspešno zaključila 6. 7. 2017, tj. z zamudo dveh let in petih mesecev. Zaradi slednje zamude tožnica od toženca zahteva plačilo pogodbene kazni.

7. Toženec se je s Pogodbo med drugim zavezal, da bo poskrbel, da bodo pogodbene obveznosti izvedene v pogodbenem roku (druga alineja drugega odstavka 7. člena Pogodbe). Pogodbena kazen je bila glede na 4. in 42. člen Pogodbe dogovorjena za primer, če bi mlada raziskovalka naziv doktor znanosti dosegla z zamudo.1 V 42. členu Pogodbe je namreč določeno: _„Če namen in cilj programa dela nista dosežena v pogodbenem roku, oz. v roku podaljšanem za 6 mesecev brez zagotovila finančnih sredstev s strani agencije oz. v roku podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, je izvajalec dolžan vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1 %/mesec izplačanih sredstev, v drugih treh mesecih po 2 %/mesec izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3 %/mesec izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4 %/mesec izplačanih sredstev. Če cilj programa dela še vedno ni dosežen, lahko agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vračilo preostalih 70 % izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi na vsa izplačana sredstva, ki tečejo od dneva prejema sredstev na transakcijski račun izvajalca do dneva vračila na transakcijski račun agencije.“_ Namen programa dela pa glede na 4. člen Pogodbe ne bi bil dosežen, če mlada raziskovalka ne bi doktorirala. V slednjem členu je namreč določeno: _„Ožji namen programa dela je omogočiti mlademu raziskovalcu, da z delom na temeljnih raziskavah za potrebe predlagatelja in podpornimi aktivnostmi, ki so potrebne za izvedbo temeljih raziskav, v času podiplomskega študija pridobi nova temeljna oz. splošna znanstvena in tehnična znanja, ki predstavljajo izviren prispevek k znanosti, kar je pogoj za pridobitev znanstvenega doktorskega naslova ter da sočasno pridobi kakovostne izkušnje, s katerimi se lahko po končanem študiju suvereno sooči z izzivi v gospodarstvu. Kazalec za uspešno izveden program dela je uspešno opravljen javni zagovor doktorske naloge pred komisijo oz. pridobitev naslova doktor znanosti, kar izvajalec izkaže s potrdilom visokošolskega zavoda o uspešno opravljenem zagovoru doktorske naloge pred komisijo.“_

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni v celoti zavrnilo. Tako je odločilo, ker je presodilo, da je ravnanje mlade raziskovalke glede pridobitve naziva doktor znanosti v njeni sferi in da je to ravnanje tretje osebe, ki ne spada v notranjo sfero toženca. Posledično mu kršitve pogodbene obveznosti ni mogoče očitati in ni mogoče vzpostaviti njegove odgovornosti. Presodilo je še, da predmetni pogodbeni dogovor o pogodbeni kazni ni v skladu s prisilnimi predpisi, saj v poglavju o pogodbeni kazni ni nobene določbe, ki bi dogovor o pogodbeni kazni širila na tretje osebe, toženec pa se je zavezal k nečemu, kar je izven sfere njegovega dosega in delovanja. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je predmetno pogodbeno določilo o pogodbeni kazni nično, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi, pogodbena kazen pa je dogovorjena v breme dolžnika izven sfere njegovih pogodbeno prevzetih obveznosti, kar nasprotuje tudi določbi 250. člena OZ. Presodilo je še, da ne gre za državno pomoč v smislu 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

9. Takšni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje pritožba utemeljeno nasprotuje. V 250. členu OZ, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je res določeno, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Vendar pritožbeno sodišče opozarja na komentar k navedenemu členu,2 kjer je pojasnjeno, da velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. To domnevo pa lahko pogodbena stranka (dolžnik) ovrže (in se s tem razbremeni odgovornosti za kršitev, oziroma dosledneje, obveznosti plačati pogodbeno kazen kot negativne posledice te odgovornosti), če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njene sfere. V zvezi s tem je treba upoštevati še 240. člen OZ,3 na katerega se sklicuje tudi pritožba. V komentarju k slednjemu členu je pojasnjeno, da v notranjo sfero tveganj, ki jih mora obvladovati oziroma nositi njihove negativne posledice, če nastopijo, vsake pogodbene stranke nedvomno spadajo ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem poslovnem razmerju.4

10. Ob povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da četudi toženec ne more doktorirati v imenu mlade raziskovalke (kar je kot argument za svojo odločitev izpostavilo sodišče prve stopnje), sodi tveganje, da mlada raziskovalka zaradi razlogov na njeni strani ne bo uspela pravočasno zaključiti doktorskega študija, v toženčevo notranjo sfero. Tudi sicer zaradi načela dispozitivnosti, ki velja v obligacijskih razmerjih in na katerega je opozoril tudi toženec, ni zadržkov, da se toženec ne bi mogel zavezati za pravočasen zaključek doktorskega študija mlade raziskovalke. Zatorej pogodbeno določilo o pogodbeni kazni ni nično, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

11. Za rešitev predmetne zadeve je relevantno vprašanje, zakaj je mlada raziskovalka doktorski študij zaključila z zamudo. Ali je do zamude prišlo zaradi razlogov na njeni strani ali zaradi razlogov, na katere ni bilo mogoče vplivati in jih tudi ni bilo mogoče predvideti. Če je do zamude prišlo zaradi razlogov na strani mlade raziskovalke, je toženec odgovoren za zamudo. Če pa je do zamude prišlo zaradi razlogov, na katere ni bilo mogoče vplivati in jih tudi ni bilo mogoče predvideti, je toženec razbremenjen odgovornosti za zamudo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče izpostavlja sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 271/2020 z dne 26. 2. 2020. V slednji zadevi je bil tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi izpolnitve obveznosti z zamudo zavrnjen iz razloga, ker je do zamude prišlo zaradi nepričakovane hude bolezni mentorja in posledično njegove smrti, zaradi katere mladi raziskovalec ni imel ustrezne podpore pri izdelavi in objavi strokovnega članka, ki je bil pogoj za zaključek doktorskega študija. Pri čemer je mentor težo svoje bolezni prikrival in položaja formalno ni želel izpustiti iz rok, zaradi česar univerza ni reagirala in študentom ni določila drugega mentorja. Šlo je torej za nepričakovan dogodek, ki je nastopil v izpolnitveni fazi in na katerega mladi raziskovalec in univerza nista mogla vplivati oziroma nista mogla preprečiti nastanka njegovih posledic.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izpovedi priče A. A. izhaja, da je bila zamuda posledica biološke komponente raziskovalnega dela, ki jo je težko vkalkulirati v eksperimentalni „set up“, ter zaradi zavrnitve objave v reviji T., ker se članek tematsko ni vklapljal v tematiko člankov v tej reviji. Navedena priča (mlada raziskovalka) je potrdila, kar je toženec zatrjeval v svoji trditveni podlagi in česar tožnica ni prerekala, in sicer: - da program dela, na katerem temelji pogodba, obsega raziskovalno delo na živih organizmih (celicah), ki že po naravi stvari traja daljše časovno obdobje in ni mogoče z gotovostjo predvideti natančnega trenutka njegovega zaključka, - ter da je splošno znano dejstvo, da se za objavo znanstvenega članka v strokovno priznani publikaciji čaka po več mesecev oziroma celo tudi po eno leto in več.5 Iz teh toženčevih trditev izhaja to, kar je zatrjevala tudi tožnica, in sicer: - da je toženec lahko že vnaprej predvidel takšen potek, - ter da je bilo treba že ob sami sklenitvi pogodbe računati na to, da se na objavo članka čaka precej časa.6 Povedano drugače: razlog za zamudo ni na strani mlade raziskovalke,7 temveč v sami naravi doktorskega študija, s čimer je toženec lahko računal že v sklenitveni fazi pogodbe. Da je temu res tako, nenazadnje dokazuje izpovedba toženčevega zakonitega zastopnika, da je bila pogodba sklenjena za tri leta, kakor je bilo v razpisu napisano, in da so oni že takrat opozorili, da je to za naravoslovne vede absolutno prekratek rok,8 ter da je doktorski študij A. A. potekal skoraj idealno, vsaj toliko kolikor lahko človek vpliva.9

13. Ker je toženec že v sklenitveni fazi pogodbe lahko računal s tem, da bo zaradi narave dela in čakanja na objavo članka prišlo do zamude pri zaključku doktorskega študija, in se je kljub temu prijavil na razpis in sklenil Pogodbo, je s tem prevzel tveganje, da bo v posledici nastopa zamude moral plačati pogodbeno kazen. Posledično se ne more uspešno sklicevati na razloge, s katerimi je lahko računal že v sklenitveni fazi pogodbe. Okoliščine, ki so preprečile izpolnitev pogodbe v pogodbeno dogovorjenem roku, gredo zatorej v breme toženca. Enako stališče je to sodišče zavzelo že leta 2014 v primerljivi zadevi z opravilno številko I Cpg 1558/2012. 14. Pacta sunt servanda je temeljno načelo obligacijskega prava, ki je uzakonjeno v 9. členu OZ in pomeni, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo zanjo. Tudi zato je prav, da toženec za zamudo odgovarja. Sploh pa gre v obravnavani zadevi za državno pomoč,10 ki je ob upoštevanju prava EU dovoljena le pod strogimi pogoji, ki zagotavljajo, da posameznemu upravičencu ni dana neupravičena konkurenčna prednost pred drugimi subjekti na trgu. Ni pomembno, ali je toženec edini ponudnik celičnih produktov na slovenskem trgu. Z vidika državne pomoči je potrebno na konkurenco gledati širše, in sicer glede na razpis, na podlagi katerega je bila Pogodba sklenjena. Pritožba tako pravilno opozarja, da če tožnica na kršitev zavez prejemnika državne pomoči ne bi odreagirala v skladu z določili pogodbe, bi s tem ostale sodelujoče na javnem razpisu in tiste, ki se za sodelovanje na javnem razpisu zaradi strogih pogojev niso odločili, v primerjavi s tožencem postavljala v neenakopraven položaj.11

15. Resda gre v obravnavani zadevi, kot to izpostavlja prvostopenjsko sodišče, za pogodbo, ki jo pravna teorija imenuje „upravna pogodba“. Pri tovrstnih pogodbah mora tožnica, kot pravna oseba javnega prava, svoje odločitve sprejemati z upoštevanjem javnega interesa. Glede na to, da je mlada raziskovalka doktorirala, ne more biti dvoma, da je bil javni interes dosežen. Pa vendar po prepričanju pritožbenega sodišča niti sklicevanje na javni interes ne more opravičevati tako velike zamude, kot je bila v obravnavani zadevi, ko je šlo za zamudo dveh let in petih mesecev, pri obveznosti, ki bi morala biti izpolnjena v treh letih in pol oz. najkasneje v štirih letih, ob upoštevanju dejstva, da je toženec že v sklenitveni fazi pogodbe lahko računal s tem, da bo do zamude prišlo. Poleg tega pri tem ne gre spregledati, da bi tožnica skladno s Pogodbo po nastopu enoletne zamude od Pogodbe lahko celo odstopila in zahtevala vračilo še preostalih 70 % izplačanih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob vsem do sedaj povedanem izpolnitev obveznosti v pogodbenem roku tudi ne predstavlja obveznosti neznatnega pomena.

16. Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče še dodaja, da tu obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo II Ips 50/2019, v kateri je Vrhovno sodišče navkljub dvoletni zamudi z zaključkom doktorskega študija tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in pri tem izpostavilo javni interes pri upravnih pogodbah. Za razliko od tu obravnavane zadeve je šlo namreč v zadevi, navedeni v tem odstavku, za odstop od pogodbe in ne zgolj za terjanje pogodbene kazni, pri čemer je tožnik od pogodbe odstopil zaradi toženkine kršitve obveznosti obveščanja, torej iz povsem drugega razloga, kot pa je razlog za terjanje pogodbene kazni v tu obravnavani zadevi.

17. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je vtoževani pogodbeni kazni sicer nasprotoval tudi po višini, o čemer se sodišče prve stopnje ni izreklo, saj je zahtevek zavrnilo že po temelju. Vendar pa navedeno ne terja izdaje vmesne sodbe in vračanja zadeve sodišču prve stopnje v odločanje o zahtevku po višini. Ugovor glede višine je namreč povsem pavšalno zatrjevan, predvsem pa z ničemer izkazan. Po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za zmanjšanje pogodbene kazni. Sodišče bi skladno z 252. členom OZ pogodbeno kazen zmanjšalo, če bi spoznalo, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo. Kot rečeno, je šlo v obravnavani zadevi za obliko državne pomoči in bi toženec pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi, če bi kljub zamudi obdržal celotna prejeta sredstva. Poleg tega je bila pogodbena kazen v višini 30% vseh izplačanih sredstev dogovorjena za primer enoletne zamude, dejansko pa je prišlo do zamude dveh let in petih mesecev. In nenazadnje bi tožnica lahko, kot je tudi že bilo povedano, skladno s Pogodbo po nastopu enoletne zamude od Pogodbe celo odstopila in zahtevala vračilo še preostalih 70% izplačanih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na vsa izplačana sredstva, ki tečejo od dneva prejema sredstev na transakcijski račun izvajalca do dneva vračila na transakcijski račun agencije. Ob povedanem pogodbena kazen v dogovorjeni višini ni pretirana. Takšno stališče je bilo že zavzeto v primerljivi zadevi II Cp 1416/2019. Velja še pripomniti: kljub temu, da je toženec zavestno prevzel tveganje, da mu pogodbenih obveznosti ne bo uspelo izpolniti v pogodbenem roku in da bo zaradi tega morda moral vrniti celo vsa sredstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mu sedaj ob več kot dveletni zamudi ostaja 70 % sofinanciranja in strokovnjakinja A. A., za katero je sam navedel, da predstavlja enega ključnih kadrov v njegovem podjetju.12

18. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica namreč skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ in prvim odstavkom 378. člena OZ obresti upravičeno zahteva od dneva vložitve tožbe dalje.

19. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je pritožba podala še druge pritožbene razloge, vendar ker je že odločitev o nekaterih izmed njih narekovala ugoditev pritožbi in spremembo odločitve sodišča prve stopnje, se pritožbenemu sodišču do preostalih pritožbenih navedb ni treba opredeljevati.

20. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica v postopku v celoti uspela, ji je toženec na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti njene pravdne stroške.

21. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 600 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 Odvetniške tarife (OT)), 450 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2 OT), 600 točk za prvi narok (tar. št. 20/1 OT), 300 točk za drugi narok (tar. št. 20/2 OT), 29,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 1979,5 točk oz. 1.187,70 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 1.448,99 EUR. Poleg tega je pritožbeno sodišče tožnici priznalo tudi pravico do povračila zneska sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 741 EUR. Vsi priznani stroški skupaj znašajo 2.189,99 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo priglašenega stroška za konferenco s stranko, saj gre za nesamostojno opravilo, ki je zajeto v nagradah za sestavo vlog.

22. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer 750 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in 15 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 765 točk oz. 459 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 559,98 EUR. Poleg tega je pritožbeno sodišče tožnici priznalo tudi pravico do povračila zneska sodne takse za pritožbeni postopek v višini 741 EUR. Vsi priznani stroški pritožbenega postopka skupaj znašajo 1.300,98 EUR.

23. Vsota priznanih stroškov tožnice, ki bremenijo toženca, tako znaša 3.490,97 EUR. Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da 42. člena Pogodbe ni mogoče šteti za nejasno določilo, saj jasno določa pogodbeno kazen za primer zamude ter njeno višino. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, OZ v 83. členu določa, da se pogodba, ki je sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, razlaga v korist druge stranke (šibkejše stranke), zgolj kadar gre za nejasna določila. Ob povedanem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sledilo toženčevim navedbam, da bi bilo treba 42. člen Pogodbe razlagati v korist šibkejše stranke. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne držijo toženčeve navedbe, da je bila vsebina pogodbe „vsiljena“, saj je bila vnaprej predstavljena na razpisu in se je toženec svobodno odločil za podpis pogodbe. 2 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 240. 3 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 216. 4 Podrobneje o tem N. Plavšak v članku: Poslovna odškodninska odgovornost, Odvetnik, 2019, št. 90, str. 13 - 25. 5 Gre za navedbe na 4. strani odgovora na tožbo (l. št. 16). 6 Gre za tožničine navedbe na 3. strani njene prve pripravljalne vloge (l. št. 29). 7 Toženec sam je trdil, da je bilo s strani A. A. storjeno vse, da bi v pogodbeno določenem roku uspešno zagovarjala doktorsko nalogo, na podlagi česar bi toženec izpolnil svojo pogodbeno obveznost (4. stran odgovora na tožbo, l. št. 16). 8 Izpovedba na 2. strani prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 7. 7. 2021 (hrbtna stran l. št. 47). 9 Izpovedba na 3. strani prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 7. 7. 2021 (l. št. 48). 10 Pojem državne pomoči je definiran v 2. členu Zakona o spremljanju državnih pomoči (ZSDrP). Da gre v obravnavani zadevi za državno pomoč nenazadnje izhaja tudi iz 8. člena Razpisa in 1., 2., 12. in 16. člena Pogodbe, na kar je tekom pravde opozorila že tožnica. 11 Primerjaj: VSL Sodba II Cp 1416/2019 z dne 22. 1. 2020. 12 Gre za navedbo na 7. strani toženčeve prve pripravljalne vloge (l. št. 37).