Jedro

Pomembno, da je lastnik stanovanja v stavbi do začetka privatizacije podržavljenega premoženja imel na zemljiščih, ki predstavljajo funkcionalna zemljišča, pravico uporabe, ki pa se je z lastninjenjem nato transformirala v solastninsko pravico, in da funkcionalno zemljišče za predmetno stavbo še nikoli ni bilo odmerjeno, zato je mogoče, da je bilo z odločbo z dne 17. 6. 2008 poseženo v solastninsko pravico lastnikov posameznih delov stavbe.

Pravilen je zaključek organov pri preizkusu predloga po prvem odstavku 267. člena ZUP, da so okoliščine, na katere je predlagateljica uveljavljani obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP oprla, izkazane, saj je ta pravočasnost predloga utemeljila s sklicevanjem na okoliščino, da je dne 19. 10. 2009 prejela s strani prvostopenjskega organa kopijo denacionalizacijske odločbe z dne 17. 6. 2008, ki ji jo je ta organ posredoval kot informacijo javnega značaja, po tem ko ga je z vlogo z dne 21. 9. 2009 zaprosila za podatke o poteku postopka oziroma za vročitev morebitne izdane odločbe. Ko stranka izve za izdajo odločbe na način, da se lahko seznani z njeno vsebino, in ko spisna dokumentacija tudi izkazuje, da je bila predlagateljici denacionalizacijska odločba z dne 17. 6. 2008 vročena 19. 10. 2009, predlog pa vložen 16. 11. 2009, je pravilen zaključek organov, da je bil predlog za obnovo postopka vložen v zakonskem roku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijanima 2. in 4. točko izreka odločbe z dne 13. 3. 2012 odpravilo 1. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 25. 10. 2011 ter samo odločilo, da se ugodi predlogu za obnovo postopka in se dovoli obnova denacionalizacijskega postopka, ki se nanaša na podržavljeno parcelo št. 114/1 stavbišče v izmeri 1602 m2, vpisano v vl. št. 13 k.o. …, po parcelaciji št. 2520/5 k.o. …, in sicer v obsegu, da se družbi A. d.o.o. kot stranskemu udeležencu omogoči udeležba v postopku (v 2. točki izreka) in zavrnilo zahtevo tožnika, da se mu povrnejo stroški postopka v zvezi s pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 25. 10. 2011 (4. točka izreka). Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je pritožba utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik. Navaja, da je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z odločbo z dne 25. 10. 2011 ugodila predlogu za obnovo postopka, ker je po preizkusu procesnih predpostavk iz prvega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovila, da je predlagateljica A. d.o.o. oseba, ki v postopku za izdajo delne odločbe št. 362-247/1993 z dne 17. 6. 2008 ni bila udeležena kot stranka ali stranski udeleženec, pa bi morala biti, ugotovitev pa je utemeljila s sklicevanjem na prvi odstavek 60. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Ker je prvostopenjski organ ugotovil, da je bila predlagateljica solastnica parcele 114/1 k.o. …, je presodil, da bi z udeležbo v postopku, v katerem se je odločalo o denacionalizaciji dela te parcele, po parcelaciji parcele št. 2520/5 k.o. …, lahko varovala svoje pravice in pravne koristi. Drugostopenjski organ navaja, da se strinja z razlogovanjem prvostopenjskega organa, da se je skupaj z lastninsko pravico na stanovanjih, izvzetih iz denacionalizacije (pravilno: nacionalizacije), po samem zakonu prenašala tudi pravica uporabe na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe (funkcionalnem zemljišču). Bistveno je, da so imeli lastniki stanovanj ali poslovnih prostorov v stavbi …, … do začetka privatizacije podržavljenega premoženja na zemljiščih, ki predstavljajo funkcionalna zemljišča, pravico uporabe, ki je delila usodo lastninske pravice na posameznem delu stavbe, in to ne glede na to, ali je bila na njej vzpostavljena etažna lastnina, kot jo določa pravni red danes, ali ne. Z lastninjenjem (ZDen, Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, v nadaljevanju ZLNDL) pa se je pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču transformirala v solastninsko pravico, saj se šteje, da je funkcionalno zemljišče skupni del stavbe, ki je tudi po splošnih predpisih stvarnega prava v solasti lastnikov posameznih delov stavbe. Ker funkcionalno zemljišče za predmetno stavbo še ni bilo odmerjeno, je mogoče, da je bilo z odločbo o denacionalizaciji z dne 17. 6. 2008 poseženo v solastninsko pravico lastnikov posameznih delov stavbe. Predmet navedene denacionalizacijske odločbe je sedanja parcela št. 2520/5 k.o. …, ki je nastala z delitvijo nekdanje parcele 114/1 k.o. …, iz katere so po delitvi nastale še parcele 2520/1 stavbišče ter 2520/3 in 2520/4. Glede na izvedeni postopek (delitev nekdanje parcele v okviru in za namene denacionalizacijskega postopka) bi lastniki posameznih delov stavbe lahko zavarovali svojo lastninsko pravico le, če bi bili v postopek vključeni kot stranke oziroma stranski udeleženci. Le na ta način bi lahko dosegli, da bi upravni organ ugotovil teritorialne meje funkcionalnega zemljišča, nato pa, če bi to presegalo meje stavbišča stavbe parcela št. 2520/1, z ustreznimi ugovori zavarovali svojo solastninsko pravico na zemljišču, ki predstavlja funkcionalno zemljišče. Drugostopenjski organ pritrjuje zaključku prvostopenjskega organa, da je predlagateljica izkazala obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP. Tak zaključek ima namreč po presoji drugostopenjskega organa podlago v prej navedenem pravnem stališču ter v dejstvih, ki izhajajo iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 13 k.o. … (iz katerega je razvidno predlagateljičino lastništvo šest-sobnega stanovanja s kabinetom v stavbi …, … in njena solastninska pravica nekdanje enotne parcele 114/1, do deleža 1/11) in izpiska ročno vodene zemljiške knjige, iz katerega lastninska pravica na stanovanju nesporno izhaja. Tudi sodna praksa se je že opredelila, da je pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču (in posledično kasnejša solastninska pravica) prehajala skupaj z lastninsko pravico na stanovanju, četudi to v zavezovalnem pravnem poslu ni bilo posebej opredeljeno. Enako velja tudi za pravne posle v času, ko sta bili družbena lastnina in pravica uporabe formalno že transformirani v solastninsko pravico na skupnih delih stavbe. Parcela 2520/5 pa je ena od parcel, ki so nastale iz prej enotne parcele 114/1, zato je verjetno, da je o njeni vrnitvi denacionalizacijski organ odločil, ne da bi bili v postopek vključeni vsi, ki bi morali biti vključeni kot stranke ali stranski udeleženci. Drugostopenjski organ je pritrdil tudi presoji prvostopenjskega organa, da je bil predlog za obnovo postopka vložen v zakonskem roku oziroma da je predlagateljica izkazala okoliščine za tako presojo. Drugostopenjski organ meni, da za začetek teka subjektivnega enomesečnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka ni pomemben le trenutek, ko predlagatelj izve, da je bila odločba izdana, pač pa tudi, da se (vsaj v grobem) seznani z njeno vsebino, torej z izrekom. Brez poznavanja vsebine odločbe vsakokratni predlagatelj obnove namreč ne bi mogel presoditi, ali bi bil njegov predlog za obnovo utemeljen, še manj bi lahko predlog ustrezno vsebinsko utemeljil; zato stroga jezikovna interpretacija 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP ni ustrezna. Drugostopenjski organ je tudi presodil, da predlagateljici ni mogoče očitati neskrbnosti oziroma nepravočasnosti vložitve predloga zaradi odločbe geodetskega organa z dne 13. 11. 2008, s katero je bila v postopku parcelacije parcela 2520/2 razdeljena na parcele 2520/3, 2520/4 in 2520/5, vse k.o. …. V okviru preizkusa pravočasnosti predloga za obnovo postopka je drugostopenjski organ še ugotovil, da je predlagateljica 21. 9. 2009 prvostopenjskemu organu poslala dopis, v katerem ga je spraševala o stanju postopka denacionalizacije parcele št. 2520/5 k.o. …, da je 13. 10. 2009 urgirala odgovor, da je prvostopenjski organ predlagateljico 19. 10. 2009 obvestil, da je parcelo 2520/5 k.o. … vrnil v naravi z odločbo z dne 17. 6. 2008 ter predlagateljici kot informacijo javnega značaja poslal kopijo odločbe ter da je dne 16. 11. 2009 prvostopenjski organ prejel predlog za obnovo postopka. Datum 19. 10. 2009 je tako treba šteti kot najkasnejši datum, ko se je predlagateljica seznanila z vsebino delne denacionalizacijske odločbe z dne 17. 6. 2008. Okoliščine, zakaj je predlagateljica ravno 21. 9. 2009 zaprosila za informacijo o poteku denacionalizacijskega postopka, pa po presoji drugostopenjskega organa predlagateljici ni treba posebej razlagati. Če tožnik meni, da je predlagateljica za datum in vsebino odločbe z dne 17. 6. 2008 izvedela prej, bi to moral trditi in predlagati dokaze. Če pa razlogov za dvom ni bilo, je po presoji drugostopenjskega organa prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je navedbam in dokazom predlagateljice sledil ter predlog za obnovo postopka štel za pravočasen. Drugostopenjski organ je presodil tudi, da se tožnik ne more z uspehom sklicevati na drugi odstavek 229. člena ZUP. Ob tem, ko se je drugostopenjski organ strinjal z odločitvijo in razlogi prvostopenjskega organa, pa je, ker je presodil, da je izrek prvostopenjske odločbe pomanjkljiv, ker ne določa obsega, v katerem naj se postopek obnovi, 1. točko izreka prvostopenjske odločbe odpravil ter odločil o dovolitvi obnove postopka, pri tem pa navedel tudi, da se obnova dovoli v obsegu, da se v postopek kot stranska udeleženka vključi predlagateljica (tako je drugostopenjski organ ravnal na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP). V izpodbijani 4. točki izreka drugostopenjske odločbe pa je organ zavrnil tožniku povrnitev pritožbenih stroškov. Pri tem se je skliceval na neuspeh tožnika s pritožbo ter na določbe prvega odstavka 113. člena ter prvega odstavka 114. člena ZUP.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma opozarja na odločbo 8. člena ZUP, ki upravne organe zavezuje k ugotavljanju materialne resnice. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko upravni organ odloči le v primeru, da tako določa zakon, ta pogoj pa v predmetnem postopku ni bil izpolnjen. Tožnik navaja, da je družba A. d.o.o. svoj pravni interes v celoti opirala na dejstvo solastništva nepremičnine s parcelno št. 2520/5, vendar ni izkazala, da naj bi dejansko bila solastnica vrnjene nepremičnine. Družba A. se je sklicevala na kupno pogodbo z dne 1. 6. 1993, s katero naj bi kupila del iz nacionalizacije izvzetega šest-sobnega stanovanja s kabinetom v prvem nadstropju objekta, stoječega na parceli št. 114/1, s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah na objektu … ter s pripadajočim stavbnim (funkcionalnim) zemljiščem. Tožnik pojasnjuje, da je v teku denacionalizacijskega postopka bila izvedena parcelacija prvotne nepremičnine s parcelno št. 114/1, v okviru katere se je navedena parcela razdelila na nepremičnine s parcelnimi št. 2520/1, 2520/3, 2520/4 in 2520/5. Stavba, v kateri se nahaja predmetno šest-sobno stanovanje, katerega lastništvo zatrjuje družba A., se po izvedeni parcelaciji nahaja na zemljišču s parcelno št. 2520/1. Tožnik navaja, da družba A. d.o.o. predlogu za obnovo postopka ni priložila predmetne kupne pogodbe z dne 1. 6. 1993, da bi bilo mogoče preveriti, ali je predmet pogodbe tudi kakršnokoli pripadajoče stavbno (funkcionalno) zemljišče. Do navedene okoliščine se drugostopenjski organ ni opredelil ter je posledično s tem zagrešil kršitev pravil postopka. Družba A. je kot dokaz v predlogu za obnovo postopka predlagala zgolj vpogled v elektronsko zemljiško knjigo in pri tem navedla, da je lastnica do 1/11 predmetnega zemljišča, vendar je iz elektronskega vpogleda v zemljiško knjigo razvidno, da predmetni izpisek ni usklajen z ročno vodeno zemljiško knjigo, zato načelo zaupanja ne velja, razen za podatke o plombah. Tudi iz vpogleda v ročno vodeni izpisek iz zemljiške knjige, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, pa ne izhaja, da bi bila družba A. solastnica kakršnegakoli pripadajočega zemljišča (temveč zgolj šest-sobnega stanovanja), pri čemer se s trditvami družbe A. ne ujema niti podatek o solastniškem deležu, ki se nanaša na predmetno šest-sobno stanovanje. Tožnik trdi, da družba A. nikakor ne more biti solastnica nepremičnine s parcelno št. 2520/5. To izhaja iz dejstev, ki jih podaja v nadaljevanju. Na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo z dne 3. 6. 1960 so bili iz nacionalizacije izvzeti zgolj posamezni deli zgradbe, določena taksativno našteta stanovanja in garaže, ne pa tudi kakršnokoli zemljišče ali stavbno (funkcionalno) zemljišče. Glede na navedeno je že pojmovno nemogoče, da je bilo predmet kupne pogodbe z družbo A. kot kupcem z dne 1. 6. 1993 tudi kakršnokoli pripadajoče stavbno oziroma funkcionalno zemljišče, saj to v času sklenitve pogodbe v letu 1993 niti ni bilo v lasti prodajalcev (to je upravičencev oziroma njihovih dedičev). Družba A. tako ni solastnica predmetne nepremičnine s parcelno št. 2520/5, ki v naravi predstavlja dvorišče, posledično pa njen pravni interes iz tega razloga ni izkazan. Poleg tega se šest-sobno stanovanje, katerega lastništvo zatrjuje družba A., nahaja v stavbi, ki stoji na parceli št. 2520/1 k.o. …, in posledično družba A. na temelju omenjenega lastništva ni mogla postati tudi solastnica parcele št. 2520/5. Navedena parcela naj bi po nepravilnem mnenju drugostopenjskega organa predstavljala funkcionalno zemljišče stavbe, katere etažna lastnica naj bi bila družba A., posledično pa naj bi ji pripadala tudi solastninska pravica na predmetnem zemljišču. Po mnenju tožnika se drugostopenjski organ nepravilno sklicuje na ZLNDL, saj ta zakon ne določa, da naj bi lastniki posameznih delov stavbe (pri čemer etažacija predmetne stavbe niti še ni bila v celoti izvedena) z uveljavitvijo zakona postali tudi solastniki sosednjega zemljišča stavbe. Drugostopenjski organ je neustrezno razlagal ZLNDL ter posledično izdal nezakonito odločbo. Organ namreč ni upošteval vseh določb tega zakona, saj 8. člen jasno določa, da vknjižba lastninske pravice po tem zakonu nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen. Poleg tega predmetna nepremičnina s parcelo št. 2520/5 nikoli ni bila opredeljena kot funkcionalno zemljišče stavbe na parceli št. 2520/1, posledično ne more priti do vzpostavitve solastništva družbe A. na njej. Tožnik pa tudi izpostavlja, da veljavna zakonodaja niti ne ureja niti ne opredeljuje pojma funkcionalno zemljišče. Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da podobno in primerljivo vsebino ureja Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljiška k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). Ta zakon kot ekvivalent pojma funkcionalno zemljišče uporablja pojem pripadajoče zemljišče, in sicer določa, da je pripadajoče zemljišče k stavbi skupni del stavbe, ki je v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe. V postopku za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL se za pripadajoče zemljišče k stavbi šteje zgolj zemljiška parcela, na kateri stavba stoji (oziroma stavbišče). V obravnavanem primeru je tako pripadajoče zemljišče stavbe, ki stoji na parceli št. 2520/1, zgolj ta parcela, ki jo v celoti zaseda predmetna stavba. Zemljišče, ki presega zunanje mere stavbe, ne pomeni pripadajočega zemljišča. Da bi predlagateljica zadostila zakonskim zahtevam v zvezi s pravnim interesom za obnovo postopka, bi morala izkazati pravno podlago, ki bi utemeljevala dejstva solastninske pravice, taki zahtevi pa predlagateljica ni zadostila, saj ni izkazala, da bi solastninsko pravico pridobila bodisi na pravno poslovni način, bodisi po samem zakonu. Drži sicer, da bi bilo vprašanje, ali ima predlagateljica solastninsko pravico, rešeno šele v obnovljenem denacionalizacijskem postopku, vendar ta okoliščina predlagateljice ne eskulpira, da izkaže svoj pravni interes, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi morala izkazati obstoj okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da ima na denacionaliziranem zemljišču takšne vrste pravico, ki bi utemeljevala njeno udeležbo v denacionalizacijskem postopku. Tožnik pa tudi meni, da je nepravilen zaključek organov o tem, da je predlog za obnovo postopka vložen v zakonskem roku. Družba A. namreč ni pojasnila oziroma utemeljila okoliščin, zakaj je ravno 21. 9. 2009 zaprosila upravni organ za informacijo o poteku denacionalizacijskega postopka glede spornih nepremičnin. Po mnenju tožnika je družba A. tako ravnala zato, ker se je seznanila s predmetno delno denacionalizacijsko odločbo. Poleg tega družba A. tudi ni nikoli povedala, kako je sploh izvedela za navedeni postopek denacionalizacije, k predlogu pa tudi ni priložila listin, na katere se sicer sklicuje, torej niti svoje vloge z dne 21. 9. 2009 niti odgovora upravnega organa, ki naj bi ga prejela 19. 10. 2009. Oba organa pa sta tudi ugotovila, da je bila družbi A. dne 3. 12. 2008 vročena odločba geodetskega organa, ki se nanaša na parcelacijo parcele št. 2520/2. Glede na to tožnik ne more slediti ugotovitvi upravnega organa, da se je družba A. s predmetno denacionalizacijsko odločbo seznanila šele čez skoraj leto dni. Družba A. je torej ravnala neskrbno, posledično pa zakon neskrbnemu ravnanju ne more zagotavljati in nuditi pravne varnosti. Glede na določbo ZUP, ki kot relevantni datum za začetek teka zakonskega roka določa dan, ko je stranka izvedela za izdajo odločbe, bi se tako po mnenju tožnika kot ta dan moral šteti datum 3. 12. 2008, saj nasprotnega družba A. nikoli ni dokazala. Ker tožnik meni, da je odločitev v izpodbijani 2. točki izreka odločbe drugostopenjskega organa nezakonita, posledično izpodbija tudi 4. točko izreka te odločbe, s katero je ta organ zavrnil njegov zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano 2. točko izreka drugostopenjske odločbe spremeni tako, da predlog družbe A. d.o.o. za obnovo postopka zavrne oziroma zavrže ter da izpodbijano 4. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa spremeni tako, da tožniku prizna stroške pritožbenega postopka skupaj s pripadajočimi obrestmi oziroma podrejeno, da tožbi ugodi ter 2. in 4. točko izreka drugostopenjske odločbe odpravi, zadevo pa vrne v ponovni postopek, v obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka. Tožnik sodišču v dokazne namene predlaga, naj vpogleda upravne spise v zadevi, opravi ogled na kraju samem, vpogleda izpiske iz zemljiške knjige ter zasliši tožnika.

Toženka je sodišču poslala upravne spise v zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

Družba A. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da odločbo drugostopenjskega organa, in sicer 3. točko izreka, izpodbija tudi sama ter da se postopek vodi pod opr. št. I U 598/2012; zoper isto odločbo drugostopenjskega organa, in sicer 1. točko izreka pa sta upravni spor sprožila tudi podjetje B d.o.o. in A.A., ta upravni spor pa se vodi pod opr. št. I U 587/2012. Stranka z interesom sodišču predlaga, da na podlagi 42. člena ZUS-1 združi vse tri tožbene postopke v enoten postopek. Navaja, da ob dejstvu, da je leta 1993 kupila delež do 1/11 na celotni nepremičnini vl. št. 13 k.o. … in je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnik, ne more sprejeti očitka tožnika, da ni izkazala pravnega interesa za obnovo postopka denacionalizacije. Družba A.T je bila do izdaje te denacionalizacijske odločbe lastnik 1/11 nepremičnine parcelna št. 114/1 v izmeri 1602 m2, ki je obsegala objekt na naslovu … in stavbno zemljišče, vključno s sedanjo 2520/5. Kaj ta delež predstavlja v naravi, med strankami ni bilo nikoli nobenega nesporazuma, zato stranko z interesom preseneča sprenevedanje tožnika, ki skuša oporekati njeni lastninski pravici na predmetni nepremičnini, sedaj parcelni št. 2520/5, ki je kot funkcionalno zemljišče sestavni del objekta in ga stranka z interesom od leta 1993 naprej vseskozi uporablja. Stranka z interesom meni, da se tožnik nepravilno sklicuje na 43. člen ZUP; po njenem mnenju je pomembna le določba 265. člena ZUP. Po mnenju stranke z interesom se tožnik tudi ne bi mogel sklicevati na določbo 8. člena ZLNDL, kajti ta zakon v prvem odstavku 2. člena določa, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na teh pravico uporabe. Z uveljavitvijo ZLNDL (torej že od leta 1997) pa je stranka z interesom nesporno ex lege postala lastnik stavbnega zemljišča parcele št. 114/1 in je to svojo pravico obdržala. V zvezi s tem se stranka z interesom sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-2677/08 z dne 15. 4. 2010, v kateri je zavzeto jasno stališče glede uporabe določb ZLNDL v zvezi s pravico uporabe na stavbnem zemljišču in v zvezi z lastninjenjem tega ter vpisom pravice v zemljiško knjigo (da za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj). Stranka z interesom oporeka navedbam tožnika, da je kupila le delež na objektu, kajti kupila je 1/11 deleža na nepremičnini vl. št. 13 k.o. …, kar je v naravi predstavljalo stanovanje v prvem nadstropju stavbe in temu delu pripadajoči delež stavbnega (funkcionalnega) zemljišča. Stavba in funkcionalno zemljišče sta imeli enotno parcelno št. 114/1. Že od leta 1958 dalje pa velja neločljiva povezanost objekta z zemljiščem; s prenosom lastninske pravice na objektu (ali njegovem delu) se je hkrati prenesla tudi pravica uporabe na stavbnem zemljišče. Ker je celotna nepremičnina vl. št. 13 k.o. … obsegala le eno, enotno parcelo - stavbišče s stavbo in zemljiščem, je družba A. z nakupom 1/11 deleža na nepremičnini pridobila tudi pravico uporabe na ustreznem delu stavbnega (funkcionalnega) zemljišča, ta pravica pa je ex lege, po določbah ZLNDL, leta 1997 prešla v lastninsko pravico. Tudi Vrhovno sodišče RS je v več primerih zavzelo takšno stališče, na primer v zadevi II Ips 785/2009. Stranka z interesom pritrjuje tudi zaključkom organov, da je bil predlog za obnovo postopka vložen v zakonskem roku. Zavrača navedbe tožbe, da je bila z odločbo o denacionalizaciji seznanjena decembra 2008. Za to ni nobenih dokazov. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na utemeljenost oziroma upravičenost samega predloga, pa ne morejo biti relevantne za postopek preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka. Stranka z interesom glede na to sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. V naknadni pripravljalni vlogi pa svoj odgovor dopolnjuje s predložitvijo dveh fotografij sporne parcele št. 2520/5, s katerima dokazuje, da del predmetnega zemljišča uporablja zase kot parkirišče. Parkirna mesta so označena s stebrički, ki jih je stranka z interesom postavila že pred skoraj desetletjem. Sicer pa je bila med solastniki stavbe, vključujoč tožnika, dogovorjena razdelitev parkirnih mest in ta nikoli ni bila sporna. Stranka z interesom njej pripadajoča parkirna mesta vseskozi nemoteno tudi uporablja. Dostop do parcele št. 2520/5 pa je zavarovan z verigo, kar je prav tako razvidno iz fotografije.

V naknadni pripravljalni vlogi tožnik prereka navedbe stranke z interesom A. v odgovoru na tožbo. Vztraja pri navedbah v tožbi. V zvezi z navedbami družbe A., da del nepremičnine s parcelno št. 2520/5 uporablja kot parkirišče, pa tožnik pojasnjuje, da to še ne pomeni, da je s tem izkazala obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP. Glede na to so priložene fotografije za konkretni postopek brezpredmetne, saj današnje stanje posesti ne sme vplivati na postopek denacionalizacije. Priložene fotografije dokazujejo le obstoj nezakonite posesti stranke z interesom na delu nepremičnine s parcelno št. 2520/5. Vztraja pri navedbah, da parcela 2520/5 nikoli ni predstavljala in tudi danes ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k stavbi, stoječi na parceli št. 2520/1. V zvezi s tem se sklicuje na določbe ZVEtL. Navaja še, da družba A. kot etažna lastnica stavbe na …, pri čemer etažacija niti še ni bila v celoti izvedena, s tem še ni avtomatično pridobila solastninske pravice na zemljišču, ki ni niti zemljišče, na katerem stavba stoji, niti ni bilo nikoli določeno kot funkcionalno zemljišče k stavbi na navedenem naslovu, funkcionalno zemljišče pa tudi ni bilo predmet kupne pogodbe z dne 1. 6. 1993. V zvezi s sklicevanjem stranke z interesom na določbe ZLNDL pa tožnik navaja, da ta zakon ne določa, da naj bi lastniki posameznih delov stavbe z uveljavitvijo ZLNDL postali tudi solastniki sosednjega zemljišča stavbe. Meni, da drugostopenjski organ ni upošteval določbe 8. člena ZLNDL. Stranka z interesom pa tudi ni izkazala pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL, to je 25. 7. 1997. Tožnik še navaja, da tudi odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje stranka z interesom, ne ustreza konkretnemu dejanskemu stanju obravnavanega primera; družba A. d.o.o. namreč pravice uporabe sporne nepremičnine parc. št. 2520/5 v času uveljavitve ZLNDL ni z ničemer izkazala. Družba A. po mnenju tožnika tako ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala okoliščin, na katere opira svoj predlog za obnovo postopka, saj ni z ničemer izkazala pravne podlage, ki bi utemeljevala njeno solastninsko pravico na sporni parceli št. 2520/5. Tožnik tudi vztraja, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen pravočasno. Navaja, da družba A. tudi v odgovoru na tožbo ni predložila listin, to je vloge z dne 21. 9. 2009 in odgovorov upravnega organa, prejetega 19. 10. 2009. Tožnik je že dokazal, da je bila družba A. z izdajo denacionalizacijske odločbe seznanjena že decembra 2008; dne 3. 12. 2008 je bila namreč družbi A. vročena odločba geodetskega organa, ki se nanaša na parcelacijo parcele št. 2520/2 in iz katere jasno izhaja, da je bila parcelacija izvedena na podlagi delne denacionalizacijske odločbe. S tem bi bilo vsakemu povprečno skrbnemu lastniku jasno, da se z njegovo "lastnino" nekaj dogaja in bi se kot tak s predmetno odločbo želel takoj seznaniti. Stranka z interesom pa tako ni ravnala, temveč se je, kot izhaja iz odločb upravnih organov, za odločbo začela zanimati šele novembra 2009, ne upravni organ ne stranka z interesom pa nista pojasnila, kaj je bilo povod za takšno zanimanje. Določba pete alinee prvega odstavka 263. člena ZUP pa pravi, da lahko stranka predlaga obnovo v roku enega meseca, ko je izvedela, da je bila odločba izdana; ta odločba je jasna in ne dopušča drugačne interpretacije.

Stranka z interesom A. prereka navedbe tožnika v prvi pripravljalni vlogi v odgovoru z dne 24. 12. 2012. Vztraja pri podanih navedbah. Ponovno se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 785/2009 z dne 20. 1. 2010. Odgovarja, da kupne pogodbe z dne 1. 6. 1993 ni predložila, ker meni, da je vpis v zemljiški knjigi nesporen dokaz o obstoju lastninske pravice. Z navedbami, da stranka z interesom vrši nezakonito posest na delu zemljišča parcelna št. 2520/5, pa po mnenju družbe A. tožnik poskuša sodišče zavesti. Navaja, da družba A. del predmetnega zemljišča, ki po površini ustreza deležu do 1/11, že 20 let nemoteno uporablja kot parkirišče. Pravno zmotne in neresnične so navedbe tožnika, da predmetna parcela 2520/5 nikoli ni predstavljala funkcionalnega zemljišča k stavbi na parceli št. 2520/1. Sklicevanje tožnika na določbe ZVEtL je zavajajoče, ker je bil ta zakon sprejet leta 2008, pojem funkcionalno zemljišče pa je bil uveljavljen že leta 1984 z Zakonom o stavbnih zemljiščih in z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Pojem zemljišča, potrebnega za redno rabo objekta, pa se je v zakonu pojavil že leta 1959 in sicer v Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) - 37. člen, leta 1976 v Zakonu o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (6., 15. člen), leta 1984 v Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (46. člen), itd.. Za ta postopek je pomembno tudi to, da se pojem funkcionalno zemljišče pojavlja tudi v Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenega premoženja (11., 12. člen) in se uporablja v postopkih denacionalizacije. ZVEtL je sicer uvedel nov pojem - pripadajoče zemljišče, vendar se pojem funkcionalno zemljišče kot zemljišče, ki je namenjeno za redno rabo stavbe, še uporablja. Družba A. navaja, da parcela št. 2520/5 od nekdaj oziroma od leta 1861, ko je bila prvič vpisana v vl. št. 13 k.o. … kot enotna parcela št. 114/1, predstavljala funkcionalno zemljišče k objektu in tako je tudi danes, ne glede na novo parcelno številko. Stranka z interesom A. dalje navaja, da se tako njena vloga z dne 21. 9. 2009 kot odgovor upravnega organa na to vlogo nahajata v spisu. Navedba tožnika, da je bila družba A. seznanjena z odločbo o denacionalizaciji že leta 2008, pa je brez podlage.

V drugi pripravljalni vlogi tožnik odgovarja na navedbe družbe A. v predhodnih vlogah. Kot dokaz prilaga odgovoru fotografijo dela nepremičnine parc. št. 2520/5 in navaja, da je na tej mogoče opaziti bel avtomobil, last tožnika, ki je star štiri leta. Na fotografiji, ki prikazuje stanje do izpred štirih let, ni mogoče opaziti nikakršnih stebričkov, za katere družba A. zatrjuje, da jih je postavila že pred desetletjem. S strani družbe A. predložena fotografija prikazuje današnje nezakonito posestno stanje, ki pa po prepričanju tožnika ne sme vplivati na sam postopek denacionalizacije. Vse navedeno po mnenju tožnika dodatno potrjuje že izpostavljeno dejstvo, da stranka z interesom parcele št. 2520/5 v času uveljavitve ZLNDL ni uporabljala in tako posledično pravic, izhajajoč iz te pravne podlage, ne more uveljavljati. Poleg tega pa se za določitev pripadajočega zemljišča morajo upoštevati določbe ZVEtL. V zvezi z že podanimi navedbami, ki se nanašajo na vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, tožnik s pripravljalno vlogo podaja še dva dokazna predloga. Prilaga zabeležko sestanka lastnikov stanovanjsko poslovnega objekta v … z dne 11. 9. 2001 ter navaja, da iz te izhaja, da "ta delitev ne pomeni soglasja za uporabo tistih delov stanovanjsko poslovne zgradbe, ki jih posamezniki uporabljajo kljub odprtim vprašanjem lastništva". Prilaga pa še zabeležko sestanka lastnikov stanovanjsko poslovnega objekta na naslovu … z dne 7. 11. 2011, v katerem je navedeno "ne glede na ključ delitve stroškov plačilo navedenih del ne pomeni lastniške pravice na kakršnem koli delu sedanjega dvorišča, saj se bo lastništvo določalo po zaključku denacionalizacije". Kar pomeni, da je bila družba A. s postopkom denacionalizacije seznanjena že v letu 2001. Sodišče je tožbo kot stranki z interesom poslalo v odgovor tudi Mestni občini Ljubljana, ki pa odgovora ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je sporno, ali je družba A. d.o.o. v predlogu za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo prvostopenjskega organa z dne 17. 6. 2008 – s katero je bila upravičencem do denacionalizacije vrnjena v last z vzpostavitvijo lastninske pravice parc. št. 2520/5 k.o. … – in ki ga je vložila 16. 11. 2009, verjetno izkazala podanost uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP in okoliščino, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP).

Glede obnovitvenega razloga Po 9. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Iz predloga za obnovo postopka v spisni dokumentaciji izhaja, da je predlagateljica družba A. d.o.o. v njem navajala, da bi kot solastnica nepremičnine vl. št. 13 k.o. …, ki med drugim obsega tudi (sedanjo) parcelo št. 2520/5 (dvorišče v izmeri 425 m2), morala biti udeležena v postopku za denacionalizacijo navedene nepremičnine, ki je bil končan z odločbo z dne 17. 6. 2008, pa ji ta možnost ni bila dana. Po njenih nadaljnjih navedbah je s kupno pogodbo z dne 1. 6. 1993 kupila del iz nacionalizacije izvzetega šest-sobnega stanovanja s kabinetom v 1. nadstropju objekta na parc. št. 114/1 (ki je tedaj obsegala poslovno-stanovanjski objekt in zemljišče v skupni izmeri 1602 m2), s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah na objektu … ter s pripadajočim stavbnim (funkcionalnim) zemljiščem. V dokazne namene se je sklicevala na predloženi zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 13 k.o. … in predlagala, da se po potrebi izvede ogled na kraju samem.

Že prvostopenjski organ je zaključil, da je družba A. d.o.o. okoliščine, na katere je predlog opirala, verjetno izkazala, svoj zaključek pa je oprl na podatke izpiska za zemljiškoknjižni vložek 13 k.o. …, ki naj bi izkazoval lastništvo parcele 2520/5 – do denacionalizacijskega postopka del parcele št. 114/1 - v deležu do 1/11 v korist predlagateljice, in določbo 60. člena ZDen. Zaključku prvostopenjskega organa je pritrdil tudi drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi, ob nadaljnjem razlogovanju, da je pomembno, da je lastnik stanovanja v stavbi … do začetka privatizacije podržavljenega premoženja imel na zemljiščih, ki predstavljajo funkcionalna zemljišča, pravico uporabe (ta pa je itak delila usodo lastninske pravice na posameznem delu stavbe), ki pa se je z lastninjenjem (ZDen, ZLNDL) nato transformirala v solastninsko pravico, in da funkcionalno zemljišče za predmetno stavbo še nikoli ni bilo odmerjeno, zato je mogoče, da je bilo z odločbo z dne 17. 6. 2008 poseženo v solastninsko pravico lastnikov posameznih delov stavbe. Po presoji sodišča je zaključek organov pri preizkusu predloga po prvem odstavku 267. člena ZUP, da so okoliščine, na katere je predlagateljica družba A. uveljavljani obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP oprla, izkazane.

V zadevi ni sporno, da je družba A. lastnica stanovanja v stavbi … (lastništvo izhaja tudi iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 13 k.o. …). Prav tako ni sporno, da gre za stanovanje, ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije (po spisni dokumentaciji z odločbo z dne 10. 6. 1960), po tem ko sta poprej z uveljavitvijo Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, v nadaljevanju ZNNZ, v družbeno lastnino prešla tako zgradba na parceli št. 114/1, vl. št. 13 k.o. … kot samo zemljišče brez zgradbe (kar prav tako izkazuje navedeni zemljiškoknjižni izpisek). Za tako situacijo pa je (po izvzemu stanovanja iz nacionalizacije) veljala ureditev 37. člena ZNNZ, po katerem ima lastnik nenacionalizirane zgradbe na nacionalizirani parceli pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga zgradba pokriva, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, dokler zgradba stoji. Kar pomeni, da je lastnik nenacionalizirane zgradbe obdržal pravico uporabe na nacionaliziranem zemljišču, v obsegu, potrebnem za „normalno uporabo“ zgradbe. Pravica uporabe na zemljišču, potrebnem za redno rabo zgradbe, pa je nato delila usodo lastninske pravice na stavbi oziroma njenem posameznem delu, saj se je lahko po zakonu prenašala le skupaj z lastninsko pravico na stavbi oziroma na njenem delu (Zakon o prometu z zemljišči in stavbami, Ur. list FLRJ, 26/54 in nasl., Zakon o lastnini na delih stavb, Ur. list FLRJ, 16/59 in nasl., Zakon o prometu z nepremičninami, Ur. list SRS, 19/76 in nasl., v nadaljevanju ZPN, Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list FLRJ, 6/80 in nasl., v nadaljevanju ZTLR, ter še drugi). Ob zgoraj navedenih nespornih dejstvih, kot jih izkazuje historični zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 13 k.o. … (v spisni dokumentaciji), ob poznavanju in upoštevanju relevantne normativne ureditve prometa z nepremičninami, ob dejstvu solastništva nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 13 k.o. … (tedaj sta bili že vpisani parc. št. 2520/1 in 2520/2, nastali iz podržavljene parc. št. 114/1) za družbo A. v deležu 1/11, ki ga je izkazoval zemljiškoknjižni izpisek, katerega je predložila družba A. ter se v predlogu za obnovo postopka nanj sklicevala, in ob navedbah v predlogu, da nepremičnine, pripisane pri vl. št. 13 k.o. …, obsegajo tudi parc. št. 2520/5 (pri čemer je šlo za organu znana dejstva, saj jih je obsegala spisna dokumentacija v zadevi, obvestilo geodetskega organa z dne 13. 11. 2008, ki izkazuje delitev parc. št. 2520/2 na parc. št. 2520/3, 2520/4 in 2520/5), je tudi po presoji sodišča drugostopenjski organ mogel zaključiti, da je družba A. verjetno izkazala, da je oseba iz prvega odstavka 60. člena ZDen, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, v katerem se odloča o denacionalizaciji parc. št. 2520/5. Brez podlage očita tožnik, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za odločitev na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Tako 265. člen ZUP kot prvi odstavek 267. člena tega zakona terjata, da stranka verjetno izkaže okoliščine, na katere opira predlog oziroma da organ preizkusi, ali je okoliščina, na katero se predlog nanaša, verjetno izkazana.

Po presoji sodišča so prav tako neutemeljene tožbene navedbe, da bi družba A. morala predložiti tudi kupno pogodbo z dne 1. 6. 1993, da bi bilo mogoče preveriti, ali je predmet pogodbe ob stanovanju tudi kakšno pripadajoče (funkcionalno) zemljišče. Po že navedenem se je pravica uporabe na zemljišču, potrebnem za redno rabo zgradbe, po zakonu lahko prenašala le skupaj z lastninsko pravico na stavbi oziroma na njenem delu. Tudi ZTLR, ki je bil v uporabi v času sklepanja navedene pogodbe, je v 12. členu prenos lastninske pravice na stavbi izrecno vezal na prenos pravice uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo; enako prav tako tedaj veljavni ZPN v 7. členu. Glede na to, da se je pravica uporabe na zemljišču prenašala skupaj s pravico na stavbi po samem zakonu, tudi po sodni praksi prenos pravice uporabe na tem zemljišču ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil, niti ne z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča na način, kot ga je predpisoval 46. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, v nadaljevanju ZUN (sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010).

Sodišče zavrača kot neutemeljene tudi tožbene navedbe, da bi se družba A. ne mogla sklicevati na solastništvo nepremičnin, pripisanih pri vl. št. 13 k.o. …, ker je predložila le izpisek iz e- Zemljiške knjige, iz katerega je razvidno, da ni usklajen z ročno vodeno zemljiško knjigo, zaradi česar načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne velja. Kot že zgoraj navedeno, je organ razpolagal tudi z ročno vodenim izpiskom iz zemljiške knjige. Kolikor pa tožnik še navaja, da iz ročno vodene zemljiške knjige pa ne izhaja, da bi bila družba A. lastnica kakršnegakoli pripadajočega zemljišča, niti da se podatek o lastništvu stanovanja v le-tem ne ujema s trditvami A. o solastninskem deležu, sodišče odgovarja, da je že v predhodni točki obrazložilo, da se je pravica uporabe na zemljišču prenašala le skupaj z lastninsko pravico na stavbi ali njenem delu že po samem zakonu; fizične osebe, ki so imele na nepremičnini pravico uporabe, pa so po zakonu (z uveljavitvijo ZLNDL) pridobile lastnino na nepremičnini (prvi odstavek 2. člena ZLNDL). Ali podatek o solastninskem deležu, kot izhaja iz e-zemljiškoknjižnega izpiska, in na takega se je sklicevala tudi družba A., odgovarja lastništvu stanovanja, kot je vpisano v izpisku ročno vodene zemljiške knjige, pa je za obravnavano zadevo nebistveno in pravno nerelevantno (na neusklajenost z ročno vodeno zemljiško knjigo e-zemljiškoknjižni izpisek sicer tudi opozarja).

Sodišče se s tožnikom tudi ne strinja, da bi družba A. ne mogla biti solastnica parc. št. 2520/5, glede na to, da so bili iz nacionalizacije izvzeti le posamezni deli zgradbe brez zemljišča. Že v 14. točki te obrazložitve je sodišče navedlo, da je bila ureditev ZNNZ (37. člen) taka, da je lastnik nenacionalizirane zgradbe (oziroma iz nacionalizacije izvzetih delov zgradbe) obdržal pravico uporabe na nacionaliziranem zemljišču, v obsegu, potrebnem za „normalno uporabo“ zgradbe.

Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da bi družba A. ne mogla uveljavljati solastninske pravice na parc. št. 2520/5, če zatrjuje, da je lastnica stanovanja v stavbi, ki je na parc. št. 2520/1. Družba A. je namreč navedla, da je kupila del iz nacionalizacije izvzetega šest-sobnega stanovanja v objektu na parc. št. 114/1, ki je tedaj obsegala poslovno-stanovanjski objekt in zemljišče v skupni izmeri 1602 m2, s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah na objektu … ter s pripadajočim stavbnim (funkcionalnim) zemljiščem. Da se je pravica uporabe na zemljišču prenašala skupaj z lastninsko pravico na stavbi oziroma njenem delu - po samem zakonu – pa je sodišče že navedlo, in se tudi sklicevalo na 2. člen ZLNDL. Po podatkih upravnih spisov (tako navaja tudi drugostopenjski organ v svoji odločbi) pa funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 114/1 oziroma zdaj na parc. št. 2520/1 (še) ni bilo določeno. Zato se tožnik ne more z uspehom sklicevati na okoliščino, da pa parc. št. 2520/5 tudi nikoli ni bila opredeljena kot funkcionalno zemljišče k stavbi, zdaj na parc. št. 2520/1. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da bi se organ ne mogel sklicevati na ZLNDL, ker naj bi ta zakon ne določal, da naj bi lastniki posameznih delov stavbe postali solastniki sosednjega zemljišča stavbe. Če je družba A. ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) bila imetnica pravice uporabe na zemljišču (pripadajočem deležu), potrebnem za redno rabo stavbe na parc. št. (tedaj) 114/1, je po prvem odstavku 2. člena tega zakona postala (so)lastnica tega zemljišča. Vse delitve tedanje parcele št. 114/1 so bile namreč naknadne; parc. št. 2520/5 je nastala šele l. 2008. Tudi če etažacija še ni dokončana, kot navaja tožnik v tožbi, pa sodišče meni, da se more sklicevati tudi na določbo prvega odstavka 217. člena Zakona o graditvi objektov, ki določa, da se v primeru stavbe v etažni lastnini z dnem uveljavitve tega zakona šteje, da med skupne dele takšne stavbe spadajo zemljiške parcele ali njihovi deli, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to ali so bile te parcele odmerjene kot funkcionalno zemljišče ali ne; takšne parcele ali njihovi deli se štejejo kot gradbena parcela takšne stavbe v etažni lastnini, ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov.

Tožnik zgrešeno ob tem zatrjuje, da je organ neutemeljeno prezrl 8. člen ZLNDL. Ta določa, da vknjižba lastninske pravice po tem zakonu nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije. Ni namreč sklicevanje družbe A. na solastnino na k stanovanju pripadajočem zemljišču razlog za presojo, da bi morala imeti možnost varovati svoje pravice in pravne koristi v postopku za denacionalizacijo parcele št. 2520/5, pač pa že njeno (tudi po presoji sodišča verjetno izkazano) imetništvo pravice uporabe na tem zemljišču (pred uveljavitvijo ZLNDL).

Kolikor pa se tožnik sklicuje še na ZVEtL, ki naj bi kot ekvivalent funkcionalnemu zemljišču določal pripadajoče zemljišče, sodišče odgovarja, da ta zakon ureja postopke, ki na tek denacionalizacijskih postopkov ne morejo vplivati (32. člen). Sicer pa tudi ta zakon določa (med drugim), da pripadajoče zemljišče določi sodišče tudi na drugih zemljiških parcelah, ne le na tisti, na kateri stavba stoji, če so te parcele nastale iz parcele, na kateri stavba stoji, in če to ne posega v pravice tretjih oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice v dobri veri (tretji odstavek 7. člena). Kar pomeni, da zakon določanja pripadajočega zemljišča ne ureja tako, kot zatrjuje tožnik, ampak drugače (kot zgoraj navedeno).

Strinja pa se sodišče s tožnikom, da današnje stanje posesti na parc. št. 2520/5 (ki bi lahko bilo tudi nezakonito) ne more biti okoliščina, na katero bi se bilo mogoče opirati pri preizkusu, ali so verjetno izkazane okoliščine, da bi predlagateljica morala biti udeležena v postopku za denacionalizacijo te parcele.

Glede pravočasnosti predloga Družba A. je v predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložila 16. 11. 2009, pravočasnost predloga utemeljila s sklicevanjem na okoliščino, da je dne 19. 10. 2009 prejela s strani prvostopenjskega organa kopijo denacionalizacijske odločbe z dne 17. 6. 2008 (in je tako od tedaj do vložitve predloga preteklo manj kot 30 dni), ki ji jo je ta organ posredoval kot informacijo javnega značaja, po tem ko ga je z vlogo z dne 21. 9. 2009 zaprosila za podatke o poteku postopka oziroma za vročitev morebitne izdane odločbe. Prvostopenjski organ je očitno štel, da je predlagateljica okoliščino, da je predlog vložen v zakonskem roku, izkazala, glede na zaključek v svoji odločbi, da je predlog za obnovo postopka pravočasen. Tako je po preizkusu zaključil tudi drugostopenjski organ, ki pa je zaključek dodatno obrazložil s sklicevanjem na podatke spisa o poizvedovanju predlagateljice glede stanja denacionalizacijskega postopka, oceno, da predlagateljici ni bilo potrebno pojasnjevati, zakaj je pri organu pričela poizvedovati 21. 9. 2009 ter razlago določbe 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, da pomeni, da rok teče od dne, ko se je predlagatelj imel možnost seznaniti tudi z vsebino odločbe, v zvezi s katero vlaga predlog za obnovo postopka.

Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je zvedela, da je odločba izdana.Ob tem ko sodišče v celoti sprejema razlago navedene določbe glede začetka teka roka v pomenu, kot ga je podal drugostopenjski organ (in argumente za tako razlago), in sicer da je to takrat, ko stranka izve za izdajo odločbe na način, da se lahko seznani z njeno vsebino, in ko spisna dokumentacija tudi izkazuje, da je bila predlagateljici denacionalizacijska odločba z dne 17. 6. 2008 vročena 19. 10. 2009, predlog pa vložen 16. 11. 2009, sodišče pritrjuje zaključku organov, da je bil predlog za obnovo postopka vložen v zakonskem roku.

Tudi po presoji sodišča predlagateljica ni bila dolžna k predlogu za obnovo postopka prilagati kot dokazil vlog o svojem poizvedovanju pri prvostopenjskem organu o stanju denacionalizacijskega postopka ter odgovora tega organa, saj je s temi listinami organ že razpolagal ter je na podlagi teh dokumentov in zgolj navedb v predlogu mogel preizkusti, ali je predlog za obnovo vložen v subjektivnem roku, kot ga določa zakon. Tudi sodišče ne pripisuje pomena okoliščini, da predlagateljica ni pojasnila, zakaj je pričela s poizvedovanjem o stanju postopka denacionalizacije glede parc. št. 2520/5 prav 21. 9. 2009. Iz vloge z navedenim datumom pa izhaja, da je predlagateljica zaprošala prvostopenjski organ, naj jo pritegne v denacionalizacijski postopek kot stranko z interesom oziroma naj ji, če je postopek že končan, vroči odločbo. Vsebina vloge tako ne kaže, da bi predlagateljica bila pred tem seznanjena z okoliščino, da je bila odločba izdana. Prav tako na podlagi okoliščine, da je bila tožnici vročena odločba geodetskega organa z dne 13. 11. 2008, tudi po presoji sodišča ni mogoče izvajati zaključkov, da je tedaj izvedela za izdajo denacionalizacijske odločbe oziroma da bi mogla o tem sklepati. V odločbi, izdani v zadevi evidentiranja parcelacije (delitev parcele 2520/2 na parcele 2520/3, 2520/4 in 2520/5), je namreč denacionalizacijska odločba sicer navedena kot podlaga za parcelacijo, vendar je označena zgolj z izdajateljem, številko in datumom izdaje, ne da bi bil naveden predmet odločanja, kar pa po presoji sodišča ne zadošča za zaključek, da se je predlagateljica tedaj seznanila s tem, da je bila odločba, s katero je bilo odločeno o denacionalizaciji parcele 2520/5, izdana. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da zadostuje verjetna izkazanost okoliščine, da je predlog vložen v zakonskem roku (265. člena ZUP). Neutemeljena pa je tudi nadaljnja navedba tožnika, da naj bi se – glede na zabeležko sestanka lastnikov objekta na naslovu … – predlagateljica že v letu 2001 seznanila s postopkom denacionalizacije; subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka namreč v nobenem primeru ne more začeti teči pred dokončnostjo odločbe (tretji odstavek 263. člena ZUP).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba v izpodbijanem delu pravilna ter na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče dodaja, da je presodilo vse tožbene navedbe in navedbe stranke z interesom, vendar se do nekaterih ni opredelilo izrecno, pač pa v okviru razlogov sodbe.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.