Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Vprašanje, ali zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi, se rešuje v vsakem primeru posebej in je vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja. V obravnavani zadevi se bo ob upoštevanju relevantnih okoliščin zadevnega primera, torej vprašanje, ali zadevno zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče k zadevni stavbi, ugotavljalo v obnovljenem upravnem postopku. Glede na navedeno gre pri postavljenem vprašanju po vsebini zadeve za dejansko vprašanje in ne za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjevane zelo hude posledice, ki se nanašajo le na posledice, ki bi revidentu lahko nastale v drugem postopku, to je v denacionalizacijskem postopku, ne pa v postopku glede dovoljenosti predloga za obnovo postopka ne pomenijo zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

3. Stranka z interesom v tem upravnem sporu B., računalniški inženiring, d. o. o. (v nadaljevanju družba B., d. o. o.) v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno oziroma zavrne kot neutemeljeno in naloži tožeči stranki, da ji povrne priglašene stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka :

4. Revizija ni dovoljena.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo (1. točka izreka) zoper 2. in 4. točko izreka odločbe tožene stranke, št. 4904-127/2007-31 z dne 13. 3. 2012, in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Z 2. točko izreka navedene odločbe je tožena stranka odpravila 1. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 362-247/1993-273 z dne 25. 10. 2011, in jo nadomestila tako, da se glasi: „1. Predlogu se ugodi in se dovoli obnova denacionalizacijskega postopka, ki se nanaša na podržavljeno parcelo št..., stavbišče v izmeri 1602 m2, vpisano v vl. št. ..., k.o. ..., po parcelaciji št. ..., k.o. ..., in sicer v obsegu, da se družbi B., računalniški inženiring, d. o. o., Ljubljana, kot stranskemu udeležencu omogoči udeležba v postopku.“ V 4. točki izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka zavrnila zahtevo revidenta za povrnitev stroškov postopka odločanja o pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

6. V obravnavani zadevi je torej sporna dovolitev obnove postopka zaradi razloga iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v povezavi s prvim odstavkom 60. člena Zakona o denacionalizaciji).

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008, Up-1124/2008, Up-1186/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

8. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident med drugim uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

9. Za izraz denarne vrednosti gre le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklep U-I-117/09 z dne 28. 1. 2010). V obravnavani zadevi je predmet spora dovoljenost obnove upravnega postopka. To pa ni spor, v katerem bi bila revidentova pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti. Tega ne spremeni niti revidentova navedba, da znaša vrednost spornega predmeta najmanj 134.300,00 EUR. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v številnih svojih odločba ( npr. X Ips 175/2011, X Ips 34/2012, X Ips 39/2012). Glede na navedeno ni izpolnjen pogoji za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

11. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008, X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 278/2013) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

12. V okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident kot pomembni pravni vprašanji izpostavlja: „ali je mogoče glede na določbe Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) oziroma glede na določbe sedaj veljavnega Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) šteti, da nepremičnina parc. št. ..., k.o. ... predstavlja pripadajoče (funkcionalno) zemljišče k stavbi v Ljubljani, ležeči na nepremičnini parc. št. ..., k.o. ...“ in „ali družba B., d. o. o., ki se ni udeležila upravnega (denacionalizacijskega) postopka, čeprav je za obstoj le-tega vedela, lahko vloži predlog za obnovo tovrstnega postopka oziroma kdaj v takem primeru prične teči subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka“.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča prvo vprašanje, ki ga revident postavlja, ni pomembno pravno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi. V tej zadevi ni sporno, da je revident kupil in je lastnik stanovanja v prvem nadstropju objekta stoječega na parc. št. ..., k.o. ... (na kateri je bila kasneje izvedena parcelacija) s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah objekta. Tudi ni sporno, da gre za stanovanje, ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije po tem, ko sta z uveljavitvijo ZNNZ v družbeno lastnino prešla tako objekt na navedeni parceli kot tudi celotno zemljišče parc.št. ..., k.o. ..., ter da funkcionalno zemljišče k stavbi ni bilo odmerjeno. Kako se je pravica uporabe na nacionaliziranem (podržavljenem) zemljišču (zemljišču, na katerem objekt stoji, in na zemljišča, ki je potrebno za njegovo redno rabo) prenašala na vsakokratnega lastnik oziroma solastnika objekta, izhaja iz ZNNZ in kasnejših predpisov (Zakon o pravicah na delih stavb, Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Zakon o prometu z nepremičninami, Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini). Vprašanje, ali zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi, pa se rešuje v vsakem primeru posebej in je vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja. V obravnavani zadevi se bo ob upoštevanju relevantnih okoliščin zadevnega primera, torej vprašanje, ali zemljišče parc. št. ... k.o. ... (pred parcelacijo del parc. št. ... k.o. ...) predstavlja funkcionalno zemljišče k zadevni stavbi, ugotavljalo v obnovljenem upravnem postopku. Glede na navedeno gre pri postavljenem vprašanju po vsebini zadeve za dejansko vprašanje in ne za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Tudi drugo vprašanje, ki ga v reviziji postavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1. ZUP v 5. točki prvega odstavka 263. člena določa, da lahko stranka v primeru iz 9. točke 260. člena predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je zvedela, da je bila odločba izdana. Ta določba je jasna in ne potrebuje dodatne razlage. Kdaj je stranka zvedela, da je odločba izdana (in zanjo prične teči subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka), pa je odvisno od dejanskih okoliščin posameznega primera in se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Pri postavljenem vprašanju gre torej za dejansko in ne za pravno vprašanje v smislu 2. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1. 15. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zatrjuje, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, ker je na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe postal solastnik navedene nepremičnine (parc. št. ... k.o. ...), ki v naravi predstavlja dvorišče, na katerem so parkirišča, družba B., d. o. o. pa bi morala sedaj solastnikom zemljišča plačevati uporabnino dela tega parkirišča, zato želi, da bi bila odločitev o vrnitvi zadevnega zemljišča drugačna.

16. Vsebina tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero se je dovolila obnova denacionalizacijskega postopka, in sicer v obsegu, da se družbi B., d. o. o., kot stranskemu udeležencu omogoči udeležba v postopku. V obravnavani zadevi se ni odločalo o sami denacionalizaciji zemljišča. Navedbe revidenta se smiselno nanašajo le na posledice, ki bi mu lahko nastale v drugem postopku, to je v denacionalizacijskem postopku, ne pa v postopku glede dovoljenosti predloga za obnovo postopka. Povezanost tega upravnega spora z denacionalizacijskim postopkom, ki bo šele na podlagi izpodbijane odločbe obnovljen, pa po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker posledice, ki jih revident navaja kot hude posledice, niso posledice odločitve, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, revident z njimi v obravnavani zadevi ne more izkazati izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zato pogoj za dovoljenost revizije na tej pravni podlagi ni izkazan.

17. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljenih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

19. Po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker stranka z interesom z navedbami v odgovoru na revizijo ni prispevala k odločitvi, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.