Jedro

Za odločitev, katere stroške je potrebno prijaviti v stečajnem postopku, je odločilen trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele nastanek terjatve za njihovo povračilo, upnik pa mora te stroške v stečajnem postopku prijaviti kot pogojno terjatev. Ta se v stečajnem postopku poplača po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev iz stečajne mase in ne kot strošek stečajnega postopka. Zato sodišče v pravdnem postopku, ki se je po prekinitvi nadaljeval, teh stroškov stečajnemu dolžniku ne naloži v plačilo z dajatvenim sklepom, temveč s sklepom le ugotovi obstoj terjatve iz tega naslova (četrti odstavek 301. člen ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi (III. in IV. točka izreka) spremeni, tako da se ta po novem glasi:

III. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.664,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

IV. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do drugo tožene stranke iz naslova stroškov pravdnega postopka v višini 642,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njeno izpolnitev dalje.

Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 916,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

V presežku se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi potrdi.

II. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi.

III. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nično razpolaganje med toženima strankama, ki ga predstavljajo izdani račun 4/18 z dne 9. 1. 2018 in kompenzacija z dne 5. 2. 2018, kar vse je bilo podlaga za prenos lastninske pravice na premičnini – jadrnica [...] in je vpis lastninske pravice v registru plovil v korist prvo tožene stranke neveljaven (I. točka izreka). Zaradi vzpostavitve lastninskega stanja pred ničnim pravnim poslom je sodišče odredilo vknjižbo lastninske pravice na premičnini v registru plovil v korist drugo tožene stranke (v nadaljevanju druga toženka) in izbris vseh obremenitev, vpisanih od 5. 2. 2018 dalje (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) prvo tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) dolžna v roku 15 dni povrniti 1.346,74 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka), drugo toženka pa 695,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in II. točka izreka) in stroškovno odločitev v III. točki izreka se pritožuje prva toženka, zoper stroškovno odločitev v III. in IV. točki izreka pa tožnica.

3. Tožnica in druga toženka sta na pritožbo prve toženke odgovorili. Nasprotovali sta pritožbenim navedbam in predlagali zavrnitev pritožbe. Priglasili sta tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba prve tožene stranke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe prve toženke:

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je nično razpolaganje (pravni posel), na podlagi katerega je druga toženka prenesla na prvo toženko lastninsko pravico na premičnini – jadrnici [...] (v nadaljevanju sporno plovilo). Ugotovilo je namreč, da je bil ta pravni posel sklenjen z izključnim namenom izigrati tožnico, da slednja v postopku davčne izvršbe ne bi prišla do poplačila terjatev, ki jih ima do druge toženke po več izvršilnih naslovih (39. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).

6. Svoje zaključke, da sta toženki vedeli za davčne terjatve tožnice in sta preko kapitalske in sorodstvene povezanosti družb in njunih zakonitih zastopnikov (oče-sin), ravnali usklajeno in z namenom preprečitve poplačila davčne terjatve tožnice iz premoženja druge toženke, je sodišče oprlo na ugotovitve: - da je bila druga toženka ob rubežu spornega plovila izrecno opozorjena na prepoved razpolaganj z zarubljenimi predmeti; - da druga toženka v postopku davčne izvršbe ni zatrjevala, da ni lastnica spornega plovila in je to isto plovilo v nadaljevanju postopka predlagala v zavarovanje svoje obveznosti v primeru odloga ali obročnega plačila davčnega dolga; - da je bila kupnina za sporno plovilo s strani druge toženke že plačana v decembru 2017, takrat pa je bilo izdano tudi dovoljenje prodajalca plovila za vpis plovila v slovenskem registru plovil, pa se kljub temu druga toženka v registru plovil ni vpisala kot lastnica plovila; - da za kompenzacijo z dne 5. 2. 2018 še niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj terjatev prvo toženke do druge toženke iz naslova odkupa terjatve še ni zapadla (311. člen OZ); - da sam odkup terjatve do povezane družbe A. d.o.o. zaradi slabega finančnega stanja te družbe ni bil ekonomsko upravičen; - da druga toženka ni imela terjatev do prve toženke in sta toženki šele s tem (ekonomsko neutemeljenim) odkupom terjatve vzpostavili upniško dolžniški odnos in pogoje za kompenzacijo, pri tem pa drugo toženki ni bila poznana vsebina odkupljenih terjatev v višini 116.555,06 EUR; - da je vpis lastninske pravice na spornem plovilu v korist prve toženke opravil zakoniti zastopnik druge toženke; - in da je bilo sporno plovilo po vpisu v register plovil v korist prve toženke (25. 4. 2018) zarubljeno za obveznosti družbe B. d.o.o., katere zakoniti zastopnik je tudi zakoniti zastopnik druge toženke.

7. Prva toženka vseh teh ugotovitev in prepričljivih zaključkov sodišča konkretizirano ne izpodbija, temveč v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da izpodbijana sodba glede delovanja zakonitih zastopnikov toženk in namena izogibanja plačilu davčne obveznosti druge toženke ni obrazložena. Navedeno tudi ne drži, saj je sodišče prve stopnje svoje zaključke celovito in argumentirano obrazložilo, dokazna ocena pa je vestna in skrbna ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje se je prva toženka tožbenim navedbam v tej smeri le pavšalno upirala z zatrjevanjem, da pravni posli med povezanimi družbami ter očetom in sinom niso prepovedani, sicer pa konkretnih pojasnil in dokazil v zvezi s spornimi okoliščinami pravnega posla prodaje plovila in njenim usklajenim ravnanjem z drugo toženko v postopku davčne izvršbe ni podala. Pri tem tudi ni nepomembno, da v zvezi s sporno prodajo v postopku ni predložila niti kupoprodajne predpodogodbe niti pogodbe, na katerih temelji izdani račun 4/18 z dne 9. 1. 2018, zaradi neobstoja dokumentacije o spornem poslu pa je druga toženka tožbeni zahtevek tudi v celoti pripoznala.

8. Prvo toženka zmotno vztraja, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pravnega posla, sklenjenega med toženkama. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila druga toženka stalni davčni dolžnik in je bilo zoper njo izdanih več sklepov o davčni izvršbi, sporno plovilo pa je predstavljalo njeno edino unovčljivo premoženje, iz katerega bi se terjatve tožnice lahko poplačale (ocenjena vrednost plovila v postopku rubeža je bila 90.000,00 EUR). Kljub temu, da je bila terjatev tožnice v postopku davčne izvršbe, v katerem je bilo zarubljeno sporno plovilo, v nekem trenutku poplačana, ima tožnica torej še vedno pravni interes za ugotovitev neveljavnosti sporne prodaje, saj bo s tem ponovno vzpostavljeno prvotno lastninsko stanje na spornem plovilu in izbrisane nadaljnje bremenitve1, tožnica pa bo (po opravi rubeža v zvezi z drugimi izvršilnimi naslovi) pridobila možnost vpisa zastavne pravice v njeno korist zaradi poplačila celotnega davčnega dolga (in ne le dolga po enem izvršilnem naslovu).2

9. Pritožbene trditve o poznejšem davčnem dolgu iz naslova glob zaradi prekrškov in predložen dokaz - elektronsko sporočilo z dne 7. 3. 2018, s katerim prva toženka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o neverodostojnosti izpovedbe A. A., predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 339. člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Glede zaključkov sodišča o kompenzaciji (pobotu) z dne 5. 2. 2018 pa pritožba zmotno navaja, da določba 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni kogentne narave in je mogoč tudi pobot še nezapadlih terjatev. Tudi za pogodbeno pobotanje namreč velja, da morajo biti za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 311. člen OZ. Sicer pa je v tej zvezi odločilno, da sta toženki pobot terjatev predčasno opravili prav na dan 5. 2. 2018, ko je bil opravljen rubež spornega plovila, pri čemer pa zakonitemu zastopniku druge toženke te terjatve niti niso bile poznane. Te ugotovitve sodišča prve stopnje pa pritožba ne izpodbija.

10. Glede na vse navedeno pritožba ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je glavni razlog, da sta toženki sklenili pravni posel prodaje spornega plovila prav v preprečitvi, da se tožnica poplača iz premoženja druge toženke in je zato tak pravni posel zaradi nedopustne kavze ničen (39. člen OZ). Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da je prva toženka dolžna drugi toženki vrniti, kar je na tej podlagi prejela (87. člen OZ), pri tem pa je zaradi vzpostavitve stanja, kot je bilo pred ničnim pravnim poslom, potreben tudi izbris zastavne pravice, vpisane v registru plovil 25. 4. 2018.3 Glede pritožbe tožnice:

11. Pri odločanju o stroških pravdnega postopka, ki so tožnici nastali do začetka stečajnega postopka, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), v skladu s katero mora upnik v prijavi terjatve navesti zneske stroškov, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v pravdnem postopku, začetim pred stečajnim postopkom. Za odločitev, katere stroške je potrebno prijaviti v stečajnem postopku, je odločilen trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele nastanek terjatve za njihovo povračilo4, upnik pa mora te stroške v stečajnem postopku prijaviti kot pogojno terjatev. Navedba teh stroškov v prijavi terjatve predstavlja pozitivno procesno predpostavko, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka.5 Pri tem večinska sodna praksa stoji na stališču, da ti stroški predstavljajo terjatev upnika, ki se lahko v stečajnem postopku poplača po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev iz stečajne mase, skladno z načelom koncentracije (227. člen ZFPPIPP) in ne kot strošek stečajnega postopka. Zato sodišče v pravdnem postopku, ki se je bil prekinjen zaradi začetka stečaja in se je po prekinitvi nadaljeval teh stroškov pravdni stranki (stečajnemu dolžniku) ne naloži v plačilo z dajatvenim sklepom, temveč s sklepom le ugotovi obstoj terjatve iz tega naslova (četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP).6

12. Tožnica v pritožbi v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških, ki jih je dolžna povrniti druga toženka, zmotno ugotovilo, da tožnica v stečajnem postopku, ki se vodi nad drugo toženko, ni prijavila pogojne terjatve iz naslova stroškov tega pravdnega postopka. Tožnica je namreč izkazala, da je v prijavi terjatve določno navedla zneske pravdnih stroškov po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), in sicer za vloženo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe v višini 700 točk (tarifna št. 18 OT), za odgovor na ugovor zoper izdano začasno odredbo v višini 700 točk (tarifna št. 27/6 OT), za odgovor z dne 26. 9. 2019 na pritožbo zoper sklep o izdaji začasne odredbe v višini 700 točk (tarifna št. 27/6 OT) ter 2% materialne stroške po 11. členu OT. Procesna predpostavka za odločanje o teh stroških v pravdnem postopku je tako izpolnjena, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje v stroškovni odločitvi zajeti tudi te stroške (za drugo toženko v deležu ½).

13. Nadalje tožnica v pritožbi tudi utemeljeno izpostavlja, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade za drugi odgovor na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo (z dne 2. 6. 2020).7 Glede na dejstvo, da je ta strošek nastal po začetku stečajnega postopka, bi moralo sodišče prve stopnje strošek iz naslova priglašene nagrade v višini 700 točk (tarifna št. 27/6 OT) naložiti v plačilo obema toženkama (vsaki do ½). Iz istega razloga bi moralo drugi toženki naložiti v plačilo tudi ½ strošek iz naslova priglašene nagrade za vlogo z dne 12. 5. 2020 v višini 25 točk (tarifna št. 19/4 OT).8

14. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek glede priznane nagrade za odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi (pri naložitvi stroškov prvi toženki). Tožnica je iz tega naslova v postopku priglasila strošek nagrade v višini 700 točk, kar je skladno s tarifo po tarifni št. 27/6 OT (redno pravno sredstvo in odgovor na to sredstvo – po tarifni št. 18 OT). Sodišče bi zato moralo iz tega naslova prvi toženki naložiti v plačilo ½ strošek nagrade v višini 350 točk in ne-le 175 točk. 15. Stroški, ki odpadejo na prvo toženko, tako poleg že priznanih in upoštevaje še strošek nagrade za odgovor na ugovor zoper začasno odredbo (razlika do 350 točk) in odgovor na pritožbo z dne 2. 6. 2020 v višini 350 točk (tarifna št. 27/6 OT), skupno znašajo 2.711,75 točk oz. 1.627,05 EUR, s priznanim stroškom za prevode (37,84 EUR) pa 1.664,89 EUR. Stroški, ki odpadejo na drugo toženko, pa upoštevaje še priznane stroške (prijavljene pred začetkom stečaja in za odgovor na pritožbo z dne 2. 6. 2020 ter vlogo z dne 12. 5. 2020) znašajo 2.535 točk oz. 1.521 EUR, skupaj s stroškom prevodov pa 1.558,84 EUR. Pri tem se v izračunu ne upošteva ločenega stroška 1/2 nagrade za sestavo predloga za začasno odredbo v višini 175 točk (tarifna št. 27/2 OT), saj tega stroška tožnica v prijavi terjatve v stečajnem postopku ni priglasila (priglasila je skupen strošek za sestavo tožbe in predloga za začasno odredbo v višini 700 točk po tarifni št. 18 OT). Od vseh priznanih stroškov tožnice znašajo stroški, nastali do začetka stečajnega postopka, 1.070,50 točk oz. 642,30 EUR (v stečajnem postopku priglašena ½ nagrade za tožbo, ugovor zoper začasno odredbo in odgovor na pritožbo, skupaj z materialnimi stroški), razlika pa so stroški, ki so nastali po začetku stečajnega postopka nad drugo toženko in jih je slednja dolžna tožnici plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

16. Glede na vse navedeno je pritožba tožnice delno utemeljena, zaradi česar ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi (v III. in IV. točki izreka) delno spremenilo, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP)9. V presežku (ki se nanaša na neutemeljen očitek v zvezi s stroškom nagrade za sestavo predloga za začasno odredbo za drugo toženko) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi potrdilo (353. člen ZPP). Pritožba prve toženke pa je v celoti neutemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

17. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica namreč v zvezi z njeno pritožbo ni priglasila pritožbenih stroškov, z odgovorom na pritožbo prve toženke pa tožnica in druga toženka nista v ničemer prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ta strošek za postopek ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zastavna pravica 25. 4. 2018, vpisana v korist tretje osebe, zaradi katere ima tožnica slabši vrstni red. 2 Pritožba se na tem mestu sklicuje tudi na določbe o delni ničnosti, pri čemer pa pritožbenih očitkov v tej smeri ne konkretizira, zaradi česar pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti. 3 Sodišče prve stopnje je odločilo, da se izbrišejo vsa bremena, vpisana po 5. 2. 2018, pri čemer iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da gre za naknadno vknjižbo zastavne pravice, vpisano v breme prvo toženke 25. 4. 2018. Tretja oseba (zastavni upnik) pa bo lahko v nadaljevanju morebitne zahtevke iz tega naslova uveljavila zoper prvo toženko kot zastavnega dolžnika. 4 Ko je o njih odločeno z izvršilnim naslovom. 5 Prim. VSRS III Ips 33/2018, VSL I Cpg 178/2018, I Cpg 7/2018 in I Cpg 785/2019, VSK Cpg 111/2014. 6 Prim. VSL I Cpg 785/2019, VSL II Cp 2523/2015, VSK Cpg 405/2015. 7 Sodišče je priznalo nagrado le za en odgovor na pritožbo, tožnica pa je vložila odgovor dne 27. 9. 2019 in 2. 6. 2020. 8 ½ stroška iz tega naslova je sicer sodišče priznalo pri odločitvi o povrnitvi stroškov s strani prve toženke. 9 Pritožbeno sodišče je ugotovilo obstoj terjatve do druge toženke za pravdne stroške, nastale do prekinitve pravdnega postopka, ostale pa je drugo toženki naložilo v plačilo.