Jedro

Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje, ki je kot datum zapadlosti obveznosti štelo čas, ko je oziroma bi tožena stranka kot kolektivna organizacija ob skrbnem postopanju v pravnem prometu lahko oziroma morala prenesti na tožnika denarne koristi, ki jih je prejela od uporabnikov avtorskih del tožnika za preteklo obračunsko leto, in sicer potem, ko je opravila obračun in delitev zbranih sredstev med avtorje in nato vsakemu avtorju nakazala pripadajoči avtorski honorar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo sodišča prve stopnje II P 1979/2002 z dne 3. 10. 2013 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča II Cp 635/2014 z dne 26. 11. 2014 je bilo pravnomočno razsojeno, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 99.921,20 EUR. Sodba sodišča prve stopnje je bila razveljavljena le v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti in glede povrnitve pravdnih stroškov. V novem sojenju je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da plača tožniku zakonske zamudne obresti v višini 93.011,83 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.156.929,20 SIT od 1. 9. 2002 do 31. 12. 2006, od zneska 170.168,36 SIT od 1. 9. 2003 do 31. 12. 2006, od zneska 48.364,15 SIT od 1. 9. 2004 do 31. 12. 2006, od zneska 291.735,34 SIT od 1. 9. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 6.957,09 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (točka I). Višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od priznanih avtorskih honorarjev je prvo sodišče zavrnilo (točka II). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni plačati tožniku pravdne stroške v višini 4.148,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (točka III).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da temelj tožbenega zahtevka predstavljata 81. in 146. člen ZASP, zaradi česar gre v predmetni zadevi za odločanje o dajatvenem zahtevku za plačilo avtorskega honorarja, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok. Razmerje med pravdnima strankama temelji na kolektivnem upravljanju avtorskih pravic, ki jih izvršuje tožena stranka kot kolektivna organizacija, zato pravdni stranki nista v razmerju avtorskega pogodbenega prava. Prvo sodišče se je pri svoji odločitvi zmotno sklicevalo na sodbo VS RS II Ips 124/2011, ki ne obravnava enakega razmerja, kot je predmet tega pravdnega postopka. Tožnik odgovornosti tožene stranke iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti ni zatrjeval. V kolikor bi zatrjeval odškodninsko odgovornost tožene stranke, velja triletni zastaralni rok, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje uporabiti. Ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka sta zastarala avtorska honorarja za leti 1996 in 1997. Enako velja za honorarje za obdobje od 2000 do 2004, saj je tožnik spremenil tožbo 23. 6. 2006, zato so terjatve za plačilo avtorskih honorarjev, ki so zapadle v plačilo pred 23. 6. 2003 zastarale, zastaral pa je tudi avtorski honorar za leto 2000 in 2001. Glede avtorskih honorarjev za leti 1998 in 2002 prvo sodišče ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev in sicer kdaj sta zahtevka zapadla v plačilo, zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožena stranka izračun avtorskega honorarja, ki pripada posameznemu imetniku avtorskih pravic za dela uporabljena v tekočem koledarskem letu, naredila v sredini naslednjega leta, prvo sodišče pa ni ugotavljalo, kdaj v sredini naslednjega leta, saj tožnik tega ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje se je oprlo zgolj na dejstva glede datuma dejanske razdelitve izplačila avtorskega honorarja in ne na datum obračuna. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev. Tožnik je imel pravico zahtevati razdelitev zbranih sredstev že od izdelave obračuna dalje. Datuma izdelave obračuna sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Prvo sodišče se v zvezi z zastaranjem zmotno sklicuje na 190. člen OZ oziroma 210. člen ZOR o neupravičeni obogatitvi. Manjkata dva pogoja, prikrajšanje na strani tožnika in obogatitev na strani tožene stranke. Tožena stranka ni bila obogatena, saj je vsa zbrana sredstva razdelila imetnikom pravic. Zaradi zastaranja glavnice prvo sodišče ni pravilno ugotovilo zastaralnega roka pri zastaranju zakonskih zamudnih obresti. Rok za izpolnitev v predmetni zadevi ni bil določen, zato bi moralo sodišče uporabiti določbi drugega odstavka 299. člena OZ oziroma 324. člena ZOR. Tožena stranka je delala obračune sredi leta in avtorske honorarje izplačevala v avgustu tekočega leta za preteklo leto, kar je potrdilo pritožbeno sodišče, ki se sklicuje na dan zapadlosti pogodbenega razmerja, katerega pa v predmetni zadevi ni bilo. Ker rok ni bil določen, bi v takem primeru zakonske zamudne obresti lahko začele teči od dneva, ko je tožnik pozval toženo stranko k izpolnitvi. V zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti je obrazložitev pomanjkljiva, izračunan znesek 6.957,09 EUR v obrazložitvi sodbe ni pojasnjen in se ga ne da preizkusiti. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita, ker je napačna odločitev o temelju(2). Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede uporabe pravilnikov, kakor tudi glede pasivne legitimacije. Tožnik uveljavlja napačen pravovarstveni zahtevek, saj bi moral izkazati, da je izčrpal vsa pravna sredstva, ki mu pripadajo kot članu društva. Zmotne so ugotovitve sodišča, da je bilo avtorstvo tožnika med pravdnima strankama nesporno ugotovljeno in ugotovitve o sporočanju podatkov o predvajanju del s strani uporabnika, kakor tudi dejanske ugotovitve, povezane z izvedenskim mnenjem in klasifikacijo del. Zmotno je izračunan tudi avtorski honorar. Posledično je zmotna odločitev glede pravdnih stroškov.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbe drugega odstavka 350. člena ZPP. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodba glede izračuna zakonskih zamudnih obresti pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, posebej ne glede izračuna zneska 6.957,09 EUR. Navedeni znesek predstavlja seštevek glavnic, kot so navedene v izreku sodbe in se obrestujejo od zapadlosti v letih od 2002 do 2005 za obdobje do 31. 12. 2006, od takrat dalje pa tečejo zakonske zamudne obresti od skupnega zneska 6.957,09 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede roka zapadlosti izpolnitve obveznosti in pravilno določilo čas, ko je tožena stranka prišla v zamudo. V sodbi je sodišče prve stopnje podrobno in pregledno navedlo, na kakšen način so bile tožniku priznane obresti za posamezna obdobja in v kakšni višini od posameznih zneskov.

6. Tožena stranka je edina kolektivna organizacija, ki na podlagi določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah(3) upravlja pravice vseh avtorjev na avtorskih delih s področja glasbe. Tožena stranka je na podlagi ZASP dolžna deliti zbrana sredstva avtorjem v skladu z vnaprej določeni pravili delitve in v skladu s pogodbo z avtorjem. Tožnik je zato iz naslova izpolnitve pogodbene obveznosti upravičen do izplačil za uporabo njegovih avtorskih del, ki so bila plačana toženi stranki s strani uporabnikov, po pravilih delitve, ki so bila določena ob sklenitvi pogodbe za avtorske honorarje in na podlagi pravilnikov, ki bi jih morala tožena stranka uporabiti pri delitvi zbranih sredstev(4). Tožena stranka je tudi poslovno odškodninsko odgovorna za škodo v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da kot kolektivna organizacija ni zaščitila interesa tožnika kot avtorja(5). Glede uporabe pravilnikov tožene stranke, pasivne legitimacije, pravilnosti pravovarstvenega zahtevka, glede avtorstva, sporočanja podatkov o predvajanih delih s strani uporabnika in dokazovanja z izvedencem ter klasifikacije del, na podlagi katerih je bila tožniku (delno) priznana terjatev tako po temelju kot po višini(6), je bilo že pravnomočno odločeno, zato se v tem delu, glede razlogov, na podlagi katerih je po temelju obrestni del zahtevka tožnika utemeljen, pritožbeno sodišče sklicuje tudi na razloge iz sodbe sodišča prve stopnje II P 1979/2002 z dne 3. 10. 2013 ter sodbe in sklepa pritožbenega sodišča II Cp 635/2014 z dne 26. 11.2014. 7. Pritožbeno sodišče je že v sodbi II Cp 635/2014 pojasnilo, da terjatve iz naslova prejema nadomestil za uporabo avtorskih del, ki jih je prejela tožena stranka od uporabnikov in niso bili plačani tožniku kot avtorju, zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let (371. člen ZOR oziroma 346. člen OZ), v enakem roku pa zastara tudi odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbenih obveznosti (tretji odstavek 376. člena ZOR oziroma tretji odstavek 352. člena OZ). S sodbo VS RS II Ips 124/2011 je bilo odločeno, da terjatev tožene stranke do uporabnikov glasbenih del zastara v petih letih. Prav ima pritožba, da gre v citiranem primeru za drugačno pravno razmerje, ki pa ima kljub temu istovrstno značilnost, ki se kaže v zaščiti interesov tožnika kot avtorja, da prejme plačilo za uporabo njegovih avtorskih del, zato ni najti razumnega razloga, zaradi katerega avtorju ne bi bil v razmerju do tožene stranke priznan enak zastaralni rok, kot je priznan toženi stranki za terjatve, ki jih ima do uporabnikov avtorskih del. Prvo sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, ker koristi, ki jih je prejela od uporabnikov avtorskih del tožnika, ni prenesla na tožnika. Iz navedenih razlogov je zastaralni rok za terjatve tožnika do tožene stranke pet let(7). Pri zastaranju zamudnih obresti pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo triletni zastaralni rok(8).

8. Tožena stranka je izplačevala honorarje avtorjem v tekočem letu za preteklo leto. Tožba je bila vložena 15. 7. 2002 za plačilo honorarja v letu 1996, ki se je obračunal in izplačeval v letu 1997. Terjatve tožnika za obdobje od leta 1996 do 2002, ki jih uveljavlja v tožbi in za obdobje do leta 2004, ki jih uveljavlja v spremembi tožbe, zato niso zastarale. Pritožbeno sodišče je že v sodbi in sklepu II Cp 635/2014 pojasnil, da je dan zapadlosti posamezne tožnikove terjatve za preteklo leto nastopilo v tekočem letu, ko je tožena stranka naredila obračun, kar je bilo v sredini tekočega leta. Ker je šlo za obračun izplačila vsem avtorjem, je treba upoštevati razumen rok za izplačilo, saj bi bilo v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, da bi morala tožena stranka plačati avtorjem na podlagi 756. člena ZOR oziroma 773. člena OZ zakonske zamudne obresti od dneva obračuna oziroma od dneva razdelitve do dejanskega plačila avtorju, če je bilo plačano avtorju v razumnem roku in v skladu s poslovnimi običaji. Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje, ki je kot datum zapadlosti obveznosti štelo čas, ko je oziroma bi tožena stranka ob skrbnem postopanju v pravnem prometu lahko oziroma morala prenesti na tožnika denarne koristi, ki jih je prejela od uporabnikov avtorskih del tožnika za preteklo obračunsko leto, in sicer potem, ko je opravila obračun in delitev zbranih sredstev med avtorje in nato vsakemu avtorju nakazala pripadajoči avtorski honorar. Tožena stranka v postopku ni trdila, da je avtorjem plačevala zakonske zamudne obresti za neupravičeno uporabo denarja za čas od obračuna do izplačila (kot to določa 756. člen ZOR oziroma 773. člen OZ in kar bi se pričakovalo od kolektivne organizacije kot neprofitne organizacije, če bi bila v zamudi s plačilom), zato za začetek teka zastaralnega roka ni odločilen datum obračuna, ampak dan, ko je tožena stranka običajno v tekočem letu avtorjem izplačevala honorarje. Obveznost tožene stranke kot prevzemnika naročila, da plača avtorju kot naročniku avtorski honorar, nastopi takrat, ko po normalnem teku stvari lahko naredi obračun in po normalnem teku stvari razdeli zbrana sredstva ter plača avtorjem avtorski honorar, tudi ob upoštevanju števila vseh avtorjev, katerim mora tožena stranka plačati avtorske honorarje. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik prejemal plačila pred navedenim obdobjem in tudi ni prerekala trditev tožnika, da je tožena stranka delala obračune za preteklo leto sredi leta in avtorske honorarje izplačevala v avgustu za preteklo leto. Iz navedenih razlogov je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da terjatve tožnika(9) niso zastarale. Tožnik je zato upravičen do obresti od 1. 9. tekočega leta za priznani honorar za preteklo leto, ko je nastopila dolžnost tožene stranke, da izpolni obveznost in plača tožniku avtorski honorar(10) (prvi odstavek 324. člena ZOR oziroma 299. člen OZ).

9. Terjatve tožnika niso zastarale, sodišče prve stopnje pa je pri priznanju zakonskih zamudnih obresti pravilno upoštevalo triletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je podrobno, sistematično in pregledno pojasnilo, za katera posamezna obdobja in v kakšni višini je tožnikov obrestni zahtevek utemeljen ter na kakšen način je priznane obresti obračunalo. Pritožbeno sodišče navedene obračune v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pritožba opredeljeno teh izračunov ne izpodbija, zato podrobnejša obrazložitev v tem delu ni potrebna.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako tožeča stranka, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče v tem delu le delno povzema pritožbene trditve, ker tožena stranka le povzema pritožbene navedbe, ki jih je že dala v pritožbi z dne 14. 11. 2013, ko je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje II P 1979/2002 z dne 3. 10. 2013, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo v sodbi in sklepu II Cp 635/2014 z dne 26. 11. 2014. Op. št. (3): V nadaljevanju ZASP.

Op. št. (4): Podrobneje v tem delu glej sodbo sodišča prve stopnje II P 1979/2002 z dne 3. 10. 2013 tč. 15-21 str. 18-19 in sodbo in sklep pritožbenega sodišča II Cp 635/2014 z dne 26. 11. 2014 tč. 8-9 str. 8-11 in tč. 11 str. 12-13. Op. št. (5): Podrobneje v tem delu glej sodbo sodišča prve stopnje II P 2915/2014 z dne 22. 1.2015 tč. 33-36 str. 27-30 in sodbo in sklep pritožbenega sodišča II Cp 635/2014 z dne 26. 11. 2014 tč. 9-10 str. 11-12. Op. št. (6): Glede glavnice.

Op. št. (7): Podrobneje glej tudi sodbo sodišča prve stopnje II P 1979/2002 z dne 3. 10. 2013 (tč. 22 str. 18-19) in sodbo in sklep pritožbenega sodišča II Cp 635/2014 z dne 26. 11. 2014 (tč. 11 str. 12-13).

Op. št. (8): Podrobneje glej sodbo sodišča prve stopnje II P 2915/2014 z dne 22. 1.2015 tč.17 stran 13 in sodbo in sklep pritožbenega sodišča II Cp 635/2014 z dne 26. 11. 2014 (tč. 20 str. 18-19).

Op. št. (9): Ki jih uveljavlja v tožbi in spremembi tožbe za obdobje od leta 1996 do 2004. Op. št. (10): Pritožbene navedbe so v tem delu tudi nekonsistentne, saj tožena stranka zatrjuje, da je terjatev tožnika zapadla na dan obračuna, v nadaljevanju pa, da rok za izpolnitev ni bil določen, zato je tožena stranka prišla v zamudo, ko jo je tožnik pozval, da izpolni obveznost.