Jedro

Vrednost spornega predmeta obrestnega zahtevka kot postranske terjatve je skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS enaka nič.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je pravnomočno razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku avtorski honorar 99.921,20 EUR, prvostopenjsko sodbo pa je razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti in glede povrnitve pravdnih stroškov (sodba in sklep II Cp 635/2014 z dne 26. 11. 2014).

2. V novem sojenju je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati zakonske zamudne obresti v višini 93.011,83 EUR in zakonske zamudne obresti od 1,156.929,20 SIT od 1. 9. 2002 do 31. 12. 2006, od 170.168,36 SIT od 1. 9. 2003 do 31. 12. 2006, od 48.364,15 SIT od 1. 9. 2004 do 31. 12. 2006, od 291.735,34 SIT od 1. 9. 2005 do 31. 12. 2006 in od 6.957,09 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (točka I.). Višji ali drugačen tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od obračunanih avtorskih honorarjev je zavrnilo (točka II.). Odločilo je, da je toženka dolžna v roku petnajstih dni plačati tožniku pravdne stroške 4.148,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (točka III.).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Toženec je zoper navedeno sodbo vložil revizijo. Navaja, da je vrednost izpodbijane sodbe 93.011,83 EUR, kolikor znaša znesek kapitaliziranih obresti od zneskov avtorska honorarja za obdobje od 1996 do 2000, skupaj s preostalimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov avtorskega honorarja za obdobje od leta 2000 do 2004, ki so v sodbi sodišča prve stopnje določene opisno. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišč glede zastaranja napačna. Pri razmerju med strankama gre za razmerje kolektivnega upravljanja. Ni upoštevan materialnopravni predpis o triletnem zastaralnem roku in predpis, da zaradi zastaranja glavnice zastarajo tudi zamudne obresti. Glede začetka teka zastaralnega roka se sodbe ne da preizkusiti. Izpodbijana sodba je napačna tudi glede stroškov postopka, saj je zahtevek tožnice v celoti neutemeljen in bo posledično z razveljavitvijo ali spremembo izpodbijane sodbe treba spremeniti ali razveljaviti tudi odločitev o stroških. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita, ker je napačna že odločitev o temelju. Obstoj stranskih terjatev kot so zamudne obresti je odvisen od obstoja glavne terjatve.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni dovoljena.

7. V skladu z 39. členu ZPP se v primeru, če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, kot ta vzame samo vrednost glavnega zahtevka; postranske terjatve, med katere sodijo tudi obresti, se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot samostojen glavni zahtevek. Postranske terjatve, kadar so to tudi v procesni obliki, to je postranski (procesni) zahtevek, torej ne vplivajo na ugotovitev vrednosti spornega predmeta, pri čemer to naravo ohranijo ves čas postopka. Ob tem nima pomena v kakšni tehnični obliki so izražene, tudi če so kapitalizirane ostajajo postranska terjatev. Na vrednost spornega predmeta nimajo vpliva tudi, če dosežejo ali presežejo glavni zahtevek.

8. V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal plačilo avtorskega honorarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi; obrestni zahtevek je torej uveljavljal poleg glavničnega zahtevka. Obresti tako v tem primeru pomenijo samo postransko terjatev oziroma postranski procesni zahtevek, pri čemer je bistveno, da to naravo ohranijo ves čas postopka; tudi v primeru, kot je obravnavani, ko se glede na odločitev drugostopenjskega sodišča, da odločitev o njih razveljavi, obravnavajo v ločenem (ponovljenem) postopku in se s posebno revizijo izpodbija le odločitev o njih. Vrednost spornega predmeta obrestnega zahtevka je tako skladno z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS enaka nič.1

9. Glede na obrazloženo vrednost spornega predmeta izpodbijane pravnomočne sodbe ne presega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato je revizija zoper njo nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

10. Revident izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka. Izpodbijana odločba o stroških se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (primerjaj 384. člen ZPP). Izpodbijani sklep o stroških ni takšen sklep, zato revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena.2 Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 377. člena ZPP tudi v tem delu zavrglo.

11. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker revident z revizijo ni uspel, do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbe II Ips 726/2008 z dne 25. 9. 2008, II Ips 215/2008 z dne 17. 9. 2009, II Ips 245/2011 z dne 12. 1. 2012 in II Ips 242/2009 z dne 26. 7. 2012. Primerjaj tudi sklep Ustavnega sodišča RS Up-70/06 z dne 27. 12. 2007. 2 Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998.