Jedro

Na območju bivše cone B STO je bilo za nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov odločilno zatečeno stanje na dan, ko je stopila v veljavo sprememba Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravdnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, torej na dan 8.10.1972. Takrat je bila lastnica spornih nepremičnin že tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki, ki so bili tuji državljani. Zato so tega dne sporne nepremičnine že na podlagi samega zakona prešle v državno last. Po izrecni določbi 8. točke prvega odstavka 3. člena ZDen pa se ne vrača tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi 7. a člena ZNZGP.

Izrek

Revizija se zavrže. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki solastniki določenih parcel, ki so sedaj vpisane v k.o..., in sicer prvotožnica in drugotožnik vsak do 1/6, tretjetožnica pa do 1/3, kar je tožena stranka dolžna priznati in tožnikom izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bodo vknjižili svojo solastninsko pravico na teh nepremičninah na svoje ime (izrek pod točko 1 sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (izrek pod točko 2), zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek za izročitev teh nepremičnin toženi stranki (izrek pod točko 3) in še odločilo o pravdnih stroških (izrek pod točko 4). Ugotovilo je, da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki kljub tujemu državljanstvu in izselitvi iz države po takratnih predpisih lahko dedovali po pokojnem J. S., umrlem 07.10.1970, ki je bil jugoslovanski državljan slovenske narodnosti. Ker je nacionalizacija originaren način pridobitve lastninske pravice, je presojalo pogoje za nacionalizacijo po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur. l. FLRJ, št. 98/46, 35/48 - v nadaljevanju ZNZGP) in na njem temelječih podzakonskih aktov ter menilo, da je bilo dedovanje vseeno možno, da pa se tudi sicer zakon iz leta 1948 ni mogel nanašati na sporne nepremičnine, ker je bil njihov lastnik vse do svoje smrti v letu 1970 jugoslovanski državljan. Ocenilo je še, da s tako presojo ni poseglo v nacionalizacijsko odločbo z dne 17.12.1973, ki je bila sprejeta z uporabo drugega materialnega prava in po pravilih drugega postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1 spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, v izreku pod točko 3 glede nasprotnega tožbenega zahtevka pa sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je o lastninski pravici tožnikov odločalo le ob presoji predpisov o nacionalizaciji in ni upoštevalo, da se je zakon v tem primeru že konkretiziral na podlagi zakonskega pooblastila z odločbo v upravni stvari, izdano v upravnem postopku z možnostjo rednih in izrednih pravnih sredstev ter tudi sodne kontrole v upravnem sporu. Presoja sodišča prve stopnje o neobstoju pogojev za nacionalizacijo lahko pomeni samo, da nacionalizacijska odločba ni bila pravilna, vendar pa je sodišče vezano na pravnomočno upravno odločbo.

Tožniki v pravočasni reviziji proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo tako spremembo odločbe sodišča druge stopnje, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1 in 3, v izreku pod točko 2 pa razveljavi in samo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) izpodbija tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1. Predlaga tako spremembo izpodbijanega dela, da se v tem delu pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Zahteva uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo prvega odstavka 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90, v nadaljevanju ZTLR), 45. člena ZTLR in drugega odstavka 41. člena ZTLR. Ob povzemanju poteka postopka omenja še, da tožeča stranka v upravnem postopku in upravnem sporu ni uspela s svojo denacionalizacijsko zahtevo. Glede na nesporna dejstva in podatke spisa poudarja, da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki kot dediči originarno pridobili lastninsko pravico in bili nato po izvedenem dedovanju s sklepom z dne 17.05.1971 vpisani v zemljiško knjigo. Tožena stranka pa se je v zemljiško knjigo vpisala na podlagi ugotovitvene odločbe o nacionalizaciji z dne 17.12.1973, zemljiškoknjižni vpis pa je bil izveden 05.05.1975. Odločba o nacionalizaciji se je opirala na 7.a člen ZNZGP, po katerem so se z dnem uveljavitve tega zakona, ki je začel veljati 28.04.1948, nacionalizirale in prešle v državno lastnino vse nepremičnine, ki so bile last tujih državljanov. Ob izpolnjevanju zakonskih pogojev je bila nacionalizacija izvedena že po samem zakonu, torej z njegovo uveljavitvijo. V tej zadevi ne gre za vprašanje zakonitosti odločbe o nacionalizaciji, ampak za vprašanje, ali lastninska pravica, ki jo je tožeča stranka pridobila z dedovanjem po prvem odstavku 20. člena ZTLR, lahko preneha z upravno odločbo, ki ima ugotovitveno pravno naravo. Na dan uveljavitve 7.a člena ZNZGP takratnemu lastniku J. S. lastninska pravica ni mogla prenehati, saj je bil jugoslovanski državljan. Zato se tožena stranka ne more sklicevati na 45. člen ZTLR. Tudi na podlagi ugotovitvene odločbe tožena stranka lastninske pravice ni mogla pridobiti, ker takšne pridobitve ni mogoče opreti na nobeno od določb ZTLR, ki govore o prenehanju lastninske pravice. Tožba tožeče stranke je lastninskopravne narave, zato odločitev o njej spada v pristojnost sodišča in ne v pristojnost upravnega organa, kot napačno razlaga sodišče druge stopnje. Gre za vprašanje, ali je lastninska pravica tožeče stranke po zakonu prenehala in ali jo je tožena stranka po zakonu pridobila. Če se dva štejeta za domnevna lastnika iste stvari in sta njuna pravna naslova enako močna, ima po drugem odstavku 41. člena ZTLR prednost tisti, pri katerem je stvar, to pa je v obravnavani zadevi tožeča stranka.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki v zahtevi meni, da je revizija nedovoljena. Tudi zahteva je bila vročena obema pravdnima strankama, obe sta nanjo odgovorili (tretji odstavek 375. člena in drugi odstavek 391. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP, ki ga je v tej pravdni zadevi treba uporabiti glede na datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje). Tožniki se ne strinjajo z oceno o nedovoljenosti svoje revizije, sicer pa pritrjujejo razlogom zahteve. Tožena stranka predlaga zavrnitev zahteve in obširno polemizira z njenimi razlogi.

Revizija ni dovoljena, zahteva za varstvo zakonitosti pa ni utemeljena.

ZPP v prehodnih določbah ni posebej uredil vprašanja dovoljenosti revizije, zaradi česar je treba to vprašanje reševati po določbah novega zakona tudi v zadevah, v katerih je bila tožba vložena pred njegovo uveljavitvijo, vendar pa je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po njegovi uveljavitvi. Spor o lastninski pravici je premoženjske narave, sodbo sodišča druge stopnje v takem sporu pa je glede na drugi odstavek 367. člena ZPP mogoče izpodbijati le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT. V obravnavani zadevi znaša ocenjena vrednost celotnega tožbenega zahtevka 8.500,00 SIT, zaradi česar revizija proti sodbi sodišča druge stopnje ni dovoljena. Dovoljena tudi ni proti sklepu sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v izreku pod točko 3 glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku. Revizija izrečno izpodbija tudi ta del odločbe sodišča druge stopnje, vendar razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP. V odgovoru na zahtevo se tožniki sklicujejo na sklep o zavrženju tožbe iz leta 1990, zaradi česar naj bi se uporabil ZPP 1977, vendar je bil ta sklep prav na pritožbo tožnikov razveljavljen že v letu 1990 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem je bila nato izdana sedanja sodba z dne 15.03.2000, torej po uveljavitvi ZPP.

Po vsem obrazloženem je vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo tožnikov zavrglo, z njo pa tudi njihove priglašene revizijske stroške.

Zahteva Državnega tožilstva Republike Slovenije ni utemeljena. Ni sicer jasno, zakaj se sklicuje na neuporabo ZTLR, saj ta zakon v obdobju od leta 1970 do 1975, ki je pomembno za odločanje v tej pravdni zadevi, še ni veljal. Ne glede na to vprašanje pa je zahteva neutemeljena že zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da gre za vprašanje konkurence dveh različnih načinov pridobitve lastninske pravice. Ne gre za to vprašanje, pač pa za časovno zaporedje dogodkov ter z njim povezane veljavnosti predpisov na različnih območjih tedanje Republike Slovenije v okviru Jugoslavije. Sporne nepremičnine se nahajajo na območju bivše cone B takratnega Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Ne glede na razloge sodišča prve stopnje med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so vdova in obe hčerki kljub tujemu državljanstvu lahko zakonito dedovale po svojem možu oziroma očetu J. S., ki je umrl 07.10.1970 kot jugoslovanski državljan. V zvezi s trditvami zahteve vrhovno sodišče pripominja, da dedovanje ne predstavlja originarnega načina pridobitve lastninske pravice, čeprav zapuščina že s trenutkom smrti po samem zakonu preide na dediča (člen 135 prejšnjega Zakona o dedovanju - Ur. l. FLRJ, št. 20/55, 42/65, enako člen 128 sedanjega Zakona o dedovanju - Ur. l. SRS, št. 15/76 do Ur. l. RS, št. 67/2001). Taka ureditev določa le trenutek prehoda lastninske pravice in s tem sistem ipso iure pridobitve zapuščine za razliko od sistema tako imenovane ležeče zapuščine. Pri dedovanju gre sicer za univerzalno pravno nasledstvo, način pridobitve pa je še vedno derivativne narave, saj se izvaja iz lastninske pravice zapustnika. Originarni način pridobitve lastninske pravice pa ne temelji na lastninski pravici pravnega prednika, saj do take pridobitve pride ne glede na voljo dotakratnega lastnika, kadar zakon tako določa in če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Poleg klasičnih načinov originarne pridobitve lastninske pravice (priposestvovanje, gradnja na tujem svetu, spojitev itd.) zakonodaje v določenih obdobjih določijo tudi druge primere originarne pridobitve lastninske pravice. Taka zakonska ureditev se je na našem območju uveljavila v povojnem obdobju s predpisi o nacionalizaciji. Obrazloženo velja tudi za način pridobitve lastninske pravice po ZNZGP. Pravilni so torej razlogi obeh sodišč in stališče zahteve, da nacionalizacija predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice države oziroma državne lastnine, nepravilno pa je stališče zahteve, da enako velja tudi za dedovanje. Zato zahteva zmotno šteje za pomembno okoliščino, da se je v obravnavani zadevi državna lastnina na podlagi ugotovitvene nacionalizacijske odločbe vpisala v zemljiško knjigo šele 05.05.1975. Ta datum ni pravno pomemben, saj je do prehoda spornih nepremičnin v državno lastnino prišlo že na podlagi samega zakona.

Pravno pomemben je datum uveljavitve ZNZGP na območju, na katerem leže sporne nepremičnine. Napačno je stališče zahteve, da gre za datum 28.04.1948. Zato so napačna tudi iz te trditve izpeljana nadaljnja izvajanja in opozorilo, da je bil takrat lastnik spornih nepremičnin še J. S., ki je bil jugoslovanski državljan. Tega dne je res pričela veljati novela ZNZGP, ki je v prvem odstavku 7.a člena določila, da se z dnem njene uveljavitve nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujcev, če ne gre za izjeme, ki so določene v drugem odstavku istega člena. Veljala pa je lahko le na ozemlju, ki je bilo pod jurisdikcijo takratne države FLRJ, ne pa na območju takratne cone B STO. Jugoslovanska jurisdikcija se je na to območje razširila šele po sklenitvi Londonskega memoranduma in po sprejemu Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 45/54). Na podlagi pooblastila iz tega zakona je takratni Zvezni izvršni svet sprejel Uredbo o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 56/54), s katero je bil podrobneje urejen način in tudi samo izvajanje zakonov, med drugim tudi ZNZGP. Prav glede tega zakona pa je uredba v šestem odstavku 6. člena določila, da se določba 7.a člena ZNZGP, ki se nanaša na nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov, na tem ozemlju ne uporablja. Zato tudi v tem obdobju na območju bivše cone B STO ni bilo pogojev za izvajanje nacionalizacije nepremičnin tujih državljanov. Pogoji so nastopili šele s spremembo uredbe (Ur. l. SFRJ, št. 51/72), ki je črtala izjemo iz šestega odstavka 6. člena uredbe. Ta sprememba je pričela veljati 08.10.1972. Določitev izjeme in njeno kasnejše črtanje sta temeljila na dejstvu, da sta v vmesnem obdobju Jugoslavija in Italija premoženjskopravna vprašanja optantov (oseb, ki so po mirovni pogodbi lahko optirale za italijansko državljanstvo in se preselile v Italijo) reševali z vrsto sukcesivnih sporazumov, med njimi na koncu tudi s sporazumom z dne 03.07.1965 o uporabi sporazuma z dne 18.12.1954 (Ur. l. FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 11/66). Delno sta se tega vprašanja dotaknili tudi v kasnejših Osimskih sporazumih. Vendar v zvezi s tem vrhovno sodišče ugotavlja, da tožniki oz. njihovi pravni predniki po neprerekani trditvi tožene stranke niso bili uvrščeni na takoimenovano listo A oz. poimensko določeni seznam konkretnih oseb, ki so pridobile oz. dobile vrnjene točno določene nepremičnine.

Ob takem razvoju dogodkov je razumljivo, da so različni deli nekdanjega jugoslovanskega oziroma sedaj slovenskega državnega ozemlja imeli različne časovne mejnike o vključitvi v sestavo državnega ozemlja. Zato je tudi lahko prišlo do različnih pravnih položajev posameznikov z različnih območij sedanje Republike Slovenije, saj so bili ti položaji pravno urejeni z različnimi pravnimi akti in v različnih časovnih obdobjih. Predpisi o nacionalizaciji so se izvajali glede na zatečeno stanje na dan uveljavitve vsakokratnega predpisa. To za 7.a člen ZNZGP pomeni, da je bilo za nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov na območju, na katerem je veljala jugoslovanska jurisdikcija, pomembno zatečeno stanje na dan uveljavitve novele, torej na dan 28.04.1948, na območju bivše cone B pa zatečeno stanje na dan uveljavitve spremembe navedene uredbe, torej na dan 08.10.1972. Ne v prvem ne v drugem primeru sama nacionalizacija ni bila odvisna od vprašanja, na kakšni pravni podlagi (s pravnim poslom, dedovanjem itd.) je tuji državljan postal lastnik premoženja, ki se je nacionaliziralo.

Premoženje, ki je bilo nacionalizirano na podlagi 7.a člena ZNZGP, se po izrečni določbi 8. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS-I, št. 27/91 do 66/2000) ne vrača. V sodni praksi tega sodišča je sprejeto stališče, da je za nacionalizacijo po tej zakonski določbi na območju bivše cone B odločilen datum 08.02.1972. Tako je tudi stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, izraženo v njegovi odločbi, opr. št. U-I-195/93, objavljeni v Ur. l. RS, št. 41/97. Tožeča stranka potrditvah zahteve in podatkih spisa s svojo denacionalizacijsko zahtevo ni uspela niti v upravnem postopku, niti v kasnejšem upravnem sporu. Po podatkih spisa je pred tem tudi samo nacionalizacijsko odločbo izpodbijala tako s pritožbo, kot v upravnem sporu, vendar neuspešno (priloga pod B3 spisa). Pravilnost nacionalizacijske in tudi denacionalizacijske odločbe je bila torej preizkušena v posebnem postopku, na kar vsaj delno in tudi utemeljeno opozarja sodišče druge stopnje.

Stališče zahteve, da je v obravnavani zadevi odločilen datum 28.04.1948 in takratno zatečeno stanje, je poleg doslej obrazloženega nesprejemljivo tudi zato, ker bi bilo v nasprotju s takratnimi mednarodnimi pogodbami in bi hkrati pomenilo uveljavitev retroaktivne veljavnosti ZNZGP na območje, na katerem v času sprejetja novele iz leta 1948 sploh ni bilo jugoslovanske jurisdikcije.

Obrazloženo časovno zaporedje uveljavitve ZNZGP, njegove novele, navedene uredbe in njene spremembe je treba primerjati s časovnim zaporedjem dogodkov na strani tožeče stranke in njenih pravnih prednikov. Na dan smrti J. S. 07.10.1970 je na območju bivše cone B STO še veljala izjema iz šestega odstavka 6. člena Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na območju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, po kateri se 7.a člen ZNZGP na tem območju ni uporabljal. Pričel se je uporabljati s črtanjem te izjeme v spremembi uredbe, ki je stopila v veljavo 08.10.1972. Takrat pa je bila lastnica spornih nepremičnin že tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki, ki so bili tuji državljani. Ker je bilo na tem ozemlju odločilno zatečeno stanje na dan 08.10.1972, so jih zadele pravne posledice uporabe 7.a člena ZNZGP. Zato so sporne nepremičnine na ta dan že na podlagi samega zakona prešle v državno last, kar je bilo po pravnomočnosti nacionalizacijske odločbe dne 05.05.1975 izvedeno tudi v zemljiški knjigi.

Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP moralo zavrniti neutemeljeno zahtevo. O stroških tožene stranke za odgovor na zahtevo je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da jih krije tožena stranka sama, ker vsebina njenega odgovora v tej fazi postopka ni posebej pripomogla k razjasnitvi zadeve.