Jedro

Vloga, ki predstavlja prošnjo za podaljšanje pritožbenega roka, nima procesnih učinkov. Taka vloga pa ne predstavlja pritožbe kadar ne vsebuje njenih elementov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, s katerim je zahtevala od toženk solidarno plačilo odškodnine 170,610.000,00 SIT, ker je ugotovilo, da njen zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrglo, ker jo je vložila po izteku pritožbenega roka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 5. točke 382. člena ZPP ter 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagala, da naj se obe izpodbijani odločbi razveljavita. V reviziji navaja, da so bile v izvedenem postopku kršene različne določbe ustave in zakonov. Zatem tožnica v reviziji podaja razloge zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravnega postopka. Opisuje kronološki potek dogodkov in posegov, ki da so bili povzročeni proti njeni nepremičnini, in predlaga izvedbo različnih dokazov. Posebej izpodbija tudi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje. V razlogih, ki se nanašajo na sklep sodišča druge stopnje pa navaja, da je bil zadnji dan pritožbenega roka 6.1.1999, da je tega dne dobilo pritožbeno sodišče njeno telegramsko vlogo in dva dneva zatem tudi njeno pritožbo. Meni, da je pritožbeno sodišče kršilo Zakon o pravdnem postopku, ker so vsi roki v ZPP in ZOR-u prekluzivni, ki se jih ne more krajšati in niti podaljševati. Pri tem se sklicuje na vsebino 113. člena ZPP. Dalje izvaja, da je bilo potrebno z brzojavko podaljšati rok, ker je sodbo prejela tik pred prazniki, ki so se vlekli še po novem letu. Kršeno pa je tudi materialno pravo, ker sta toženki odgovorni za nastalo ji škodo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženkama, ki nanjo nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 3.12.1998, ki je bila vročena tožnici 22.12.1998, zavrnilo njen zahtevek zaradi plačila 170,610.000,00 SIT odškodnine, ker je ocenilo, da nastanka zatrjevane škode ni dokazala.

Iz podatkov sklepa sodišča druge stopnje z dne 2.2.2000 izhaja, da je pritožbeni rok zoper sodbo sodišča prve stopnje potekel 6.1.1999, da je tožnica vložila neposredno na pritožbenem sodišču pritožbo dne 8.1.1999, to je po preteku pritožbenega roka ter jo je zato zavrglo. V razlogih sklepa je med drugim poudarilo, da je brez pomena tožničina telegramska prošnja za podaljšanje pritožbenega roka z dne 6.1.1999, ker je pritožbeni rok zakonski prekluzivni rok, ki ga ne stranka in ne sodišče ne more podaljševati.

Glede na opisano stanje je lahko predmet revizijskega preizkusa le pravilnost in zakonitost sklepa sodišča druge stopnje, ki je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrglo, ker da je bila vložena po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka. Revizijski preizkus tako terja oceno, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbe ZPP, ki se nanašajo na pritožbeni postopek, in v okviru tega določbe o postopku s pritožbo (357. in naslednji členi ZPP). Po določilu 357. člena ZPP se vloži pritožba na sodišču, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji. Pritožbeni rok znaša 15 dni (prvi odstavek 348. člena ZPP). Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo ter jo zavrže že sodišče prve stopnje (prvi in drugi odstavek 358. člena ZPP). Če prepozne pritožbe ni zavrglo že sodišče prve stopnje, jo zavrže sodišče druge stopnje (367. člen ZPP).

Tožnica vsaj smiselno izvaja v reviziji, da pritožbeno sodišče ne bi smelo zavreči njene pritožbe, s čimer uveljavlja kršitev spredaj navedenih procesnih predpisov na pritožbeni stopnji. Dejanske okoliščine, ki so odločilnega pomena za procesno pravno presojo odločbe sodišča druge stopnje, so naslednje. Tožnica je prejela sodbo sodišča prve stopnje 22.12.1998. Petnajstdnevni pritožbeni rok je potekel 6.1.1999 (na sredo). Tožnica je pritožbo vložila neposredno na pritožbenem sodišču 8.1.1999. Iz teh ugotovitev tako izhaja, da je tožnica vložila navedeno pritožbo res dva dneva po izteku pritožbenega roka in torej prepozno. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče druge stopnje v skladu z določilom 367. člena ZPP zavrglo tožničino revizijo kot prepozno.

Ker tožnica omenja v reviziji tudi svojo telegramsko vlogo z dne 6.1.1999, je potrebno preizkusiti tudi pravno oceno te vloge na pritožbeni stopnji. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je tožničina telegramska prošnja za podaljšanje pritožbenega roka z dne 6.1.1999 brez pravnega pomena (očitno za tek oziroma potek pritožbenega roka). Tožničin na Višje sodišče v Ljubljani naslovljen telegram se je glasil: "Sodbo II P 631/95 sem prejela 22. decembra 1998 in pritožbeni rok poteče 6. januarja 1999. Zaradi bolezni in neuspelih fotoposnetkov notranjih poškodb stanovanjske hiše in ostalih objektov..., prosim za podaljšanje 15 dnevnega roka za pritožbo s predmetnim telegramom po Zakonu o rokih, tako da je zadnji pritožbeni rok 9.1.1999 (sledi še tožničin podpis oziroma naslov)". Tako vlogo je pritožbeno sodišče ocenilo za tožničino prošnjo za podaljšanje roka. Ta ni mogla imeti procesnih učinkov glede na to, da so pritožbeni roki zakonski prekluzivni roki. Bistveno pri tej vlogi je to, da ni vsebovala elementov pravnega sredstva, to je pritožbe, med katerimi bi morala biti predvsem izjava, da sodbo izpodbija in razloge, zakaj odločba ni pravilna (ki sta dva od štirih v 350. členu ZPP predpisanih). Ker tožničin telegram take za pritožbo obligatorne sestavine ni vseboval, je lahko pomenil le prošnjo za podaljšanje pritožbenega roka, kot se sama vsebina objektivno glasi in kakor je pritožbeno sodišče to vlogo tudi ocenilo. Procesno pravni zaključek sodišča druge stopnje, da navedena vloga ne predstavlja pritožbe, je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilen.

Revizijsko sodišče na podlagi zgoraj navedenih razlogov ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo spredaj navedene procesne določbe, ko je tožničino pritožbo, vloženo dva dneva po preteku pritožbenega roka, zavrglo kot prepozno. Ker v postopku na drugi stopnji niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve postopka, je moralo revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrniti (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 393. členom ZPP). Ker se je zadeva pravnomočno zaključila na pritožbeni stopnji s procesnim sklepom, revizijsko sodišče ni moglo preizkušati pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče prav tako ni moglo odločati o tožničinem predlogu za oprostitev sodnih taks, ker je za to po določilu prvega odstavka 173. člena ZPP pristojno sodišče prve stopnje.