Jedro

Vodenje poslovnih knjig, izkazovanje prihodkov in odhodkov skladno s SRS zagotavlja pravilno časovno vključevanje prihodkov in odhodkov posameznega obračunskega obdobja. Prav ima po navedenem tožena stranka, ko ugotavlja, da zakon smiselno ne dopušča obravnavanja dobička kot prejemka iz več let, saj mora davčni organ v osnovo za dohodnino všteti le višino dobička, ki je ugotovljena z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Ta pa se, kot že navedeno, ugotavlja na podlagi prihodkov in odhodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, za katerega se davek odmerja. V postopku odmere dohodnine dobička iz dejavnosti torej tudi po presoji sodišča ni mogoče uveljavljati kot dohodke od dela, ki jih je zavezanec ustvarjal dalj kot eno leto oziroma kot dohodke, ki izvirajo iz več let in s tem uporabe določbe drugega in tretjega odstavka 13. člena ZDoh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, št... z dne 19. 12. 2002, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 2001, brez upoštevanja poprečnih davčnih stopenj za dohodke, ki jih je davčni zavezanec iz naslova opravljanja odvetniške dejavnosti, kot je navedel že v napovedi, pridobival več let. Odločitev prvostopnega organa je po presoji tožene stranke skladna z določbami 5. člena in 5. točke 6. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96 - dalje: ZDoh). Po slednji se v osnovo za dohodnino všteva dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po tem zakonu. Pojasnjuje še, da sta odmera davka od dohodkov iz dejavnosti in odmera dohodnine dva ločena postopka in zato ugovorov, ki se nanašajo na odmero davka iz dejavnosti, pritožnik ne more uveljavljati v postopku odmere dohodnine. Po 123. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01) zavezanci za davek iz dejavnosti, ki davek iz dejavnosti plačujejo na podlagi odmerne odločbe, ki jo izda davčni organ, v napovedi za odmero dohodnine ne izkažejo davčne osnove, temveč davčni organ pri odmeri upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Zakon tako smiselno ne dopušča obravnavanja dobička kot prejemka iz več let, saj mora davčni organ v osnovo za odmero dohodnine strogo vštevati le višino dobička, kakor je ta ugotovljena z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Kolikor ima (pri)tožnik pripombe na višino ugotovljenega dobička, doseženega z opravljanjem dejavnosti, bi moral svoje pripombe uveljavljati z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Glede uporabe davčnih stopenj v izpodbijani odločbi pa (pri)tožniku pojasnjuje, da se dohodnina zavezancem odmeri po davčnih stopnjah, določenih v 12. členu ZDoh, v skladu s katerim je bila dohodnina (pri)tožniku pravilno odmerjena.

Tožnik se s pravno argumentacijo tožene stranke ne strinja. ZDoh v 2. členu med viri dohodnine navaja dohodek iz dejavnosti, v 12. členu določa davčne stopnje, v 13. členu, ki je za presojo spornega razmerja bistvenega pomena, pa izrecno predpisuje, da se dohodki za dela, ki jih je zavezanec ustvarjal dalj kot eno leto in dohodki, ki izvirajo iz preteklih let, v celoti vštejejo v osnovo dohodnine leta, v katerem jih je zavezanec prejel in se obdavčijo po poprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov. Navedeno določbo je treba upoštevati tako, kot je zapisana, tudi v primeru tožnika, ki je v davčni napovedi za odmero dohodnine zapisal (in celo predložil seznam vseh strank, ki so plačale njegovo storitev za delo, ki izvira iz več let), da ugotovljeni dobiček iz dejavnosti izvira iz dela, ki ga je opravljal več let. Stališče tožene stranke, da v postopku odmere dohodnine ni mogoče uveljavljati poprečne davčne stopnje v primeru, če gre za že odmerjene dohodke iz dejavnosti na podlagi posebne odmerne odločbe, kot je to v primeru odvetništva, je zmotno. Predpis davčnemu organu in davčnemu zavezancu v postopku odmere prihodkov iz dejavnosti ne nalaga in ne omogoča uveljavljanja prihodkov po posameznih letih in s tem poprečne davčne stopnje. Uveljavljanje poprečnih davčnih stopenj je omogočeno šele v postopku odmere dohodnine. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s citirano določbo ZDoh in bi bilo po svoji naravi arbitrarno in v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Postavlja se vprašanje, zakaj je to omogočeno umetniku, ki več let ustvarja umetniško delo, ne pa tudi odvetniku, ki dokumentirano dokazuje, da je večji del dohodkov iz dejavnosti ustvaril z večletnim delom. Nekateri odvetniki (med njimi tudi tožnik) delajo na pravnih področjih, na katerih je zaradi narave sporov postopek dolgotrajen (npr. postopki zaradi prenehanja delovnega razmerja, odškodninski spori), stranke pa zaradi položaja, v katerem so, nimajo sredstev za sprotno plačilo svojemu odvetniku, zato se z njim pisno dogovorijo za plačilo v pavšalnem znesku ali v odstotku od poplačanega zneska takrat, ko bo stranka denar prejela. V obravnavanem primeru torej ni sporna odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, temveč le v postopku odmere dohodnine uporabljene davčne stopnje. Na podlagi navedenega tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi tako, da izpodbijani odločbi spremeni in ob upoštevanju 13. člena ZDoh samo določi višino dohodnine za leto 2001 ob upoštevanju poprečnih davčnih stopenj, ali odpravi obe odločbi in zadevo z ustreznim navodilom vrne v ponoven postopek organu prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Med dohodki, ki so vir dohodnine, ZDoh v 2. členu določa tudi dohodke iz dejavnosti. Ti se tako, kot druge vrste dohodkov, navedenih v 2. členu, med letom obdavčujejo z davki, določenimi s tem zakonom kot podvrstami dohodnine. Tako odmerjeni oziroma obračunani davki se odštejejo od dohodnine. V osnovo za dohodnino se med drugim všteva dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po tem zakonu (peta alinea 6. člena ZDoh). Dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti se ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni s tem zakonom drugače določeno (41. člen ZDoh). Časovno izkazovanje prihodkov urejajo SRS. Vodenje poslovnih knjig, izkazovanje prihodkov in odhodkov skladno s SRS zagotavlja pravilno časovno vključevanje prihodkov in odhodkov posameznega obračunskega obdobja. Prav ima po navedenem tožena stranka, ko ugotavlja, da zakon smiselno ne dopušča obravnavanja dobička kot prejemka iz več let, saj mora davčni organ v osnovo za dohodnino všteti le višino dobička, ki je ugotovljena z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Ta pa se, kot že navedeno, ugotavlja na podlagi prihodkov in odhodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, za katerega se davek odmerja. V postopku odmere dohodnine dobička iz dejavnosti torej tudi po presoji sodišča ni mogoče uveljavljati kot dohodke od dela, ki jih je zavezanec ustvarjal dalj kot eno leto oziroma kot dohodke, ki izvirajo iz več let in s tem uporabe določbe drugega in tretjega odstavka 13. člena ZDoh.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.