Jedro

Za presojo (verjetnosti) vpliva kršitve načela kontradiktornosti z branjem izpovedb prič brez soglasja strank na zakonitost in pravilnost sodbe je potrebno upoštevati vsebino izpovedb omenjenih prič ter eventualna odprta vprašanja, ki bi jih želel obsojenec razčistiti z neposrednim zaslišanjem.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta. II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti so bili K.S., M.R., K.N., B.N. in K.M. spoznani za krive storitve kaznivih dejanj jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ ter kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 268. člena tega zakona. Obtoženim S.K., R.M. in N.K. so bile izrečene prostostne kazni in sicer K. enotna kazen deset mesecev zapora, M. kazen eno leto in dva meseca zapora, K. pa kazen osem mesecev zapora. B.N. in K.M. sta bili izrečeni pogojni obsodbi. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornika obtoženega N.K. ugodilo in izpodbijano sodbo glede tega obtoženca razveljavilo ter vrnilo v tem obsegu zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, med tem ko je pritožbe zagovornikov ostalih obtožencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočni del obsodilne sodbe je vložila zagovornica obsojenega R.M. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka prvega odstavka 420. člena) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena). Zagovornik obsojenega M.K. pa zaradi kršitev materialnega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Zahteva zagovornice obsojenega M. vidi kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in iz 8. točke prvega odstavka tega člena v tem, ko je sodišče oprlo sodbo na posnetke obdolženčevih telefonskih pogovorov, za katere je obramba med postopkom trdila, da gre za posnetek iz "že miksane" kasete. Sodišče bi moralo po predlogu obrambe z izvedencem ugotavljati pristnost glasu. Svojega dokaznega predloga pa obramba ni utemeljila z vidika verjetnosti, da je pomemben za izid kazenskega postopka in da je pravno relevanten. Zahteva s tem v bistvu izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva pa tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da je "dokaz prisluha, pridobljenega med drugim s številke ..., čista zloraba ukrepa 150 in 151. člena ZKP, saj ostaja zgolj pri zatrjevanju brez vsake obrazložitve. Zahteva zagovornika obsojenega K. pa s trditvami, da pri obdolženčevem ravnanju ni ugotovljen naklep in da ni dokazov za obdolženčevo izročitev denarja N.B. graja le svoje nestrinjanje z dokazno oceno. To pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Zagovornica obsojenega M. v izjavi o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vztraja na trditvah v zahtevi, pri čemer opozarja, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja na podlagi prisluha, za katerega ni zanesljivo ugotovljeno, da gre za pogovor osebe - obsojenega M. 5. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6. V zahtevi zagovornice obsojenega M. uveljavljanje kršitve določb ZKP so: a/ Kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP 1. Ker je sodišče brez soglasja strank na glavni obravnavi prebralo izpovedbe prič C.B., M.O., L.B. in S.A.; 2. Ker ni postavilo izvedenca ustrezne avdio in računalniške stroke, ki bi ugotovil izvirnost posnetih prisluhov oziroma odgovoril, ali so bile kasete "miksane" in ali je glas na posnetkih res glas obdolženca; s čimer je sodišče obdolžencu kršilo pravico do obrambe.b/ Kršitev 8. točke prvega odstavka, ker je sodišče oprlo sodbo na prisluhe s telefonske številke ..., čeprav odredba za prisluškovanje na tej številki sploh ni bila dana.

Ad a/1 7. Iz podatkov v spisu je razvidno, da so bile B.C., A.S., M.O. in L.B. zaslišane v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP). O zaslišanju niso bili obveščeni obdolženci oziroma njihovi zagovorniki. Na glavno obravnavo, opravljeno dne 1.2.2006, je sodišče vse štiri priče vabilo. Vabili za B.C. in O.M. sta bili izkazani, vendar se priči na vabili nista odzvali, povratnici za S.A. in B.L. pa sta se vrnili nevročeni z oznako, da sta na danih naslovnih neznani. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 340. člena ZKP izpovedbe teh prič brez soglasja strank prebralo. Pritožbeno sodišče je na podobne očitke zagovornice v pritožbi, kot jih uveljavlja sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, odgovorilo, da s tem, ko je sodišče prebralo izpovedbe navedenih prič, ni kršilo določb ZKP, saj se smejo prebrati izpovedbe prič tudi tedaj, ko jih ni mogoče najti (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP).

8. Z navedenim pa se, kot rečeno, ne strinja zagovornica in v zahtevi poudarja, da obsojenec ob zaslišanju navedenih prič ni bil navzoč, ni imel možnosti sodelovanja pri zaslišanju tujih državljank, zaradi česar je tudi zahteval neposredno izvedbo teh dokazov. Ker pa sodišče temu predlogu ni sledilo je obdolžencu kršilo pravico do obrambe.

9. Pravica do obrambe oziroma kontradiktornosti pomeni uresničitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku ter pravice do poštenega obravnavanja. Kar pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru zagotoviti obdolžencu med drugim možnost seznaniti se z dokazom, možnost postavljati vprašanja pričam in podobno. Obdolžencu mora biti dana možnost, da aktivno vpliva na odločitev oziroma, da se aktivno brani pred posegi v njegove pravice. Ob upoštevanju navedenega je potrebno razlagati tudi določbe ZKP, v konkretnem primeru določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena. V navedeni določbi je med drugim omogočeno čitanje izpovedb prič brez soglasja strank, če te prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno povabljene. To določbo je potrebno razumeti in razlagati v skladu z ustavnim načelom poštenega sojenja - torej, ali je bila stranki v postopku omogočena navzočnost pri izvedbi tega dokaza. Kolikor ji je bila ta možnost zagotovljena, potem sodišče lahko dokaz izvede tudi z branjem izpovedbe priče brez soglasja obdolženca, kolikor pa ne, pa le s soglasjem. V nasprotnem branje ne bi pomenilo le odstopa od načela neposrednega izvajanja dokaza, temveč tudi kršitev pravice obdolžencu do obrambe oziroma do kontradiktornega postopka.

10. V konkretni kazenski zadevi je sodišče uspelo nekaterim pričam vabila na glavno obravnavo vročiti, pa se nanje niso odzvale, nekaterim pa vabila sploh ni uspelo vročiti. Ob navedenem procesnem dejanskem stanju je presodilo, da so podani pogoji za posredno izvedbo dokazov po 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP in je brez soglasja strank izpovedbe navedenih prič prebralo, ne glede na to, da obsojenec ni bil navzoč pri podaji njihovih izpovedb, ko so te bile zaslišane pred preiskovalnim sodnikom. Nobenega dvoma tudi ni, da so navedene priče, ne glede na to, da nobena od njih obsojenca ni omenila, ker ga tudi ne poznajo, obremenilne priče, saj potrjujejo obstoj kaznivega dejanja. Takšna - posredna izvedba dokazov bi lahko pomenila kršitev določb ZKP iz drugega odstavka 371. člena, kolikor bi bile izpovedbe takšnega pomena, da bi vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe (zadošča že možnost vplivanja, glede na to, da je obramba kršitev uveljavljala že v pritožbi). Za presojo slednjega pa je potrebno upoštevati vsebino izpovedb omenjenih prič ter eventualna odprta vprašanja, ki bi jih želel obsojenec razčistiti z neposrednim zaslišanjem. Pri presoji pomena izpovedbe na odločitev Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpovedbe navedenih prič niso bistveno vplivale na krivdorek sodbe oziroma odločitev glede obsojenega R.M. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, namreč to ugotavlja, da so navedene priče le potrdile vstop v Republiko Slovenijo na mejnem prehodu D., ter da so jim pri vstopu in pridobivanju delovnih vizumov pomagale tuje osebe, katerih identiteta (razen K.M.) jim ni poznana. Ta dejstva pa je sodišče ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi (torej brez uporabe izpovedb tujk), svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Da sodišče prve stopnje teh dokazov ni štelo za odločilne pa nenazadnje izhaja tudi iz v sodbi tega sodišča uporabljenega izraza, da so obstoj teh dejstev priče le "potrdile". Glede odgovora na drugo vprašanje, torej katera dejstva bi želel obsojenec z neposrednim zaslišanjem še razčistiti, pa zahteva ne substancira, saj razen gole trditve, da je sodišče s tem, ko ni neposredno zaslišalo prič, obsojencu kršilo pravico do obrambe (kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP), zahteva ne vsebuje ničesar, kar bi omogočilo sodišču, da o dokaznem predlogu v tej smeri odloči. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče sicer v nasprotju z načelom kontradiktornosti izvedlo dokaze (prebralo izpovedbe prič brez soglasja strank) in s tem kršilo določbo prvega odstavka 340. člena ZKP, vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, oziroma obramba ni izkazala vzročne zveze med vplivom kršitve in zakonitostjo in pravilnostjo sodbe ali vsaj verjetnosti vpliva kršitve na njeno pravilnost in zakonitost, zaradi česar je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu neutemeljena.

Ad a/2 11. Kot izhaja iz podatkov v spisu je zagovornica obsojenega M. menila, da zvočni posnetki, ki so bili reproducirani na glavni obravnavi, niso izvirni zvočni zapisi temveč gre za očitne avdiomikse. Na glavni obravnavi, opravljeni dne 14.7.2006, je predlagala pritegnitev izvedenca ustrezne stroke, ki se naj izjavi o izvirnosti kaset. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da predlagateljica ni navedla utemeljenega razloga za dvom v izvirnost kaset s prisluhi, sami pavšalni navedbi, da kasete niso izvirne, pa sodišče ni sledilo (četrti odstavek na strani 11. sodbe sodišča prve stopnje). S takšno odločitvijo se je v celoti strinjalo pritožbeno sodišče, ki je dodalo še, da ob dokaznem predlogu ni bila podana zadostna stopnja verjetnosti, da bi izvedeni dokaz vplival na ugotovljena dejstva.

12. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnica vztraja, da bi sodišče bilo dolžno pritegniti izvedenca ustrezne stroke, da bi ta potrdil obsojenčevo trditev, da gre za presnete, miksane kasete in ne za izvirne, avtentične posnetke prisluškovalnih telefonskih pogovorov.

13. Že večkrat je bilo pojasnjeno, da je sodišče dolžno izvesti vse dokaze, ki so pravno relevantni. Seveda pa ta dolžnost sodišča ni absolutna. Med drugim sodišče ni dolžno izvesti dokazov, potrebnih za dokazovanja dejstva, za katerega obstoj stranka ni izkazala razen same trditve nikakršne verjetnosti. V konkretnem primeru je zagovornica predlagala postavitev izvedenca za potrditev dejstva, da so policisti obdolžencu z "miksanjem kaset" dejanje podtaknili (poslušanje posnetka pogovorov, ki je bil v celoti presnet iz originala teh prisluhov zaradi lažjega reproduciranja brez očitka namreč "miksanja" - torej zlorabe s strani policistov samo po sebi ne bi predstavljalo nikakršne kršitve in zato postavljanje izvedenca, zato da bi ugotovil, ali je gre za originalni posnetek ali presnetek tega v manjše kasete ne bi imelo nikakršnega smisla, oziroma bi šlo za popolnoma nerelevanten dokazni predlog). Teze, da gre za miksane kasete oziroma manipulacijo s takšnim dokazom, ter da na kaseti ni glas obsojenca pa ni potrdila z nikakršnimi dejstvi, niti ni navedla razen gole trditve nikakršne sprejemljive razlage, ki bi govorila v prid obstoja zatrjevanega dejstva, katerega resničnost je želela s predlaganim dokazom dokazati. Zato sodišče s tem, ko je tak dokazni predlog zavrnilo in svojo odločitev primerno obrazložilo, tudi ni kršilo obsojencu pravice do obrambe.

Ad/b 14. Trditev, da odredbe za prisluh mobilne številke ... ni in ni bil opravljen na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika je protispisen, saj je odredba bila dana (izdala jo je okrožna preiskovalna sodnica dne 26.2.1999). Nadaljnja trditev vložnice zahteve, da gre za čisto zlorabo ukrepa 150. in 151. člena ZKP pa ni obrazložena, zaradi česar glede na strogo vezanost Vrhovnega sodišča na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer mora biti tudi konkretno navedeno v čem naj bi bila ta kršitev podana, ne more biti uspešna.

15. Zagovornik obsojenega M.K. v zahtevi sicer uvodoma sodišču očita kršitev določb materialnega in procesnega zakona, vendar pa v nadaljevanju zahteve teh kršitev ne obrazloži. S trditvami, da obsojencu ni dokazan naklep, da ni dokazano odločilno dejstvo, da bi izročil kakršenkoli denar komurkoli, da priča L.B. ni prestopala meje, temveč je bila ves čas v Sloveniji ipd., uveljavlja le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vlagati.

16. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi zagovornice obsojenega M. uveljavljane procesne kršitve, zahteva zagovornika obsojenega K. pa je vložena iz razloga, ki ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

17. Odločitev o stroških temelji na določilih člena 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.