Jedro

Kot je znano, je pravica do sojenja v navzočnosti, eno izmed temeljnih jamstev v kazenskem postopku iz druge alineje 29. člena Ustave RS, ki je v področnem zakonu udejanjena, med drugim tudi z izjemnostjo sojenja v odsotnosti oziroma, ko je to dovoljeno pod posebej določenimi pogoji. Ti morajo biti tolmačeni ozko in preizkušeni z upoštevanjem posebnosti vsakega posameznega primera, kajti šele na takšni podlagi je mogoče ugotoviti, ali se je obdolženi po pravilnem vabljenju s svojim ravnanjem (običajno z neopravičeno odsotnostjo) navedenemu pravnemu jamstvu resnično odpovedal. Res je, da dispozicija iz prvega odstavka 268. člena KZ napeljuje na pritrditev pritožnikovemu stališču, vendar po drugi strani ne sme ostati prezrto, da je posredovanje posebna oblika dajanja podkupnine, kot enega izmed izvršitvenih ravnanj iz tega člena. Dajanje podkupnine potom drugega in njena (vmesna) izročitev "neuradni" osebi" sta torej še vedno del zakonskega dejanskega stanu navedenega kaznivega dejanja, zaradi česar so se tudi zadnja pritožnikova prizadevanja izkazala za neutemeljena.

Izrek

1. Pritožbi zagovornika obd. N K. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje za tega obdolženega v odločbi o krivdi, kazni in odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožba zagovornika obd. S. K., zagovornice obd. R. M., zagovornika obd. N. B. ter zagovornika obd. M. K. se zavrnejo kot neutemeljene in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. S. K., obd. R. M., obd. N. B. ter obd. M. K. so dolžni plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer vsak povprečnino v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je kot sodišče prve stopnje 17.8.2006 obd. S. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 268. člena KZ, potem obd. R. M. za krivega storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ, obd. N.K., B.N. in M.K. pa vsakega zase za krivega storitve kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 268. člena KZ. Prvemu obdolženemu sta bili po prvem odstavku 267 KZ in prvem odstavku 268. člena KZ določeni kazni šest oziroma pet mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen deset mesecev zapora. Drugemu obdolženemu je bila po prvem odstavku 267. člena KZ izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, tretjemu obdolženemu je bila po prvem odstavku 267. člena KZ izrečena kazen osem mesecev zapora, medtem ko sta bili zadnjima dvema obdolženima po 50. členu KZ izrečeni pogojni obsodbi, v katerima je bila obd. N.B. po prvem odstavku 268. člena KZ določena kazen šest mesecev zapora, obd. M.K. pa po istem zakonskem določilu dva meseca manj, ki ne bosta izrečeni, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 49. člena KZ je bil obd. M.K. v določeno kazen vštet čas, ki ga je ta prestal v priporu od 21.9.2005 do 30.10.2005, vsi obdolženi pa morajo po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter vsak zase še povprečnino. Končno, isto sodišče je po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, po kateri bi naj S. K. in N.K. storila vsak eno kaznivo dejanje dajanja podkupnine po prvem odstavku 268. člena KZ ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu obremenjujejo proračun. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št. K 137/2001. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili zagovornik obd. S.K., zagovornica obd. R.M. in zagovornik obd. N.K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko sta se zagovornik obd. N.B. ter zagovornik obd. M.K. pritožila zaradi, kot sta zapisala, iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da navedena obdolžena obtožbe oprosti.

Skladno s pritožbenimi predlogi je pritožbeno sodišče opravilo sejo v navzočnosti zagovornika obd. S.K., samega obdolženega, zagovornika obd. N.K., zagovornice obd. R.M. ter v odsotnosti pravilno obveščenega obd. N.K. in obd. R.M. ter po uradni dolžnosti, prav tako pravilno obveščene višje državne tožilke, ki se seje niso udeležili (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Po opravljeni seji je pritožbeno sodišče ugotovilo naslednje: K pritožbi zagovornika obd. N.K. Obdolženi oziroma njegov zagovornik sta t.i. procesno nesposobnost prvič uveljavljala na glavni obravnavi dne 18.10.2004, pri čemer sta se sklicevala na vsebine iz medicinske dokumentacije, ki sta jo ob tej priložnosti tudi predložila (list. št. 337 - 341). Isto sta nato storila še nekajkrat in vsaj v dveh primerih sta svoje navedbe listinsko podkrepila. Kljub temu je sodišče prve stopnje njune izrecne ali smiselno podane predloge za preložitev glavne obravnave zavrnilo z ugotovitvijo o izpolnjenih pogojih iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, po katerih je dovoljeno sojenje v obdolženčevi odsotnosti.

Kot je znano, je pravica do sojenja v navzočnosti, eno izmed temeljnih jamstev v kazenskem postopku iz druge alineje 29. člena Ustave RS, ki je v področnem zakonu udejanjena, med drugim tudi z izjemnostjo sojenja v odsotnosti oziroma, ko je to dovoljeno pod posebej določenimi pogoji. Ti morajo biti tolmačeni ozko in preizkušeni z upoštevanjem posebnosti vsakega posameznega primera, kajti šele na takšni podlagi je mogoče ugotoviti, ali se je obdolženi po pravilnem vabljenju s svojim ravnanjem (običajno z neopravičeno odsotnostjo) navedenemu pravnemu jamstvu resnično odpovedal (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 210/2001 z dne 9.1.2003).

Glede na navajani - zdravstveni razlog, glede na njegovo dokumentirano vsebino, po kateri je posredi bolezen, ki po laični oceni velja za resno, in upoštevaje dejstvo, da sodišče prve stopnje pred tem ni imelo težav z zagotovitvijo obdolženčeve navzočnosti na glavnih obravnavah, je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišče dolžno njegovo procesno sposobnost preizkusiti z izvedencem ustrezne stroke ter po pridobljenem mnenju ugotoviti, ali so obdolženčeva in zagovornikova zatrjevanja utemeljena. Brez da bi bilo to storjeno, je domneva o odpovedi zgornjemu pravnemu jamstvu, upoštevaje vsebino razlogov, listinsko podlago ter obdolženčevo obnašanje, vprašljiva in kot takšna sodišču prve stopnje ni dovoljevala uporabe tretjega odstavka 307. člena ZKP oziroma, da bi to sodilo v obdolženčevi odsotnosti. Gre torej za nepravilno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku in posledično za kršitev pravice obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki sta kljub napačni pritožnikovi uvrstitvi med bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar po pravilni obrazložitvi, vplivali na zakonitost sodbe, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče moralo v tem delu razveljaviti.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka odpravilo v nakazni smeri ter obenem v okvirih svoje stvarne pristojnosti preizkusilo še ostala pritožnikova prizadevanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi zakonsko zapovedanih učinkov navedene kršitve, ni moglo ukvarjati.

K pritožbi zagovornika obd. S.K. V nasprotju s pritožbenimi prizadevanji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izrek sodbe razumljiv. Iz zapisanega in po prebrani obrazložitvi je namreč mogoče brez posebnih težav ugotoviti, da je bil obdolženi spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj, od katerih je prvo t.i. nadaljevano kaznivo dejanje, in za ti dve dejanji sta mu bili določeni kazni. Uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

Res je, pri izvrševanju ukrepov iz prvega odstavka 155. člena ZKP policija in njeni sodelavci ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti, saj gre v nasprotnem po četrtem odstavku tega člena za okoliščino, ki izključuje kazenski pregon, vendar po drugi strani in upoštevaje, da se obdolženi ni zagovarjal, pritožnik ne pove, kateri so tisti podatki in okoliščine, ki so ga prepričali, da sta tajna policijska sodelavca obdolženega v kriminalno dejavnost izzvala (gl. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, tiskano GV založba, Ljubljana 2004, str. 347). Ker istega ni storil niti pred sodiščem prve stopnje, se to do njegovih, torej pavšalnih navedb o obdolženčevi izzvanosti ni bilo dolžno opredeljevati in tako tudi v tem primeru bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Glede pritožbene obrazložitve, s katero pritožnik uveljavlja t.i. protispisnost, pa je treba opozoriti, da gre po vsebini za obrazložitev, ki se nanaša na pritožbeni razlog iz 3. točke 370. člena ZKP, ki ga pritožnik prav tako uveljavlja in do katerega se je pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve.

Končno, po pritožniku, je sodišče prve stopnje "kršilo Zakon o kazenskem postopku", ker niso bili pridobljeni originalni posnetki prisluhov, ker iz določenih posnetkov ni bilo mogoče razbrati, s katere telefonske številke so bili snemani (?), ker so bili prirejeni za potrebe predmetnega postopka, ker pogovori v tujih jezikih niso bili prevedeni, ker prepisi pogovorov niso ustrezali pogovorom na posnetkih in ker sodišče ni dovolilo, da bi izvedenec ugotovil, da na nobenem izmed posnetkov ni obdolženčevega glasu. Pri tem kot prava vešč udeleženec ni obrazložil, katera izmed določb Zakona o kazenskem postopku ni bila uporabljena ali je bila uporabljena nepravilno oziroma, katera izmed pravic obrambe je bila na ta način kršena na glavni obravnavi, sploh pa ne, kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe in tako njegova prizadevanja v smeri bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne morejo biti upoštevna.

Podobno velja v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi, kar je po pritožniku imelo za posledico, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno in zmotno, saj istočasno ni povedal, katero izmed odločilnih dejstev, zaradi izostalega dokazovanja ni bilo ugotovljeno oziroma je bilo ugotovljeno nepravilno, medtem ko gre pri navedbi, da je bil I.T. tisti, ki je tujima državljankama dovolil vstop v državo, za t.i. novoto, za katero pa bi moral pritožnik - zlasti glede na izbrani način obrambe, povedati, zakaj tega dejstva ni navedel že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP). Seveda pa bi ob takšnem zatrjevanju moral še obrazložiti, kako potemtakem razumeti povezavo med obdolženim, obd. R.M. in obd. N.K. ter G.R., ki je pri T. ni zaslediti in predvsem vsebino prestreženih telefonskih pogovorov, v katerih se isti sploh ne omenja.

Kot rečeno, pri vprašanju, ali je priča L.B. v obravnavanem obdobju imela veljavni delovni vizum, ne gre za vprašanje protispisnosti in z njim za vprašanje pravilnosti postopka, ampak se nanaša na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, v katerega pa pritožbeno sodišče ne dvomi. Pritožnik se namreč moti, ko zatrjuje, da je imela L.B. veljavni delovni vizum od 10.2.1999 do 9.8.1999, saj ravno priložena dokumentacija, na katero se pritožnik posplošeno sklicuje - gre pa za preslikani potni list, govori, da je bil zadnji delovni vizum izdan za čas od 23.2.1999 do 9.5.1999, se pravi, da je ista po tem datumu v Sloveniji bivala nezakonito (prvi odstavek 8. člena Zakona o tujcih). Od tod potem prizadevanja za pridobitev turističnega vizuma, brez katerega novega delovnega vizuma ni mogoče dobiti. To pa je konec koncev vsebina prestreženih telefonskih pogovor in izpovedbe navedene priče. Po pritožniku odločba o kazenski sankciji ni pravilna, ker sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin in ne časovne odmaknjenosti od dejanj, kar vse bi opravičevalo izrek pogojne obsodbe. Pri tem ostaja prezrto, da predmet odmere kazni niso zgolj olajševalne okoliščine, temveč tudi oteževalne, medtem ko časovna odmaknjenost ni okoliščina, zaradi katere bi bili kaznivi dejanji v kakršnemkoli smislu lažji, niti ne okoliščina, ki bi posebej zagotavljala, da obdolženi kaznivih dejanj ne bo ponavljal. K pritožbi zagovornice obd. R.M. Pritožnica očita sodišču prve stopnje številne kršitve določb kazenskega postopka, pri čemer kot prava vešča udeleženka v pritožbeni obrazložitvi ne razmeji med kršitvami iz prvega odstavka in tistimi iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kar je pritožbeno sodišče, upoštevaje vsebino obrazložitve, moralo storiti samo.

Po drugem odstavku 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opreti ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Če to stori, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po pritožnici se sodba sodišča prve stopnje opira na prisluhe, ki so bili pridobljeni z zlorabo ukrepov iz 150. in 151. člena ZKP. Odredba preiskovalnega sodnika se je namreč nanašala le na prestrezanje pogovorov na številki 041/..., ne pa tudi na pogovore na drugih telefonskih številkah, katerim je bilo po izpisu posameznih linij prav tako prisluškovano. Čemu so bili zlorabljeni ukrepi iz 151. člena ZKP, ki se po vrsti okoliščin razlikujejo od ukrepov iz prejšnjega člena, pritožnica ni obrazložila.

Kot to izhaja iz odredbe preiskovalne sodnice opr. št. PP 1/99 z dne 26.2.1999 je ta v primeru obd. R.M. resnično obsegala nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem na eni telefonski številki, s katere pa se ni samo klicalo, temveč je bilo nanjo tudi klicano. Od tod "uporaba določenega komunikacijskega sredstva" v dispoziciji prvega odstavka 150. člena ZKP in bržkone od tod pritožničino zmotno prepričanje, da so bili pri uporabi ukrepa iz tega člena prestopljeni okviri dane odredbe. Smiselno uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

Pritožnica smiselno uveljavlja še kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da v obrazložitvi sodbe niso navedene kasete in pogovori, ki dokazujejo, da je obdolženi storil kazniva dejanja, potem da ni bilo odgovorjeno na obdolženčevo pripombo, da se na posnetkih ne nahaja njegov glas, da posnetki niso izvirni ter da sta tajna policijska sodelavca pri izvajanju ukrepov iz prvega odstavka 155. člena ZKP izzvala kriminalno dejavnost in da ni bil spoštovan 49. člena Zakona o policiji.

Odsotnost razlogov kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka se nanaša na položaj, ko sodba razlogov sploh nima, ko v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ko so ti popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Prvega in zadnjega položaja pritožnica niti ne zatrjuje, medtem ko je v zvezi z drugim sodišče prve stopnje na 15. in 16. strani podalo dokazno oceno prestreženih telefonskih pogovorov, ki jo je glede na njihovo vsebino in z ozirom na opis dejanj v zadostni meri obrazložilo. Enako velja glede pripombe o pristnosti obdolženčevega glasu in pripombe o izvirnosti posnetkov (zadnja niti ne zadeva odločilnih dejstev), do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo na 10., 11. in 12. strani sodbe, pač glede na njuno splošnost, ko je tudi po pritožbenem preizkusu ostalo neznano, kdo se je potemtakem pogovarjal z obd. S.K. in koga je ta v resnici klical ter katera dejstva in okoliščine so bile z zatrjevano neizvirnostjo posnetkov izgubljena ali potvorjena. Res je edino, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do prepovedi iz tretjega odstavka 155. člena ZKP, česar pa podobno kot v primeru obd. S.K. ni bilo dolžno storiti. Tovrstna zatrjevanja so namreč vseskozi enako pavšalna in zato niti pritožbena prizadevanja v tem delu ne morejo biti uspešna.

Ena izmed kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je še t.i. protispisnost, ki pa jo pritožnica, podobno kot njen predhodnik uveljavlja z obrazložitvijo, ki po vsebini zadeva zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bo nanjo pritožbeno sodišče, enako kot pri prejšnji pritožbi posebej odgovorilo.

Z zatrjevanji, ki se v pritožbeni obrazložitvi tudi ponavljajo, da sodišče ne bi smelo prebrati izpovedb prič, ki niso bile neposredno zaslišane na glavni obravnavi, da je zavrnilo dokazne predloge za reprodukcijo izvirnih posnetkov, postavitev izvedenca avdio stroke, po pridobitvi poročil in podatkov o vstopanju v računalniške evidence ter za zaslišanje priče I.T., pritožnica uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem z izjemo prve navedbe, znova kot prava vešča udeleženka ne pove, katerega izmed določil Zakona o kazenskem postopku sodišče prve stopnje ni uporabilo ali ga je uporabilo nepravilno niti ne, konkretno katere pravice obrambe bi naj bile s takšnim ravnanjem kršene, sploh pa ne, kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker pritožnica zadanemu procesnemu bremenu ni zadostila, pritožbeno sodišče povzetih zatrjevanj ni moglo preizkusiti in nanje, razen informativno odgovoriti. Tako sodišče sme prebrati izpovedbe prič tudi tedaj, ko jih ni mogoče najti (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), medtem ko je z zavrnitvijo dokaznih predlogov obdolženčeva pravica do obrambe (konkretno iz 3. alineje 29. člena Ustave R Slovenije in 320. člena ZKP) kršena le tedaj, ko bi bila ob predlogu podana zadostna stopnja verjetnosti, da bi izvedeni dokaz bistveno vplival na ugotovljena dejstva (gl. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 376/2004 z dne 31.3.2005). To pa se v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zgodilo.

Katere so tiste listine, ki dokazujejo, da je L.B. imela veljavni delovni vizum za čas od 10.2.1999 do 9.8.1999, pritožnica ne pove in tako pravzaprav ni jasno, zakaj naj bi bila izpovedba navedene priče vprašljiva ("zanimiva"). Še zlasti, in to je bilo že enkrat ugotovljeno pri pritožbi zagovornika obd. S.K., ker preslikani potni list govori, da je bil L.B. zadnji delovni vizum izdan v času 23.2.1999 do 9.5.1999, s čem je bila njena izpovedba nedvomno potrjena. Smiselno zatrjevani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako ni podan.

Odločba o kazenski sankciji je grajana z obrazložitvijo, da ni jasno, ali je bila z odnosom do kazenskega postopka mišljena olajševalna ali obteževalna okoliščina ter da je bilo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije v premajhni meri upoštevano, da obdolženi pred in po dejanju ni bil obsojen ter da je od dejanja minilo že nekaj časa. Izbira in odmera kazni sta razumljivo obrazloženi in tako ne more biti nobenega dvoma, da gre pri navedenem odnosu za olajševalno okoliščino. Tudi obdolženčeva neobsojenost je bila z oziroma na težo dejanja in krivdo, ki ju zgolj časovna odmaknjenost ne more zmanjšati, v zadostni meri upoštevana, zaradi česar se izbira in odmera kazni izkažeta kot pravilni ter ju v obdolženčevo korist ne gre spreminjati.

K pritožbi zagovornika obd. N.B. Ker v izreku sodbe ni identificiran policist, kateremu bi moralo biti izročenih 1.500,00 DEM oziroma del tega zneska in ker ni navedeno, kje je izročeni denar končal, izrek sodbe ni nerazumljiv. Gre namreč za dejstvi, ki z ozirom na znake kaznivega dejanja podkupnine iz 268. člena KZ nista odločilni. To pomeni, da je dejanski temelj sodbe, kljub njunemu izostanku znan, in tako uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Ista kršitev ni podana niti po preizkusu razlogov napadene sodbe, ki bi naj bili po pritožbeni obrazložitvi presplošni in protislovni. Težišče razlogov, ki se nanašajo na storitev kaznivih dejanj, je na 14., 15., 16. in 17. strani sodbe. V teh je sodišče prve stopnje določno in popolnoma navedlo konkretna dejstva ter tudi dokaze, ki so vodili v ugotovitev, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano, medtem ko zatrjevane protislovnosti sploh ni, saj je na 17. strani sodbe obrazloženo zgolj dejstvo, ki je sprožilo nadaljnje dogajanje, v delu katerega je obdolženi sodeloval. Kot rečeno, identiteta osebe, ki ji je podkupnina izrečena ni znak kaznivega dejanja dajanja podkupnine iz prvega odstavka 268. člena KZ in tako sodišče prve stopnje tega dejstva ni bilo dolžno ugotavljati. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne (pravilno bi bilo nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja potemtakem ne more biti podan.

Končno, po pritožniku je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker ta zahteva neposredno izročitev podkupnine uradni osebi, medtem ko je v obravnavanem primeru obdolženi denar izročil osebi, ki ni bila uradna. Res je, da dispozicija iz prvega odstavka 268. člena KZ napeljuje na pritrditev pritožnikovemu stališču, vendar po drugi strani ne sme ostati prezrto, da je posredovanje posebna oblika dajanja podkupnine, kot enega izmed izvršitvenih ravnanj iz tega člena (gl. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem - posebni del, GV založba, Ljubljana 2002, str. 636). Dajanje podkupnine potom drugega in njena (vmesna) izročitev "neuradni" osebi" sta torej še vedno del zakonskega dejanskega stanu navedenega kaznivega dejanja, zaradi česar so se tudi zadnja pritožnikova prizadevanja izkazala za neutemeljena.

Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar ko je podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v korist, obsega pritožbo tudi zoper to odločbo (386. člen ZKP). Zapovedani preizkus je pritožbenemu sodišču pokazal, da ni nobenih drugih ali novih okoliščin, ki bi terjale milejši kazenskopravni odziv od tistega, ki ga je bil obdolženi deležen v preizkušeni odločbi.

K pritožbi zagovornika obd. M.K. Med "vsemi" pritožbenimi razlogi, ki jih ta pritožnik uveljavlja, so tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar z obrazložitvijo, ki se nanaša na dejstva in ne na postopek, zaradi česar je treba tudi ta del obrazložitve obravnavati znotraj, sicer uveljavljanega pritožbenega razloga iz 3. točke 370. člena ZKP.

Jedro pritožbene obrazložitve, ki se mestoma ponavlja, je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ni sprejelo obdolženčevega zagovora, po katerem ni vedel, niti ni mogel vedeti, na kakšen način bo obdolženi N.B. urejal delovni vizum za njegovo delavko. Toda pritožnik, različno od sodišča prve stopnje, dokaze ocenjuje selektivno in brez njihove povezave, pri čemer zaide celo v nasprotje, saj če je L.B. v Sloveniji bivala zakonito, potem ni videti potrebe za posredovanje obdolženega N.B.. V obravnavani zadevi je namreč izhodiščno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je omenjeni moldavski državljanki potekel delovni vizum, s čemer je bila izgubljena podlaga za njeno zakonito prebivanje. To je potem sprožilo verigo ravnanj, ki se je končala pri obd. R.M.. Okoliščina, ki jo pritožnik izpostavlja, da se je L.B. v tem času nahajala na ozemlju R Slovenije in da meje ni prestopala, je z vidika izgubljene zakonite podlage drugotnega pomena oziroma je pomembna točno toliko, koliko potrjuje telefonski pogovor med obd. S.K. ter N.K., ko je slednji prvega spraševal, kdaj lahko "udari" vizum za tujko, ki je že v Sloveniji.

Enako pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede izročitve denarja in obdolženčeve zavesti oziroma vedenja, da bo izročeni denar namenjen za plačilo podkupnine. Če je namreč obd. N.B. resnično izročil le denar za pokritje nujnih stroškov v zvezi z izdajo vizuma v Budimpešti, potem to pomeni, da je zadnji obd. N.K. izročal lasten denar oziroma je ta obdolženi ponujal lasten denar obd. S.K., kar je nesmisel, medtem ko je izročitev 1.500,00 DEM za pokritje nujnih - administrativnih stroškov izkustveno nesprejemljivo in tudi po presoji pritožbenega sodišča govori za ugotovitev, da je obdolženi vedel, čemu je ta denar v resnici namenjen.

Pritožnik pritožbenih razlogov iz 2. in 4. točke 370. člena ZKP ni obrazložil, zapovedani preizkus iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ter iz 386. člena ZKP pa sta pokazala, da ni bil prekršen zakon v obdolženčevo škodo ter da izrečena kazenska sankcija po vrsti in višini ustreza pogojem iz prvega odstavka 51. člena KZ v zvezi z 41. členom KZ.

Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče po preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo preostalih kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o zgornjih pritožbah odločilo tako kot izhaja iz izreka sodbe (371. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka v tem delu temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, medtem ko je bila višina povprečnine za obdolžene odmerjena, glede na merila iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona.