Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba VIII Ips 317/2008

ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.317.2008 Delovno-socialni oddelek

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev z znaki kaznivega dejanja tatvina pisna obdolžitev zagovor opredelitev kršitev rok za odpoved sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Vrhovno sodišče
26. januar 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oziroma ugotovitev o tem, kdaj je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, predstavlja dejansko ugotovitev sodišča. Pravico do zagovora lahko delavec izkoristi le v primeru jasne, vnaprejšnje seznanitve s konkretnimi očitki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče lahko postopa po drugem odstavku 118. člena ZDR le v primeru, če tožena stranka zatrjuje in dokazuje okoliščine, zaradi katerih ob upoštevanju interesov strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Okoliščin in interesov torej sodišče ne ugotavlja na lastno pobudo oziroma po uradni dolžnosti, temveč jih mora delodajalec izrecno zatrjevati ni dokazati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 5. 10. 2006, ugotovilo, da ji s tem dnem ni prenehalo delovno razmerje, temveč ji pri toženi stranki še vedno traja, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 5. 10. 2006, vključno s plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Ugotovilo je, da je direktorica tožene stranke za nepravilnosti v zvezi z očitanimi kršitvami tožnici izvedela 31. 8. 2006, zaradi česar je podala odpoved po poteku zakonsko določenega 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ugotovilo je tudi, da tožnica pred odpovedjo ni prejela pisne obdolžitve, s konkretnimi očitanimi kršitvami pa jo direktorica tudi ni seznanila ob zagovoru. V vabilu za zagovor z dne 28. 9. 2006 tožena stranka ni navedla časa, kraja in opisa dejanja, s katerim naj bi tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Nadalje je presodilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da si je tožnica prisvojila izkupiček od prodanega blaga. Glede na izpoved tožnice in njene interese za zaposlitev pri toženi stranki in z upoštevanjem navedb le-te je štelo, da niso izpolnjeni pogoji iz 118. člena ZDR za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene navedbe o pravočasni izredni odpovedi, enako kot sodišče prve stopnje pa je presodilo tudi, da je bila tožnici kršena pravica do zagovora, saj pred odpovedjo ni prejela pisne obdolžitve in s konkretno očitanimi kršitvami tudi ni bila seznanjena na zagovoru. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o reintegraciji pravilno upoštevalo določbo drugega odstavka 118. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Podobno kot v pritožbi v zvezi z rokom za odpoved pogodbe o zaposlitvi navaja, da sta se sodišči nižje stopnje pri tem oprli le na del izpovedi direktorice tožene stranke, nista pa upoštevali njene izpovedi, da se je približno štirinajst dni pred obdolžitvijo sestala s tožnico v neki gostilni, saj takrat tožnice ni sumila, in da je ugotovila, da je tožnica tista, zoper katero je treba ukrepati, šele nekaj dni pred obdolžitvijo. Da je nekaj narobe s poslovanjem v Velenju, je direktorica lahko izvedela 31. 8. 2006, za osebo, ki je odgovorna za račune z dne 17. in 20. 7. 2007, pa je dejansko izvedela le nekaj dni pred obdolžitvijo in nato takoj ukrepala. Sodišče bi moralo datum, ko je direktorica izvedela za kršitev in za storilca dodatno razčistiti. Prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko začne teči takrat, ko pristojna oseba izve za vse pomembne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče začeti postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma šele po tem, ko delavec poda svoj zagovor. Sodišče ni ugotavljalo, kdaj je tožena stranka dejansko izvedela za storilko očitanih kršitev. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Nadalje poudarja, da je tožnici omogočila zagovor, ki mu je prisostvoval njen pooblaščenec, direktorica pa ji je jasno povedala, kaj ji očita in na kateri datum se kršitve nanašajo. Pravica do zagovora ji ni bila kršena, saj je imela možnost dobiti pravnega zastopnika, se z njim pripraviti na zagovor in ga tudi podati. Kljub temu, da tožnici ni pokazala pisne dokumentacije, ji je jasno obrazložila, česa je obdolžena in za katere konkretne zadeve gre. Kršitev in okoliščine so takšne, da bi bilo na tej podlagi od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožnici sploh omogoči zagovor. Novela ZDR (Ur. l. RS, št. 103/2007) za tak primer (ko je delodajalec sam žrtev kršitve) navaja, da zagovor ni potreben. Na podlagi zaslišanih prič in predloženih listin je mogoče jasno zaključiti, da je tožnica huje kršila delovno obveznost in tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da je v celoti izgubila zaupanje v tožnico, da se je, odkar tožnice in sodelavke ni več v poslovalnici tožene stranke, promet povečal za dva do trikrat, to pa med drugim jasno potrjuje očitane kršitve. Gre za majhno podjetje s sedežem v Ljubljani in prodajalnami na lokacijah izven Ljubljane, zato direktorica ne more izvajati potrebne kontrole. Ob tako porušenem zaupanju bi moralo sodišče že po uradni dolžnosti uporabiti določbo drugega odstavka 118. člena ZDR, ki je namenjena prav takšnim situacijam.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizija se uvodoma sklicuje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki pa ga v nadaljevanju formalno niti po vsebini ne opredeli. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Iz drugega odstavka 110. člena ZDR izhaja, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, pri čemer v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (gre za razlog, ki se očita tožnici), pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar je izvedela za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. Revizijsko sodišče je že v večjem številu svojih odločitev pojasnilo, da seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oziroma ugotovitev o tem, kdaj je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, predstavlja dejansko ugotovitev oziroma dejanski zaključek sodišča. Iz določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP izrecno izhaja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Tudi iz revizije v tem sporu izhaja, da tožena stranka v zvezi z rokom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nasprotuje ugotovitvam sodišč druge in prve stopnje o tem, kdaj je njena direktorica izvedela za kršitev pogodbene ali druge obveznosti in tožnico kot storilko te kršitve. Zato upoštevajoč tretji odstavek 370 člena ZPP kljub morebitnim pomislekom ni mogoče preizkusiti in posegati v ugotovitev o začetku teka roka za odpoved. Glede na dejanski zaključek, da je za tožnici očitane kršitve direktorica tožene stranke izvedela že 31. 8. 2006, pa je pravilna materialnopravna presoja, da je bila odpoved podana po zakonsko predvidenem roku, torej prepozno.

10. Neutemeljen je revizijski ugovor o tem, da tožnici ni bila kršena pravica do zagovora v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR. Ta med drugim določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, ob smiselnem upoštevanju prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Pri tem iz prvega odstavka 177. člena ZDR izhaja, da mora v disciplinskem postopku delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor. Pravico do zagovora lahko delavec izkoristi le v primeru jasne, vnaprejšnje seznanitve s konkretnimi očitki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

11. V obravnavani zadevi kršitve niso bile opredeljene, saj ni bilo niti vnaprejšnje obdolžitve. Očitka konkretnih kršitev tudi ni v vabilu na zagovor, sicer pa tega ne zasledimo niti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. V odpovedi se namreč tožnici očita kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 211. členu Kazenskega zakonika, vendar brez navedb, s čim konkretno in kdaj naj bi tožnica kršila svoje obveznosti z znaki očitanega kaznivega dejanja. Zato revizijskih navedb o tem, da je bilo pravici do zagovora zadoščeno že zaradi prisotnosti tožničinega pooblaščenca, ni mogoče upoštevati. Prav tako ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, da naj bi direktorica tožene stranke tožnico na zagovoru seznanila s konkretnimi kršitvami, saj gre za navedbe, ki nasprotujejo drugačnim dejanskim ugotovitvam sodišč druge in prve stopnje (da direktorica na zagovoru tožnice ni seznanila s konkretnimi očitanimi kršitvami), ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

12. Neutemeljeno je sklicevanje na okoliščine, zaradi katerih od tožene stranke ni bilo upravičeno pričakovati, da bi tožnici sploh omogočila zagovor, saj temu nasprotuje že samo ravnanje tožene stranke, ki je tožnico vabila na zagovor.

13. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z 118. členom ZDR. Ta v drugem odstavku (ki bi v konkretni zadevi sploh lahko prišel v poštev) določa, da lahko upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank sodišče ob ugotovitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca, odloči tako, da ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu tudi delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. Gre za odločitev sodišča mimo izrecnega zahtevka delavca, vendar sodišče lahko postopa po drugem odstavku 118. člena ZDR le v primeru, če tožena stranka zatrjuje in dokazuje okoliščine, zaradi katerih ob upoštevanju interesov strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Okoliščin in interesov torej sodišče ne ugotavlja na lastno pobudo oziroma po uradni dolžnosti (kar je nepravilno navedlo sodišče druge stopnje), temveč jih mora delodajalec izrecno zatrjevati ni dokazati. To lahko stori le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (enako npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 230/2007). Ker tožene stranke oziroma njena direktorica razen splošnih navedb o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja in splošnega sklicevanja na predlagane dokaze (v zvezi z ostalimi trditvami) o tem ni izpovedala ničesar, to pa tudi ne izhaja iz ostalih izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev zahtevka za reintegracijo in priznanje odškodnine po 118. členu ZDR. Tudi sodišče druge stopnje pri tej presoji pravilno ni upoštevalo novih pritožbenih navedb tožene stranke. Zato tudi nasprotni revizijski očitki niso utemeljeni.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia