Jedro

Sodišču prve stopnje ni treba presojati in pojasnjevati (ne)utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini, če ugotovi, da je podana prepozno. Prepozno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – po izteku petnajstdnevnega roka, odkar je za nepravilnosti izvedela direktorica kot zakonita zastopnica tožene stranke – že sama po sebi ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5.10.2006 s strani tožene stranke, na osnovi katere je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi št. 03, sklenjena dne 14. 12. 2001, razveljavi (1. odstavek). Posledično navedenemu je ugotovilo, da tožnici ni bila zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, zato ji z dnem 5. 10. 2006 ni zakonito prenehalo delovno razmerje (2. odstavek) ter ugotovilo, da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki (3. odstavek). V nadaljevanju je sodišče tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas od vključno 5. 10. 2006 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti vpis delovne dobe za ta čas v delovno knjižico, obračunati in izplačati plačo, kot če bi bila na delu z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega zneska neto mesečne plače od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (4. odstavek). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.149,83 EUR, v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. odstavek).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in o zadevi samo odloči. Navajala je, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker tožena stranka postopka izredne odpovedi ni izvedla v 15 dnevnem roku, tako kot to določa 2. odstavek 110. člena ZDR. Kljub temu je sodišče presojalo utemeljenost odpovedi in je tudi po vsebini zaključilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme po 2. odstavku 82. člena ZDR, tožnici ni dokazala, da je kršila očitane pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, prav tako pa tudi ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnico. Po oceni tožene stranke nobeden izmed navedenih razlogov ni podan, zato je odločitev sodišča napačna. ZDR v 110. členu določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pri čemer pa je potrebno izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče je odločitev pri tem oprlo na del izpovedi tožene stranke S.Z., kjer je najprej zapisano, da je direktorica ugotovila, da se zneski ne ujemajo, ko je opravila pregled od 1. 1. do 31. 8. 2006, kaj pa je bilo z računi z dne 17. 7. in 20. 7. 2007 pa je dejansko izvedela le nekaj dni pred obdolžitvijo in je nato takoj ukrepala. Ker ZDR opredeljuje za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zelo kratek rok, ki je tudi prekluzivne narave, začne le-ta lahko teči, ko pristojna oseba izve za vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče začeti postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po stališču tožene stranke pa ta rok začne teči po tem, ko delavec v postopku poda svoj zagovor. Sodišče je tudi navedlo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica kršila očitane pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in da ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnico, tožena stranka pa glede tega meni, da navedeno ne drži in da je po zaslišanju prič in strank ter predloženih listin mogoče jasno zaključiti, da je tožnica huje kršila delovno obveznost, iz pričevanja direktorice pa je mogoče jasno zaznati, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Na zahtevo sodišča med postopkom, ko je le-to zahtevalo originalne dokumente jih tožena stranka ni mogla predložiti, ker so bili le-ti dani policiji, na samem zagovoru pa direktorica dokumentov tožnici ni predložila zato, ker ji je bilo s strani policije naročeno, da naj tega ne stori, saj lahko pod vprašaj postavi preiskavo. Sicer pa je direktorica tožnici povedala kaj se ji očita, povedala ji je tudi, na kateri datum se kršitev nanaša. Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni dokazala v sodnem postopku, da je le-ta v računalnik vpisala račune in si prisvojila izkupiček od prodanega blaga. Sodišče se je postavilo na stališče, da bi tožena stranka le z inventuro lahko dokazala manjko, kar pa je zmotno. Tožena stranka je z listinami dokazala, da je stranka dne 10. 7. 2006 naročila očala, katera je prevzela 17. 7. 2006 in ta dan dobila račun od tožnice za znesek v višini 24.695,00 SIT. Prav tako ni pravilno stališče sodišča, da glede na izpovedbe prič M.M. in U.B. ni mogoče zaključiti, da je bilo možno podatke v računalniku, torej račune popraviti tudi iz sedeža v Ljubljani in da je bil računalnik najmanj petkrat v letu 2006 prenešen v Ljubljano. V postopku je bilo dokazano, da je tožnica velikokrat klicala v Ljubljano ali k pogodbenemu računalničarju, da je dobila kodo, s katero pa je lahko sama spreminjala ali brisala račune. Če ne bi bilo ročno vodene evidence in če direktorici tožene stranke ne bi uspelo pridobiti originalnega računa od stranke, tožena stranka kljub dejanskim ugotovitvam ne bi mogla tožnici očitati hujše kršitve delovne obveznosti. Tako je direktorica tožene stranke tudi izpovedala, da je v tožnico v celoti izgubila zaupanje, izpovedala je tudi, da odkar ni tožnice in njene sodelavke, se je promet v trgovini povečal za dva do trikrat. Tožnica sicer vztraja pri reintegraciji, vendar po mnenju tožene stranke zgolj iz finančnih razlogov, zato je odločitev sodišča, da ne uporabi 2. odstavka 118. člena ZDR nezakonita. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP -UPB3 – v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je tožnica dne 30. 10. 2006 vložila pravočasno tožbo, upoštevaje pri tem določila 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko le-ta zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Ugotoviti je, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po določilih 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2006 izhaja, da je razlog odpovedi kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja po določilih 211. člena Kazenskega zakonika, iz obrazložitve pa izhaja, da naj bi tožnica poneverjala poslovne listine in si prisvojila izkupiček od prodaje blaga, ki je last prodajalca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je tožnici pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku 15 dni, kot to določa 2. odstavek 110. člena ZDR. ZDR namreč v 2. odstavku 110. člena določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, takrat, ko je za nepravilnosti izvedela direktorica kot zakonita zastopnica tožene stranke in tudi pooblaščena za podajo odpovedi, to pa je dne 31. 8. 2006, ko je opravila pregled poslovanja od 1. 1. do 31. 8. 2006 v tej poslovalnici, kar je nenazadnje tudi sama izpovedala zaslišana na sodišču. Tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da stališče sodišča prve stopnje ne more biti upoštevno glede računov z dne 17. 7. in 20. 7. 2007, za kar naj bi tožena stranka izvedela le nekaj dni pred obdolžitvijo in takoj ukrepala. V zvezi z navedenim ugovorom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi niti ne navaja datuma 17. 7. in 20. 7. 2007, torej sta navedena datuma kršitve neupoštevana in dejansko tudi nista zato mogla biti predmet presoje v sodnem postopku, ugotoviti pa je tudi, da zapisnik o zagovoru izrecno navaja, da: „pravni zastopnik (tožnice) dodaja, da predlaga, da se stranki precizira in navede datum, kdaj se je dogodek zgodil in da se ji predložijo dokumenti iz katerih izhaja „sum“, pri čemer pa direktorica odgovori: „da se zaradi interesa policijske preiskave dokumentov ne predloži, naveden je le datum 17. 7. 2006“, pri čemer pa ni razvidno, kakšno kršitev konkretno naj bi tožnica sploh storila navedenega dne 17. 7. 2006. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem pritožbe, da sodišču niti ne bi bilo potrebno obrazlagati svoje odločitve glede utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini v primeru, ko je ugotovilo, da je le-ta podana prepozno, pri čemer pa tudi pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene ugovore tožene stranke in ugotavlja, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da tožnica pred odpovedjo z dne 5. 10. 2006 ni prejela pisne obdolžitve, s konkretnimi očitanimi kršitvami pa je tudi ni seznanila direktorica na zagovoru. V vabilu na zagovor z dne 28. 9. 2006 tožena stranka ni navedla časa, kraja in tudi ni opisala dejanja s katerim naj bi tožnica storila očitano kršitev, kar posledično pomeni, da je bila tožnici kršena pravica do zagovora, ki ga sicer določa 2. odstavek 83. člena ZDR in določa, da pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Upoštevaje pri tem določilo 177. člena ZDR mora delodajalec tako delavcu vročiti konkretizirano pisno obdolžitev, ter določiti kraj in čas, kjer lahko delavec poda svoj zagovor (1. odstavek 177. člena ZDR). Pri tem ni sprejemljivo pritožbeno navajanje, da tožena stranka tožnici dokumentov glede katerih ji je očitala kršitve na zagovoru ni priložila zato, ker jih je posredovala policiji, na samem zagovoru pa zato, ker ji je bilo s strani policije naročeno, da naj tega ne stori, saj lahko pod vprašaj postavi preiskavo. Pojasniti je, da je kazenski postopek ločen od postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določilih ZDR in mora delodajalec v postopku pred delovnim sodiščem v sporu dokazati, da je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi zakonito po določilih ZDR, je dolžan utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved dokazati tisti, ki je izredno odpoved pogodbe podal, kot to določa 2. odstavek 82. člena ZDR, kar posledično pomeni, da je v konkretnem primeru bila dolžna dokazati utemeljeni razlog odpovedi tožena stranka. V individualnem delovnem sporu pri presojanju zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tudi dokazuje le to, da ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja in ni potrebno, da je delavec za kaznivo dejanje obsojen s pravnomočno kazensko sodbo, tako uvedena policijska preiskava ne more biti razlog, ki bi delodajalca odvezoval od tega, da delavcu poda konkretizirano pisno obdolžitev, saj se delavec lahko zagovarja le v primeru, če ve kakšne kršitve mu delodajalec sploh očita.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka dejansko ni imela urejenega poslovanja v poslovalnici v ..., tako da bi lahko nadzirala delo več prodajalk, saj je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka poslovala tudi tako, da je prenašala gotovino v ..., ni vodila pravilno evidence, prav tako pa v prodajalni ni delala izključno tožnica, kar pomeni, da ni tožena stranka dokazala, da bi ravno tožnica storila kršitve in si nezakonito prisvojila 456.797,00 SIT.

Tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločalo glede uporabe 2. odstavka 118. člena ZDR, pri čemer je izrecno poudariti, da 118. člen ZDR ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava (1. odstavek 118. člena ZDR). 2. odstavek 118. člena ZDR pa določa, da če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko sodišče odloči enako tudi ne glede na predlog delavca. Navedeno nedvomno pomeni, da tožena stranka (delodajalec) ne more podati zahteve za razvezo pogodbe, pač pa jo lahko poda le delavec in sodišče o sodni razvezi lahko odloča tudi po uradni dolžnosti. V konkretnem postopku tožnica ni predlagala sodne razveze pogodbe (prav nasprotno), sodišče pa tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti, da nadaljevanje delovnega razmerja upoštevaje pri tem okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ne bi bilo mogoče. Navajanje v pritožbi, da se je promet pri toženi stranki po odhodu povečal za dva do trikrat ne more biti razlog za sodno razvezo pogodbe po uradni dolžnosti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ko po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid v pravdi.