Jedro

Ker je bila tožnikova pokojna žena uživalka pokojnine po določbah ZPIZ, torej po splošnih predpisih, lahko tožnik kljub temu, da je uživalec starostne pokojnine po ZPIZVZ, ob izpolnjenih pogojih uveljavi pravico do dela vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Dokončna odločba toženca, opr. št. … z dne 25. 5. 2007 in prvostopenjska odločba št. …z dne 23. 1. 2007 se odpravita in se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 25. 5. 2007 in z dne 23. 1. 2007 ter da se tožniku prizna pravica do izplačila dela vdovske pokojnine od decembra 2006 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje bi moralo za pravilno odločitev analizirati določbo 5. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZVZ), kjer je določeno, da imajo upravičenci do pokojnine po tem zakonu pravico do dodatka za rekreacijo upokojencev in lahko uveljavijo pravico do delne pokojnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine za telesno okvaro in druge pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod pogoji ter na način, določen po splošnih predpisih, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pravica do vdovske oziroma družinske pokojnine je omenjena tudi v 2. odstavku 15. člena zakona. Sodišče s svojo sodbo tudi zanika načelo varovanja pričakovanih pravic iz pokojninskega zavarovanja. To pa pomeni, da so s tako odločitvijo kršene tožnikove pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in posledično tudi pravica do njegove socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na dve sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. VIII Ips 10/2006 in VIII Ips 466/2006. Tožnik meni, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po določbi 4. odstavka 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1), zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca, opr. št. …z dne 25. 5. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. … z dne 23. 1. 2007, s katero je bilo odločeno, da se tožnikova zahteva za priznanje pravice do izplačila dela vdovske pokojnine zavrne. Razlog za zavrnitev zahteve je bila ugotovitev, da tožnik ni uživalec pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in da zato ne izpolnjuje pogojev po 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1. Na enako stališče se je postavilo tudi sodišče prve stopnje.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz podatkov v spisu, je bila tožniku z odločbo št. … priznana pravica do starostne pokojnine po določbah ZPIZVZ. Navedena pokojnina se mu tudi izplačuje. Tožnik pa uveljavlja tudi priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po pokojni ženi R.V., ki je imela pravico do pokojnine po splošnih predpisih (odločba opr. št. P-448.940 z dne 15. 12. 1981). Tožniku kot vdovcu po pokojni uživalki pokojnine na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), se torej lahko pravica do vdovske pokojnine prizna v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v ZPIZ-1. Sama pravica do izplačila dela vdovske pokojnine, kar uveljavlja tožnik s tožbo, pa je vezana na predhodno priznanje pravice do vdovske pokojnine. Vdovska pokojnina je izvedena pravica iz pokojnine pokojnega zakonca oziroma osebe v izvenzakonski skupnosti, katera je pridobila pravico do pokojnine po ZPIZ. Pravica do dela vdovske pokojnine je nova pravica, izvedena iz vdovske pokojnine po ZPIZ-1 in je zato tudi ta pravica omejena na splošne predpise, saj je prav tako kot vdovska pokojnina vezana na status pokojnega, ki je moral biti zavarovanec ali uživalec pravic po ZPIZ oziroma ZPIZ-1. Ob dejstvu, da je bila pokojna tožnikova žena uživalka pokojnine po določbah ZPIZ, torej po določbah splošnega predpisa, to pomeni, da je s tem izpolnjen tudi pogoj, določen v 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se ne glede na določbo 2. odstavka tega člena, lahko vdovi oziroma vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar največ do zneska v višini 15 % povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu.

Tako toženec kot tudi sodišče prve stopnje sta omenjeno določbo nepravilno razlagala, torej da bi moral biti tožnik uživalec pokojnine po določbah ZPIZ (splošnega predpisa).

4. odstavek 123. člena ZPIZ-1 nikakor ne izključuje vdov oziroma vdovcev, ki so sicer upravičeni do pokojnine po ZPIZVZ, da bi pridobili pravico do dela vdovske pokojnine po pokojnem zakoncu, ki je bil upravičen do pokojnine po splošnih predpisih. Nenazadnje tudi ZPIZVZ v 2. odstavku 5. člena, na katerega se sklicuje tudi tožnik v pritožbi določa, da so upravičenci do pokojnine po tem zakonu upravičeni tudi do drugih pravic, kot na primer do delne pokojnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine za telesno okvaro ter drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod pogoji ter na način, določen po splošnih predpisih, če s tem zakonom ni drugače določeno. Kot je bilo to že obrazloženo, ZPIZ-1 za pridobitev pravice do dela vdovske pokojnine ne izključuje vdove oziroma vdovca, ki je upravičen do pokojnine po ZPIZVZ, kar pomeni, da je bilo materialnopravno stališče toženca, kot tudi sodišča prve stopnje glede zavrnitve uveljavljene zahteve zmotno.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko odločbo toženca ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Odločitev je sprejelo ob uporabi 1. alineje 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1), kjer je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko ne glede na določbo 2. odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo ob ugotovitvi, da toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje sploh ni ugotavljal. Ugotavljanje le-tega pa je ob dejstvu, da toženec razpolaga s potrebnimi podatki za odločitev v zadevi, hitrejše, kot pa bi bilo ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje. Glede uporabe omenjene določbe pritožbeno sodišče opozarja še na 2. in 3. odstavek istega člena, kjer je določeno, da v primerih iz 1. odstavka mora toženec izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Če tožena stranka novega upravnega akta v določenem roku ne izda in tega ne izda niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, mora sodišče, če stranka s tožbo tako zahteva, odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi oziroma v primeru iz 2. alinee 1. odstavka tega člena o višini tožbenega zahtevka.

Toženec bo v ponovljenem postopku ugotovil, ali so izpolnjeni ostali zakonsko določeni pogoji za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine ter nato ponovno odločil v zadevi.