Jedro

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja in eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja. Prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel tožnik sklenjeno za polovični delovni čas za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto učitelja predmetnega pouka in učitelja podaljšanega bivanja, drugo, ki je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009, za poučevanje predmetnega pouka in drugega učitelja v I. triadi (za ta del je bila sklenjena le do 11. 11. 2008). Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za funkcijo v. d. ravnatelja z 11. 11. 2008, ki je bila sklenjena za čas od 11. 8. 2008 do imenovanja novega ravnatelja, vendar največ eno leto. Ko pa je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja, je sklenil četrto pogodbo o zaposlitvi in sicer od 1. 7. 2009 za mandatno dobo petih let. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni ves čas opravljal istega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek po tožbi. Tožnik je s primarnim zahtevkom zahteval, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas št. ... z dne 29. 8. 2008 sklenjena nezakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, in da je nezakonito prenehala 1. 7. 2014, zato še vedno velja ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja in sicer od 1. 7. 2014 dalje do vrnitve nazaj na delo ter mu do vrnitve izplačati do tedaj pripadajoče bruto plače, od katerih je dolžna odvesti vse davke in prispevke, neto znesek pa nakazati tožniku, v roku 15 dni pod izvršbo in mu povrniti pravdne stroške v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka I/a izreka sodbe). S podrednim zahtevkom pa je tožnik zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 1. 7. 2014 in je pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu učitelja kemije, biologije in naravoslovja (točka I/b izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka I/c izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka po tožbi oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi zahtevala, da ji tožeča stranka po tožbi oziroma tožena po nasprotni tožbi plača znesek 608,22 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila v roku 15 dni in da ji v istem roku povrne stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (točka II/a izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki po nasprotni tožbi stroške postopka v znesku 131,92 EUR, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II/b izreka sodbe).

2. Zoper zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega in podrednega zahtevka po tožbi, se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijani del sodbe, saj za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka - točka II/c izreka sodbe - nima pravnega interesa) spremeni in tožnikovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje (pravilno v novo sojenje). Navaja, da v obravnavani zadevi ni bilo trditvene podlage o tem, kaj naj bi bili razlogi sklenitve pogodb za določen čas. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na izpovedi priče in ravnateljice, kar pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Ker sodišče skladno z 2. odstavkom 7. člena ZPP ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga stranka ni zatrjevala, razen če gre za nedovoljena razpolaganja strank v postopku, je ta kršitev vplivala na pravilnost sodbe, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi. Tudi z ugotovitvijo, da je tožnik „ravnateljeval“ z minimalnim obsegom poučevanja, je bilo kršeno razpravno načelo. Ugotovitev sodišča v točki 8 izpodbijane sodbe, da tožnik ni opravljal istega dela, je neobrazložena in se ne da preizkusiti. Sodišče pa je kršilo tudi 22. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevanih dejstev in sicer, da ni bilo nobenega razloga, da se poučevanje predmetov ureja z aneksi k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto ravnatelja, ker bi tožnik že takrat moral imeti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za obseg ur, ki jih je poučeval, nadalje se ni opredelilo do zatrjevanega dejstva, da je tožnik v času trajanja mandata ravnatelja opravljal 8 ur tedensko pred tem pa 40 ur, da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto ravnatelja vezana na mandat, kar pa ne velja za delovno mesto učitelja, da je tožnik z ozirom na določbo 54. člena ZDR ter ZDR-1 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in mu ta lahko preneha le na zakonsko določeni način in tudi ne do dejstva, da je bistveno, katere predmete je tožnik dejansko poučeval in ne, kaj je formalno navedeno v pogodbah o zaposlitvi. Poleg kršitve ustavnega načela iz 22. člena Ustave RS, je neopredeljevanje o odločilnih dejstvih tudi bistvena kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba neutemeljeno uveljavlja domnevne kršitve razpravnega načela, ki bi jih tožena stranka morala uveljavljati takoj, ko je to mogoče, pa tega ni storila. Irelevantna je tudi navedba tožeče stranke v zvezi z minimalnim obsegom poučevanja tožeče stranke, saj so v Pravilniku o normativih in standardih za izvajanje programa osnovnih šol določene tudi učne obveznosti ravnatelja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo in da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne v pritožbi očitane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so zadostno obrazloženi in med seboj niso v nasprotju.

6. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje v celoti strinja, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), le še dodaja:

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da ni bilo trditvene podlage o tem, kaj naj bi bil razlog sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene skladno z zakonom, da so bile sklenjene za različna delovna mesta, zadnji dve pa sta bili sklenjeni za mandatno obdobje ravnatelja. Tako je sodišče prve stopnje v postopku preverilo trditve tožene stranke iz odgovora na tožbo in pravilno ugotovilo, da sta bili prvi dve pogodbi o zaposlitvi sklenjeni skladno z določbo 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/1996 in naslednji). Prva pogodba je bila sklenjena zaradi nihanja števila učencev, druga pogodba o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na delovno mesto drugega učitelja v I. triadi, pa je bila prav tako sklenjena skladno z določbo 109. člena ZOFVI, ker tožnik za opravljanje tega dela ni izpolnjeval pogojev.

8. Neutemeljena sta pritožbena očitka, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo in 22. člen Ustave Republike Slovenije o enakem varstvu pravic. Sodišče prve stopnje je obema strankama dalo enake možnosti, da se izjavita o dejstvih, izvedlo je vse potrebne in predlagane dokaze, ki se nanašajo na odločilna dejstva, tako da je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. S sklicevanjem na zgoraj navedeni kršitvi, pa po stališču pritožbenega sodišča tožeča stranka izraža le svoje nestrinjanje s tako ugotovljenim dejanskim stanjem. Razpravno načelo ni bilo kršeno, prav tako pa tožeči stranki tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sicer dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja in eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja. Prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel sklenjeno za polovični delovni čas za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto učitelja predmetnega pouka in učitelja podaljšanega bivanja, drugo, ki je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009, za poučevanje predmetnega pouka in drugega učitelja v I. triadi (za ta del je bila sklenjena le do 11. 11. 2008). Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za funkcijo v. d. ravnatelja z 11. 11. 2008, ki je bila sklenjena za čas od 11. 8. 2008 do imenovanja novega ravnatelja, vendar največ eno leto, ko pa je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja, je sklenil četrto pogodbo o zaposlitvi in sicer od 1. 7. 2009 za mandatno dobo petih let. Na podlagi ugotovljenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni ves čas opravljal istega dela.

10. Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (A4), je imel tožnik poleg predpisane učne obveznosti v skladu z normativi dogovorjeno še poučevanje za eno uro tedensko oziroma 35 ur letno, tožniku pa se je obveznost poučevanja povečala še z aneksom št. 1 za obdobje od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011, aneksom št. 2 za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 8. 2012, z aneksom št. 3 od 1. 10. 2011 do 31. 8. 2012, z aneksom št. 4 od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2013 in aneksom št. 5 od 1. 9. 2013 do 1. 7. 2014. Učne obveznosti tožnika kot ravnatelja so določene skladno s 7. členom Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (Ur. l. RS, št. 75/2005 - 99/2010) in so določene kot delovne obveznosti ravnatelja. Ker je tožnik prvi dve pogodbi o zaposlitvi sklenil skladno s 109. členom ZOFVI in s tem tudi skladno s takrat veljavnim 52. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), prav tako pa sta bili naslednji dve pogodbi o zaposlitvi sklenjeni skladno z določbo 54. člena ZOFVI in dvanajsto alinejo 1. odstavka 52. člena ZDR, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je imel tožnik pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelj sklenjeno za nedoločen čas in mu je trajala tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas trajanja mandata za ravnatelja.

11. Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških odločilo skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.