Jedro

Tožnikov prispevek pri nastanku škode je sodišče prve stopnje ocenilo na 75%. Pritožba upravičeno tako visok prispevek tožnika graja, kajti po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav je pravilno ugotovilo, vlogo tožniku nadrejenega I.K., torej tudi krivdno ravnanje tožene stranke. I.K. je namreč kot priča izrecno povedal, da mu je tožnik rekel, da bo podrl bukev in mu opisal način. Priča bi torej tedaj, kot tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, moral reagirati in tožnika opozoriti, da način, ki ga je izbral ni pravi. Sodišče prve stopnje je torej ugotavljalo tudi krivdno odgovornost tožene stranke, vendar pa te ni upoštevalo, kar bi moralo, zato pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ocenjuje odgovornost tožene stranke v razmerju 70%, tožnikovo pa v razmerju 30%.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba tako s p r e m e n i, da se dosojena odškodnina zviša za 4.127.700,00 SIT, zato je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 5.572.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.03.2004 do plačila ter v izreku o pravdnih stroških tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 378.547,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.03.2004 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 94.050,00 SIT, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.445.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.03.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Tožnik pa je dolžan toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 192.291,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.03.2004 do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki odgovorna za škodo v razmerju do 25%, odmerilo mu je odškodnino za nematerialno škodo in sicer za telesne bolečine v znesku 1.400.000,00 SIT, za strah 380.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v znesku 4.000.000,00 SIT, zavrnilo pa je zahtevek v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi skaženosti. Celotno nematerialno škodo je sodišče prve stopnje odmerilo na znesek 5.780.000,00 SIT. Upoštevaje tožnikovo soodgovornost v višini 75% je tako tožnik upravičen do odškodnine v znesku 1.445.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je v delu, v kolikor je bil zavrnjen višji tožbeni zahtevek, pritožila tožeča stranka. Trdi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje glede odgovornosti napačna, kajti po mnenju tožeče stranke je tožniku v celoti odgovorna za škodo tožena stranka. Pravilna je ugotovitev sicer, da je podiranje dreves nevarna dejavnost. Napačno pa je sodišče odločilo, da je tožnik sam za škodo odgovoren, kajti glede na ugotovitev prvostopnega sodišča je tožnik pred podiranjem bukve svojemu nadrejenemu I.K. povedal, da drevesa ne bo podrl v dolino. Takrat bi moral takšno ravnanje preprečiti oziroma dati tožniku izrecna navodila o podiranju drevesa toliko bolj, ker mu je tožnik povedal, da mu je smreka, ki jo podiral pred bukvijo "ostrmela". K. bi si torej moral ogledati drevo in oceniti situacijo ter tožniku povedati, kako naj drevo podre. Tožeča stranka opozarja tudi na dejstvo, da drevo ni bilo označeno z znakom, s katerim se drevesa, ki so težavna, označujejo. To ga nadalje razbremenjuje kakršnegakoli prispevka k nastanku škode. Vsekakor pa ni mogoče tožniku naprtiti večje krivde kot nadrejenemu, ki ni storil ničesar. Glede prisojene odškodnine pa meni, da je tožnik v tožbi zahteval povsem realne zneske, ki odgovarjajo standardu pravične odškodnine. V zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami ponovno opozarja na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, zato meni, da je upravičen do odškodnine v znesku 2.000.000,00 SIT. Prenizko je ocenjena tudi odškodnina iz naslova prestanega strahu. Tožnik je ob samem dogodku videl, da se drevo podira na napačno stran in videl, da obstaja možnost, da bo padlo nanj. Bal se je, da ga bo ubilo. Trpel je smrtni strah, katerega ne bo nikoli pozabil. Tekom zdravljenja pa se mu je stanje poslabševalo in ob vsaki operaciji so mu odstranili večji del stopala. Če je na začetku še upal, da bo stopalo obdržal, je na koncu ostal praktično brez celega stopala. Očitno je, da zdravljenje ni potekalo v smeri kot so pričakovali zdravniki, kar pomeni, da je bil njegov strah za izid zdravljenja povsem utemeljen in velik. Meni, da je pravična odškodnina za strah v znesku 1.500.000,00 SIT. Prav tako je prenizko prisojena odškodnina v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je bil pred nesrečo aktiven športnik in telesno izredno aktiven človek. To nenazadnje potrjuje tudi izbira njegovega poklica. Tenis je igral enkrat tedensko, v planine je hodil poleti štiri do petkrat na leto. Sedaj še hodi slabo, kaj šele da bi se ukvarjal s kakršnimkoli športom. Postaja tudi nezmožen za delo na neravnem terenu in ima priznano 40% telesno okvaro, ne more več opravljati dela sekača, ki ga je rad opravljal. Težave ima tudi pri dvigovanju leve roke, iz katere mu je bila odvzeta mišica. Sodišče ni dovolj natančno obrazložilo svojega stališča o priznani odškodnini za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je ob poškodbi imel samo 32 let, torej mlad človek, na začetku svojega življenja. Odškodnina, ki je bila zahtevana v znesku 5.000.000,00 SIT je najmanj kar bi sodišče moralo tožniku prisoditi. Sodišče je napačno ocenilo, da tožnik ne trpi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožnik ima posledice po celem telesu, saj so mu odstranili kožo, mišice, nogo pa ima vso zmaličeno. Ugotovitev, da tožnik ni izkazal v kakšnem smislu naj bi trpel duševne bolečine zaradi skaženosti, je napačna. V kolikor sodišče tožnika v zvezi z zgoraj navedenim ni zaslišalo, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vsekakor pa ni mogoče trditi, da tožnik tega dela svojega zahtevka ni izkazal. Še v pritožbenem roku je tožnik vložil tudi dodatek k pritožbi v katerem opozarja, da bi v primeru, če bi drevo tožnik podiral po bregu navzdol, poškodoval nasad mladih dreves. Glede na to, da se tožena stranka ukvarja z gospodarjenjem z gozdovi, kar obsega tudi posaditve in vzgojo novih dreves, bi lahko tako ravnanje delodajalec štel za dejanje, ki je povzročilo škodo. Pri temu se ne bi nihče spraševal, ali je bilo podiranje dreves pravilno ali ne. V kolikor bi drevo podiral po bregu navzdol bi bil deležen tudi sankcij v obliki zmanjšanja plače, izgube bonitet ali celo odškodninskih zahtevkov. Pri tem je popolnoma nepomembno, ali bi se delavec v morebitnem postopku lahko branil z utemeljitvijo, da je ravnal skladno s pravili varnega podiranja dreves.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Prereka pritožbene trditve in se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Predvsem pa meni, da je dodatek k pritožbi prepozen in ga pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati.

Pritožba je deloma utemeljena.

Odškodninska odgovornost delodajalca temelji na 73.čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v času škodnega dogodka veljavnega zakona, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo je utrpel na delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo, ali predstavlja delo, ki ga je opravljal tožnik, nevarno dejavnost. Ugotovilo je, da pomeni podiranje dreves nevarno dejavnost tako glede na določbe 3.čl. Pravilnika o varstvu pri delu v gozdovih in glede na obstoječo sodno prakso, ki takšno delo šteje za nevarno dejavnost in zato tožena stranka odgovarja po načelu vzročnosti (173.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi določb 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ).

Da pa je tožnik tudi sam odgovoren za nastalo škodo je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Tožnik si je za podiranje drevesa, ki ga je poškodoval, izbral najslabši možni način. Drevo bi moral podreti s pomočjo traktorista, katerega ni pozval, bi pa ga moral pozvati. Traktorist bi tudi prišel, saj je bil v bližini in je, zaslišan kot priča, to izrecno potrdil. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik pri podiranju drevesa skoraj povsem prerezal ščetino, zaradi česar je ta izgubila vlogo osi, ki jo ima in je drevo padlo v napačno smer od predvidene. Tožnik bi moral skladno s Pravilnikom o varstvu pri delu - 9.in 10. členom, pred pričetkom sam preveriti kakšne nevarnosti mu pretijo pri delu in to upoštevati, zato se ne more sklicevati na to, da drevo ni bilo označeno s črko V, kot težavno. Tožnikov prispevek pri nastanku škode je sodišče prve stopnje ocenilo na 75%. Pritožba upravičeno tako visok prispevek tožnika graja, kajti po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav je pravilno ugotovilo, vlogo tožniku nadrejenega I.K., torej tudi krivdno ravnanje tožene stranke. I.K. je namreč kot priča izrecno povedal, da mu je tožnik rekel, da bo podrl bukev in mu opisal način (prečno na strmino in ne v hrib). Priča bi torej tedaj, kot tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, moral reagirati in tožnika opozoriti, da način, ki ga je izbral ni pravi. Posebej pa bi moral svojo skrbnost pokazati tako, da si je drevo posebej pobliže ogledal in tožniku strokovno svetoval podiranje drevesa, s čimer bi lahko preprečil nesrečo. Posebej pa bi moral to narediti zato, ker mu je tožnik pred tem povedal, da ko je na enak način sekal smreko, je ta "ostrmela", ni padla na tla, ampak so jo veje ostalih dreves obdržale pokonci. Sodišče prve stopnje je torej ugotavljalo tudi krivdno odgovornost tožene stranke, vendar pa te ni upoštevalo, kar bi moralo, zato pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ocenjuje odgovornost tožene stranke v razmerju 70%, tožnikovo pa v razmerju 30%.

Glede prisojene odškodnine pa tožnik v pritožbi graja predvsem to, da je sodišče prve stopnje določilo prenizko odškodnino in zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke dr. J.B. ugotovilo, da je tožnik utrpel zmečkanino levega stopala, zdrobljeni zlom prve stopalnice levega stopala in zlom druge leve stopalnice pod glavico. Tožnik je bil najprej po poškodbi odpeljan v Zdravstveni dom Cerknica, od tam pa v urgentno ambulanto Travmatološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani. Istega dne so tožniku z operacijo fiksirali zlome in rano očistili odmrlega tkiva. Naslednjega dne so mu zaradi odmiranja tkiva opravili prenos mišičnega režnja mišice seratus z anastomozami. Ker je bila vitalnost režnjev vprašljiva, je bil tožnik ponovno operiran 08.10.1998, ko so mu opravili nekrektomijo in stopalo amputirali v Chopardovem sklepu (visoka amputacija stopala). Defekt je bil zakrit s prostim radialnim podlehtnim režnjem z anastomozami na tibialno arterijo in veliko safeno. Zaradi odvzema mišično kožnih režnjev in povrhnjice kože pa so tožniku na levi podlahti in levi strani prsnega koša na obeh stegnih ostale tudi brazgotine. Dobil je tudi ortopedske čevlje s polnilom. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi vsebine v vsakem konkretnem primeru pa je sodišče vezano na kriterije, določene v 200.čl. ZOR. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v zvezi z nepremoženjsko škodo tožniku priznalo nekoliko prenizko odškodnino. V zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo tako intenzivnost kot trajanje telesnih bolečin. Upoštevalo je tako mnenje izvedenca kot tudi zaslišanje tožnika ter ugotovilo, da je tožnik imel prvih 12 ur zelo hude bolečine, do uvajanja anastezije za prvi operativni poseg, nato pa v naslednjih štirinajstih dneh bolečine srednje intenzitete ter občasno hude. Poleg operativnih posegov je bolečino povzročala tudi aplikacija antibiotikov v žilo, ki povzroča pekoče bolečine. Srednje hude bolečine so po obremenitvi stopala trajale še dva meseca in pol. Tožnik pa je, ko je bil zaslišan povedal, da še vedno čuti bolečine ob spremembah vremena, posebej ko je mraz. Tudi vse nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja, je sodišče prve stopnje ugotovilo. Prestal je kar tri operacije, hospitaliziran je bil od 30.07.1998 do 20.8.1998, pri čemer so mu odvzeli mišične kožne režnje iz podlahti in prsnega koša ter povrhnjice obeh stegen, bil je 20-krat na fizioterapiji in injicirali so mu antibiotike. Za opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je po mnenju pritožbenega sodišča tožnik upravičen do odškodnine 2.000.000,00 SIT, kot je zahteval. Tudi pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel ob podiranju in padanju drevesa močan primarni strah, kajti ko je debela bukev padala, je bil tožnik v življenjski nevarnosti, zato se je zelo močno ustrašil. Prav tako pa je bil tožnik v skrbeh za izid zdravljenja glede na vse komplikacije, ki so že opisane. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožnik upravičen do višje odškodnine kot mu je odmerilo sodišče prve stopnje, saj okoliščine, v katerih je utrpel poškodbe, kot tudi narava vseh poškodb, ki jih je tožnik utrpel dokazuje, da je doživel intenziven strah. Poleg tega je tudi stopnja intenzivnosti strahu za izid zdravljenja premosorazmerna z naravo poškodb in z vsemi zapleti, ki spremljajo zdravljenje. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato primerna odškodnina za strah, ki ga je tožnik utrpel 760.000,00 SIT.

Kar pa se tiče odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za tovrstno odškodnino ne zadošča kakršnakoli omejitev pri življenjski aktivnosti, temveč mora biti ta takšna in tolikšna, da generira duševne bolečine. Pri tožniku pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ugotovljene poškodbe pomembno zmanjšujejo njegovo življenjsko sposobnost, kajti oviran je tako pri vsakdanjem življenju kot tudi pri športnih aktivnostih, ki se jih je prej udeleževal. Zaradi te poškodbe ne more več opravljati delo sekača, kot ga je opravljal prej. Tožnik je bil ob dogodku star 32 let. V zasebnem življenju je bil zelo aktiven, ukvarjal se je s športom, sedaj pa tega ne zmore več. Tožnik težko hodi, dalj časa ne more stati, je nestabilen, ni okreten, ni sposoben prenašati težjih bremen, onemogočena pa mu je celo hoja po neravnem terenu. Z nobeno športno aktivnostjo se ne more več ukvarjati. Vse to pa jasno pomeni, da so njegove življenjske aktivnosti bistveno zmanjšane in da je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik upravičen do plačila odškodnine v znesku 5.000.000,00 SIT, kot je to zahteval. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Najprej je potrebno opozoriti, da je tožnik zahteval odškodnino za tovrstno škodo le zaradi brazgotin, ki so mu nastale od leve pazduhe do boka in brazgotine, ki pokriva približno 25% podlahti. Odškodnine za skaženost zaradi amputacije stopala pa tožnik ni zahteval, zato so pritožbene trditve v tej smeri brez pravne podlage. Kar pa se tiče odškodnine za omenjene brazgotine pa pritožbeno sodišče meni, da je iz izvedeniškega mnenja jasno razvidno, da je tožnikova zunanjost spremenjena. Prav tako je tožnik, ko je bil zaslišan, opisal svoje doživljanje glede teh brazgotin in je izrecno povedal, da ga te brazgotine motijo. To pa pomeni, da določene duševne bolečine zaradi teh brazgotin tožnik tudi trpi. Pritožbeno sodišče meni, da tožniku odškodnina za duševne bolečine za skaženost gre, zato mu jo je priznalo v znesku 200.000,00 SIT. Celotna odškodnina, ki je tožniku nastala znaša torej 7.960.000,00 SIT. Upoštevaje tožnikovo soodgovornost v višini 30% je torej tožnik upravičen do odškodnine v znesku 5.572.000,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, je moralo na novo odločati tudi o stroških pravdnega postopka, ker se je uspeh v pravdi spremenil. Tožeča stranka je v sporu uspela s približno 75%, tako po temelju kot po višini. Stroške tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in ti znašajo 798.281,00 SIT. Glede na dosežen uspeh je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 598.710,00 SIT. Uspeh tožene stranke pa je 25%. Njeni stroški znašajo 880.654,00 SIT in ji je zato tožeča stranka glede na dosežen uspeh dolžna povrniti 220.163,00 SIT. Po pobotanju obeh stroškovnih izrekov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 378.547,00 SIT stroškov postopka.

Ker pa je tožeča stranka s pritožbo deloma uspela in to v razmerju približno 57%, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z veljavno taksno in odvetniško tarifo, skupaj z 20% DDV na 165.000,00 SIT. Glede na dosežen uspeh, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 94.050,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.