Jedro

Podiranje dreves je nevarna dejavnost. Varstvena pravila skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Nesreča se lahko pri podiranju več ton težkih dreves zgodi tudi brez človekovega ravnanja in krivde (močan veter, sneg). Toženka, ki ima od nevarne dejavnosti korist, sicer upravičeno pričakuje, da bodo njeni delavci pri podiranju drevja ravnali v skladu s posebnimi varstvenimi ukrepi, vendar je to ne odvezuje posebne skrbnosti, ki omogoča zmanjšanje verjetnosti nastanka škodnih dogodkov. Res, da je tožnik ravnal v nasprotju z določbami 9. in 10. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu (Uradni list SRS, št. 15/1979 s spremembami), vendar je njegov nadrejeni kot strokovnjak bolje poznal (ali bi moral poznati) dejavnost podiranja drevja in s tem povezana tveganja nastanka škodnih dogodkov, zato bi ga moral opozoriti in mu svetovati v zvezi z načinom podiranja. Kljub temu, da se je tožnik samostojno odločil za napačno smer podiranja drevesa, je krivda tudi na strani toženke, ki mu tega ni preprečila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 743,61 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala 30.7.1998, ko se je poškodoval pri podiranju drevesa kot toženkin delavec.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.445.000 SIT (sedaj 6.029,88 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do zahtevanih 10.000.000 SIT (sedaj 41.729,26 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikov prispevek k nastanku škode je ocenilo na 75%.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo na 5.572.700 SIT (sedaj 23.254,47 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo o pravdnih stroških. Zavzelo je stališče, da je tožnikov prispevek 30%.

Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo pritožbo zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Zaključki pritožbenega sodišča so v nasprotju s tožnikovo izpovedbo, izpovedbo priče I. K. in izvedenskim mnenjem. Tožnik za nesrečo v pretežnem delu odgovarja sam. Odškodnina za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah je previsoka. Zamudne obresti od odškodnine in od odmerjenih pravdnih stroškov bi morale teči od 21.6.2005, ko je pritožbeno sodišče odločalo, in ne od 30.3.2004, ko je odločalo prvostopenjsko sodišče. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je njegov nadrejeni vedel, da namerava podreti drevo in na kakšen način, zato bi moral odrediti pravilno ravnanje.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje) so naslednji:– tožnik je podiral precej debelo drevo z nesimetrično krošnjo, ki je raslo na strmini, na najbolj nevaren način (poševno prečno na strmino brez pomoči traktorja), – tožnik debeline in oblike ščetine sproti ni preverjal ter jo je skoraj v celoti prerezal, – ko je naganjal kline (stal je na zgornji strani drevesa), je počila ščetina in drevo je padlo v nasprotno smer od zaseka, – svoje je prispevala nesimetrična krošnja in posledično neenakomerno težišče drevesa, – med padanjem je drevo oplazilo drugo drevo in dodatno dobilo novo (stransko) smer, – tožnik je bil za delo strokovno usposobljen in bi moral opaziti, da je drevo težavno za posek, lahko bi zaprosil za pomoč traktorista, pa tega ni storil, – nadrejenemu je povedal, da drevesa ne bo podrl v dolino, kar bi bilo najvarneje, slednji pa mu ni strokovno svetoval, – nadrejeni si drevesa ni od bližje ogledal, ni videl krošnje drevesa, videl pa je oziroma bi moral videti, da je teren strm ter tako vedeti, da si tožnik ni izbral najvarnejšega načina podiranja in bi ga moral opozoriti.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v to smer. Z revizijsko kritiko dejanskega stanja (zlasti na drugi in tretji strani revizije) se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je izpovedbo I. K. v razlogih sodbe (tretja stran spodaj) povzelo dobesedno tako, kot je zapisano v zapisniku o izpovedbi na glavni obravnavi (l. št. 38 spisa). Prav tako ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in samim izvedenskim mnenjem izvedenca gozdarske stroke. Ker v razlogih sodbe pritožbenega sodišča ni navedene vsebine zapisnika o tožnikovi izpovedbi, posledično ne more priti niti do nasprotja med razlogi sodbe in samo izpovedbo.

Po presoji revizijskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za povečanje tožnikovega prispevka. Podiranje dreves je nevarna dejavnost(1). Varstvena pravila skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Nesreča se lahko pri podiranju več ton težkih dreves zgodi tudi brez človekovega ravnanja in krivde (močan veter, sneg). Toženka, ki ima od nevarne dejavnosti korist, sicer upravičeno pričakuje, da bodo njeni delavci pri podiranju drevja ravnali v skladu s posebnimi varstvenimi ukrepi, vendar je to ne odvezuje posebne skrbnosti, ki omogoča zmanjšanje verjetnosti nastanka škodnih dogodkov. Res, da je tožnik ravnal v nasprotju z določbami 9. in 10. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu (Uradni list SRS, št. 15/1979 s spremembami), vendar je njegov nadrejeni kot strokovnjak bolje poznal (ali bi moral poznati) dejavnost podiranja drevja in s tem povezana tveganja nastanka škodnih dogodkov, zato bi ga moral opozoriti in mu svetovati v zvezi z načinom podiranja (kot ugotavlja izvedenec, bi bil najvarnejši način podiranja v dolino). Kljub temu, da se je tožnik samostojno odločil za napačno (prečno na strmino proti vlaki) smer podiranja drevesa (pravilno bi bilo podiranje v dolino proti težišču), je krivda tudi na strani toženke, ki mu tega ni preprečila.

V reviziji je sporna tudi višina odškodnine za tri vrste nepremoženjske škode. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnik utrpel zmečkanino stopala, zdrobljen zlom prve stopalnice stopala in zlom druge stopalnice pod glavico. Prestal je tri operacije, s katerimi so mu stopalo operirali v Chopardovem sklepu (visoka amputacija stopala), potem ko so pred tem opravili prenos mišičnega režnja, katerega vitalnost je bila vprašljiva. Težave ima pri samo hoji, saj je zaradi poškodbe in proteze manj stabilen. Težave ima tudi pri dvigovanju leve roke, iz katere mu je bila odvzeta mišica. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera (glej strani 7 do 11 sodbe), kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000 SIT (sedaj 20.864,63 EUR) in za strah 760.000 SIT (sedaj 3.171,42 EUR) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 7.960.000 SIT (sedaj 33.216,49 EUR), ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 49 takratnih povprečnih neto plač (brez upoštevanja tožnikovega 30% prispevka, skupaj z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki na revizijski stopnji ni bila izpodbijana), kar nikakor ni previsoka odškodnina. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za znižanje odškodnine neutemeljena.

Neutemeljena je tudi revizijska kritika, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti. Oškodovanec nima pravice do zamudnih obresti od odškodnine šele od dneva izdaje drugostopenjske sodbe.

Ker revizija zoper sklep o pravdnih stroških ni dovoljena, revizijsko sodišče na te trditve ne odgovarja.

Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga nista podana. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 - UPB3).

Op. št. (1): Primerjaj sodbe VS RS VIII Ips 157/99, II Ips 336/2002, II Ips 527/2005.