Jedro

Seznam izvršilnih naslovov je po določbah ZDavP-2 opredeljen kot samostojni izvršilni naslov, vendar pa nima narave odločbe. Ne odmerne v smislu določb ZDavP-2 in ne upravne odločbe v smislu ZUP, saj se z njim ne odloča o odmeri ali vračilu davka ali sploh o kakšni (drugi) pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe. Takšen seznam namreč ni upravni akt, ampak je samo zbir že izdanih izvršilnih naslovov (ki še niso bili izvrešni) in zato ne more uživati posebnega pravnega varstva. Tožnikov predlog za odpravo in razveljavitev oziroma spremembo spornih seznamov izvršilnih naslovov po nadzorstveni pravici je bil pravilno zavržen, saj navedeno pravno sredstvo zoper takšen seznam po zakonu ni predvideno oziroma dovoljeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) zavrglo tožnikov predlog za odpravo in razveljavitev oziroma spremembo seznamov izvršilnih naslovov Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4931-7/2015-1 06-710-06 z dne 13. 1. 2015 in št. DT 4930-630/2014-1 06-3201-03 z dne 16. 10. 2014 (I. točka izreka), ter ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik podal predlog za odpravo in razveljavitev oziroma spremembo navedenih seznamov izvršilnih naslovov (v nadaljevanju tudi sporna seznama), v katerem se je skliceval na 88. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Toženka povzame vsebino predloga ter ugotavlja, da pogoji za odločanje o odpravi, razveljavitvi oziroma spremembi spornih seznamov niso podani. Pri tem se opre na določbe 88. in 65. člena ZDavP-2 ter 274. do 276. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Temeljni pogoj za odločanje po nadzorstveni pravici je, da gre za odločbo, ki je izdana v upravnem postopku, v davčnem postopku pa za odmerno odločbo. S spornima seznamoma ni bilo nič odmerjeno in ju glede na določbe ZDavP-2 ni mogoče šteti za odmerni odločbi. Seznama izvršilnih naslovov tudi ne predstavljata upravnih aktov, ki bi ju bilo mogoče šteti kot odločbo po določbah ZUP. Tako je treba predlog zavreči, ker tožnik v njem ne uveljavlja kakšne svoje pravice (2. točka drugega odstavka 129. člena ZUP), saj v zvezi s predmetnimi izvršilnimi naslovi ni izrednega pravnega sredstva. Toženka dodaja, da niti ZDavP-2 niti ZUP ne predvidevata navedenega izrednega pravnega sredstva v postopku izvršbe. Sicer pa je vse v zvezi z navedbami v predlogu pojasnila v svoji odločbi, št. DT-499-29-107/2015-2 z dne 13. 7. 2015 (pravilno 27. 7. 2015 - opomba sodišča), izdani v zvezi s tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 20. 1. 2015. 3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Toži na odpravo izpodbijanega sklepa v I. točki izreka iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); sklepno pa sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za odpravo in razveljavitev oziroma spremembo spornih seznamov ter se seznama odpravita oziroma se spremenita tako, da se iz njunega uvoda izpusti navedba tožnikovega imena in priimka, naslova, davčne in matične številke. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

4. Poudarja, da ima seznam izvršilnih naslovov po ZDavP-2 in že po naravi stvari lastnost izvršilnega naslova zoper dolžnika le, če se v njem zajeti izvršilni naslovi glasijo na dolžnika. Prvostopenjski organ je izdal sporna seznama in v njunem uvodu kot dolžnika navedel tožnika, čeprav se vsi izvršilni naslovi (davčni obračuni), vsebovani v seznamih, glasijo na davčnega zavezanca oziroma dolžnika A. s.p. in čeprav status tožnika kot davčnega dolžnika ni bil nikoli ugotovljen s pravnomočno sodno ali upravno odločbo, zoper katero bi imel pravno varstvo. Sporna seznama je davčni organ opremil s potrdilom o izvršljivosti na dan izdaje, tožniku pa ju ni vročil, ampak jih je ta prejel zgolj kot prilogo v postopkih zavarovanja pred Okrajnim sodiščem v Piranu št. Z 86/2014 in Z 67/2014 ter v postopku davčne izvršbe. Tako je bilo tožniku onemogočeno pravno sredstvo zoper seznama.

5. Zmotno je stališče, da sporna seznama nista odmerni odločbi, saj je bilo z njima odločeno, da je zavezanec za dolg tožnik in ne A. (s.p.), na katerega se glasijo v seznamih vsebovani izvršilni naslovi. Tožnik pred izdajo seznamov ni bil dolžnik za ta davčni dolg. Zaradi kršitev določb ZDavP-2 mu je bila s seznamoma dejansko odmerjena davčna obveznost, zato zanj pomenita odmerni odločbi. Zmotno je tudi stališče, da spornih seznamov ni mogoče šteti za odločbi v smislu ZUP. Kot rečeno, s seznamoma je bilo odločeno o tožnikovi obveznosti, da je davčni dolžnik, in tej obveznosti je v predlogu nasprotoval. Zato ne vzdrži presoje niti stališče, da v predlogu ni uveljavljal kakšne svoje pravice. Ko je zavrnila odločanje o predlogu, je toženka kršila pravila postopka iz ZDavP-2 in ZUP. Kršeni pa sta tudi tožnikovi pravici do pravnega sredstva in do sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave RS).

6. Izpodbijani sklep prihaja v nasprotje sam s sabo, ko se toženka v njem sklicuje na odločbo z dne 27. 7. 2015, s katero je odločila o tožnikovi pritožbi v postopku davčne izvršbe na podlagi seznama z dne 13. 1. 2015 in ob tem utemeljevala vsebinsko pravilnost seznama oziroma tega, da je v njem kot davčni dolžnik naveden tožnik. To pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka, saj mora biti vsaka odločba zase vsebinsko obrazložena. Poleg tega so materialnopravna stališča, ki jih je zavzela toženka v omenjeni odločbi, napačna. Po njenem mnenju dolg iz seznama z dne 13. 1. 2015 ni dolg A. s.p., ampak tožnikov dolg, saj je nastal po smrti A. Toženka namreč šteje, da je tožnik podedoval dejavnost A. s.p. in bil njen nosilec od 20. 1. 2011 do izbrisa 17. 7. 2014, zaradi česar za nastale obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem neomejeno in ne kot dedič ali kot upravljavec premoženja. Tožnik pa je prepričan, da ne gre za njegov dolg, ampak za dolg zapustnika oziroma dolg zapuščine, saj ni nadaljeval zapustnikovega podjetja in tako ni podana njegova neposredna osebna odgovornost za obveznosti podjetja A. s.p. Ob sklicevanju na določbe ZDavP-2, Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), Zakona o dedovanju in Ustave RS tožnik obširno argumentira svoja stališča ter meni, da bi zato toženka morala njegovemu predlogu ugoditi in sporna seznama odpraviti.

7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev, ki jo je toženka sprejela o tožnikovem predlogu za odpravo in razveljavitev oziroma spremembo spornih seznamov izvršilnih naslovov po nadzorstveni pravici. Sodišče sodi, da je izpodbijani sklep, s katerim je bil navedeni predlog zavržen, pravilen in zakonit. 10. Izredno pravno sredstvo odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici ureja ZDavP-2 v 88. členu, na katerega se je v predlogu skliceval tudi sam tožnik. V skladu s prvim odstavkom tega člena davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila vročena zavezancu za davek, če jo je izdal stvarno nepristojen organ, oziroma če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena. Po drugem odstavku istega člena lahko davčni organ odmerno odločbo po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v roku iz prejšnjega odstavka, če je z njo prekršen materialni zakon. Po določbah ZDavP-2 je torej navedeno izredno pravno sredstvo predvideno zoper odmerno odločbo. Kaj je odmerna odločba, opredeljuje 65. člen ZDavP-2: to je odločba, s katero davčni organ ugotovi davek, izda pa jo na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca ali v postopku davčnega nadzora. Pod pogoji iz 267. člena ZDavP-2 ima lahko odmerna odločba obliko informativnega izračuna dohodnine. Kot odmerna pa se obravnava tudi odločba, s katero davčni organ odloči o vračilu davka.

11. Odločanje po nadzorstveni pravici sicer kot izredno pravno sredstvo ureja tudi ZUP, in to deloma drugače kot ZDavP-2. Po določbah ZUP pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: če jo je izdal stvarno nepristojen organ in ne gre za ničnost po 1. točki prvega odstavka 279. člena tega zakona; če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena; če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno, ali če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ (prvi odstavek 274. člena). V skladu z drugim odstavku istega člena ZUP lahko pristojni organ izdano odločbo po nadzorstveni pravici razveljavi, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Iz prvega odstavka 275. člena ZUP izhaja, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi odločbo po uradni dolžnosti ali pa na zahtevo stranke oziroma drugih v zakonu določenih subjektov, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za odpravo ali razveljavitev. Tudi po določbah ZUP je torej po nadzorstveni pravici mogoče presojati le zakonitost odločbe, in sicer v upravnem postopku izdane odločbe, torej odločbe, s katero je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP).

12. Glede na takšno zakonsko ureditev je po presoji sodišča pravilno stališče, da o predlogu oziroma zahtevi za odločanje po nadzorstveni pravici ni mogoče vsebinsko odločati, to je presojati, ali so podani v zakonu določeni razlogi za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, če se ne nanaša na (odmerno oziroma upravno)(1) odločbo. Za rešitev obravnavanega spora je tako relevantno vprašanje, ali je seznam izvršilnih naslovov odločba oziroma kakšna je njegova pravna narava.

13. Institut seznama izvršilnih naslovov opredeljuje ZDavP-2 v svojem tretjem delu, ki ureja davčno izvršbo. Prvi odstavek 145. člena tega zakona tako določa, da se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Nato so v drugem odstavku 145. člena našteti izvršilni naslovi (med katere sodijo: izvršljiva odločba o odmeri davka, izvršljiv obračun davka itd.) in v 9. točki te določbe je (kot izvršilni naslov) naveden seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Seznam izvršilnih naslovov je torej po določbah ZDavP-2 sicer opredeljen kot samostojni izvršilni naslov, vendar pa nima narave odločbe. Ne odmerne v smislu določb ZDavP-2 in ne upravne odločbe v smislu ZUP, saj se z njim ne odloča o odmeri ali vračilu davka ali sploh o kakšni (drugi) pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe. Takšen seznam namreč ni upravni akt, ampak je samo zbir že izdanih izvršilnih naslovov (ki še niso bili izvršeni) in zato ne more uživati posebnega pravnega varstva. O tem se je sodna praksa že večkrat izrekla (npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 1315/2004 z dne 9. 7. 2009 in X Ips 1314/2004 z dne 27. 8. 2009, tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Ip 4297/2011 z dne 28. 9. 2011).

14. Glede na povedano je bil tožnikov predlog za odpravo in razveljavitev oziroma spremembo spornih seznamov izvršilnih naslovov po nadzorstveni pravici pravilno zavržen, saj navedeno pravno sredstvo zoper takšen seznam po zakonu ni predvideno oziroma dovoljeno. V tem smislu sodišče razume tudi obrazložitev toženke, da tožnik v predlogu ne uveljavlja kakšne svoje pravice, in posledično sklicevanje na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, čeprav bi do sklepa o zavrženju pripeljala tudi smiselna uporaba zakonskih določb, ki se nanašajo na postopanje z nedovoljenimi pravnimi sredstvi.(2)

15. To pa ne pomeni, da v zvezi s seznamom izvršilnih naslovov stranka nima pravnega varstva. Le-to ji je zagotovljeno s pravnimi sredstvi v tistem postopku davčne oziroma sodne izvršbe oziroma zavarovanja, v katerem je kot izvršilni naslov uporabljen takšen seznam.(3) Po zakonu s pritožbo oziroma ugovorom zoper sklep o izvršbi oziroma zavarovanju ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, mogoče pa je uveljavljati vse tiste ugovore, ki se nanašajo na izvršbo.(4) In v ta okvir sodi ugovor, da oseba, zoper katero je bila dovoljena izvršba oziroma zavarovanje, ni dolžnik oziroma da terjana obveznost ni prešla na dolžnika, ter vprašanje, ali obstaja (veljaven) izvršilni naslov. Presoja tovrstnih ugovorov v primeru seznama izvršilnih naslovov, prav zaradi njegove opisane specifične pravne narave, obsega tudi kritično presojo, ali je seznam sestavljen skladno z zakonom, in to ne le formalno, po goli zunanji obliki.(5) Konkretno to pomeni, da tožnik s pravnimi sredstvi v postopkih davčne oziroma sodne izvršbe ali zavarovanja sicer ne more izpodbijati vsebine davčnih obračunov, ki so zajeti v spornih seznamih (kaj takega glede na podane navedbe niti ne uveljavlja). Lahko pa tam ugovarja, da ni dolžnik oziroma da terjana obveznost ni prešla nanj, kot tudi, da sporni seznami niso sestavljeni skladno z zakonom in zato ne obstaja izvršilni naslov za izvršbo oziroma zavarovanje. Tovrstne ugovore morata upravni organ oziroma sodišče vsebinsko obravnavati. V tem smislu je treba razumeti tudi pojasnilo toženke v izpodbijanem sklepu, da se je o navedbah iz predloga vsebinsko izrekla v odločbi, s katero je odločila o tožnikovi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi. Ali se je izrekla pravilno, je vprašanje, ki je lahko predmet upravnega spora zoper omenjeni sklep o davčni izvršbi. Na sklep, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, pa navedeni ugovori in v zvezi z njimi ponujeni dokazi (glej 17. točko te obrazložitve) ne vplivajo. Zato jih toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in posledično sodišče v tem sporu nista bila dolžna vsebinsko obravnavati. V tem smislu podani ugovori o pomanjkljivi obrazložitvi sklepa in zato podani bistveni kršitvi določb postopka torej niso utemeljeni. Kot takšni pa se, glede na zgoraj povedano, izkažejo tudi ugovori, s katerimi tožnik zatrjuje kršitev ustavnih pravic do pravnega sredstva in sodnega varstva.

16. Po povedanem je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in skladen z zakonom, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave ter izvajanja v tožbi predlaganih dokazov. Gre namreč za presojo odločitve procesne narave, ki temelji na (kolikor so pomembni za odločitev) nespornih podatkih upravnih spisov. V teh se nahajata tudi odločba Ministrstva za finance z dne 27. 7. 2015 in sporna seznama izvršilnih naslovov. Sicer pa v tožbi predlagani dokazi (med katerimi so še tabela oddanih obračunov davkov - obrazec REK-1 in obrazec DDV-0, interni izpis RDZ fizične osebe z dne 18. 11. 2014, redni letni obračuni za leta 2011 do 2014, zaslišanje prič B.B., C.C., D.D., zaslišanje tožnika, sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Piranu z dne 13. 3. 2014 in sklep AJPES o izbrisu iz poslovnega registra Slovenije z dne 17. 7. 2014) glede na stališča o uporabi zakona, ki jih je zavzelo sodišče, za odločitev v tem sporu niso pomembni (prvi odstavek in 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Sodišče pripominja, da se določbe ZUP v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2, vendar se v (nadaljnja) vprašanja razmejevanja med uporabo ZDavP-2 in ZUP za rešitev tega spora ni bilo treba spuščati.

opomba (2) : Glej drugi odstavek 267. člena ZUP ter drugi odstavek 240. člena in prvi odstavek 246. člena ZUP.

opomba (3) : Seznam izvršilnih naslovov je namreč lahko izvršilni naslov tudi za postopek izvršbe oziroma zavarovanja po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, glej člene 17, 21, 239 in nadaljnje ter tudi 113. člen ZDavP-2).

opomba (4) : Glej 157. člen ZDavP-2 in 55. člen ZIZ.

opomba (5) : Prim. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah št. II Ip 4355/2013 in II Ip 3522/2009.